Gorovje Carisia

[prispela z Aestivo in Dewarhom iz Arastee
in hvala za sodbo ]

Novega člana odprave je Eyana sprejela le z nejevoljnim tleskom z jezikom. Še en tovariš, še ena glava s katero si bo potrebno razdeliti nagrado. Če se nam pridruži še kdo, bo dobička precej manj kot si nadejam. Medtem ko je Aestiva prešla na predstavljanje, je sama ocenjujoče merila tujca. S kapuco očitno ni mogel skriti vseh las, saj je bilo zunanjim opazovalcem moč videti črn pramen ali dva. Njegova brezizraznost je v Eyani vzbudila nekaj nelagodja, ki ga je s trudom potlačila in se prisilila v napet nasmešek. ''Tako, kaj? Torej bo treba napolniti še en želodec.'' Dobrodošlica ni bila ravno sladka, bilo pa je najboljše kar je tedaj zmogla. Sledila je Aestivinem zgledu in se še sama predstavila. Preden pa bi uspela vprašati mladca po njegovem imenu, je do trojice priplaval glas razsrjenega gostilničarja. Opa. Eyana je ošinila Aestivo z mešanico očitanja in priznanja. Torej ga je le ukradla. Hkrati z ljubosumjem je začutila tudi drobec občudovanja. Ne uspe vsakomur suniti celega sodčka piva gostilničarju pred nosom. Saj ne, da bi Eyana imela namen spretnejši sopotnici pokazati kaj tega spoštovanja, v glavi pa ga le ni mogla čisto pregnati.
Vzklikom iz gostilne se je kmalu pridružilo nekaj postav, ki so skočile na ulico, oprezujoč za tatovi. Eyani ni bilo treba obvladati čaranja, da je izvedela, kaj jih čaka. Očitno tudi ni bilo treba spodbuditi drugih udeležencev odprave; hkrati so se pognali iz vasi, čez travnata polja, dokler niso loveč sapo dosegli nekega potočka z bistro vodo, kjer so priložnost izkoristili za polnjenje mehov. Eyana je molče počepnila in čakala, da se ji dihanje nekoliko umiri. Nato je vzdignila pogled do naselka z oropano gostilno kjer se je očitno večina prahu že polegla saj so se vaščani, ki so se sprva pognali za temnostranci, vračali k svojim opravilom. Dvignila se je nazaj v stoječ položaj in se obrnila k sopotnikoma. ''Mislim, da smo se jih zneb-...'' Ko ji je pogled zataval do gorovja v ozadju, je obmolknila. Hudiča. Nekaj trenutkov je strmela v vzpenjajočo se gmoto skalovja, ki je topli, zamirajoči svetlobi navkljub delovala temačno. ''Gorovje Carisia, če me spomin ne vara. Mislim, da bomo morali čez, okoli bi bila pot predolga.'' Globoko je vdihnila z gibom, ki bi se ga dalo razumeti kot skomig in roki prekrižala na prsih, da sta ji culi s hrano zabingljali ob boku. ''Tukaj postanem praktično neuporabna, o teh vrhovih nimam pojma. Zgleda pa dokaj težko prehodno.'' Ošinila je sodček piva in zmajala z glavo. ''In zdi se mi, da bo nošenje tele robe nekam nerodno.'' Ošinila je tla ob potoku, na hitro ocenila razdaljo do Arastee in nekoliko bolj židano omenila, da je mesto morda nekoliko preveč na očeh, grmičevje, ki se je razraščalo nekaj korakov višje pa bi bilo morda primerno za prenočitev. ''Pa se lahko še domenimo glede vzpona, mar ne?'' Veselo si je culi naslonila na ramo, pripravljena na odzive sopotnikov.

((Odpis!   ))

Asy je ošinila Eyano, ki se je zgledovala po rjavolaski in se še sama predstavila. Novi pajdaš ji ni bil všeč in nič čudnega, še en človek pomeni tudi še en tekmec in še ena 'lačna usta' kot se je izrazila Eyana. Vsaj poskušali sta biti prijazni in Asy je v moškem videla tudi uporabnost. Morda bo fizična moč prišla še prav.
Predstavitve niso trajale prav dolgo, ko je Aestiva skupaj s sopotnikoma panično tekla iz vasi z jeznimi meščani za petami. Čez nekaj napornih trenutkov so končno lahko ujeli svoje sape in rjavolaska se je ozrla proti naenkrat osupli sopotnici in ujeta sapa sapa se ji je zataknila v grlu. Pred njimi se je razprostriralo visoko in na pogled mrzlo gorovje, ki ji je zadal boleče mišice, če ga je samo ošinila. Eyana je predlagala, da bi šli čez in Aestiva se je morala strinjati z njo. »Strinjam se. Ne glede na to kako visoko je gorovje bi porabili dvakrat več časa, če bi se mu poskušali izogniti, samo bog ve koliko je sploh dolgo.« Zavedala se je, da se bodo njenega plena morali znebiti in nič ni bilo boljšega kot čašica pred spanjem. Tako se je odpravila proti grmičevju, ki ga je odkrila sopotnica in se namestila na tleh. »Torej. Noč zna biti hladna ampak glede na to, da nas zaradi najine 'neopazne' kraje še vedno iščejo tisti kmeti, ne predlagam, da zakurimo.« Dobra stran je bila, da ji ognja ne bo treba kuriti. Sicer bi ga lahko zlahka prižgala z magijo ampak svojima sopotnikoma tega raje ne bi razkrila s skrbjo, da bi jo potem znala zapustiti zaradi strahu pred neznanim. Družbe sicer ni bila posebno vesela, je pa tudi vedela, da sama ne bi zmogla. Do takrat jih je že dohitel njen stari krokar, ki je zaostal nekje v Beleriandu. Počohala ga je po glavi rekoč, »Dobra stran vsega tega je, da nas bo moja novo pridobita prtljaga na poti samo ovirala.« Natočila si je kozarec in naredila požirek. »Tako se je znebimo najbolje kakor znamo in se pogovorimo kako nameravamo priti čez tistega hudiča. Predlagam, da se najprej dobro naspimo in jutri ob zori poiščemo najbolj primeren teren za prečkanje. Predvidevam, da nobeden od vaju nima opreme za plezanje.« Dvignila je kozarec proti sopotnikoma. »Torej na zdravje. Jutri nas čaka naporen vzpon.« Rahlo je spremenila položaj, da bi se udobneje namestila in čakala na nadaljne ideje, ki jih imata pajdaša ponuditi za prečkanje gorovja.

''No, to je že ena dobra ideja.'' Morda malce preveč silovito se je spustila na tla Aestivi nasproti, veselo potegnila drugi kozarec iz njenih rok in si nalila pijače. Po prvem požirku je opazila, da se jima pri lajšanju tovora temnolasec ni pridružil. Nestrpno se je ozrla čez ramo, da bi videla, kaj zadržuje njunega sopotnika. In, glej ga zlomka, mladenič je očitno vzel pot pod noge, veselo vihrajoč čez travnik v povsem svoji smeri. Nekaj trenutkov je le presenečeno zrla za njim. Kaj, hudiča? Pivo, ki bi se skoraj zlilo čez rob jo je potegnilo iz negibnosti, da je brž popravila prijem in dvignjenih obrvi ošinila Aestivo. ''Očitno je moška roka šla po gobe.''
Z brezbrižnim skomigom se je znebila vsakršnega obremenjevanja s tem podatkom. ''Kakorkoli. Glede poti bi se zmenili, kaj?'' Nejevoljno je cmoknila z ustnicami in zavzdihnila s kar se da trpečim zvenom. ''Da bi odrinili šele jutri je očitno že razčiščeno. Kar se tiče plezanja in podobnih akrobacij pa... Kaj pa vem. Meni osebno ni nič od tega v neznansko veselje. Odvisno kaj ti gre bolje od rok, sklepam - slediti ali voditi.'' Lenobno se je ozrla okrog sebe. ''Kakšnega varovala, precej očitno, nimava na razpolago. Ampak skale zgledajo tako na daleč kar dobro razbrazdane in še če bi kateri zdrsnilo bi se verjetno z oblačili zataknila v kakšno razpoko, tako da se mi to ne zdi takšen problem.'' Za trenutek je utihnila, da si je lahko po grlu zlila ostanek pijače iz kozarca, spet segla po vrču in med nalivanjem nadaljevala: ''Za oblačila bi bilo idealno, če bi se nama uspelo še pred zoro iz Arestee zlizati s kakšnim ogrinjalom. Najhuje bi bilo zmrzniti tam nekje v skali. Saj ne zgleda spet tako zelo visoko, ampak kocine v nosu mi pravijo, da bo jutro precej sveže že tu, ob vznožju.'' Res je nekako dišalo po hladu, tega ni šlo zanikati. Eyana je med nakladanjem veselo zlivala vase pivo.
''Drugi največji hudič bi bil, če bi zašli na kakšno pot, kjer bi se morali kakorkoli ustaviti. Sicer pa hrano imava, samo tole pivo bi lahko nadomestili z vodo, ki bo na poti verjetno dobrodošla. Zlasti, če ne veva, kako dolgo bova lazili čez te hudičeve grmade.'' Pomignila je na vrček alkoholne pijače in nato nekam v smeri potoka, kakor je pač ocenila glede na to, da ji je pogled na vodo zakrivala trava. Brez vprašanj je Aestivi potegnila iz rok kozarec in vanj zlila preostalo vsebino sodčka. Ob tlesku po kolenih se je potem vzdignila iz sedečega položaja, kar ji je poleg veliko lepšega razgleda in nekaj pokljajev v hrbtu dalo privilegij gledanja na sopotnico zviška. Za trenutek je uživala v priložnosti. ''No.'' Obliznila je peno z ustnic, mahajoč s sodčkom sem in tja. Bilo je močno pivo, močnejše, kot bi pričakovala od provincialnih prebivalcev Arestee. Lahko je čutila, da ji misli s pomočjo alkohola plavajo v bolj zanimive vode kot ponavadi in prav, ko je tuhtala, zakaj ne bi ulovila debelega goloba z diarejo in z njim treščila sopotnice, se je spomnila prvotnega namena njenega vstajanja. ''Jaz bom za razliko od tep-... tebe prodna. Pridna.'' Stresla je z glavo v upanju po streznitvi. Zadnje kar bi želela tedaj poslušati je bilo Aestivino zafrkavanje. ''Grem po vodo.'' Za vsak slučaj je še prek rame poslala srep pogled, dvignila brado in vehementno zakorakala naravnost v potok. Sledila je ploha kletvic, delno udušenih v šumenju vode. ''Spolovilo človeško, da bi vsem primrznile riti na drevesa, preklemani potoki, vedno sem govorila, da bi jih bilo treba izsušiti, goveda neotesana, kdo je to vodo premaknil sem,...'' Culi s hrano sta se lahko zahvalili višji sili, da ju je pustila pri Aestivi sicer bi bil njun obstanek zdaj že pod vprašajem. Besna, a nekoliko bolj prisebna, se je privlekla na drugo stran.
Ko pa se ji je ubijalski pogled ustavil na gmoti ob nasprotnem robu potoka, se je njeno kriljenje s sodčkom v trenutku zaustavilo. Previdno se je nagnila prek vode, da bi si bolje ogledala predmet oziroma nekdaj bitje pred seboj. Ni ji bilo treba biti povsem trezna, da je v kupu oblek in plezalne opreme prepoznala truplo, ki je bilo, sodeč po smradu, ki je vel od razpadajočega tkiva, v tem stanju že lep čas. Hudiča. Hitro se je ozrla okoli sebe. Kako da ga nisva prej opazili? V glavi so se ji porajala nova in nova vprašanja. Mrtvec se je zdel dobro pripravljen na vzpon. Le da ga ni uspel dokončati. Ali sploh začeti? Za trenutek ji je poblisnilo - če njemu z vso to kramo ni uspelo, kako naj bi nama? A je misel odrinila. On je bil sam, oni sta šli v dvoje in če ne drugega je imela Eyana na voljo zaščitno blazino na katero se je lahko zrušila ob morebitnem padcu. Najprej pa je želela vedeti od kod se je prikazalo truplo in zakaj. Ni čutila posebne želje, da bi pretikala tujčevo telo dokler si ne bi bila primorana postreči z navidez bogato ponudbo plezalne pomoči, zato je povzdignila glas. Saj ne, da se je že tako ali tako drla. ''Ej! Prekleto lep prizor je tukaj, pridi pogledat.''

Fillip je zašel s poti in korakal po težko prehodnem gorovju. V daljavi je videl dve postavi. Družba bi mi prav prišla. Upam le, da niso kakšni razbojniki.... Nadeljeval je vedno bolj počasi in oprezno. Videl je, da sta dve dekleti. Človeka, kot on. Ni bil prepričan ali naj pride bližje ali ne. Družba bi mi prav prišla, če me pa ugrabijo, bo pa le še ena pustolovščino več...., se je tolažil. Videl je, da si nekaj zelo natančno ogledujeta. Nerodno se jima je približal. "Pozdravljeni," je začel vljudno. Ko je videl, kaj si tako natančno ogledujeta je prebledel.... "Saj to je, to je.... Mrtev je... Ali no, mrtva...," je jecljal. Ni vedel ali naj ostane, zbeži, se dela kot da nič ni ali nadaljuje in se predstavi.