Dodajmo domišljiji sanje, razkošna krila in tvegajmo let :)
 
KazaloPortalPomoč pogostih vprašanjSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava

Share | 
 

 Zgodovina Foresta

Go down 
AvtorSporočilo
Leassi
Admin
Admin
avatar

Female Prispevkov : 8330
Starost : 23
Lokacija : Lossarnach
Geslo : .•° No Mercy °•.
Registracija : 22/06/2008

Statistika
Status: Morilka
Denar: 116.620

ObjavljaNaslov sporočila: Zgodovina Foresta   Sre 31 Dec 2008 - 11:56

V deželi brez imena je pred 5.000 leti vladal mir. Škratje so delali v rudnikih daleč na severozahodu in se niso menili za ljudi. Njim najbljižja naselbina je bil Etahirous, a imeli niso tako rekoč nobenih stikov, le zaradi samotnih popotnikov so vedeli drug za drugega. Ljudje so živeli tudi v Minirimonusu in Belerindusu. Škratje pa so že takrat živeli v dveh mestih: Ephel Duathu in Fin Hollenu.
A vse se je spremenilo pred 4.500 leti, ko so v deželo pripluli vilini. Prišli so daleč iz vzhoda in se začasno naselili na majhnem otočku Sumatolu, od tam pa počasi raziskovali deželo.

Ena skupina, ki jo je vodil Gilian II., je obšla gore in našla Etahirous. Med nevednimi ljudmi so pustili velik vpliv. Mesto so preimenovali v Ethir, razširilo se je in zaživelo. Prebivalci so bili dobri in pošteni in vilini so jim pomagali razviti gospodarstvo in trgovino. Tudi ko so vilini odšli proti severozahodu, je mesto nadaljevalo z razvojem. Zdelo se je, kot da bi vilini tam pustili iskre svojega razuma in odločnosti in Ethir se je zelo lepo razvijal, četudi je imel nekoliko odročno lego.

Isti vilini so nato na svoji poti proti severozahodu našli velik gozd in se sklenili tam tudi naseliti. Vendar so še pravočasno spoznali, da tam že nekdo živi in po nekaj dnevih potovanja so našli škrate. Vilini so ji prezirali, saj so menili da so nerazviti rudarji in skušali so jih pripraviti do tega, da bi zaživeli kot ljudje v Ethiru; da bi trgovali z ljudmi in razvijali gospodarstvo. Škratje pa niso bili tako podobni vilinom kot ljudje in so se v skladu s svojo tradicijo in izročilom uprli. Sklenili so, da ne bodo poslušali nekakšnih prišlekov in bodo nadaljevali s svojim starodavnim delom. Tako so se vnele bitke, saj ognjeviti vilini niso prenašali, da bi jih 'pritlikavci', kot so jih imenovali, zavrnili, prav tako ognjeviti škrati pa niso prenašali, kako so jih 'prišleki' poskušali prisiliti v spremembo njihovih običajev. Vendar je bilo vilinov premalo in njihovi pogajalci so uspeli skleniti nekakšno mirovno pogodbo s škrati. A zamera med ljudstvoma je ostala. Vilini so odšli na jug, saj se je na zahod raztezala pusta pokrajina in upali so, da bodo našli gozdove, primerne za naselitev na jugu. Res so kmalu prišli do njih in se naselili v gozdu Araw, ob reki Lithlad. Njihova naselbina pa je bila pozneje poimenovana Elwe.

Druga in večja skupina vilinov, ki jo je vodil Neorfin III., je pri gorah za razliko od prve zavila levo in potovali so skozi pusto pokrajino. Ko so že skoraj prišli do Minirimonusa, jih je dohitel sel Giliana II. in jim povedal o Ethiru. Odločili so se, da povežejo mesti in tako je večji del skupine pod vodstvom Ulissa I. začel z gradnjo ceste čez gorski prelaz. A manjša skupina, vključno z Neorfinom III. je spoznala, kakšni so prebivalci Minirimonusa. Tam so se hoteli za nekaj časa ustaviti in dobiti zaloge hrane in vode, a mesto je bilo že takrat zlo. Čeprav so mestu dali ime Min-Rimmon (prebivalci so ga privzeli šele kakšnih 20 let pozneje in trajalo je še 40 let, da je ime postalo tudi uradno) in ogromno pripomogli k njegovi povezavi z Ethirom, pa v samem mestu niso pustili sledov. Razlog je preprost - nikoli niso niti prišli vanj, saj jih je množica vojakov napodila stran. Mesto je bilo takrat na veliko višji razvojni stopnji kot Ethir pred odkritjem vilinov in tako dodatnega razvoja niti niso potrebovali. Vojščakov pa je bilo veliko več od izmučenih vilinov in tako so jih kjub njihovi magiji (ki pa je bila tudi dokaj nerazvita) uspeli pregnati - ne pa tudi premagati. Vilini so bežali do gore Anole in se skrili v jamo, da jih vojščaki niso našli. Ker jih je gora 'rešila', jo vilini od tedaj obravnavajo za sveto. Ko so vojščaki odšli, so nadaljevali na zahod in našli gozd, ki so ga poimenovali Lathles, svojo naselbino tam pa Noldorian. Za naselbino Elwe še niso vedeli, saj je sel tiste skupine domneval, da so se ustalili nekje na severozahodu, saj ni vedel za škrate.

Kaj pa skupina Ulissa I.? Zgradili so še kar dobro cesto in prispeli v Ethir. Tam so jih sprejeli z odprtimi rokami in jih napotili na pot, kamor so odšli vilini pod vodstvom Giliana II. A namesto na viline so naleteli na škrate, ki pa so misllili, da gre za iste viline kot prvič. Razjezili so se, ker naj bi kršili mirovno pogodbo, a jim je na srečo uspelo rešiti nesporazum. Nekaj bolj dobrovoljnih škratov iz Ephel Duatha jim je povedalo, da so vilini odšli na jug. Tako so odšli še oni in našli Elwe ter se jim pridružili. Vendar je vse precej skrbelo, kaj se je zgodilo z vilini Neorfina III. Nekateri so jih hoteli iti iskati na vzhod, a so na srečo prej razposlali raziskovalce po gozdu in eden od njih je našel Noldorian. Mesti sta se povezali in delavni vilini so hitro zgradili cesto med njima.

Tretja skupina je odšla na pot pod vodstvom Jaela II. Do gor niso prišli, saj so takoj odpravili na jug in ne na zahod, kot prvi dve skupini. Prišli so do Belerindusa in se tam za nekaj časa ustavili, vendar niso pustili takšnega vtisa, kot tisti v Ethiru. Jael II. je bil bolj miroljuben in je hotel pustiti ljudem, naj se razvijejo po svoje. Pa tudi sami so bili že precej razviti. Vseeno pa so precej pripomogli k razvoju boljših ladij, pa tudi mesto so preimenovali v Beleriand. Nekateri vilini so se tako zaljubili v to mesto, da ga sploh niso zapustili (tako je nastalo prvo mesto vseh ras).

Drugi so se ob reki Nicotanii odpravili na zahod in prispeli do prekrasnega kraja, kjer so blizu tekle tri reke, pa tudi prostor sam je bil zelo lep. Odločili so se tam postaviti mesto, kjer bodo v svobodi živeli vsi, vse rase. To so tudi storili in mesto povezali z Beleriandom. Vendar so raziskovali naprej na zahod, saj so želeli izvedeti, kaj se je zgodilo z drugimi vilini. Obšli so goro Anolo in vse griče okoli nje, šli mimo jezera Falay in našli Noldorian. Izmenjali so si vse informacije, ki so jih vedeli o tem svetu in tako so tisti pod vodstvom Jaela II. izvedeli za Ethir, škrate in Min-Rimmon. Nekateri vilini, ki so bili bolj navezani na gozd, so ostali v tem mestu ali pa so šli živet v Elwe. A večina je z Jaelom II. odšla nazaj. Ko so prispeli nazaj v svoje mesto, poimenovano Lossarnach, so se odločili zgraditi cesto do Min-Rimmona. Niso se želeli povezovati z njihovimi zlimi prebivalci, vendar so hoteli imeti stik z Ethirom, saj so slutili, da bi jim povezava med mesti prinesla koristi. Vendar je miren in bister Jael II. vseeno komuniciral z prebivalci Min-Rimmona in čeprav so bili na različnih straneh, so se vseeno nekako razumeli (no, vsaj pobili se niso med sabo). Tako so sklenili, da bosta mesti živeli v miru med sabo.

Vendar je Jaela II. gnala volja po raziskovanju in spoznavanju novega sveta in ker je bil že tako visoko na severu, je sklenil obiskati škrate. Vilini iz Noldoriana so mu povedali, kje živijo in odpravil se je na severozahod. Z njim je šla skupina vilinov, ki so mu bili zvesti in niso ostali v Beleriandu, Noldorianu ali Lossarnachu. Po dolgem in napornem potovanju so prispeli v Fin Hollen. Jael II. je spet pokazal svoj neverjetni talent za komuniciranje z bitji, ki mu niso naklonjena in tako so z škrati postali kar dobri prijatelji, vsaj s tistimi na svetli strani. Le-ti so tudi privolili, da povežejo svoja mesta z preostalo deželo. S skupnimi močni so zgradili cesto, ki se je povezovala s tisto med Min-Rimmonom in Ethirom, saj je bila tako krajša, kot da bi jo zgradili naravnost do Lossarnacha. A niso se vsi škratje vrnili domov. Tisti bolj svobodnomiselni in radovedni so sledili Jaelu II. v Lossarnach in nekateri so se tam tudi naselili. Nekateri so tudi želeli videti morje in nekatere je le-to povsem očaralo; naselili so se tudi v Beleriandu in tako sta mesti res upravičili naziv mest vseh ras.


Nazadnje urejal/a Leassi Tor 22 Jul 2014 - 10:11; skupaj popravljeno 7 krat
Nazaj na vrh Go down
http://forest-way.heavenforum.com
Leassi
Admin
Admin
avatar

Female Prispevkov : 8330
Starost : 23
Lokacija : Lossarnach
Geslo : .•° No Mercy °•.
Registracija : 22/06/2008

Statistika
Status: Morilka
Denar: 116.620

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Zgodovina Foresta   Ned 30 Avg 2009 - 13:24

Precej let so živeli v miru. Dežela se je razvijala, a novih mest niso gradili in tudi povezav med njimi je bilo dovolj. Pred kakimi 3700 leti pa so v Min-Rimmonu začeli delovati alkimisti. Razvijali so temno magijo, ki so si jo sposojali od demonov in energijo shranjevali v posebnih kamnih. Med poskusi jih je veliko umrlo, najmočnejši pa so v končnem obredu z napojem, katerega recept se je že davno izgubil, postali čarovniki. To pomeni, da so bili nadarjeni za magijo in niso več umrli, če so se hoteli poslužiti kakega uroka, kot tisti prej. A magija je bila vseeno naporna in najprej so čarovniki mogli razviti svoje moči ter se jih naučiti nadzorovati. A ker so bili prav tako temni, kot ostali prebivalci Min-Rimmona, so se trudili uporabiti magijo na zle načine in uničili so velik del mesta, pobili veliko prebivalcev. Končno so jih imeli Rimmonovci dovolj in so jih izgnali iz mesta. Vsa ta magija jih je izčrpala in voljski se niso mogli upreti, prav tako kot pred toliko leti vilini.

Takrat so se nekaj časa skrivali v pusti pokrajini in izčrpavali svoje moči do konca, da bi si priskrbeli hrano ter pri tem neznansko trpeli. Nekaj šibkejših čarovnikov je takrat tudi pomrlo in preostala deveterica čarovnikov se je zaobljubila, da se bo maščevala. Nadeli so si ime Popotniki pogube in se odpravili proti Lossarnachu v upanju, da tam niso izvedeli za njihove zle podvige v Min-Rimmonu.
Res niso. A to jim ni prav veliko pomagalo, saj so jih zalotili že pri kraji hrane. Ko so naredili še nekaj neumnosti, so morali pobegniti iz Lossarncha. Tokrat so brez obotavljanja nadaljevali pot do Belerianda, kjer pa so zanje že vedeli. Stražarji so se dobro zavedali njihove nevarnosti in so jih hoteli ubiti. A Popotniki so ukradli ladjo in odpluli na Sumatol.

Tam so živeli več let in nenehno kovali načrte, kajti hoteli so zavladati deželi. Bili so mnogo pametnejši kot poprej in zaradi nenehnega razvijanja njihovih moči so bolje nadzorovali svojo magijo. Odločili so se, da se bodo vrnili na skrivaj in ne bodo vzbujali pozornosti, ampak samo na hitro prevzeli oblast. Njihova moč je bila resnično velika, poleg tega pa so obvladali širok spekter urokov. Tako so se po najkrajši možni poti odpravili do kopnega in potovali do Min-Rimmona. Vendar se jim je zdelo mesto premočno, kajti takrat je imelo izjemno krutega in odločnega vladarja. Ta je okrepil obzidje, postavil straže in preveril vsakogar, ki je prišel v mestu, po ulicah pa so patruljirali vojaki. Tako so se odločili, da bodo najprej zavladali Ethiru.

Prišli so v mesto in v prijaznem ter šibkem mestu jim ni moglo nič preprečiti, da bi ubili vladarja in se razglasili za kralje. Zaprli so izhode iz mesta in kruto pobijali prebivalce ter jih zasužnjili. Njihove metode so bile grozljive, a uspehi prelepi, večina izjemnih arhitekturnih dosežkov in najlepših stavb tam izvira iz tistega obdobja. Vendarle je bilo nekaj ljudi dovolj pogumnih, da so poskušali pobegniti in le peščici je uspelo. V nevarni poti do Lossarnacha so tvegali življenja, da bi prosili mesti vseh ras za pomoč. Tisti, ki so preživeli, so prišli do lossarnaškega kralja in ta jim je sklenil pomagati, saj so bili z Ethirom zavezniki. Zbrali so majhno vojsko, ki so jo sestavljali tudi Beleriandčani in šli pomagat Ethiru.

Čarovniki so bili mnogo močnejši, kot takrat v Min-Rimmonu. A vendar so po dolgotrajni bitki in številnih smrtnih žrtvah uspeli pobiti vseh devet Popotnikov. Skupina čarodejev je bila ubita in s tem tudi celotna čarovniška populacija Foresta.
Res? Seveda ne. Trije od devetih čarodejev so imeli v Ethiru otroke in le dva od otrok sta preživela. Le eden oziroma ena, deklica po imenu Crolla, je imela svoje otroke. Iz tega neizogibno vidimo, da so vsi današnji čarovniki Crollini potomci. Čarovniki so skoraj izumrli, pa niso, in število ljudi s nadarjenostjo za čarovnijo je bilo vedno večje. Veliko od njih se sploh ni zavedalo, da imajo to sposobnost, veliko pa se je tega sramovalo in so to tudi skrivali. Ker pa se čarovniška sposobnost deduje na vsakega otroka, čarovniki nikoli po Crolli niso bili v nevarnosti pred izumrtjem.

Ko so se 3000 let nazaj čarovniki razširili še po ostalih treh mestih, kjer so sicer živeli ljudje, pa so začeli obujati moč čaranja. Posebej v Min-Rimmonu, saj so se tamkajšnji čarovniki hoteli naučiti čarati, da bi imeli večje možnosti preživetja. Nekateri so potovali v Ethir in tam našli zapiske Popotnikov pogube, z njihovo pomočjo so zli izurjeni čarodeji spet zaživeli v Min-Rimmonu, čeprav jih je bilo malo. V obeh mestih vseh ras pa so živeli predvsem čarovniki na dobri strani, ki so pozitivno razvijali svojo magijo in jo začeli izkoriščati v dobre namene, čeprav so vedeli, da so nastali zaradi zla in da tudi njihova magija deluje s pomočjo le-tega.

Od tedaj pa do danes se v deželi Forest ni veliko spremenilo. Zlo se je spopadalo z dobrim, a nobena bitka ni omembe vredna. Sile dobrega in zla so bile ves čas dokaj uravnotežene, nobeno ni moglo prevladati in dokončno uničiti drugega. Morda velja omeniti le, kako zelo so se po Popotnikih ljudje bali otočka Sumatola. Ko so na njem pristali vilini, so ga ljudje skorajda častili, sploh tisti iz Belerianda, ker so jih vilini pač prinesli napredek. Po Popotnikih pogube na ta otok nihče več ne pluje, med prebivalci velja za prekletega. Govori se o temnih urokih deveterice, ki še vedno vladajo na otočku.

Zdaj, 3.000 let pozneje se v Forestu pripravljajo dogodki, ki bodo najbrž pretresli celotno deželo. Škratje ne upoštevajo starodavnih dogovorov in se pripravljajo na bitko proti vilinom, ti pa bodo morda prvič za pomoč prosili ljudi. Zlo iz Min-Rimmona se kot kuga širi po ostalih mestih. Se bo dobra stran uspela upreti, preden bo prepozno? Kateri bodo zmagali?


Nazadnje urejal/a Leassi Tor 22 Jul 2014 - 10:10; skupaj popravljeno 3 krat
Nazaj na vrh Go down
http://forest-way.heavenforum.com
Leassi
Admin
Admin
avatar

Female Prispevkov : 8330
Starost : 23
Lokacija : Lossarnach
Geslo : .•° No Mercy °•.
Registracija : 22/06/2008

Statistika
Status: Morilka
Denar: 116.620

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Zgodovina Foresta   Čet 23 Jun 2011 - 19:29

V deželi so na dokaj majhnem prostoru bivale 4 različne rase, vsaka s svojimi posebnostmi, tako svetlostranci in temnostranci in pravi čudež je, da je minilo 5000 let brez večje vojne. Da, bili so že spori, bile so bitke, mnoge med njimi zelo krvave, a nobena ni zajela vseh ras na obeh straneh.
Pa označimo leto poleta prve škratje ptice vohunke z ena.

Nasprotja so se pred nekaj leti začela zaostrovati in predvsem so k temu prispevali temni škratje. Na oblast v Fin Hollenu je prišla kraljica Naith. Dolga leta, stoletja so se škratje držali mirovne pogodbe, ki so jo davno sklenili z vilini. A Naith je bila drugačna. Ni se menila za stare zakone; za veljavno in resnično je imela samo to, kar je določila ona sama. Zato se je odločila, da bo enkrat za vselej premagala viline in da bodo v Forestu zavladali škratje.

Na tisti prelomni dan so škratje v kraljevo palačo v Elweju poslali prve ptice vohunke. Želeli so čim več izvedeti o vilinskih načrtih za prihodnost, da bi jih lahko napadli, ko bodo najbolj šibki. Vendar je elwejska princesa Merenwen eno izmed modrih ptic ujela in jo prisilila, da ji pove, za koga in zakaj vohuni.
Vilini seveda niso bili neumni - tudi oni so poslali v Fin-Hollen vohunko Saiaron, ki se ji je uspelo vtihotapiti v kraljičin grad, kjer je našla vojne načrte proti vilinom.

Še dodatno pa so nasprotja zaostrili ljudje iz Min-Rimmona z voditeljem Zoglongom. Vilinov niso marali že od takrat, ko so prišli v deželo in jim ušli, in skozi mnoga stoletja se ta odnos ni kaj dosti spremenil. Ljudje so slišali za upore kraljice Naith in po tem so sklepali, da vilini postajajo vedno šibkejši, kar so želeli izkoristiti. Tako so tudi oni poslali vohuna po imenu Ralio Murer, ki je želel ugotoviti, kako močni so dejansko vilini. Vendar so ga vilini s pomočjo vilinke Tanie, ki je zbrala dokaze proti njemu in izvedela za koga vohuni, uspeli ujeti. Čeprav se Raliu ni uspelo vrniti domov, je bil on za viline dokaz, da jih temni ljudje nameravajo napasti.

Takrat so vilini vedeli, da so ogroženi iz dveh različnih smeri. Bali so se napada temnostrancev in uničenja njihovih gozdov in mest. Vladarji Elweja in Noldoriana so se zato odločili za ukrepanje. Dobro so vedeli, da v spopadu ne morejo zmagati brez pomoči. Tako so na vilinskem zbirališču Aniriel zbrali veliko skupino svetlostrancev, ki je odpotovala v Lossarnach, Beleriand in Ethir in prosila vladarje teh mest za pomoč v spopadu, na koncu so poskusili zažgati Min-Rimmon. S tem so nekoliko preusmerili pozornost temnostrancev.

Vendar pa tudi temnostranci niso mirovali. Ker se njihov vohun ni vrnil, so vedeli, da so izgubili presenečenje v napadu na viline. Zato so se odločili, da bodo ugrabili princeso Noldoriana, ki je zelo pomembna pri vilinih in jo odpeljali iz gozda. Bilo jim je zelo pomembno, da se bitka začne na njim domačem terenu, v puščavi severno od gore Anole. Res so na osrednjem trgu v Min-Rimmonu zbrali skupino temnostrancev in se odpravili na pot. Ugrabili so princeso, za katero so vilini poslali reševalno ekipo. To ekipo so temnostranci pričakali v zasedi v puščavi, jo napadli ... in tako v samem osrčju puščave poleti leta 2 začeli bitko, največjo bitko v zgodovini dežele Forest.

Na začetku bitke nobena od strani ni posebej prevladovala, prav tako pa še ni bilo veliko borcev. Na strani svetlostrancev se je bojevala le reševalna odprava za princeso in tisti, ki so prispeli po tem, ko so zažgali Min-Rimmon, na strani temnostrancev pa le udeleženci ugrabitve princeske in prvi, dokaj majhen del okrepitev iz Min-Rimmona. Drugi, večji del še vedno ni prišel zaradi težav z požarom, ki so ga zanetili svetlostranci.

Po nekaj urah bojevanja je prišlo do navala novih bojevnikov. Svetli strani so se pridružile okrepitve iz vilinskih mest, mest vseh ras, Ethira in Ephel Duatha, temni strani pa večji del okrepitev iz Min-Rimmona, pa tudi skupine bojevnikov iz mest vseh ras in Fin Hollena.

Bitka se je razmahnila po veliko večjem prostoru kot sprva, prav tako pa so bile prve bojne vrste že globoko v območju nasprotnika. Obe strani sta se bojevali pogumno in vztrajno, a zdelo se je, da temnostrancem zmanjkuje tiste začetne energije, s katero so neustavljivo prodirali naprej, in so se začeli bolj braniti kot kaj drugega. Po drugi strani so svetlostranci šele zdaj začeli napadati, kot se spodobi, a so mnogi pri tem pozabili na izjemen pomen obrambe in so podlegli zvitim udarcem nasprotnikov.

Vendarle sta na koncu prevladala domač teren in temnostranska zahrbtnost. Svetlostranci se kljub vsej svoji energiji niso mogli dolgo kosati z zvitimi obrambami nasprotnikov, z njihovimi podlimi zvijačami, krutimi nasmeški in rezili, željnimi krvi. Temna stran je zmagala in pregnala majhno skupino preživelih svetlostrancev daleč stran od puščave, v zelene gozdove Lathlesa in Arawa, do poslednje svetle točke v deželi.

Na tisoče mož in žena je padlo tisti dan, dan, ki so ga kasneje poimenovali 'Bitka med dobrim in zlim'. Največjo škodo so utrpeli škratje, tako svetli kot temni. Nešteto jih je padlo med pogumnim, a vendarle neenakim bojem z ostalimi rasami. Redki posamezni škratje so sicer preživeli, a rasa je z bitko med dobrim in zlim v deželi Forest izumrla.

Po celoletni vladavini teme, ko se je zdelo, da ni več upanja, pa se sedaj, v poletju leta 3, kažejo prvi znaki zbiranja preostalih svetlostrancev. Svetla stran se krepi in organizira. Ji bo v tem poletju uspelo premagati črnino, ki je legla na deželo po zmagi temnostrancev?
Nazaj na vrh Go down
http://forest-way.heavenforum.com
Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: Zgodovina Foresta   

Nazaj na vrh Go down
 
Zgodovina Foresta
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
RPG Forest :: Ogrevanje :) :: Vse o Forestu-
Pojdi na: