Dodajmo domišljiji sanje, razkošna krila in tvegajmo let :)
 
KazaloPortalPomoč pogostih vprašanjSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava

Share | 
 

 Jezero Lalaith

Go down 
AvtorSporočilo
Merenwen

avatar

Female Prispevkov : 4007
Starost : 20
Lokacija : Elwe
Geslo : An endless supply of beer... What could be more perfect?
Registracija : 20/06/2008

Statistika
Status: Kraljica
Denar: 51.400

ObjavljaNaslov sporočila: Jezero Lalaith   Pet 18 Jul 2008 - 13:11

Zraven ceste, ki povezuje škratji mesti je na manjši jasi jezero Lalaith. Lalaith v prevodu pomeni smeh. Tako se je imenoval že od časa, ko je bil kralj Fin Hollena še živ in sta mesti prijateljevali. Včasih je bilo okrog jezera veliko škratov in rož je bilo neskončno. Zdaj pa tam ni skoraj nikogar in so vse rože ovenele.
Nazaj na vrh Go down
http://forest-way.heavenforum.com
Luciane
Vilinka
Vilinka
avatar

Female Prispevkov : 1433
Lokacija : Lucyna hišica na drevesu
Geslo : *-~°Sanje lahko premikajo gore°~-*
Registracija : 11/11/2008

Statistika
Status: Vojskovodja
Denar: 28.150

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Jezero Lalaith   Čet 7 Okt 2010 - 12:50

Luciane je ničkaj zlovoljno prisedla ob škratu in kmalu stekla za njim. Kmalu je ugotovila, da bo veliko lažje, če zajaha konja in tako je kljub zaostanku kmalu dohitela škrata. Škrat se je izkazal za precej dobrega tekača in presenetil Luciane s tem, da je v njenih možganih zrasla ugotovitev, Vau! Noge sploh niso pomembne pri teku! Med tem je šele nekaj sekund za tem ugotovila, je cel čas govorila in govorila. Dvomila je, da škrat sploh posluša njeno govorjenje.

Bila sta pri jezeru in Luciane je skočila iz konja ter se sklonila k vodi. Pila je brez prestanka in ko je ugotovila da je tako polna vode kot kamela, ko se napije je odnehala in napolnila vse,, ker je bilo prazno in je lahko zadrževalo vodo, z jezersko vodo. Počakala je na pkrata nato pa sta še nekaj časa počivala ob jezeru. Luciane se je igrala s svojim kamenčkom, ki je bil njen pogosti spremljevalec, Lars pa je tekal naokoli in preganjal metulje ter se igral s palico, ki mu jo je Luciane metala. Svojega pogostega govorjenja se sploh ni zavedala in ugotovila je, da jo govorjenje ohranja pri življenju. Ob tej misli se je nasmehnila in zaprla usta ter obstala sredi stavka. Ko sta se po dolgi hoji spravila k sebi sta se odpravila dalje.
Nazaj na vrh Go down
Tronir
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 5111
Starost : 24
Lokacija : Lahkih nog in težke sekire naokrog
Geslo : Hec mora bit! :D
Registracija : 17/06/2010

Statistika
Status: Vojskovodja
Denar: 10.440

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Jezero Lalaith   Pet 8 Okt 2010 - 6:06

((pritekel od poti med Ephel Duathom in Fin Hollenom))

Ali je bila kriva žeja ali paje odkril svoje do tedaj neodkriti talent, škrat je tekel kakor da mu gre za življenje, da ga je vilinka komaj dohajala. Šele, ko je zajahala konja ga je lahko dohitela ter se kakor mali mož tudi sama sklonila nad vodo ter pila kakor žejna kamela brez zalog. Z edino razliko, da je Tronir pri tem preklinjal, ker se mu je brada namakala v vodo. "Vodaaaa! Hej! Prekleto! Zmočil sem si brado." Kakor, da to ne bi bilo že dovolj samo po sebi so redke ribice, ki so prebivale v jezeru, radovedno priplavale bližje in pričele jesti brado misleš, da gre za plen kar pa škratu vsekakor ni bilo po godu. "Ej! To je moje! Pri svoji bradi prisežem, da bom skočil notri in vas tako grozljivo pobil, da bo o tem govorilo še nekaj prihodnjih rodov!" Ribe so se preplašeno razbežale očitno zgrožene nad takšnimi besedami.

Po napajanju in osvežitvi zalog za življenej potrebne tekočine je škrat ves vzemirjen stopil do vilinke, ki se je igrala na bregovih. "Pridi greva že. Še malo pa bova doma nakar bo potrebno poročati kralju!" Povsem je pozabil, da Luciane ne živi v tem mestu ter jo je avtomatično odobraval kakor predstavnico male rase čeprav je bila nekajkrat višja.


Po hitri hoji, ki jima je vzela preveč časa, sta na koncu vendarle ugledala mogočna mestna vrata. Sicer so se stražarji nekaj zmrdovali nad nenavadno družabnico njihovega sodruga toda v njej niso videli nevarnosti in so ju na koncu vendarle spustili v mesto. Ker je Tronir poznal uličice kakor lastno brado ni minilo dolgo, ko sta prispela do njegove nič kaj urejene hiše. Ves ponosen je to tudi glasno izrazil. "Tako. Pa sva tukaj. Samo ne se vsesti na klopco razen če nočeš končati na tleh. Trave pa je tudi dovolj za velikega sralca." Ves ponosen in napihnjen je mali mož stopil proti vhodu.


((odšel do zapuščene škratje hiše Pr' Tronirju doma))
Nazaj na vrh Go down
Kiana
Vilinka
Vilinka
avatar

Female Prispevkov : 196
Starost : 21
Lokacija : Lossarnach, kamnita ploščad
Geslo : Hey, peace on the world!
Registracija : 03/09/2010

Statistika
Status: Meščan
Denar: 11.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Jezero Lalaith   Ned 6 Mar 2011 - 13:32

Dnevi so kaj hitro minevali, ko sta se z Luthien zabavali med potjo. Manjše prerekanje o različnih temah so bila na videz prav zabavna. »Torej še nikoli nisi delala za denar!? Nespametno a vendar vredno pogovora. Ko bova prispeli v Fin-Hollen bom verjetno tam preživela nekaj mesecev in se nato vrnila do bodočega moža. Želela sem reči. Nekje se bova morala kmalu ustaliti čeprav Fin-Hollen ni najboljši kraj (škratje mesto). No precej sem premišljevala da bi si zgradila veliko vilo v Noldorian. Kakorkoli resnično bi rada rodila otroka in si ustvarila dober dom za družino.« je tiho rekla med jahanjem. Puščava je bila temna in ni ji bil všeč kraj kjer sta potovali. »Mogoče bi se morali res ustaviti.« Upočasnjevala je konjev tek in kmalu so se bili že čisto ustavili.

Ustavila je konja ter Lassu natočila v gobec nekaj vode. »Zaloge bodo prav kmalu pošle. Mislim, da vsaj po enem dnevu.« lačna in utrujena jima je Luthien skušala poiskati zavetje. »Misliš, da bova tukaj sploh kaj našle?« je z nasmeškom vprašala in sedla na Lassa. »Kar razglejva se obe dve bo vsaj več možnosti za najdbo.« odsedljala je sem ter tja a ni bilo kaj preveč prida prenočišč. Staro drevo, pod katerim bi lahko prespali se bo vsak čas zrušilo. »Nič nisem našla.« v roki je držala velikansko svetilko, da je Luth našla pot do nje. »Ti?« je izgubljeno vprašala ko ji je ta navdušeno razkazovala votlino. »Lepo, sedaj se pa odpočijva.« je dejala. Lass, ki je bil trpežen konj je stal pred votlino, a ga je Kiana odpeljala v zavetje. Iz ram mu je snela velikansko torbo in jih odložila v kot. »Priden si moj vranec!« božala ga je po mehkem gobcu in bil je podoben pravi mački, ki je od užitka predla. Z nekaj vode mu je umila oči, ki so bile na žalost napolnjene z peskom. Lass se je ulegel, kakor konji ponavadi počno in Kiana se je z užitkom naslonila nanj. »Verjemi, da smo vilini drugačni od vas. Mislim, ti si na temni strani in mislim, da se sploh ne bi smeli družiti. Všeč si mi, vendar strani naredijo svoje.« je tiho rekla in se obrnila v stran. Ni ji bilo všeč, da sta si bili različni vendar si preprosto ni mogla kaj da ji ne pove kar misli. Lass je med tihim pogovorom zaspal in tiho smrčal. Umirjen ritem bitja njegovega srca je uspaval tudi Kiano, ki je bila pokrita z sešito odejo. Lastnik krčme kjer sta prespali dve noči nazaj je bil preprosto zatreskan v vilinko in ji zato iz ljubezni podaril odejo.

Sanjala je o plovbi na morju. Egipčani, ki so imeli polno žita so zaslužili zelo veliko denarja. Sama je sedela na zadnjem koncu ladje. Bila je… suženj. Egipčanski suženj, ki so jo pretepali. »Močneje!!« bič je letel na vse strani, da so bili sužnji krvavi. Njihova moč je pojenjala a so kljub temu nadaljevali. Veslali so proti egipčanski deželi, kjer naj bi faraon pridobil veliko zlata. »Piti želim!« je ukazala faraonova žena in nihče je ni slišal. Kiana je vstala in iz morja zalila nekaj vode. Ponižno je stopila pred faraonovo ženo in pokleknila. »Voda vaše visočanstvo.« Nefreteta se je jedko nasmehnila in vzela vodo. »Kaj tako prelepo dekle počne na ladji za sužnje!?« Kiana je bila stara okoli 13 let in bila je kraljevega rodu, le da tega nihče ni vedel. »Nnnniiččč.« so mencljali zaposleni. »Postala bo moja svetovalka in mi bo služila kakor hči. Nadenite ji primerna oblačila, kot se za kraljevo hči zasluži! Kako ti je ime otrok?« je zopet vprašala Kiano. »Adelaisa, gospa.« je dejala ter sklonila svoj mili obraz. »Od sedaj naprej boš Kiana, otrok moj.« oblačila, ki si jih je nadela so bila premožna in po pravici povedano jih ni še nikoli videla. Sedla je poleg faraona in mu služila kot se za hči spodobi.

Odprla je oči. Zopet je bila v votlini, ki je ob jutru postajala vse bolj svetla. »Faraonova hči.« sama pri sebi si je mrmrala in se čudila tako lepim in zanimivim sanjam. Luthien je še vedno tiho smrčala, zato je ni motila. Vstala je in Lassa odpeljala ven. Vesela, da bosta čez dan v Fin-Hollmnu je odjahala naokoli za hrano. Ni nameravala ubiti živali, a ko je šlo za hrano… Zadnje čase je sama na sebi opazila do postaja vse bolj nesramna. Seveda je bila vilinka in temna stran za vilince sploh ni obstajala, a kaj se je dogajalo z njo? Mogoče nekakšen vpliv z strani Luthien? Bila je zmedena. Tiho se je skrila za veliko skalo in čakala na svoj plen. Lass je tiho stal poleg nje in čakal, da se bo kaj zgodilo. V trenutku se je Kiana pognala za zajcem in ga dobila v mest. »Tako mi je žal.« je rekla in po licu ji je zdrsnila velika solza. Šlo ji je na jok, ko je majhnega zajčka poskušala ubiti. Vedela je, da ne sme trpeti zato je vse skupaj opravila kar se da hitro. Odjezdila je proti votlini, kjer je spala Luthien in se usedla pred njo. Napravila je ogenj ter od zajčka popekla meso. Njegov kožušček je spravila v malho, saj je iz njega nameravala narediti plašček za otroka ki ga namerava dobiti. Ko se je po pol ure prebudila Luthien ji je Kiana hkrati veselo in nekoliko razočarano pokazala plen in hrano. »Dobro jutro! Čeprav je že skoraj dan. In mislim, da bova danes prispeli do tistega jezera, in morda bova že jutri v Fin-Hollenu!« Kiana je pokimala in se nasmehnila. »Tako sem že popekla najin zajtrk, pridi greva jest.« kos mesa je zagrizla in občutek je bil odličen. Po dveh mesecih je spet okusila odlično meso in uživala v hrani. »Ti je všeč?« je navdušeno vprašala, ko je bila sita kot pes. No, saj konja nista ostala brez hrane. Onadva sta si razdelila polovico zajca, čeprav konji ne marajo pretirano mesa. »Torej predlagam, da danes kar takoj kreneva na pot. Sonce je vzšlo že pred uro in malce sva v zamudi. Sama dobro veš, da komaj čakava da bova na cilju.« od vsega skupaj je bila bridko rečeno naveličana in komaj je čakala prihod domov. »Luthien oprosti če sem včasih nesramna. Ne morem si pomagati, ampak z mano se dogaja nekaj zares čudnega.« je potarnala in odšli sta na pot. Jezdili sta zdaj malo na Lassu in spet na Lalaithin. Čeprav je bil Kianin konj poni je bil vse prej kot priročen za ježo na dolge razdalje. Hitro se je utrudil, a sta po skoraj osmih urah hoje končno prispeli do jezera. Skoraj ničesar ni bilo tam. Spomnila se je na pripovedi svojega očeta. »Ko je bil kralj Fin-Hollena še živ je bilo tukaj veliko škratov. Jezero je dobilo ime po »smehu«. Sedaj tukaj ni nikogar in nič rož, vsaj odkar je kralj mrtev.« je dejala in skočila iz konja. »Takole Lass sedaj imaš veliko priložnost, da piješ.« je dejala in sama v čutaro natočila kar se je dalo veliko vode. K sreči je imela s seboj vedno dve čutari, tako da ji vode ne bo zmanjkalo še lep čas. »Na mojem mestu, ne bi počivali. Mislim, lahko naju napadejo škratje sedaj ko sva na njihovem ozemlju. Kaj praviš da nadaljujeva pot?« upala, je da se bo Luthien s tem strinjala a je bilo za manj. Utaborili sta se ob jezeru in se ob pogovoru zabavali ves večer, med tem ko se je dan prevesil v noč.

words:1235
commet: takole, lahko ti še napišeš v tej temi potem bom pa jaz že napisala v Fin-Hollenu. Okej? Very Happy
Nazaj na vrh Go down
http://eternallondon.up-with.com/
Luthien
Človek
Človek
avatar

Female Prispevkov : 999
Starost : 21
Geslo : What is dead... MAY NEVER DIE.
Registracija : 13/08/2010

Statistika
Status: Morilka
Denar: 17.270

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Jezero Lalaith   Sob 2 Apr 2011 - 18:32

Luthien, ki je bila tega dne prav dobre volje je z veseljem sledila Kiani po kolovozu, ki je vodila mimo jezera »smeha«. »Seveda vem, da Lalaith pomeni smeh.« se je Kiani nasmehnila Luthien in dodala: »Saj sem tudi svojemu poniju dala takšno ime.« Ampak še vedno se ji je zdelo trapasto, da so nekateri ljudje mislili, da se poni imenuje po jezeru.
Tisti dan sta Kiana in Luthien kar precej dolgo potovali ob jezeru in Luthien si je nadvse želela, da bi sem prišli ob toplejšem letnem času, saj je bilo zdaj še vse mrzlo, na jezeru se je nežno topil led in na travnatih livadah so poganjali zvončki. Luthien si je veselo ogledovala vse te lepote narave in si želela, da bi s Kiano tukaj lahko ostali dlje. A čas ju je neusmiljeno priganjal, saj ju je v Fin-Hollenu čakala naloga, misija. Nista še vedeli kakšno bo njuno poslanstvo, a sta sklepali, da bosta vse izvedeli ob pravem času in na pravem kraju. In tako sta že mesece in mesece potovali v Fin-Hollen, medtem ko se je zunaj zbujala pomlad. Luthien je ugotovila, da v bistvu res ni več tako zelo mrzlo in kmalu si je slekla ogrinjalo in ga preganila na četrtine. Zbasala ga je v že pol prazno torbo in ugotovila, da bosta mogli kar malo pohiteti, saj jima je očitno zmanjkovalo hrane. Pot do tu je bila dolga in naporna.
Luthien je rekla: »Kiana, imam predlog. Gotovo veš, da morava zelo pohiteti, če hočeva v Fin-Hollen prispeti preden nama zmanjka vseh zalog. Mogoče bi pa lahko prespali to popoldne in pot nadaljevali ponoči. Tako bi zarana prispeli v mesto in se nastanili v kakšnem prenočišču.« Upala je, da se Kiana strinja z njo, saj res ni imela niti najmanjše želje pešačenju še naslednji dan. Če bi namreč potovali ponoči, bi zjutraj lahko že jedli kot kraljici.
Luthien se je zavedala, da se ji bo pot nazaj nemara zdela še veliko daljša, saj bo v pričakovanju prihoda domov ves čas mislila na svoje domovanje, ki je sedaj v Min-Rimmonu. Prav veselila se je že, da bo spet prišla na svojo kmetijico, privezala Lalaith v stajo in nekega dne Kiani priredila poslovilno zabavo. O tem je v bistvu razmišljala že kar nekaj časa. S Kiano se bosta namreč po končani misiji verjetno razšli in Luthien se je že skoraj bala slovesa. V tem dolgem času potovanja ji je Kiana namreč postala dobra prijateljica in Luthien si je želela, da bi po prihodu v Min-Rimmon Kiana nekaj dni preživela pri njej. Ni pa jiše upala tega omeniti, saj se ji je zdelo še občutno prezgodaj. Najprej morata namreč preživeti misijo in se vrniti domov. Medtem pa se lahko zgodi še marsikaj.
»Kiana?« je z nekakšnim zasanjanim pol nasmeškom vprašala Luthien in svojo glavo zakopala v Lalaithino grivo. »Veš, ko bo vsega konec,« priprla je oči: »A misliš, da bi lahko prišla za nekaj dni k meni v Min-Rimmon, tako kot na počitnice? In lahko bi priredili zabavo…« Nasmehnila se je in upajoče pogledala Kiano. »Saj veš. Imam zelo veliko hišo z majhno kmetijico, ogromno prostih sob za goste in za enkrat dovolj denarja. V bistvu bi lahko pri meni živela mesece.« Zasanjano je stresla z lasmi in ugotovila, da se ob Kiani spreminja v pravo zasanjanko, nič več ni kruta in neusmiljena kot včasih. Pravzaprav bom kmalu prišla na kakšno trapasto svetlo stran! Je s studom pomislila Luthien in nasmešek se ji je izbrisal z obraza. Zadnje čase je namreč razmišljala, govorila in delala kot pravi pozitivec in prav bala se je, da se bo v kakšnem trenutnem navdihu pridružila svetli strani.
S Kiano sta tako že nekaj časa hodili ob jezeru in pot se je v daljavi začela odcepljati od njega. Luthien se je vstavila in z vrvico zadržala Lalaith. Z roko je narisala nevidno črto po obzorju in se zamislila: Kako lepo je. Spominja me na kakšne sanje, ali pa na… Ni sem mogla spomniti prave besede, ki bo popisala vse to, kar se je odpiralo pred njenimi očmi. Jezero je žarelo v čarobnih barvah in sonce se je bleščalo visoko nad njim.
Nazaj na vrh Go down
Belree
Moderator
Moderator
avatar

Female Prispevkov : 2622
Starost : 20
Lokacija : Lossernach
Geslo : If you speak not, you cannot speak evil.
Registracija : 27/12/2010

Statistika
Status: Morilka
Denar: 40.750

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Jezero Lalaith   Ned 29 Maj 2011 - 21:26

Pot proti jezeru Lalaith se je kar vlekla in vlekla. Belree je hodila že od ranega jutra, pa do poldneva ni prehodila niti polovice poti. Njen edini postanek je bil pri potoku, da je ponovno napolnila meh z vodo, ki je sedaj že skoraj zmanjkalo. Njeni požirki so bili varčni, saj je morala preživeti še kar nekaj kilometrov hoje, njen (sicer precej netočni) zemljevid pa ni označeval nobenega potoka ali reke v bližini. Upala je, da ji z manj kot litrom vode ne bo treba pešačiti vse do jezera, a vedela je, da je bolje imeti malo in več časa, kot pa veliko za kratko obdobje. Med potjo je razmišljala o tem, kako bi nadaljevala potovanje. Seveda je želela obiskati Fin-Hollen, saj je bil eden izmed najstarejših mest v Forestu. Poleg tega so v njem živeli temnostranci, kar je Bel zelo ustrezalo, saj je želela izvedeti novice, ki bi lahko vplivale tudi nanjo. Glede Ephel Duatha pa Belree ni bila prepričana. Mesto je veljalo za popolnoma svetlostransko, pa še škrata, ki je izginil med počitkom bi lahko srečala tam.

Po še nekaj urah hoje je Belree prispela do reke Lois, kjer je napolnila meh. Če je bil njen zemljevid pravilen, je to pomenilo, da je od jezera ne loči več veliko prostora. Vesela je začela obujati spomine na svoj prvi obisk Lalaitha. Bila je s svojo vilinsko polsestro, s katero sta prepotovali večino Foresta. Čeprav je temnostranka, je Bel pogrešala svojo svetlostransko družino. Čeprav, včasih, je bila tudi ona na svetli strani. Ni vedela, kaj je njeno prepričanje spremenilo, a svoje odločitve ni nikoli obžalovala. Ko se je temnolaska dobro razgledala naokrog, je zagledala veliko znanih stvari, ki so bile tam pred leti. Velika skala nenavadne oblike, na katero so nepridipravi vrezali neprimernosti in opolzkosti, je bila sedaj še bolj popisana. Belree je s polnasmehom preletela najnovejše podpise in sporočila, nato pa se je sklonila in nekaj časa z roko drsela preko grobe površine. Čez nekaj časa je na bolj nepopisanem delu skale našla dve besedi in znak, ki ju je iskala. Belree & Neecia. Bel je nekaj minut strmela v napis, na njen obraz pa je legla žalost. Staršev ni ravno dobro poznala, a sestro je imela iskreno rada. Pred smrtjo ji je le-ta zaupala, da ni edina hčerka svojega očeta, a Belree ni imela pojma, kako bi našla polbrata ali polsestro. Če je sploh še živ/a, je pomislila in vstala. Ta kraj jo je žalostil, zato na njem ni želela ostati niti trenutka več.

Čez nekaj časa se je v daljavi začelo lesketati jezero Lalaith. Žarki sonca, ki so se odbijali od gladine so dobili mavričen lesk in Bel je pospešila korak. Ko je dosegla vodno mejo, se je Belree usedla na tla in se zazrla v nebo. Sonce se je začelo spuščati proti obzorju, a do mraka je manjkalo še nekaj ur. Čeprav ni bila utrujena se je Bel ulegla in kmalu zaspala. Njene sanje so bile zmedene, a tako resnične. Spet se je znašla v gozdu, kjer se je kot otrok zgubila. A tokrat ji je stari volk pomagal priti nazaj v kočo, ki je njeni družini predstavljala dom, namesto, da bi jo lovil.

Ko se je Belree zbudila, je bilo sonce že nizko na obzorju. Nekaj trenutkov je zasanjano gledala sončni zahod, potem pa so do njenih ušes priplavali zvoki, sumljivo podobni govorjenju ljudi. V trenutku je bila na nogah in takoj zatem se je obrnila proti izvoru govorjenja. Na svoje veliko presenečenje pa ni zagledala škratov, ampak dva človeka. Ženski, natančneje, a Belree tega ni mogla zatrdno reči, saj sta stali zelo daleč stran. Bel se je odločila, da se jima bo približala, saj ji na potovanju družba nikakor ne bi škodila. Tako je temnolaska, oblečena v črn usnjen plašč, ki je kazal vse možne znake neprijetnih razmer s potovanj, zakorakala čez trato proti dvojici. Ko je prišla bliže, je ugotovila, da je ena izmed popotnic pravzaprav vilinka. Opomnila se je, da sta ženski najverjetneje svetlostranki, a se na to ni pretirano ozirala. Rajši je načela pogovor, ki ji je o nekaj dneh samote več kot prijal:«Eee…Pozdravljeni,« je dejala Bel, nato pa nadaljevala:«Jaz sem Belree. Vama pa je ime?« Vedela je, da je to zvenelo nekoliko neotesano, a ji je bilo bolj malo mar. Rajši je malce zasukala glavo in opazovala, kako so se žarki umirajočega Sonca lomili na gladini jezera in ustvarjali čudovite odseve na kosih ledu, ki so plavali po gladini jezera. Prizor je bil preprosto čudovit in Belree se je morala skoraj fizično prisiliti, da je pozornost spet posvetila popotnicama, ki sta stali pred njo.

_________________



Moč: 2
Spretnost: 3
Hitrost: 2
Inteligenca: 2
Spomin: 1
Motivacija:  o
Zbranost: 2
Iznajdljivost: o
ORMV: 2



Truth seeker. Wanna be free? Fight for freedom!




Nazaj na vrh Go down
Luthien
Človek
Človek
avatar

Female Prispevkov : 999
Starost : 21
Geslo : What is dead... MAY NEVER DIE.
Registracija : 13/08/2010

Statistika
Status: Morilka
Denar: 17.270

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Jezero Lalaith   Ned 5 Jun 2011 - 13:22

(Oprosti, ker si mogla dolgo čakat. Pa tudi čudež od dolžine ni...)

Luthien in Kiana sta že nekaj časa stali ob jezeru Lalaith čisto blizu Fin-Hollena in Luthien je bila prepričana, da bosta kmalu, zelo kmalu prispeli tja. Z njima sta potovala tudi konjička, Luthienina Lalaith in Kianin Lass. Njuno potovanje je potekalo počasi in res že dolgo sta bili na poti.
Tistega večera, ko sta Luthien in Kiana stali ob jezeru Lalaith je bil sončni zahod še posebej čudovit in složno sta se ustavili ob robu jezera ter občudovali prelepe oranžkaste žarke svetlobe, ki so se lomili in odbijali od vode. Bili sta brez besed. Luthien je z eno roko držala povodec z Lalaith, drugo roko pa ji je položila na hrbet. Počutila se je tako varno in umirjeno, kot da bi bila spet na svoji kmetiji v Min-Rimmonu in ne bi imela nobene skrbi.
Po nekaj minutah tega pomirjajočega molka, pa je Luthien začutila, da nista sami. V bližini je bilo človeško bitje in Luthien je to bitje z malo svoje magije začutila še preden ga je videla. Bližala se jima je namreč postava, oblečena v črno usnje. Po načinu hoje, je sklepala Luthien, je to ženska. Imela je zelo visoke ličnice in Luthien se je zdela precej kruta. Prihajala pa je naravnost k njima! Luthien se je obrnila stran in še naprej gledala sončni zahod, dokler ni neznanka mehko in tiho prišla prav do njiju. Luthien se je šele nato obrnila proti njej in ko jo je neznanka malce nevljudno ogovorila, je rekla: »Pozdravljena. Moje ime je Luthien, čeprav ne vem zakaj je to pomembno vedeti. Kam potuješ?« Potrudila se je govoriti čim bolj hladno, na obrazu je ohranjala izraz brez čustev, kot so jo učili v mladosti. Vedela je, da kamnit obraz pomeni umirjenost, nepredvidljivost in je najbolj primeren za vse priložnosti. Ta izraz je bil Luthienina posebnost. Namenjen je bil vsem tujcem in ljudem, ki z njo niso imeli neposredne zveze. In vedela je tudi, da nič drugega ljudi ne spravi iz ravnotežja tako, kot ta izraz. In zato ga je z veseljem naklonila neznanki v črnem usnju, ki je precej samozavestno stala pred njo.
Nazaj na vrh Go down
Belree
Moderator
Moderator
avatar

Female Prispevkov : 2622
Starost : 20
Lokacija : Lossernach
Geslo : If you speak not, you cannot speak evil.
Registracija : 27/12/2010

Statistika
Status: Morilka
Denar: 40.750

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Jezero Lalaith   Sre 8 Jun 2011 - 11:44

Belree je rahlo zavzdihnila, ko jo je človeško dekle nekoliko nevljudno pozdravilo in ji povedalo ime. »Pravzaprav ni zares pomembno, a nekako spada med pravila bontona tudi vprašanje o imenu sogovorca,« je rekla hladno. Že res, da je bila temnostranka, a vseeno je odraščala v svetlostranski družini, ki je imela lepo obnašanje precej v čislih. Drugo dekle, vilinka, še vedno ni spregovorilo, zato se je Belree popolnoma posvetila, prvi, ki ji je bilo očitno ime Luthien. Zaradi njenega hladnega in ravnodušnega obnašanja ji je nek notranji glas govoril, da je temnostranka. Bel je upala, da je res tako, saj ni želela dveh sovražnic. »Pravzaprav ne vem, kam potujem. Šla bi od Fin-Hollena, saj si želim kupiti kakšno orožje, za drugo se bom pa še odločila. Morda se bom vrnila v Beleriand, ali pa bom odšla do Min-Rimmona…« je še precej nespametno dejala. Hitro se je ugriznila v jezik in se rahlo zardela ozrla proti dekletoma. Še isti trenutek je začela iskati prvo možnost za beg, a je vedela, da sta ženski pred njo v zelo veliki prednosti. Pred človeško je bila verjetno v prednosti v magiji, a še v to ni bila povsem prepričana, saj tudi zanjo veliko oseb ni vedelo, da je čarovnica. Vilinka pa…no, v magiji je bila že gensko dobra, če pa je imela še sposobnega učitelja ali pa je bila izredno nadarjena, bi Belree pogrnila na celi črti. Zato se je odločila, da bo rajši samo improvizirala in igrala brezskrbnost. »Kam pa potujeta vidve?« je vprašala, nato pa načrtno skoraj svetlostransko nadaljevala pogovor:« Ali sta kdaj že bili tu? Vsaj po moje je še lepše kot je bilo včasih…«

((Tud tole ni bogve kaj. Mogoče bom potem editala))

_________________



Moč: 2
Spretnost: 3
Hitrost: 2
Inteligenca: 2
Spomin: 1
Motivacija:  o
Zbranost: 2
Iznajdljivost: o
ORMV: 2



Truth seeker. Wanna be free? Fight for freedom!




Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: Jezero Lalaith   

Nazaj na vrh Go down
 
Jezero Lalaith
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
RPG Forest :: Škratja mesta :: Podeželje-
Pojdi na: