Dodajmo domišljiji sanje, razkošna krila in tvegajmo let :)
 
KazaloPortalPomoč pogostih vprašanjSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava

Share | 
 

 Travniki

Go down 
AvtorSporočilo
Leassi
Admin
Admin
avatar

Female Prispevkov : 8330
Starost : 23
Lokacija : Lossarnach
Geslo : .•° No Mercy °•.
Registracija : 22/06/2008

Statistika
Status: Morilka
Denar: 116.620

ObjavljaNaslov sporočila: Travniki   Sob 1 Nov 2008 - 11:42

Travniki, ki obdajajo mesto Fin Hollen, reko Lois in jezero Lalaith. V visoki travi se lahko skriva marsikaj, zato je najbolj varno potovati s konji. Redkokje raste osamelo drevo.


Nazadnje urejal/a Leassi Tor 21 Feb 2012 - 16:06; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
http://forest-way.heavenforum.com
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   Pon 16 Feb 2009 - 17:40

Ariana se je zbudila in hitro nahranila konja, preden bi pozabila. Nato je še sama nekaj pojedla, nato pa se odločila, da bo odšla naprej. Čimhitreje je pospravila stvari in osedlala konja. Zahajala ga je in odšla sta. Malo jo je skrbelo, kako bo opravila z nalogo, saj je bila sama in ni imela nobene pomoči. Pa tudi izkušena ni bila. Odločila se je, da bo vadila, ko se bo ustavila za kosilo. Nekaj časa je še tako jezdila, nato pa se je spomnila, da ni nikjer nobenega drevesa v katerega bi lahko streljala. Ozirala se je naokoli vendar ni nikjer videla ničesar. Razočarano je pomislila, da ne bo nič z njeno vadbo, potem pa se je spomnila, da lahko vadi čarovnijo. Takoj je bila spet bolj vesela, obenem pa tudi žalostna, saj ni bilo nikogar, ki bi jo lahko učil. Sama pa je vedela bolj malo urokov, saj se je šele začela učiti. In bala se je tudi, da bo izgubila preveč energije. Rekla si je: Saj bo. Čez noč se bom spočila in jutri bom spet v redu. Čeprav se je tako malo pomirila, še vedno ni bila povsem sproščena. Jahala je še kar precej časa, ko je v daljavi nekaj opazila. Imela je občutek, da je drevo in ko se je toliko približala, da je lahko zares prepoznala obliko, se je razveselila. zdaj bo lahko vadila tudi lokostrelstvo in to ji je bilo najljubše. Ugotovila je tudi, da je že lačna in bi ji malo hrane prav prišlo. S konjem je hitro prišla do tja in ga nahranila. Tudi sama je nekaj pojedla, malo pa si je pustila še za po vadbi. Odločila se je, da bo najprej streljala z lokom. Oddaljila se je od drevesa in namerila. Takoj je zadela drevo in to je ni čudilo, saj je bila dokaj blizu. Odločila se je, da bo šla vsakič malo dlje. Odpravila se je še malo bolj stran od drevesa in spet ciljala. Tokrat je za las zgrešila. Še enkrat je poskusila in zdaj ji je uspelo. Vsa vesela se je obrnila in odšla še dlje. Tokrat ji je v prvo uspelo zadeti drevo. Bila je zelo presenečena in vesela. Zdaj je imela še več veselja do streljanja in zato je skoraj stekla še malo bolj stran. Zdaj je bila že kar dosti oddaljena in dolgo časa je merila, preden je končno ustrelila. Puščica je poletela kakšen meter od drevesa in zdelo se ji je, da je to kar lep dosežek. Še nekajkrat je poskusila in nikoli ni zadela. Skoraj je že izgubila upanje in kar usedla se je v travo in obsedela tam. Nato pa si je rekla: Ne smem tako hitro obupati. Saj mi bo uspelo. Vaja dela mojstra. Odločna, da bo zadela drevo je vstala in zopet namerila. Po nekaj poskusih ji je končno uspelo in vsa vesela se je odločila, da bo dovolj treninga za danes. Bla je že zelo utrujena in zato se je odločila, da tudi magije ne bo vadila. Oblujbila si je, da jo bo jutri. Malo je še pojedla, nato pa se odpravial naprej. Skoraj se je že večerilo, ona pa je hotela prejezditi še nekaj poti. Zato se ni dolgo obirala in je hitro odšla naprej.
Nazaj na vrh Go down
Merenwen

avatar

Female Prispevkov : 4007
Starost : 21
Lokacija : Elwe
Geslo : An endless supply of beer... What could be more perfect?
Registracija : 20/06/2008

Statistika
Status: Kraljica
Denar: 51.400

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   Sre 25 Feb 2009 - 20:08

((Si ti opravičujem da sm tok časa rabla za odpisat, sm šele zdej opazla, da si že odpisala Smile ))

Tako si odjahala in ni trajalo dolgo, ko si že videla obris in luči Fin-Hollena v daljavi. Vesela si bila, da si prišla do mesta, vendar te je bilo hkrati strah saj nisi vedela kaj pričakovati v mestu.
Nisi vedela kako bo premnočiti v savani in skrbele so te kače, a bila si tako zaspana da nisi veliko mislila na to. Naslednje jutro si se zbudila in veselo ugotovila, da ti ni bilo nič. Nato si se hitro odpravila do Fin-Hollena. Konja si pustila zunaj mesta v majhni goščavi, kjer ga ne bi nihče videl. Hotela si biti pripravljena, če bi ti bilo treba pobegniti. Konju si pustila nekaj hrane, saj si ga nameravala priti tudi obiskat.
Vzela si lok in puščice, čez glavo pa si si poveznila kapuco, da te ne bi nihče prepoznal in se neopazno odpravila v mesto. Odpravila si se proti palači a premamila te je želja, po raziskovanju ostalega mesta.

((Ker smo se z Leo odločle da pohtimo z vsemi nalogami, boš kr začela pisat v mestu, piši v temi Srebrno kladivo
Vse to kar sem napisala v tem postu opiši tam Smile
Zlo lep post si napisala, tud dolžina mi je ful všeč, lepo tud da si uklučla misli, kr tko naprej Very Happy
Samo sem opazla tud neki napak:
Bla-Bila
Oblujbila-Obljubila
odpravial-odpravila
večerilo - zvečerilo ))

_________________
Napad: 10+5+5+8=28
Obramba: 6
Moč: 6
Spretnost: 16+6+3+3=28
Inteligenca: 12
Ostrovidnost: 10
Magija: 13
Stran: Dobra

Nazaj na vrh Go down
http://forest-way.heavenforum.com
Belree
Moderator
Moderator
avatar

Female Prispevkov : 2622
Starost : 20
Lokacija : Lossernach
Geslo : If you speak not, you cannot speak evil.
Registracija : 27/12/2010

Statistika
Status: Morilka
Denar: 40.750

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   Sob 28 Maj 2011 - 20:19

Belree je po nekaj dneh in nočeh že prenehala šteti, koliko dni je minilo od njenega zadnjega srečanja s katero koli osebo. Ko so se drevesa začela redčiti in je gosto grmičevje zamenjala trava in cvetlice pa je temnolaski postalo jasno, da je skoraj prehodila območje, ki ga je poraščal gozd Arw. Poskušala se je spomniti, kaj ji je leta nazaj dejal nek škrat na temni strani, ki ga je srečala:«Od sotočja rek, ki se nahaja v Arwu, do naših, škratjih travnikov vodi dolga pot, ki traja skoraj teden. A na poti ne boš srečal žive duše in marsikdo le-te ne preživi.« Na koncu je bil sicer škrat tisti, ki ni preživel, a šele tedaj je Bel postalo jasno, zakaj je ob misli na pot zadrgetal bolj kot ob pogledu na sai, ki ga je imel prislonjenega na vratu. Pot ni bila le samotna in neposeljena. Belin ostri sluh je namreč nekajkrat zaznal krike, ki so zveneli kakor vpitje blaznih. Pa tudi razmesarjeno truplo, ki ga je našla na poti je kazalo znake izživljanja. Sicer temnolaska in želela ničesar natančno reči, a bila je dokaj prepričana, da v gozdu Arw prebiva nekaj, kar niti slučajno ne spada tja. Čez nekaj časa je temnolaska za seboj pustila še zadnja drevesa in kar naenkrat se je znašala ne čudovitem travniku, ki mu ni bilo videti konca. Visoka trava, ki se je mešala s cvetlicami je Belree očarala. Vse življenje je namreč videvala le visoke pečine, ki so obdajale Beleriand in puščavo, če je obiskala Min-Rimmon. A vso življenje, ki je raslo na teh travnikih in v gozdu, jo je navdušilo. Da, Bel je imela res rada naravo. Predvsem rastline, a tudi živali so ji bile pri srcu. Nekoč ji je njena temnostranska babica rekla, da je to edina stvar, ki jo je podedovala po svojih svetlostranskih starših. Ko se je začela spuščati noč, je Belree iz torbe vzela še poslednje zaloge hrane, ki jih je kmalu pojedla. Iz torbe je potegnila star zemljevid, ki ga je natančno preučila in ugotovila, da je v bližini jezera Lalaith. Odločila se je, da se bo naslednje jutro odpravila tja. Zemljevid je spet zložila, nato pa ga je pospravila v torbo. Takoj zatem se je ulegla na tla in skoraj takoj je zaspala. Vedela je, da je skoraj popolnoma nezaščitena, a bilo ji je vseeno.

Zbudila se je s prvimi sončnimi žarki, ki so posijali prek pokrajine. V hipu je bila na nogah, saj je spala kar nekaj ur. Spomnila se je odločitve prejšnjega večera in zato je začela hoditi v smeri škratjega jezera. Vedela je, da bo, če bo hodila ves dan tam že do večera…

_________________



Moč: 2
Spretnost: 3
Hitrost: 2
Inteligenca: 2
Spomin: 1
Motivacija:  o
Zbranost: 2
Iznajdljivost: o
ORMV: 2



Truth seeker. Wanna be free? Fight for freedom!




Nazaj na vrh Go down
Tronir
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 5111
Starost : 24
Lokacija : Lahkih nog in težke sekire naokrog
Geslo : Hec mora bit! :D
Registracija : 17/06/2010

Statistika
Status: Vojskovodja
Denar: 10.440

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   Sre 22 Jun 2011 - 13:43

((prišel iz gozda))

Sledi so bile kmalu zakrite s strani izkušenih lokostrelcev in skupinica je tako lahko v miri stopila izpod zavetja listnate strehe. Sončni žarki so jih takoj prijetno pobožali in dvignili njihovo telesno temperaturo za nekaj stopinj. Čeravno so bile škratje dežele znane po snegu in mrazu pa le tega ni bilo mogoče najti na jugu, ki je štel še pod centrale pokrajine. Še zmeraj v koloni, z dvojico izvidnikov daleč naprej ter preostalo trojico bolj zadaj, so tako zakorakali v visoko zeleno travo. Za sedaj še ni nastopila suša, ki bi lakomno popila vse zaloge vode ter poskrbela za spremembo barve v rjavo. Rastline so jih nežno božale po razkritih delih telesa, ko so oprezajočih pogledov korakali naprej. Tukaj, na čistiti so bili lahke tarče za vsakogar, ki bi ga lahko srečali za razliko od gozda, kjer so se lahko potuhnili. Vendar se mali bojevnik na to ni kaj pretirano oziral, kajti edino, kar mu je bilo pomembno tedaj je bilo to, da je bil z vsakim centimetrom bližje domu. Skorajda so bili vilini sedaj tisti, ki so morali pospešiti zaradi njegovega tempa. Spet so potovali v tišini toda tokrat z odprtimi usti. Vročina je postajal namreč vedno bolj neznosna. Zaščite niso imeli nobene, čas pa tudi ni bil najbolj primeren za strumno korakanje. Končno je voditeljica dvignila dlan ter zažvižgala izvidnikoma, da naj prihitita nazaj. Ko so bili končno zbrani na kupu je spregovorila z resnim glasom. Pot ji je lil s čela, toda ni zmenila za to drobnarijo. "Je naprej kakšna senca ali kaj takega? Potovanje v takšnih razmerah nam bo namreč pobrala preveč energije." Nasmešek na obrazu najmanjšega izmed popotnikov se je hitro spremenil iz nasmeška v resen izraz. Čeravno mu novi načrt ni bil ravno po godu, se je moral strinjati, da je nadaljevanje nesmiselno na daljši rok. "Ja, neko drevo je bilo mogoče videti nedaleč stran. Dovolj veliko izgleda od daleč, da mislim, da bi se lahko vsi spravili pod senco njegove krošnje." je odgovoril na vprašanje Gitai. Brez nadaljnjega govorjenja se je tako skupinica odpravila za vilincem, ki je opazil na tem soncu tako zelo zaželeno mesto. Čeravno so do tja potrebovali skoraj pol ure, saj je začasni vodja delno pozabil, kje se že nahaja drevo, so na ta mali nesporazum vsi pozabili, ko so se znašli pod zaščito pred peklenskimi žarki. Vidno izmozgani so popadli v mehko travo. Šele po nekaj časa se je eden izmed lastnikov loka premaknil ter splezal na veje. Tako skrit pod listjem pred pogledi kakor pred vročino je opazoval pokrajino, če bi se morebiti kaj premaknilo. Čeravno nadaljnji načrt vsi poznali, ga je nekdo vseeno kakor retorično vprašanje izgovoril na glas. "Torej ostanemo tukaj do mraka? Ste vsi za?" Kdo bi vedel od kje, toda od nekje je preletala palica ter skorajda zadela v glavo predrzneža, ki si je celo drznil dvomiti v ta mojstrsko zastavljeni načrt. Enoglasno ga je preostala drušina na svojo predrznost tud opozorila. "Tiho!" Očitno je bil s tem odgovor na zastavljeno vprašanje jasen, kajti nastopila je tišina. Samo blagi vetrič, ki je zavel skozi pokrajino, se je igral z rastlinami ter jih poskušal upogibati po svojih željah.
Nazaj na vrh Go down
Tronir
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 5111
Starost : 24
Lokacija : Lahkih nog in težke sekire naokrog
Geslo : Hec mora bit! :D
Registracija : 17/06/2010

Statistika
Status: Vojskovodja
Denar: 10.440

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   Pet 24 Jun 2011 - 21:19

((vso nadaljnjo dogajanje tega lika se od sedaj naprej dogaja 2 do 3 leti kasneje, odvisno od tega, kako se bo adminski kolektiv še odločil – v vsakem primeru pa kasneje zatorej so nekateri dogodki, ki sem jih želel opisati, preskočeni ter jih bom poskusil objasniti tekom pisanja))

Tiho se je mala skupina bitij pomikala skozi pokrajino. Več očitno je bilo, da niso želeli zbujati niti najmanjše pozornosti kajti postave so se pomikale skorajda neslišno. Veliko je pripomogel k njihovi neopaznosti tudi senca oblaka, ki je že kakor temna odeja prekrila zemljo, ob kombinaciji z visoko travo. Osvežilni vetrič pa je upogibal rastline, da šumenje le-teh ni bilo sumljivo.
Dlan se je iznenada dvignila. Neizgovorjeni ukaz je bil izdan in v trenutku se je premikanje zaustavilo. Kazalec se je jasno usmeril proti staremu, a mogočnemu samotnemu drevesu v daljavi. Še eno povelje je bilo tako izdano. Kakor hitro se je napredovanje zaustavilo se je tako tudi nadaljevalo. Samo izurjenost je lahko prinesla takšno usklajenost, ki zagotovo ne bi bila poznani popolnim neznancem, ki prvikrat potujejo skupaj. Skorajda vojaško vzdušje je vladalo v zraku.
Končno so prispeli do točke, ki je bila predhodno označena kakor cilj. Trave skorajda ni bilo pod krošnjo, ki je onemogočala prodor sončnih žarkov do zemlje. Idealen prostor za nabiranje novih moči, saj morebitni popotnik od tukaj ni bil viden dokler je ostajal v nižjem položaju. Višja oseba, vilinka, je brez uporabe besed nakazala enemu izmed moških predstavnikov gozdnate rase, da naj se odpravi na drevo ter opazujejo okolico. Preostale postave so se medtem zbrale okrog enega izmed škratov ter mu hitele šepetati kdo bi vedel kaj čeravno je beseda največkrat nanesla na 'orožje' in 'popravi'. Edino vilinka ter škrat z težko macolo sta stopila do postave, pripadnika uradno izumrle rase, ki je stala osamljeno pod drevesom in motrila oblake na nebu. Dvojica je molče obstala za njegovim hrbtom, čakajoč kdo ve kaj. "Čas je." je bilo vse, kar je moral spregovoriti. Toda vsi so razumeli, kaj je mislil. Druščina, izvzemajoč opazovalca na drevesu, je izvlekla na plan svoje primarno orožje –pa naj je šlo za lok, meč, sekiro, kladiv ali macolo- ter za zapičila v zemljo, da je ročaj kakor opornik strmel proti sinje modremu nebu. "Hvala ti, Vladar Luči, ker nam daješ moč Svetlobe za ta kruti zemlji boj proti temnemu zlu." je spregovoril Tronir. Trenutek ali dva tišine sta napočile, preden je skupina v enotnem duhu spregovorila. "Et ne nos inducas in tentationem; Sed libera nos a malo. Quia et potéstas, et glória in sæcula sæculorum." Nato je vsakdo razprl dlani, ki so bile sklenjene na vrhu orožij ter se kakor, da se ne bi zgodilo nič, vrnili k stvarem, ki so jih počeli predhodno. Samo škrat in vilinka sta še zmeraj molče potrpežljivo čakala. Vendar je bilo tudi to končno obrodilo sadove, ko se je mali bojevnik obrnil in svoje oči uprl v zvesta spremljevalca. "Juki, je s teboj vse dobro? Pri zadnjem boju si se kar močno izčrpala." Ogovorjena je prikimala, pri čemer se ji je na obraz pričaral nasmešek. "Sem si že opomogla, hvala." Odobravajoče je glava prikimala in se nato obrnila še proti predstavniku svoje rase. "Kako napredujejo popravila škratjih oklepov Thobek?" Obraz malega moža se je napolnil z navdušenjem, ko je ponosno odgovoril. "Odlično, še malo in bodo povsem pripravljeni na nove udarce teme." Ponovno je sledilo premikanje glave, enako poprejšnjemu. Tronir ni imel ničesar več za dodati, toda ni niti izgledalo kakor, da bi se dvojica že nameravala odpraviti. Ne, bolj je izgledalo kakor, da ju še nekaj muči pa ne vesta povsem ali naj izraziti to na glas ali ne. "Ja?" je spodbudno povprašal ter s tem namignil, da naj spregovorita. Najprej ni bilo slišati ničesar, toda moški glas je kmalu prekinil molčečnost. "Torej … oprostite Svečenik, toda ni nama povsem zakaj se odpravljamo v smeri gozdov? Tamkaj se vendar ne nahajajo temnostranci." Z zanimanjem je dvojica zrla v vodjo čakajoč, da jima tako ali drugače odgovori. Toda le-ta ni prišel takoj, saj jima je škrat sprva pokazal hrbet. S pogledom je pričel opazovati oblake, ki so zavzemali različne oblike, ki si jih je bujna domišljija lahko razlaga na nešteto načinov. Vsake oči imajo svojega slikarja. Šele po dobri minuti se je zaslišal odgovor na zastavljene besede. "Res je, prav imaš. Toda Njegova Luč mi pravi, da naj se usmerimo tja." Obrnil je glavo, da se je razkril z brado obdarjeni resni obraz, ki tokrat ni kazal nič kaj veliko usmiljenosti. "Ali pa meniš, da se Vladar Svetlobe, ki nas ni še nikoli zavedel na napačna pota, tokrat moti?" Tišina je zavladala, saj si nihče izmed prisotnih ne bi upal trditi česa takšnega. "Se mi je zdelo. Pojdita sedaj in počnita, kar vaju je volja, saj moram sam še razmisliti nekaj stvari." Ubogljivo se je dvojica priklonila in stopila stran, da je pustila Tronirja samega s svojimi mislimi.
Kam nas pelješ, Gospodar Luči? Toliko časa je že minilo odkar mi je Svečenik pred menoj tedaj na svoji smrtni postelji predal nalogo opravljanja tvojega poslanstva na tem svetu. Toliko stvari se je od tedaj spremenilo, toda mi smo vedno zvesti opravljali tvoje delo. Tvoja Svetloba je znova in znova udrihala po temi, čeravno z malo moči, ki smo jo premogli. Takrat sem se mnogo naučil in za to bom staremu Svečeniku vedno hvaležen. Pred tem sem živel v z zaprtimi očmi, toda z njegovo pomočjo sem si jih upal razpreti ter te sprejeti. In sedaj sem tukaj, v nekoč škratjih deželah, s skupino sonarodnjakov in vilincev, najboljšo druščino, kar bi si jo lahko zamislil, da gremo tja, kamor nas vodiš. Ti že veš, kaj je potrebno in kaj je prav, da bo Svetloba ponovno zasijala. Kajti po vsaki noči se prične novi dan. Spravljen sam s seboj je tako s pomirjenim nasmeškom zaključil razmišljanje. Obrnil se je proti sopotnikom, ki so v večini, z izjemo opazovalca na drevesu, zaspali v varnem zavetju sence. Do prvega mraka je bilo namreč še kar nekaj časa in spanec je bil vedno koristen. Tako ni minilo dolgo, ko se mu je prepustil tudi Tronir. Veter mu je nagajivo zaplul skozi bogato in koasmato goščavo, ki je bila značilni znak male in ponosne rase. Rase, ki je na njegovo žalost dosegla nič kaj hvalevreden konec, ko se je v večini prepustila temačnosti. Kako zelo drugače bi se lahko morda tedaj nekoč nekaj časa nazaj v puščavi vse drugače končalo, če bi se dogodki samo rahlo drugače zavrteli. Vendar pa tedaj morda nikoli ne bi spoznal svojih sodrugov, s katerimi je v tako kratkem času preživel toliko skupnega kakor s skorajda nikomer. In če je bila takšna Njegova volja, potlej je že bilo tako dobro na nek način.
Nazaj na vrh Go down
Tronir
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 5111
Starost : 24
Lokacija : Lahkih nog in težke sekire naokrog
Geslo : Hec mora bit! :D
Registracija : 17/06/2010

Statistika
Status: Vojskovodja
Denar: 10.440

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   Pon 4 Jul 2011 - 20:12

Ob prvih znakih odhoda Sonca se je mala skupinica odpravila naprej proti obrobju temačnega
vilinskega gozda, ki se je že kakor obrambni zid mesta pričelo kazati na krvavem obzorju. Potovali so hitro, toda z minimalnim povzročanjem hrupa. Vajeni so bili že nenehnega lova, ko so morali skrivati svoje sledi, se skorajda plaziti po tleh in kdo bi vedel kaj še vse. Toda kaj naj, takšno je pač bilo življenje svetlostrancev po zadnji veliki bitki.


((odšli v gozd Araw))
Nazaj na vrh Go down
Arbeah
Džin
Džin
avatar

Female Prispevkov : 61
Starost : 22
Lokacija : {v plamenih}
Geslo : {try to set the night on fire!}
Registracija : 14/01/2012

Statistika
Status: Berač
Denar: 13.250

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   Tor 21 Feb 2012 - 1:52

Ta je pa ponosen, se je začudila ob čarovnikovih besedah, vendar ni pustila, da bi ji misel spremenila nasmešek na obrazu. "Če tako meniš, bom zaupala tvoji presoji, čarovnik," je živahno dejala in narahlo sklonila glavo, nato pa stopila nazaj do rjavca in ga pogladila po vratu. Bolj ali manj spretno je nato splezala v sedlo in konju zaupala skrb za varno prečenje neravne in vlažne rečne struge, sama pa se je ozirala okoli sebe in opazovala čarovnikovo delo. Reka ni bila široka in kmalu so bili vsi na drugi strani, nato pa je druga čarovnica prehod zaprla. Arbeah se je pridružila skupini, zbrani okrog vilinov, ki sta vodila skupino. Eden od njiju, tisti s koščenim obrazom, jim je dal napotke glede tabora, ki ga bodo postavili, ko prispejo na območje travnikov.

Morala si je priznati, da se konca gozda veseli, kajti čeprav jo je fasciniral, se je v njem hkrati počutila utesnjeno in neprijetno. Prav tako si v njem prav čutil prevlado vilinov - kako živi, kako samozavestni in močni so bili med temi drevesi! Veliko je slišala o njihovi povezanosti z gozdom in čeprav si ni zapomnila mnogo, je vedela, da moč svoje magije črpajo iz dreves. Četudi je menila, da je to nekoliko nepraktično, pa je hkrati morala priznati, da so na svojem domačem terenu v močni prednosti. Veselila se je, da bo ta rasa na prostranih travnikih nekoliko bolj izenačena z preostalimi člani odprave, na primer njo, ki je že na sploh bila precej na slabšem zaradi odvisnosti džinov od toplote. Vedela je, da s tem mnogi prebivalci Foresta niso seznanjeni, a hkrati je bila prepričana, da jih kar nekaj je, na primer stari čarovnik, katerega imena še ni izvedela. Takšni so džine včasih zmerjali z vzdevki, kot je 'človeški kuščar' ali še čim hujšim - Arbeah je kar prhnila ob tej misli. Džini niso bili fiziološko odvisni od toplote, kajti bili so toplokrvni; odvisna je bila le njihova magija, ki pa jih je hkrati ohranjala žive toliko časa.

Tako je bila vesela, da je sovoditelj naloge izkazal dovolj inteligence, da ju je z Morskowom zadolžil za kurjenje ognja. Bila je zadovoljna, da bo lahko sama poskrbela za nekaj toplote in si hkrati napolnila svoje male zaloge energije, ki jih je bila sposobna zadržati. Nekoliko zaskrbljeno si je položila roko na čelo in čeprav je bila njena koža toplejša od kože kateregakoli zdravega človeka, jo je sama vseeno občutila kot hladno.
Po manj kot uri ježe so prispeli do roba gozda, kjer so v svetlobi zahajajočega sonca zagledali visoko posušeno travo, ki je bila žalostno povešena in pomrznjena po robovih. Arbeah se je vzravnala v sedlu in z napol priprtimi očmi zaobjela pokrajino pred njimi, ki se je raztezala vse do obzorja in še dlje. Njen nasmeh je bil preprost in srečen, objela je konja okrog vratu in lahkotno zdrsnila iz sedla, nato pa ga popeljala do mesta, kjer so se odločili postaviti tabor. Tam ga je predala v oskrbo vilinu, zadolženemu za konje, sama pa se je tesneje zavila v plašč in se podala nazaj v gozd, da bi poiskala dober les za ogenj. Upala je, da se ji bo kdo pridružil in bo delo tako hitreje steklo.
Nazaj na vrh Go down
Tronir
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 5111
Starost : 24
Lokacija : Lahkih nog in težke sekire naokrog
Geslo : Hec mora bit! :D
Registracija : 17/06/2010

Statistika
Status: Vojskovodja
Denar: 10.440

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   Tor 21 Feb 2012 - 10:44

((prišel z ostalimi od tukaj))

Rahlo je zamrmral, ko ga je sunek ob zaustavitvi konja predramil. "Kva?" Zamegljenega pogleda se je ozrl naokrog. Očitno so prispeli na prvo točko, ki je bila označena za postanek. In to je pomenilo, da so prišli iz gozdov! V trenutku se mu je uspelo ob tem razveseljujoči novici dokončno izviti iz sladega objema zasanjanega transa ter se podrobneje ozreti po okolici. O ja, kakšna radost ga je prevela, ko je spoznal okolico nekoč mogočnega škratjega mesta Fin Hollen. Čeravno je sedaj dvomil, da je naselbina še tako zelo razkošna kakor je bila v zlatih časih ga je občutek domačega terena vseeno radostil. Nasmešek se je tako prikradel na obraz in prav nič več nerodno je skočil iz sedla. Dobro no, čisto ni bilo mogoče izpustiti nerodnosti – toda vsaj sesul ni Luciane skupaj z njenim konjem!
Tamkaj je lahko videl zbirališče velikih kosmatih sralcev, ki so se že pričeli pasti v visoki travi. Spet druga bitja na dveh nogah so že hitela naokrog po svojih opravkih in prav nič ni izgledalo kakor, da bi se kdo oziral na njegovo mogočno majhnost. Poprasal se je tako po bradi in pričel razmišljati kako naj pripomore k splošnemu dobritu. Morda, čisto morda pa bi si lahko poiskal lastno prevozno sredstvo, ki je bilo njegovi rasi mnogo bližje? Ta ideja mu je bila še najbolj povšeči toda kaj, ko je imelo trenutno prednost postavljeno zasilnega bivališča. Sprva se je moral tako skoncentrirati na to in pomaganje pri le-tem nato pa je lahko razmišljal naprej v željeni smeri. In ker se je zavedal, da zna na teh podoročjih, kjer pravega zavetja kakor v vilinskih gozdovih ni bilo, prav presneto grdo pihati mrzel veter, se je odločil za pomoč pri iskanju goriva. Pobaral je tako nekega naklučnega mimoidočega, ki se mu na pogled ni pretirano mudilo, kdo je zadolžen za ogenj. S prstom je pomignil proti oddaljajoči se postavi in z kratkim "Ona." pokazal na očitno neko dekle na obzorju. Meni nič, njemu nič tebi pa še večji nič je tako stopil v smeri neznanke, ki je že pričela korakati proti pravkar zapuščenim gozdovom, ki so se še bohotili kakor starodavni varuhi v bližni. A v resnici je ravno obratno. Škratje so varuhi zunanjega roba gozda. Saj smo vendar prastara rasa foresta!

Kljub majhnim korakom je, ki jih je pač delal mali bojevnik, je Tronirju uspelo žensko dokaj hitro ujeti. Saj ne, da bi se ga dalo ravno prezreti v pojni bojni opravi, ki je žvenketala kakor po hribu navzdol samostojno hiteč sod piva. Ko je bil že tako blizu nje, da bi ga lahko, ne lahko temveč morala slišati, se je glasno odkašljal. "Akhm. Akhm. AKHM!" Pri bradah vseh kašljajočih škratov, skorajda bi se mu dejansko zaletelo. Tudi ni problema, ki ga dober udarec po prsih ne bi rešil. Ko se mu je tako ponovno vzpostavil normalen glas je, spet, spregovoril. "Oprostite gospodična katere imena ne poznam toda, če vam ni v napoto, bi vam priskočil na pomoč." Saj ne, da bi pričakoval, da bo zavrnila toda nekaj vljudnosti pa je kljub škratji robustnosti moral pokazati. Oziroma ga je tako pač trenutno prijelo.


Nazadnje urejal/a Tronir Čet 23 Feb 2012 - 18:42; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
Immer
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Female Prispevkov : 119
Starost : 22
Geslo : Life's a bitch and then you die. Any questions?
Registracija : 26/01/2012

Statistika
Status: Vojak
Denar: 29.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   Tor 21 Feb 2012 - 13:59

Immer je še zadnjič pogledala zdaj že popolnoma mirno reko ter se spet močno oprijela Fidelisovega hrbta. Po nekaj minutah poti je skupinica prispela na travnik, očitno kraj, kjer bodo prenočili. Razgledala se je okoli sebe ter prepričana je bila, da je tukaj že bila, a spomini so bili kot ponavadi zaviti v meglo, tančico skrivnosti. Počasi je zdrsnila s konja ter naredila nekaj korakov po travi, v tem letnem času prekriti s snegom. V ranah na gležnjih jo je spet začenjalo skeleti ter opazila je rdečo kri na tleh, ki se je razlivala po belem snegu. Pravzaprav lepa barvna kombinacija, a Immer je vseeno upala da se bo kmalu naučila učinkovitejšega uroka, saj se rana ob nenehnem stiku s snegom najbrž še ne misli kmalu zaceliti. Ali pa zdravilne rastline seveda, je pomislila ter stopala dalje. Vodlini vilin je razdelil navodila ter Immer je že razmišljala o urokih, s katerimi bi lahko zasšitila tabor. No super. Zdaj bo pa spet treba improvizirati. Sprehodila se je v krogu okoli prostora, na katerem naj bi se utaborili. Opazila je, da sta ga škrat ter džinka že prečkala, najbrž zato, da bi poiskala drva. To bodo pač počeli na lastno odgovornost, celega travnika pač niso mogli zaščititi. Opazovala je prelepo zasneženo okolico, prisluhnila vsakemu tihemu zvoku ki ga je oddajala narava. Bilo je kot iz sanj, vsaj zanjo. Ko se je vrnila na točko, na kateri je začela svoj obhod, je opazila da je naredila okoli območja taborjenja krvavo sled. V glavi se ji je pojavil urok iz spomina, izrečen iz ust njene mame... Sangre proteccion. Urok, ki zaščiti precej veliko skupino ljudi, najbolj zaščiteni so tisti z najmanj grehi. Tako ta urok ne deluje na tistih, ki so klali, kradli ali kakorkoli drugače uničevali premoženje ali celo življenja drugih. Izvede ga lahko le tisti, čigar kri je porazdeljena okoli prostora, ki ga po potrebni zaščititi. Sangre proteccion. Immer se je zadovoljno nasmehnila ter se dotaknila krvne sledi na v snegu. V trenutku, ko je zamrmrala urok, se je sled zlato obarvala ter v zrak je šinil prav tako zlat zid, ki pa je v trenutku izginil. Ko je zdrsnilaz roko tam, kjer je bil prej zid ji je postalo jaso da je preprosto postal neviden ter zato učinkovitejši. Vsedla se je v travo ter čakala da Framling oparvi svoje delo ter jih zaščiti s kakšnim urokom, ki bo zaščitil tudi tiste manj nedolžne v skupini.
Nazaj na vrh Go down
Framling
Čarovnik
Čarovnik
avatar

Male Prispevkov : 166
Lokacija : Valinor
Geslo : It's the unknown we fear when we look upon death and darkness, nothing more.
Registracija : 30/12/2010

Statistika
Status: Pomočnik
Denar: 17.230

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   Tor 21 Feb 2012 - 18:48

Naposled so le dosegli rob gozda in zdaj se je pred njimi razprl prostran svet poln visoke trave. "Pa smo končali z vilinsko zaščito" je zamrmral Framling in si za trenutek zaželel vrnitve pod mogočno drevje Arawa. Vilinskih spon se ni nikdar povsem rešil in če se je kje počutil povsem domače, je bilo to znotraj vilinskih gozdov. V Min Rimonnu je njegovo srce pogosto zatavalo vanje in ko jih je naposled ugledal, se je počutil neopisljivo srečno. A zdaj jih je ponovno zapuščal, ponovno se je odpravljal v neznano in prevevali so ga podobni občutki kot na tisti sončen dan pred mnogimi stoletji, ko je prvič uzrl podobno ravnico. Takrat ga je čakalo neprijetno presenečenje in tokrat bi znalo biti podobno. Spodbodel je Fidelisa in s skupino pojezdil naprej, ne da bi se menil za svojo spremljevalko na konju. Ko so dospeli na rob gozda, se je že večerilo in ko so se dokončno ustavili, so se sence vse bolj podaljševale.
Taborišče so si postavili blizu gozda, a vendar dovolj daleč stran, da jih njegova magija več ni mogla varovati.
Vsi so se zdeli zelo zaposleni, medtem ko čarovnik ni imel pravega dela. Po les sta odšla džinka in škrat, njegova mlada pomočnica je začela izvajati uroke, drugi pa so s konjev spravljali robo in si pripravljali nočna ležišča.

Framling je Fidelisa povedel do ostalih konj in se nato razgledal po taboru. Nekje na robu je bil ravno pravi kraj zanj, odmaknjen, a vendar ne povsem izoliran. Počasi je stopil do tja, preko tal vrgel svoje debelo ogrinjalo in sedel nanj. Kaj drugega bi se mi zdaj bolj prileglo, kot dober vonj tobaka. Brez obotavljanja je segel po malhi in na plan potegnil zavito pipo z vrečko tobaka. Ko si ga je nekaj natrosil v pipo, jo je prižgal in začel zamišljeno kaditi.
Njegove modre oči so se največkrat ustavile na Immer, ki mu je vse bolj priraščala k srcu. Bila je mlada in naivna, a kateri mlad človek ni bil? Glavno je bilo to, da je imela dobro srce in kolikor jo je Framling ocenil, ga je imela kar precej. Ne glede na to pa ni mislil spremeniti svojega odnosa do nje, saj je verjel v strogo in resno vzgojo. Ogrinjalo je bilo dovolj debelo, da mraz snega ni prodrl skoz in tako ga ni skoraj nič zeblo.
Ko se je Immer vrnila, je znova opazil rano na njenih nogah in tokrat ni mogel ostati brezbrižen. "To ni dobro dekle, če se boš s tem hecala, znaš prav grdo nastradati. Kar pa se urokov tiče..." Premaknil je pipo med zobmi in na kratko ošinil zrak, kot da bi s svojimi očmi videl nevidni ščit, ki jih je obdajal. "Pa je to kar pametna ideja. Tukaj sicer ni pričakovati sovražnikov, a nikdar se ne ve, kje se najdejo kakšni norci. In kjer odpovedo utrujene oči, tam magija ne odpove." Zasanjano se je nasmehnil in v svojem naročju sklenil dlani. Nekdaj je bil mlad in poln moči, zdaj pa ga je kot vse starce začela zdelovati starost in magija mu tu ni prav nič pomagala. Nikdar se ni slepil, da se njegov čas počasi izteka, a odločen je bil, da bo do konca pokončen in trden, kot se za čarovnika spodobi. Morda ga še čakajo boji, morda ga še čakajo nevarni nasprotniki in takrat bo moral dati od sebe vse, kar še dopuščajo njegove stare kosti. "Prisedi dekle" je nenadoma spregovoril in se mirno zazrl v Immer. Ko se mu je mlada čarovnica pridružila na debelem plašču, si je nekoliko pozorneje ogledal rane in izpustil še en oblak dima. "Bi mi povedala zgodbo o teh ranah? Noč bo še dolga in hladna in kako si je lepše krajšati čas, kot s pripovedovanjem zgodb? Sam jih hranim kar nekaj. O da." Nebesni svod so prekrivale nočne zvezde, oranžna svetloba na zahodu se je vse bolj odmikala in z vsakim pretečenim trenutkom se je zrak še ohlajal. To noč bodo potrebovali debele odeje in velik ogenj, če ne bodo želeli vstati v obliki ledenih kock.
Nazaj na vrh Go down
Immer
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Female Prispevkov : 119
Starost : 22
Geslo : Life's a bitch and then you die. Any questions?
Registracija : 26/01/2012

Statistika
Status: Vojak
Denar: 29.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   Sre 22 Feb 2012 - 19:32

Ko je končala z urokom, je kot že neštetokrat ta dan opazovala njene sopotnike, ki so marljivo opravljali vsak svoje delo. Pravzaprav je bilo tako tudi prav, a vseeno se ji je zdelo da so si preveč tuji. Konec koncev si bi morali zaupati med sabo, se zavedati da se vedno lahko zaneseš na nekoga iz skupine. Vedela je, da tukaj ne gre samo za sposobnosti, ko imaš nekoga rad ti namreč vedno lahko uspe nemogoče. Moč ljubezni je vedno -in vedno bo, če bo svet v prihodnosti premogel še kaj le tega čustva- delala čudeže. A Immer se ni imela niti najmanjšega namena se pritoževati, kljub vsemu je bila prepričana da so močna skupina. Seveda, odvisno proti kateremu sovražniku? Pregnala je svoje brezciljne misli ter iskala prostor, na katerem bi se lahko namestila.
Našla ga je kmalu: a bilo je že zasedeno. Tam je bil Framling, sivobradi popotnik, ki jo je sprejel na svojega konja. Skoraj brez obotavljanja je pristopila k njemu, sicer pa ni pričakovala da jo bo ogovoril kar takoj. Tiho je poslušala njegove besede, izrečene na prav poseben način, ki ga Immer ni mogla opisati niti sama pri sebi, kaj šele da bi ga izrazila z besedami. Seveda se mi nikoli mislila šaliti z ranami, še tako majhnimi. A če so ji ponudile možnost izvedbe uroka... Jo je bila pripravljena sprejeti z odprtimi rokami, prav to je storila. Ko ji je Framling ponudil prostor ob sebi, se ni niti za trenutek obotavljala. Takoj je prisedla ter začutila toploto njegovega plašča. Glede na to, da je že cel dan zmrzovala, ji je bilo prav prijetno. Naslednja tema za pogovor se je takoj pokazala ter Immer je popolnoma ugajala. Že od nekdaj je uživala ob poslušanju zgodb popotnikov, o njihovih neverjetnih izkušnjah ter dogodivščinah. Sebe nikoli ni videla kot pripovedovalke, tudi zaradi tega ker se ji je zdelo njeno življenje nezanimivo. Konec koncev pa ga je še veliko pred mano. Upam, je še pomislila ter se pripravila, da s starcem deli pripoved o njenih ranah. ki se, mimogrede, lahko najbrž kar skrije pred starčevimi dogodivščinami. Zavzdihnila je ter začela.
"Lahko bi rekli da so rane sveže, torej je tudi zgodba popolnoma ohranjena v mojem spominu." Za trenutek je utihnila ter se zavedala da to ni bil ravno najboljši začetek. "Bila sem v Min Rimmonu. Potrebovala sem bodalo, pravzaprav le zaradi tega da bi se počutila varno. Preprosto ne morem živeti brez tega občutka, še posebej sedaj ko se je naša družina dokončno razdrla. Kakorkoli, z mano v tem meni ne preveč ljubem mestu je bil moj brat, Hommer. Lahko bi rekli da je zelo zaščitnišči ter priznam da sem se od njega le s težavo ločila." Ko ji je pripoved ravno začela lepo teči, je vanjo butnila cela vojska spominov ter dejstev... še posebej dejstvo, da brata po vsej verjetnosti ne bo nikoli več videla. Nadaljevala je, kot da se nebi nič zgodilo. "In ti gotovo veš kakšno mesto je to. Že ob misli na vse te temnostrance ki živijo tam me kar zmrazi... Vztrajala pa sem, da me počaka v krčmi, ne daleč od Zriperjeve trgovine. Enkrat za spremembo me je ubogal, a ko sem prišla nazaj me ni čakal ravno lep prizor. Hommerja so temnostranci že držali v trdnem prijemu, zame pa niso potrebovali veliko časa da so me ukrotili, priznam. Saj bi ti rada povedala celotno zgodbo, pa se naslednjega dela ne spomnim. Najbrž sem vdihnila kakšno dišavo ter padla v nezavest, ali nekaj podobnega. Z bratom sva se čez nekaj časa -nihče ni vedel, ali so od takrat minile minute, ure ali celo dnevi- lačna ter premražena zbudila na neki gozdni jasi, za katero ti ne znam povedati imena. Vsekakor to ni bil ravno prijeten položaj, še posebno ne, ker sva kmalu ugotovila da sva priklenjena na drevo. Seveda je temnostrancem to povzročalo le zabvo, jaz nikoli ne bom razumela njihovega humorja." Odgrnila je plašč, da so se njene rane pokazale v celoti. "In tele so nastale takrat. Na nogah sem imela nekakšne lisice, ki so imele na notranji strani pritrjene žeblje, na žalost zarjavele. Resnično upam, da mi jih ne bi nikoli več treba videti... Enkrat je bilo več kot preveč. Pa da nadaljujem... Hommer je močnejši od mene ter nekako je odprl okove ter naju oba osvobodil. Moje noge so bile otekle, tako da dan ali dva nisem mogla hoditi. Misel, da se na račun tega zabavajo temnostranci, pa mi ni bila ravno v pomoč. Ko so se rane vsaj približno zacelile ter je okužba za silo izginila, sem se odpravila iskat vas, da bi vam pomagala najti zaveznike na severu. S Hommerjem sva se razšla kako uro preden sem vas srečala, ostalo zgodbo pa veš." Ko je končala, je spet po nekaj minutah zares zadihala. Vso tole urejanje besed v stavke ko je kar malo utrujalo, bila je vse prej kot izkušena govorka. Nasmehnila se je ter pogledala skrivnostnega moža, ki se še ni naveličal tiste njegove pipe ter vonja po tobaku. "In ti? Sklepam da tvoje življenje ni ravno kratko. Gotovo bi se našla kakšna zgodba za ta večer?" Je rekla ter njen pogled je v trenutku postal vprašujoč.
Nazaj na vrh Go down
Arbeah
Džin
Džin
avatar

Female Prispevkov : 61
Starost : 22
Lokacija : {v plamenih}
Geslo : {try to set the night on fire!}
Registracija : 14/01/2012

Statistika
Status: Berač
Denar: 13.250

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   Sre 22 Feb 2012 - 21:07

Arbeah je dolgimi koraki že skoraj dosegla rob gozda, zatopljena v množico najrazličnejših misli, od katerih pa nobena ni izstopala. Strah pred mrazom jo je gnal, da je stopala hitreje kot sicer; čeprav hladu nikoli ni občutila, pa je slabo vplival na njeno razmišljanje, reflekse in predvsem na magijo, ki jo je varovala kot svoje najdragocenejše orožje. Zamišljena ni opazila svojega majhnega zasledovalca, čeprav je bil precej glasen, dokler se ni nekajkrat glasno odkašljal. Arbeah je naglo upočasnila svoj tempo, da jo je lahko škrat dejansko ujel, nato pa se je z zanimanjem zazrla v njegov poraščen obraz. "Pozdravljen, škrat," se je namuznila in si umaknila nekaj zablodelih las in čela, "tej gospodični je ime Arbeah. Pa tebi?" mu je vrnila vprašanje, medtem ko sta vstopala v gozd. Že se je ozirala okrog sebe za dračjem in nadaljevala je, ne da bi umaknila oči od gozdnih tal. "Hvaležna sem ti za ponujeno pomoč. Mislim, da se je Morskow, torej," je za trenutek pomislila, "džin z rdečim fesom na glavi, motil o tebi," je zatrdila. "Mlad je še, vihrav in ne kaj preveč strpen." Med govorjenjem je nabrala že skoraj celo naročje dračja in manjših vej, nato pa se je ustavila in se ozrla k škratu. "Poiskala bom dovolj manjših vej, ti pa poskrbi za debelejša polena, lahko kakšen manjši štor. Naj bodo dovolj posušena in ne nagnita, pa rajši les listavcev. Vse skupaj bova znosila do roba gozda, potem pa lahko poiščeva še koga, ki nama bo pomagal." Za nekaj minut je obmolknila in poskušala v umirajoči svetlobi dneva in prelivajočih sencah najti toliko vej, kot si je zadala. Ko se ji je zdelo, da ima dovolj dračja, da bodo lahko zakurili, se je pridružila škratu pri iskanju debelejših polen. Tabor ni bil majhen in noč je bila mrzla, zato so potrebovali precej kuriva, da bodo lahko vzdrževali ogenj celo noč. "Torej .. Kaj te je prineslo sem, škrat?" je prekinila tišino in se ozrla v njegovo smer, kjer pa je bilo zaznati le njegovo senco, rožljanje in odblesk nečesa kovinskega. ''Kako to, da tu nisem opazila nikogar drugega tvoje vrste?'' Pobrala je še dve veji in ju pridala skoraj polnemu naročju, nato pa se s kar spodobnim bremenom podala do roba gozda, kjer je vse skupaj vrgla na naraščajoči kup. Za trenutek je obstala in si oddahnila, nato pa opazovala škrata, ki je prav tako prinesel novih nekaj polen. ''Tako,'' je dejala, ''mislim, da bo dovolj.''
Nazaj na vrh Go down
Ull
Vilinka
Vilinka
avatar

Female Prispevkov : 541
Starost : 25
Lokacija : Araw
Geslo : Me gusta :3
Registracija : 02/02/2012

Statistika
Status: Hlapec
Denar: 12.750

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   Sre 22 Feb 2012 - 22:48

Niso rabili dolgo, da so dosegli travnike in zapustili gozd ob enem. Ull je to predvsem žalostilo, saj se je v gozdu počutila varno. Sicer se bo vsem tolikšnem številu ras ne bo počutila nič manj varno, pa vendar je izginil nek dober občutek. Najbrž se je bolj zanašala na starejše člane trenutne pehote, ki se je odločila na tem travniku taboriti. Sama ni imela pojma kakšne so razmere, saj tukaj še ni bila. In ne tudi ni vedela kje so. Nekje bolj proti severu. Naloge so bile razdeljene med rase. Ali se je to Ull zdelo prav ali ne? No ni ji bilo ravno važno, važno ji je bilo to, da bodo čimprej postavili kamp. Vilini so bili zadolženi za izgradnjo bivališča. Nekateri so že odšli nazaj proti gozdu oziroma proti njegovemu robu - najbrž po les.
Ull se je nekako osamila sredi kampa in se sprostila. Naravi je sporočila, da rabi material za bivališče. Ker sama ni vedela kakšne so razmere je šla po logiki. Blato, ilovica, slama, trava, les, kamenje. Sicer lesa tukaj ni bilo, gozd je bil pa malo oddaljen. Zaprla je oči in si zamislila neko bivališče, ki bo dovolj veliko za tri osebe. Že res da potrebujejo veliko bivališč, vendar ni sama tukaj. Sicer pa si večjih bivališč od štiri oseb niti ni predstavljala. Že tako bodo natrpani. S pomočjo nekaj urokov in delo z rokami ga je zgradila. Bilo je večinoma iz kamnov in gostega blata in na vrhu je bilo nekaj posušenih vej, za oporo strehe ter posušena trava pomešana z ne tako posušeno. Trajalo je malo debelo uro, da je prišla do željenega rezultata. Za njeno prvo bivališče, mogoče še ni bilo toliko slabo. Sploh pa je potrebovala mnenja drugih, tistih ki bolj poznajo ta teren. Šele po tem bo nadaljevala z izgradnjo druge hiške.
S podrsavanjem dlani gor in dol si je spravila prah z rok. Pogledala je za bližnjo žrtev, ki bi bila zmožna podati oceno. Nekoga je zagledala, vendar ni poznala imena. Zato je je zavpila: "Hej ti!" roke so ji prosto padle ob telo. Videla je kako se tisti mogočni starec, nad katero močjo je navdušena (saj ne da je nad vsakršno močjo navdušena, še posebno če je močnejša od njene), že zaposlen z mlado čarovnico, ki je bila videti prikupna. Tisti škrat je pa malo prej odšel in se očitno še ni vrnil. Pa tako močno si ga je želela spoznati. "Pridi sem no!" je še zaklicala neznani osebi in počakala da se primaja do nje. Kaj je delal ni imela pojma, vsekakor pa je bila primerna žrtev. "Daj, povej mi. Kako se ti zdi tole skrapocalo za prenočišče?" je vprašala in premerila svojo umetnost od glave do peta, še zadnjič. Njej se je zdelo super. čeprav bog ve kakšna je lahko noč tukaj. "Mimogrede, se kaj spoznaš na tukajšnje vremenske razmere? Ker to bi mi toliko bolj pomagalo pri izgradnji.." je še vprašala neznanca in pogledala v nebo, ki je kar drselo v noč.


[okej kdorkoli je tukaj pa ni v pogovoru xD]
Nazaj na vrh Go down
http://crazy-limi.blogspot.com/
Tronir
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 5111
Starost : 24
Lokacija : Lahkih nog in težke sekire naokrog
Geslo : Hec mora bit! :D
Registracija : 17/06/2010

Statistika
Status: Vojskovodja
Denar: 10.440

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   Čet 23 Feb 2012 - 20:05

Sumničavo je pogledal proti krošnjam, ki si spet nadomestile vedno bolj temno nebo. "Tronir." je odvrnil jedernato, ko opazoval vetrič na vejah. Poznalo se je, da deželi še zmeraj vladajo hladnejši časi saj se tudi listje na drevesih ni bohotilo v vsej svoji mogočnosti. Ko bi vsaj malo bolj zapihalo bi se lahko videlo iz katere smeri piha. Ali bo prišel severni hlad ali južna toplina? Lubje je delovalo skorajda zlovšeče, ko se je kakor vase podirajoč se prostor zgrinjalo nad dvojico. Toda, da bi škrata to prestrašilo ... ne, ne je bilo pa potrebno kaj hujšega, da bi nagnalo strah v kosti temu malemu bojevniku. "Ja, mladi so pač neumnio nevedni in premalo nori." Stegnil se je in odtrgal neko vejo, ki se je že tako ali tako izsušila. Da mi ne bo kakšen izmed objemalcev dreves kasneje očital, da sem umoril koga. Delo je steklo bolj v tišini, ko se je vsak posvetil svoji nalogi. Na neko skupno točko je bradatež nosil svoj »ulov« in se nato odpravljal iskat novo kurjavo dokler ni prišel do zaključka, da pa imajo vendarle dovolj.
Vsedel se je na nabrani kup in prisluhnil zvokom narave. Bitja, ki so še bedela, so se počasi odpravljala spat in druga, ki so bila v boljših odnosih z nočjo kakor z dnevom, so se prebujala. Nekje nedaleč stran je kolovratila tudi znana neznanka. Kakor, da bi uvidela, da se je ravno ozrl po njej, ga je tedaj ogovorila. "Torej .. Kaj te je prineslo sem, škrat?" Prijel se je za brado in odstranil gozdne tujke, ki so se zapletli med dlake. "Kako to, da tu nisem opazila nikogar drugega tvoje vrste?" je nato še nadaljevala deklina. Kaj me je prineslo semkaj? Ta pa ni težka. Popravil je svoje v oklep odeto telo v smeri za katero je domneval, da od tamkaj prihaja njen glas. "Na prvo vprašanje ni težko odgovorit. Pač sem se moral nekam dati in nekomu pomagati." Za trenutek je postal, da bi si omočil ustnice. Slina je bila tako dolgočasnega okusa in kaj vse bi lahko tedaj dal, da bi lahko dodal kanček blaženega piva v usta. O, kako lepo bi bilo tedaj ter kako bi grlo pelo od veselja. Tako pa je dobil vprašanje o občutljivi temi, ki se je dotikala njegove rase. No ja, saj človečkinja temne kože ni morala vedeti tega. Torej je bilo še najbolje, da ji škrat to razkrije. "Iz razloga, ki je tudi razlog vsega tega dogajanja." Z roko je pokazal v smeri, kjer se je počasi nastajal sredi trave tabor svetostrancev. "Nekaj časa nazaj, ne vem koliko natančneje, se je zgodila v puščavi velika bitka med svetlostranskimi silami in privrženci temne strani. Škratje smo bili ... " Ob tem se je njegov glas kar raho povzdignil, ko je ponosno pomislil na svojo vlogo v tistem klanju. "... tedaj nekakšna odločila sila, ki je prihitela kasneje ter dvignila moralo ponovno. Bili smo rezerva, ki je dala novega zagona vojakom. Velik del naših bojevnikov se je udeležil tega spopada takrat in večina je pomrla tam. Brez mož, ki bi branili naše dežele, so škratja kraljestvi, tako svetlo kakor temno, dočakali svoj bridki konec po nič koliko letih." Iznenada je, z nekakšnim zanosom v očeh, skočil na tla, da so tla skorajda zaječala pod silo teže telesa, oklepa, ščita in sekire. "Toda! Nekega dne bom našel preostale škrate, jih zbral skupaj in ponovno vrnil blišč škratom! Nismo zaman najstarejša rasa dežele, trdoživi kakor sam kamen in nevarni kakor plazovi!" No, vsaj upal je, da mu bo nekega dne to tudi uspelo. Če so je zadosti škratov sploh še živelo, da bi lahko predstavljali neko silo.
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   Pet 24 Feb 2012 - 21:11

Ko so prečkali reko, so kmalu prišli na travnik, ki je bil zelo velik. Etheleni je bilo rahlo neprijetno, ker je prvič v življenju zapustila zavetje gozda. Vodja skupine je vsako raso zadolžil za nekaj, še preden so prišli na travnik. Čarovniki naj bi poskrbeli za zaščito, džini za ogenj in vilini za to, da jim bo narava zgradila primerna bivališča. Potrebovali me bodo. Mislim, da to drugače ne bo prevelik zalogaj, je pomislila, nato pa se prestopila dol z Esennie. Pojdi do vilina, ki je zadolžen za konje. Pozneje se mi boš pridružila, zdaj moram kaj stuhtati. Je Elena rekla Es ter jo potrepljala po gobcu. Da, je zaslišala, nato pa se je Ethelina jezdna žival napotila k tistemu vilinu. Ethelena pa je sedla na tla ter zaprla oči. Razmišljala je, da bi z uroki veje dreves napeljala tako, da bi se spletale v mreže, ki bi z listjem varovale tudi pred dežjem. Dobra ideja, je bežno zaslišala Esin glas, nato pa je odprla oči in vstala. Stopila je malce blizu gozda, nato pa poiskala svoj vir magije. Začela je tiho prepevati, a dovolj glasno, da so ptice utihnile in ji prisluhnile. Veje dreves so se začele prepletati, da je po pol ure Etheleninega prepevanja nastalo že vsaj deset mrež. Ustvarjalka se je nasmehnila, nehala prepevati in stopila k mrežam. Preverila je njihovo trdnost. Bile so odlične za spanje.
Nazaj na vrh Go down
Framling
Čarovnik
Čarovnik
avatar

Male Prispevkov : 166
Lokacija : Valinor
Geslo : It's the unknown we fear when we look upon death and darkness, nothing more.
Registracija : 30/12/2010

Statistika
Status: Pomočnik
Denar: 17.230

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   Ned 4 Mar 2012 - 7:20

Zamišljeno je zrl predse, konica lesene pipe se mu je premikala med zobmi in zdelo se je, kot da se za Immerino pripoved sploh ne zmeni. Niti enkrat samkrat je ni prekinil, pogled je vztrajno upiral proti zamrznjeni travi prekriti s snegom in po premikanju pipe v ustih bi lahko kdo celo pomislil, da si kaj mrmra. Resnica od tega je bila daleč drugačna. Podoživel je prav vsako čarovničino besedo, se ob tem spomnil mračnih ulic Min Rimmona z vso zlobo, ki jo je mesto prenašalo. Hudobija ni bila več le v osebah, ampak se je skozi stoletja in tisočletja vrskala v same temelje stavb in tako zdaj ni bilo več kotička v mestu, kjer ne bi svetlostranec občutil najhujše tesnobe. Izjema so le norci in seveda temnostranci. Prvi zaradi otopelosti čutov, drugi pa zaradi povsem obratnega pojmovanja stvari. Ko je Immer odrgnila blago in razkrila rane v celoti, starec ni niti trznil, a po pripovedovanju sodeč je lahko zlahka presodil, kako neprijetne trenutke je morala prestajati njegova mlada sopotnica. Sam je iz davnine še predobro poznaval bolečine, pomešane s sramoto in trpkostjo, ki človeka pustijo povsem na tleh. Dolgo se je spraševal, ali bolj bolijo fizične ali psihične rane in šele med bivanjem v Min Rimmonu je spoznal odgovor na to vprašanje. Ni je hujše bolečine od tiste, ki udari v osrčje duše in pusti dolgotrajno rano.
Immerina pripoved je prišla h koncu in zdaj se je mlada čarovnica obrnila nanj, v pričakovanju kakšne zgodbe. Resnica je bila, da jih je Framling poznal malo morje, a za njimi je moral poglobljeno pobrskati, saj je od nekaterih minilo že preveč časa, da bi mu plavale na površju misli. Tobak v leseni pipi je prišel že skoraj h koncu, zato si je moral vanjo natrositi novega. Na srečo ga je v malhi hranil še kar nekaj in opravilo je bilo hitro končano. Zdaj se je lahko spet prepustil prijetnim vonjem kajenja, hkrati pa bistrejše glave pobrskal po svoji preteklosti. "Zelo pogumna si, a za pamet ne bi mogel trditi isto." Ustnice so se mu ukrivile v skromni nasmešek, ko ji je namenil prijazen pogled. "Min Rimmon in tamkajšnje prebivalce poznam mnogo bolj, kot si misliš in vem česa so sposobni. Da si preživela srečanje z njimi in ohranila trezno glavo, te nedvomno uvršča med čvrste duše. A da si se s temi ranami podala na tovrstno potovanje, je zelo nespametno. Bolj ko jih izzivaš, globlje v meso se ti bodo zažirale in sčasoma ne bo več zeli, ki bi ti lahko pomagala." Tiho je zavzdihnil, rahlo odkimal z glavo in se spet posvetil zamrznjeni travi, ki je rasla vse naokrog njih. Na temni zaplati neba so se prižigale nove in nove zvezde, nekje v daljavi se je zaslišalo tiho zavijanje volkov, po ravnicah pa je začel vleč hladen nočni veter, ki je občutek mraza zgolj povečeval. Da bi pregnal mraz, je Framling nehal misliti nanj in raje pomislil na to, katero zgodbo bi bilo najbolje praviti Immer. Ni mu bilo treba dolgo premišljati, ko se je spomnil ženske, ki jo je srečal nedavno tega in je v marsičem spominjala na mlado čarovnico. "Moja zgodba seže nekaj let v preteklost, ko se je v Forestu bojevala zadnja velika bitka med obema stranema. Sam sem tedaj bival v Ethirju in vsak dan prisluhnil različnim novicam, ki so se širile med prebivalstvom. Eni so govorili o mogočni vojski vilinov, ki bi naj prodrla iz gozdov in napadla Min Rimmon, spet drugi o vojski ljudi iz Belerianda in Lossarnacha, nihče pa ni zanikal, da se nekaj pripravlja. V teh dneh sem spoznal Authiel." Starec je utihnil in znova pogledal k Immer. "To je bila človeška bojevnica, pogumna in neustrašna kot severni vetrovi, a tudi hladna in neizprosna. Še sam vse do konca nisem vedel, ali je na naši ali nasprotnikovi strani, toda ne glede na vse je moja pot tiste dni vodila ob njeni. V Ethir je pripotovala hudo ranjena rekoč, da so jo napadle zveri. Odklanjala je vsakršno zdravljenje, čeprav je krvavela in postajala iz dneva v dan bolj bleda. Usoda je hotela, da sva se v tamkajšnji krčmi srečala in po dolgem pregovarjanju sem le ukrotil njen ponos in mi je dovolila, da pogledam njene rane. Bile so hude in nedvomno ustvarjene z magijo. Zdravljenja sem se uspešno lotil, Authiel je postajala iz dneva v dan krepkejša, a novica o bitki je vse prekinila. Trmasto dekle me ni poslušalo, pač pa si je nadela oklep, segla po meču in na hrbtu vranca odvihrala v spopad. Pozneje sem slišal, da je bila v bitki neustrašna, da je pobila mnogo temnostrancev in jih še več pohabila, a so jo rane izdale. Med spopadom so se kraste odprle, znova je začela obilno krvaveti in na koncu se je povsem šibka zvrnila s svojega konja. Ta je ušel, njo pa so nemočno posekali temnostranci. Kot vidiš, se pogum in trma vedno ne obrestujeta." V glas se mu je prikradla žalost in za nekaj trenutkov se je zdelo, da pri sebi obžaluje Authielino usodo. "Zdaj pa kar pojdi spat, saj je počitek temu tudi namenjen" je kmalu spet nagovoril mladenko. "Jutri nas čaka naporno potovanje, na severu pa bo za spanje samo še bolj neugodno. Ogrni se z mojim plaščem da te ne bo zeblo, mene pa medtem čakajo določeni opravki." Počasi se je vzdignil na noge, pograbil svojo dolgo palico in odkorakal v temo.
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   Pon 5 Mar 2012 - 16:06

Ko je končala z izdelovanjem mrež, je iz svojega nahrbtnika vzela odejo ter jo pogrnila na tla. Bila je topla in Etheleni je bilo to všeč. Nasmehnila se je ter pogledala naokoli. Opazovala je svoje sopotnike in njihove obraze. Na obrazih vilincev se je videlo, da kar malce trpijo in se od trenutka do trenutka hrepeneče ozirajo k gozdu. Tudi Elena se je tako počutila malce prej, ko je prvič stopila izza senc dreves, med katerimi je odraščala, se zabavala in živela. Ampak, ali je bilo res malce prej? Nemogoče, verjetno je minila že kakšna ura, odkar smo prispeli, je pomislila svetlolaska. Kako lahko čas tako hitro mine? Ethel se je za nekaj trenutkov zamislila in ni slišala Esennie, ki se ji je počasi približala. Ko je kobila to opazila, je zarezgetala in svojo jahačico zbudila iz zamišljenosti. "Ah, Es," je tiho dahnila Ethelena in gledala svojo spremljevalko, kako se je približala odeji. O čem premišljuješ? Je zaslišala Esennin pojoči glas. "O svoji preteklosti." Šibko se je nasmehnila. In kakšna je bila tvoja preteklost? Vse mi povej, Je neučakano odvrnila Es. "Torej, rodila sem se ob jutranji zarji svoji mami Etheli in očetu Stefanu. Mama mi je dala prvo ime, Ethelena, po svoji mami, moji babici. Oče pa mi je nadel še ime Seraphina, po moji prapraprababici, pri kateri doma sem se rodila. Moj priimek je Wing. Moja starša sta bila pustolovski osebi, a sta se zavoljo mene in mojega življenja ter odraščanja odrekla potovanjem in ostali smo v Elweju, mojem rojstnem kraju in prelepem gozdu." Nasmehnila se je ob misli na svoje spomine. Zanimivo. Nadaljuj, je poprosila Esennia. "Moja starša sta po mojem rojstvu kupila kolibo, lepo, sicer majhno, a zadovoljivo. Bili smo presrečni in popolnoma nič nam ni manjkalo. Naučila sem se veliko, mama me je učila brati in pisati, oče pa o naravi, bitjih okoli sebe in kako se z njimi sporazumeti in o vilinji povezanosti z naravo. Oba starša sta me učila magije, bila sem najbolj talentirana za le to v družini, če ne štejemo mojih babic, dedkov in podobnega. Bili smo zares srečna družina," pogled se ji je nenadoma zmračil. "Ko sem bila stara šest let, je šel moj oče v Ephel Duath, škratje mesto. Šel je k mamini škratji prijateljici po niti za čudovito svilo, ki jo je mati lastnoročno spletala in šivala iz le teh. Moj oče se je ustavil v temnostranskemu mestu Min-Rammon, da bi se spočil. Takrat so ga zajeli temnostranci in ga odpeljali ne vem kam. Ne vem, če ga bom še kdaj videla, mogoče je že celo mrtev. Moja mama je veliko prejokala za njim, a ostala z mano, čeprav sem vedela, da jo srce veže k mojemu očetu," nezavedno je Ethelena začela opisovati z rokami in ko je omenila mamino počutje, je desnico pritisnila na kožo zraven svojega srca. V glavo so ji privreli neprijetni spomini, zven maminega joka, kako jo je Ethelena slišala skoraj vsako noč, ko je hlipala v glavni sobi, medtem ko naj bi ona spala. "Čez štiri leta, ko sem bila stara deset let, se je mama poslovila od mene, me pustila pri moji prapraprababici Seraphini in odšla za očetom. Sploh ne vem, če je kateri od mojih staršev sploh še živ." Čeprav jo je stisnilo pri srcu, je nadaljevala. "Moja babica me je poučevala, me naučila še več o zgodovini naše rase in celotnega Foresta, o magiji in njenih skrivnostih, razkrila mi je še veliko več kot sta na splošno vedela oba moja starša skupaj. Pri njej sem bila srečna, sicer ne toliko kot pri starših, njeno znanje pa sem vsrkala do potankosti, in še vedno doni v moji glavi," nasmehnila se je. "Na sever grem v bistvu skorajda samo zato, da bi pomagala svetlostrancem, ker bodo drugače prav kmalu zavladali temnostranci, naša rasa bo verjetno do potankosti uničena in gozdovi, ki jih tako ljubim, posekani. Poleg tega je bila moja babica z mojim dedkom velikokrat na severu, kakor na jugu in vzhodu. Nekoč me je naučila enega od jezikov ras na severu-upam, da rasi, ki jo bomo srečali, da bi jo pripravili, da bi z svetlostranci sklenili zavezništvo, pripada ravno ta govorica. Takrat bom koristna, upam. Torej, nazaj k moji preteklosti. Pred kakšnim letom me je babica napotila od hiše, češ, da zdaj znam že sama poskrbeti zase. Takrat sem začela prenočevati na neki klopci, upajoč, da bom kmalu dovolj visoko, da si kupim kolibo ali hišico na drevesu. Potem sem pred nekaj dnevi slišala za to nalogo, kupila sem tebe in zdaj sve tu," je zaključila s svojo zgodovino. Zanimivo, je ponovila Es s prizvokom užaljenosti. Tvoja preteklost je veliko bolj razburljiva kot moja. Jaz sem vsak dan žvečila travo in nisem premišljevala o ničemer, zasmejali sta se.
Nazaj na vrh Go down
Framling
Čarovnik
Čarovnik
avatar

Male Prispevkov : 166
Lokacija : Valinor
Geslo : It's the unknown we fear when we look upon death and darkness, nothing more.
Registracija : 30/12/2010

Statistika
Status: Pomočnik
Denar: 17.230

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   Pon 5 Mar 2012 - 18:13

"Lux" so zamrmrale Framlingove zaraščene ustnice in še isti hip je vrh njegove zvite palice zasvetila majhna svetleča kroga. Po prostornini je bila sila skromna, saj bi jo lahko objel z dlanjo, a njena svetloba je bila neopisljivo močna. Krogla je lebdela nekaj palcev vrh palice in metala luč izključno v tisto smer, kamor je starec usmerjal zakrivljen vrh palice. Prodiranje skozi zamrznjeno travo mu je povzročalo nemalo težav, med drugim tudi zato, ker je s svojo edino oporo krilil po zraku in pregledoval teren. Na srečo je bila noč dovolj jasna, da se je lahko orientiral po zvezdah in pa temnem obrisu vilinskega gozda, ki se je razpiral proti jugu. Druščino je pustil že precej za seboj in zdaj je znova začutil tisti znani občutek samote in neodvisnosti. Vse naokrog je bila izključno divjina, redke živali so se v hladu zime poskrile in drugih glasov kot škripanje snega ni bilo slišati. Mraz je bil precejšen, tega stari čarovnik ni mogel zanikati in njegova siva halja ni predstavljala posebej močne zaščite, a v dolgem življenju je preživel že neprimerno hujše stvari, tako da ga ta ne bi smela pokončati. Navsezadnje pa je to preizkušnja za Sever. Če mi tu ne uspe, se lahko že zdaj obrnem. Sam pri sebi se je nasmehnil in si s prosto desno roko preko ušes potisnil pramen belih las, ki mu ga je veter nagajivo premaknil do oči.
S škornji se je ugrezal v sneg in obenem poskušal kar najhitreje napredovati, saj se s to nalogo le ni mislil ukvarjati vso noč. Obrisi mogočnih dreves so se vse bolj približevali in ob pogledu nanje se je spomnil dogodka izpred davnih let, ko je v podobnih razmerah pripotoval v Elwe. Bil je mnogo mlajši in krepkejši, a njegovo srce je ob pogledu na to drevje enako veselo zaigralo kot tokrat. Čeprav je bil že na koncu svojih moči, so ga noge še kar gnale naprej in v mislih ga je klical tihin materin glas, vse bolj žalosten in odmaknjen. Ko bi takrat vedel, kaj ga bo pričakalo doma, bi še bolj pohitel, pa čeprav se je to zdelo nemogoče. Nenadoma je zadel ob nekaj trdega in malo je manjkalo, pa bi se po vsej dolžini zložil v sneg. Kaj za... Sklonil se je in svetlobo usmeril proti veliki sivi gmoti, ki se je povsem nepričakovano dvignila iz bele planjave. "Skala. Le kako se je znašla tukaj." Namenil ji je neprijazen pogled in jo obhodil v kar se da velikem loku. Nedolgo zatem je prikorakal do prvih dreves in takoj začutil gozdni zrak, ki ga je tako pogrešal. Globoko je zajel sapo in svojo pozornost preusmeril na starodavna debla, ki so se rahlo uklanjala navzven, kakor da kljubujejo zunanjosti. "Kako že izgleda? Majhni srčasti listi, bodeče vejice in komaj opazne rdeče kroglice." Oziral se je po dnu dreves, svetlobo usmerjal v različne konce in kraje lubja, a ni imel sreče. Sneg je prekrival tla, svetloba pa je bila kljub Framlingovi krogli precej slabša kot podnevi. Sčasoma je palico prislonil k enemu izmed dreves in z golimi prsti začel tipati po hrapavem lubju. Pri tem mu je pošteno nagajal tudi veter, ki se je v sunkih večkrat pošteno zagnjal vanj, mu mršil lase in rušil palico. "Daj no, to mora biti tukaj!" Čarovnikov glas je postajal vse bolj razdražen, ko je pretipal že sedmo deblo. "Luce!" Ob tej besedi je svetleča krogla silno zažarela in obarvala bližnjo okolico, kot da bi bil dan. Čeprav se je temu začaru Framling izogibal, saj nikakor ni želel vzbujati pozornosti, pa se je začuda obrestoval. Nenadoma je namreč uzrl majhno zaplato temne barve, ki je prerašča dno enega izmed dreves in takoj je postal boljše volje. Z Luxom je jakost svetlobe zmanjšal na prvotno in se približal ciljnemu drevesu. Pozorno si je ogledal majhne rastlinice in kmalu ugotovil, da res gre za Zvezdne kapljice. S prsti je previdno posegel po zeli in odrgal pet rdečih plodov, velikih za četrtino prstne blazinice. Nežno jih je ovil v usnjeno blago, ki ga je hranil v malhi in jih nato pospravil vanjo. Končno je bil gotov in zadovoljen se je odpravil nazaj do tabora, ki ga ni bilo težko najti. Pot nazaj je prehodil mnogo lažje, saj je sledil uhojeni poti in je poznal vse ovire, ki so ležale na tleh. V taboru jih je večina že spala, zato tudi Framling ni omahoval z nočnim počitkom. Legel je na prosti del svojega velikega plašča nedaleč od Immer in palico stisnil k sebi. Malho je potisnil nekoliko stran, da ne bi v spanju po nesreči legel nanjo in bi bil ves trud zaman. Skoraj isti hip je zaspal in se v sanjah vrnil v leta, ko je prvič ugledal mračno mesto Min Rimmon.
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   Pon 5 Mar 2012 - 19:50

Bliža se noč, je Etheleno opozorila Esennia in se zazrla v prelepo nebo, prekrito z nočnimi vijoličastimi in temno modrimi barvami. "Vidim," ji je odgovorila Elena. Torej? je vprašala Es. "Nič torej," je užaljeno rekla Ethel. "Spat gremo, ne," je še dodala. To vem, je odvrnila kobila. Ethelena je vstala z odeje in jo nato pobrala s tal. Previdno jo je enkrat prepognila, nato pa jo dala čez Esennin hrbet. "Da ti slučajno ne bo mrzlo," je dodala, ko jo je kobila vprašujoče pogledala. Aha, je zaslišala. Ni si morala pomagati, nasmehnila se je nad tonom Esinega glasu, ki je bil namreč s prizvokom užaljenosti in hkrati tudi nekakšnega občutka, da nekdo ve več od drugega. "Ti bo sploh uspelo zaspati?" je vprašala Elena. Kaj ti pa je! Seveda mi bo! Cel dan si me namreč gonila po teh potkah, a nisi opazila? Je dobila užaljen odgovor. "Oprosti mi," se je zasmejala, nato pa se napotila malce bližje tistim mrežam, ki jih je bila prej spletla. Nekaj vilinov je že bilo prišlo bližje in se namestilo vanje. Ethelena jih je posnemala. Legla je v eno od najbližjih mrež, nato pa okoli sebe ogrnila veje. Zajel jo je občutek toplosti, domačnosti. Nato je s priprtimi očmi opazovala sončni zahod in se nasmehnila, ko je velika rdeča krogla zdrsnila z znanega obzorja. Nato je zaprla oči in takoj zaspala, utrujena zaradi dogodivščin tega dne. Ophina? Je zaspano rekla Esennia, a odgovora ni dobila.
Nazaj na vrh Go down
Leassi
Admin
Admin
avatar

Female Prispevkov : 8330
Starost : 23
Lokacija : Lossarnach
Geslo : .•° No Mercy °•.
Registracija : 22/06/2008

Statistika
Status: Morilka
Denar: 116.620

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   Pon 5 Mar 2012 - 23:45

NPC:
Tako ste postavili dober tabor, ga zaščitili in naredili spodobna bivališča, na sredini pa zakurili velik ogenj, ob katerem ste se najprej pogreli, nato pa se eden za drugim odpravili spat. Vodja naloge je zamišljeno sedel na manjšem štoru in si vas z zanimanjem ogledoval, kajti bil je navdušen nad vašim sodelovanjem in sposobnostjo razdelitve dela. Ni si mogel kaj, da ne bi postal optimističen glede razpleta vaše naloge, kajti delovali ste kot ekipa, ki zmore vse.

Kaj kmalu ste, utrujeni od celodnevnega potovanja, zaspali tudi najbolj vztrajni. Le dva člana naloge sta ostala budna in stražila ogenj, ostali pa ste vsak zase sanjali bolj ali manj živobarvne sanje. Sem rekla vsak zase? No, dva izmed vas vsekakor spita nekoliko sumljivo skupaj, in, počakaj ... Sta to prepleteni dlani? I love you

Kakorkoli, svetlo jutro je prišlo še prekmalu in z njim vlaga ter hlad. Otrplo ste se privlekli vsak iz svojega bivališča in poskušali spraviti neodzivne možgane ter mišice na delo. Nekateri ste, večni veseljaki, zaželeli dobro jutro vsakemu, ki ste ga srečali, ostali so le nezainteresirano mrmrali in zobali svoj zajtrk. Kmalu pa je prišel čas, ko ste se morali spraviti k delu in pospraviti tabor. Delo je kljub zgodnji uri potekalo gladko in dokaj složno in kaj kmalu na travniku skoraj ni bilo več sledi, da je tam prespala skupina popotnikov.

Odpravili ste se dalje na sever preko travnikov in pokrajina je bila videti kot neskončen zelenorjav ocean. Sonce je bilo že visoko na nebu, ko ste v daljavi zagledali silhueto nekdaj cvetočega škratjega mesta Fin Hollen. Zdaj je bilo mesto na robu propada, a tja so se preselili nekateri ljudje, ki so želeli začeti z novim življenjem in ga vzdrževali pri življenju. Takrat ste odločili, da se boste za kratek čas ločili, kajti imeli ste več interesov: Tronir je želel poiskati samotno domačijo, kjer so prodajali gorske koze in razglasil, da nima nič proti spremstvu. Večja skupinica se je odpravila v sam Fin Hollen, da bi obrala tamkajšnjo slovečo kovačijo. Preostali, ki niste potrebovali orožja ali koze, pa ste jo mahnili kar naravnost proti taboru za tisto noč, za katerega ste se dogovorili, da bo na obrobju mešanega gozda, ki se začne na koncu območja škratjih rudnikov. Tretja skupina naj bi tabor tudi postavila in poskrbela, da bo vse nared, ko se jim bosta drugi dve pridružili.


[Tako, lahko se odločite, v kateri temi boste nadaljevali;

V zadnjo temo pišite, če greste naravnost do tabora. Postavite tabor, ki naj bo tokrat v gozdu in ga zaščitite tudi pred zvermi, za katere ste slišali, da blodijo po teh severnih gozdovih.
Če menite, da potrebujete orožje, obiščite kovačijo, vendar to na nalogi ne bo nujno potrebno.]


[[S pisanjem ste me izjemno pozitivno presenečali. Kar boljši in boljši ste! Very Happy
Seveda ste bili eni bolj 'pridni' od drugih in ste npr. pomagali pri gradnji tabora, zato sem se odločila podeliti nekaj stotinov Smile
Slovnice tokrat nisem posebej gledala, bom pa izpostavila nekaj napak v kateri od naslednjih sodb.
Na splošno pa res pišete dolge in kvalitetne poste, kar je super! Like a Star @ heaven Like a Star @ heaven Like a Star @ heaven Like a Star @ heaven Like a Star @ heaven
Stotine vam bom dodala jutri, in sicer;

Framling: +4D stotini za pripovedništvo
Arbeah: +2D, +4T stotini za nabiranje in nošenje drv
Ethelena: +4M, +1D stotin za mreže in pripovedovanje
Immer: +5M stotinov za magično zaščito tabora
Ull: +2M, +3T stotini za gradnjo bivališč
Tronir: +6T stotinov za nabiranje in nošenje drv

Za tiste, ki se niste našli na tem seznamu, bi bilo dobro, če bi v naslednjem medsodbenem obdobju napisali kaj več oz. sploh začeli Smile
Sicer pa naj vam povem, da boste na teh treh lokacijah napisali še zadnje poste v deželi Forest. Sever se bliža ...
P.S. Zelo bi mi polepšali dan, če bi se kdo odločil, da bo realiziral moj ljubezenski namig v tej sodbi jee ]]
Nazaj na vrh Go down
http://forest-way.heavenforum.com
Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: Travniki   

Nazaj na vrh Go down
 
Travniki
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
RPG Forest :: Škratja mesta :: Podeželje-
Pojdi na: