Gozd Lathles

Anthaliel se je še v popolnoma mladem in rosnem jutru sprehajala po gozdu Lathles. Redki, nežni in belkasto megleni curki svetlobe so se ji zdeli prav ljubki. Veliki iglavci so zastirali nebo. Vse je zgledalo lepo in čarobno. Anthaliel je rahlo vzdihnila: "Vau, saj to je čudovito." Gozd je kljub svoji temačnosti izgledal neverjetno lepo. Anthaliel se je v počasnem ritmu hoje sprehajala naprej in vdihovala naprej. Shojena gozdna pot jo je vodila naprej, očarana je opazovala male, še malce rosne bilke trave, ki so rasle na gozdnih tleh.Med sprehodom je poslušala prijetno ptičje petje.

Malo se mi je zdelo neprijazno. 'Neprijazno...Kaj?' To da sta vdrla v moje misli...Samo, če je pač bilo potrebno... 'Če mene vprašaš je bilo res.' Prispeli so v gozd. Že na pogled je bil malce srhljiv, saj je bilo dokaj temno. Namrščila se je. Tema mi nikoli ni bila všeč...Ponavadi je skrivala skrivnosti. Glej ga zlomka. Torej pomeni da sem jaz tema? 'Ph...kakšno vprašanje.' Še močneje je objela Strelino grivo, ter se naslonila nanjo. Čisto potihem ji je zašepetala, da jo je celo Strela bolj slabo slišala. Kaj šele vilinca. "Jima lahko zaupavi?" Strela je obrnila glavo k vilincema. S ostrim pogledom ju je pomirila, nato pa prhnila. 'Sto procent.'" "Če ti tako praviš." Tui sama ju je premerila. Bila sta visoke postave, bledih obrazov in lahkih nog (vsaj tako se je zdelo). Zagledala se je v njuna ušesa, ter jih z zanimnjem opazovala. Ko je sama opazila da že 'bulij' v njih je hitro obrnila glavo ter zardela. 'Kaj pa zdaj zardevaš? Ahh...Kako bi šele jaz zardela - če bi lahko - če bi slišala moje milsli. Amm...Misli o katerih sem mislila da sem mislila.' "Hh? Nič jasno." 'Še toliko bolje.' Ampak kdo bi si mislil, da so ravno po mene poslali. Zakaj niso Rain? Ona je izkušnejša čarovnica kot jaz. '*Ne vem. Mogoče ti bolj zaupajo kot njej. Saj veš, ona bolj na temno stran potegne.' Čakaj, čakaj, a jaz pa slučajno nisem u-u...ranila svojega bratranca? 'To je bilo drugače' Samell je prhnila. "Pa ja de." V tistem trenutku se je Samell zazdelo, kot da sta vilinca za trenutek poškilil k njej. Ni mi všeč da sta tiho. Zdi se, kot da bi nekaj prekrivala. Če bi laho bi Strela skomignila z rameni, a namesto tega je zastrigla z ušesi. Prekinila bom najino povezavo. 'Kaj?!' Zavzdihnila je. Samo za najino varnost gre... Počakaj, ne prekinjaj me. Vilinca sta vedela kje sem, ker sem uporabljala magijo. Tako in drugačno. Zato bo tudi tat, ki je po 'čistem naključju' čarovnik, začutil mojo magijo, ter postal previden. Presenečenje je naš prvi napad. 'Ahha. Razumem. V redu.'" Prekinila je povezavo. Ni se imela s kom pogovarjati, zato je preverila, če je okoli njih kakšna sled magije. Odkrila je majhno migetanje, v bližini nekih jasli. Torej gremo po poti, kjer je jezdi tat. Vsaj zdi se mi tako. "Kam se odpravljamo?"

((* sm hotla že napisat, da bi strela odgovorila: mogoče pa zato ker ona ni naročila naloge=) JOKE))

Še nekaj časa se je ozirala za vilinoma, tudi po tem, ko ju ni bilo več na spregled. Obrnila se je naprej, ter globoko zajela sapo, da bi se pomirila, nato pa skočila dol s konja, ter elegantno pristala na travi, ki je bila še vedno mokra od jutranje rose. Najprej sledi. Na hitro je preletela okolico. Malce bolj temačna kot prej, na poti polomljene veje, katerih, prej na poti ni bilo. Z zanimanjem si jih je ogledala. Najprej je preučila pozicijo vej. Bile so razmetane, noenega pravega vzorca ni bilo. Odmaknila je prvo vejo. Nič. Kmalu za prvo je sledila še druga, in kmalu tretja. Še vedno nič. Pamaknila se je še bolj naprej. Končno prva sled. Sled drobne, komaj opazne magije, ki je migetala pod listi. A sled bi bila lahko od kogar koli. Odmaknila je liste ter se zdrznila. Bili so mokri, kot trava. Prijela je enega, ter ga povonjala. "Rosa." Ozrla se je proti nebu, a tam ni bilo nobenega listavca. Nad njo so bili sami iglavci. Veter?" Ozrla se je okoli sebe. Odkar je prispela v gozd ni začutila nito najmanjše sapice vetriča. Ogledala si je še pozicijo listov. Niso bili kakor veje. Na enem delu je bil cel kup listov, malce dlje od njega pa le nekaj. Zmajala je z glavo. Veter česa takega ne naredi. Rosa na listih je sveža, prav tako listi sami. Tudi sled magije je precej sveža. Torej, vse kaže na tatu. Še nekajkrat se je ozrla naokoli, ter pogledala za sledmi. Usedla se je na kobilo, ter z njo odšla naprej, proti goščavi, stran od uhojene poti. Ni tako neumen, da bi šel po uhojeni poti. To vejo tudi vilinci, ki po vrjetnosti sklepajo, da je šel po tej goščavi. Rabim še kakšno sled, da se prepričam. Najpre je pregledala goščavo. Niti ene same sledi ali napeke. Pregledala je še uhojeno pot. Isto. Nato je v daljavi zaslišala prestrašene ptico, ki so ravnokar vzletele. Nekaj jih je prestrašilo. Živali zagotovo ne, saj jih tukaj na sploh ni veliko. Pa še te ne bi škodovale ptici. Kaj šele pticam. Pogledala je proti smeri, od koder je prišel trušč. Bil je povsem na drugi strani, in bilo je še huje kot v goščavi. Že, če si šel v tisto smer, so ti pot zaprli trnovi grmi. Pregledala je grme, od vrha pa do tal. Veje so bile goste, prav tako trni. Ogledala si je še korenine. Bile so zakopane malce pod površino, nekatere globo pod zemljo. Vkopane so bile nekoliko proč od grmov samih. Preveč daleč. Kako je magija po navadi 'neopazna'. Skupaj s Strelo se je obdala z nevidnim ščitom, ter začela odmikati grmovje. Ko je bilo slednje za njima, je ščit preklicala. Pred njima je bila komaj vidna potka, katero je še Samell sama komaj opazila. Z blazinicami prstov je potipala zemljo. Bila je potlačena, ter suha. Končno je začutila globok odtis kopit. ki so se nadeljevali po komaj opazni potki. Zemlja je Stara. Sledi sveže. Vsedla se je na Strelo. Konj in tat. Sicer bi bil lahko tudi konj sam, ampak so sledi pregloboke, da bi bile samo od teže konja, temveč tudi od jezdeca. V tukajšnem primeru tatu. Sklonila se je k Strelinem ušesu. "Sledi stezi." Kobila je v pritrditev zaprhala, ter se pognala v tek. Med tem se je okolica hitro spreminjala - vse bolj temno je bilo. Samell se je ozirala naokoli, ter iskala sledi magije.

Brez Strelinih misli s katerimi bi si delila mnenje se je počutila nekoliko osamljeno, ter pusto. Že se je želela znova priklopiti z njenimi milsimi, ko se je znova spomnila na vzrok, zakaj je prekinila to vez. Spodbudila je Strelo k dirju. Gozd je švigal mimo nje. Kmalu je ustavila Strelo. Skočila je z njenega hrbta, ter pristala na majhni jasici. Na sredi nje, je rastel ogromen hrast. Pozorno je preučila hrast, ter travo okoli nje. Kmalu je opazila, de je na enem delo potlačena. Spal je. Ali pa dremal. Poleg potlačene trave je našla tudi perje. Ptice. Pohitela je h kobili. "Odpočili si bovi. Izgleda, da tat nima več toliko prednosti kot smo mislile. " Izrekla je besede, ter pričarala vodo. Večino jo je usmerila h kobili, nekaj pa jo je popila sama. Pričarala je še nekaj hrane, ter jo prav tako večino dala Streli. Sama pa je ni veliko pojedla. Ulegla se je v travo. "Zbudi me čez..." Pogledala e na sonce. "...Deset minut." Strela je v priterditev prhila. Samell je ta čas zaprla oči, ter v trenutku zaspala.

Najprej je začutila nekaj mokrega in hrapavega, nato prijetno dlako ki se jo je držala. Počasi kot da ne bi bila na pomembni nalogi je odprla oči. Nad njo se je sklanjala velika glava, črna. Nasmehnila se je. Hvala Strela. Vstala je ter si obrisala obraz, ki je bil poln sline. Pogledala je na sonce. Strela je pa res natančna. Točno deset minut je minilo. Vsaj mislim da. Na hitro se je pretegnila. Na hitro je zamrmrala besede, in kmalu je imela moker obraz, iz katerega je kapljala ledeno mrzla voda. Razgledala se je po majhni jasi, ki se je razpirala pred njo. Bila je popolnoma ista. "Najbolje bo, da znova preverim celotno jaso. Morda še kaj najdem." Res je še enkrat pregledala travo, malce bolj potlačena je bila, saj je tudi sama na njej ležala. Ozrla se je tudi še po hrastu gor. Nekaj na njem jo je motilo. Ampak kaj. Listje je razporejeno brez magije, če bi bila sam tat zgoraj skrit bi vedela, sicer pa konja ne bi pustil samega na tleh. Na vejah tudi ne opazim nikakršne magije. Preveč nenavadno je...Preveč normalno. Odločila se je da bo splezala na hrast. To je bila sicer težka naloga, saj so bile veje visoko nad njo, in niso segle do nje. Tiho je zažvižgala Streli, ki je takoj prehitela k njej. Postavila jo je pod drevo. Najprej se je usedla nanjo, nato pa vstala, ter poizkusila seči do veje. Še vedno je bila prenizka. "Tc tc." Strela je začela hoditi okoli hrasta, medtem pa si je Samell ogledovala veje, ki so bile še vedno previsoko. "Tc." Strela se je ustavila. Poškilila je proti Samell, katera je sedaj z zanimanjem ogledovala deblo. Pobožala ga je in kmalu je nekje v bližini glave začutila globoko luknjo. Zagotovo je bila vbodna. Ranil je hrast! Kako si dovoli?! Uporabil je noža, ter z njima splezal na najmočnejšo vejo. Tako je preplašil ptice. A zakaj je odšel gor? Znova je zamrmrala besede. Kaj bi jaz brez magije? Na hitro je sledila vbodnim luknjam noža in kmalu prispela do najmočnejše veje. Pustila je, da je učinek uroka odšel in kmalu je sedela na veji ter se oziral po njej. Bilo ni nič navadnega. Iglasti gozd. Nato se je odločila, da bo raje sledila poti, po kateri je prišla. Nekajkrat je zašla, a na koncu je le prišla do mesta kjer so se ločili. Pogledala je po drevesu. Nobene magije. Kaj pa magija skrita z magijo? Znova je izrekla besede, ki so ji pomagale odkriti magijo. Opazila ni niti pikice magije. Izrekla je druge besede, ki so prejšni urok izostrile. Še vedno nič. Mnogi čarovniki bi obupali, a ne Samell. Na hitro se je zahvalila očetu, ker je imel redko knjigo, kjer so pisali različni uroki, ki jih ne učijo, ter so bili zaradi tega že nekateri pozabljeni. Vedela je le to, da jih niso učili, ker so bili nevarni. Splača se potruditi. Izrekla je mnogim ušesom neznane besede, in kmalu je lahko videlo vsako, magijo ki je bila prekrita. "Nevarni uroki. Ph. Pa ja de." Komj je to izrekla, že je začutila pomakanje energije. Ni se mogla premakniti, niti pogledati naokoli. NI mogla zaužiti vonja po iglicah in ni videla več Sonca. Začela je padati ter padati. a tega se ni zavedela, dokler ni začutila trdih tal.

Strela je prestrašeno zrla v njeno gospodarico, ki se je ozirala po drevesu, za sledmi magije. Kar naenkrat se je zasmejala, nato pa otrpnila. Oči so se ji razprle, tenice postale milimeter tanke. Kmalu tudi teh ni bilo in ostale so samo še prazne oči ki v prazno gledajo. Kaj je narobe z njo? Posledica magije? Naenkrat so se Samellina usta odprla in iz njih je prišel nemi krik. Še kar odprta usta in kmalu za tem ji je iz ušes začela teči kri. Nato je začela padati. Strela je vedela, da ne more narediti ničesar. Ne bi bila dovolj hitra. Pa tudi trava je mehkejša od mojega hrbta. A Samell ni padla na mehko travo, temveč na hladen oster ter siv kamen. Ko je Strela to opazila je prestrašeno izbuljila oči. Pa ja ni...O ne ne... Začela jo je lizati po ušesih, obrazu, očeh. Ni je prebudila. Strela se je izmučeno sesedla zraven nje, ter žalostno zaprhala, gor, proti nebu na katerem je sonce sijalo, kot da se ne bi nič zgodilo.

Prvo kar je Samell začutila je bil strašen glavobol. Torej še nisem mrtva? Kmalu je čutila prste in noge. Še nekaj časa je minilo, ko je čutila tudi celotno telo, ter nazadnje utrip svojega ranljivega srca. Oprla je oči. Videla je le, da je vse črno. "Torej sem le mrtva." Izdihnila je svojo toplo sapo. Tema se je premaknila in kmalu je videla svetlobo. Nasmejala se je. Strela...Lahko bi si mislila. Ona in njena črna dlaka. Poškilila je proti njej. A ni videla njenega izrezanega gobca ter njene svetlikajoče oči videla je le medle obrise. Želela je vstati, a jo je Strelino kopito potisnilo na tla. Ni se upirala. Bila je preveč utrujena. Glavo je naslonila na udobno travo ter utonila nazaj v sen.

Premika se!!Ni mrtva!! Ko je Samell nazaj zaspala je od veselja začela skakati po travniku. Ne tako naglas! Prebudila jo boš.Usedla se je nazaj na travo ter jo začela opazovati. Kri iz ušes ji je nehala teči, in zenice so pastale normalne oblike, velikosti in barve. Tudi posušena kri je bila odstranjena, saj jo je Strela polizala do čistega. Vendar je Strelo vseeno skrbelo. Približno že dve uri je spala. Koliko časa še bo? Uro? Dan?Tega ni zagotovo vedela. A vesela je bila, ko se je Samell čez približno deset minut nazaj zbudila, ter končno vstala. Izgleda, kakor da bi bila polna energije, in da se ji ni še nič zgodilo.

Ko je se je ponovno zbudila je najprej pogledala sonce. Ahh...zdaj ima tat res veliko prednost.Hitro je vstala in počutila se je kot da bi spila napoj energije ter tako bila zmožna vsega. Vendar ji je energija iz neznanega razloga začela počasi pojemati. Zdelo se ji je, da ve zakaj. Zato je hitro izrekla besede ter se dvignila na vejo, ter pregledala drevo. Da! urok se še ni prelomil. Še vedno lahko vitim skrito energijo. Bog, kateri urok pa je uporabil da jo je skril. Komaj opazna je. Aha! Torej je uporabil urok, s katerim lahko vidi čez predmete ha? To pa znam tudi jaz. Hitro je izrekla že znane besede, in s čisto lahkoto je našla prostor, kjer se je razšla z vilini. Sem vedela! Opazoval nas je! Ves čas, in jaz ga nisem niti začutila. Bog, pa kje se je ta naučil te magije?! Skočila je dol z drevesa, čeprav je bilo zelo visoko ter varno in elegantno pristala na trati. Še se je ozirala naokoli in kmalu je zagledala sledi magije. S svojim vidom (ni še prelomila uroka) je sledila magiji, ki je naenkrat izginila. Čudno, po navadi izginjanje magije traja kar nekaj časa, tukaj pa je kar izginila. Prepričana sem, da tak urok ne obstaja. Pa tudi še bi, bi z tem urokom ostala sled. Torej bi bil brez pomena. Prelomila je prvi urok s katerim je lahko opazovala skrito magijo. Sedaj se je počutila kot da bi se otresla pijavk ki so ji pile kri, saj ji je urok še vedno jemal energijo, vendar počasi, ne pa kot takrat, ko ni vedela posledic uroka, ter jo je izgubila v trenutku, kar pa je bilo zanjo skoraj usodno.
Poklicala je Strelo in skupaj sta šli v smeri kamor je vodila sled magije. Nikjer ni bilo niti ene stopinje. končno sta prišle do konca, kjer je magija nenadoma izginila. Kot da bi letela. Niti ene stopinje...Hitro se je ozrla gor nič ni zagledala. Če ne štejemo rahlo polomljene veje. Zaslišal se je oglasujoč pok in kmalu je tista rahlo polomljena veja padala proti njima. Samell je grdo pogledala vejo, kot da bi jo zmotila pri pomembnem sestanku. Na glas je izrekla besede veja pa se je le korak nad njo ustavila, ter nato sledila Samellinem pogledu-na tla. Prelomila je urok, ter si ogledala vejo. Bila je še čisto vlažna, 'frišna'. "Tako je torej izginila sled. preprosto se je dvignil v zrak, jaz pa nisem pregledovala krošenj, temveč samo tla."Globoko je vdihnila, ter se pripravila na izgubo energije.

Strela je znova opazovala Samell, ko je izrekla nove besede. Upam da ve kaj dela. Sedaj je imela Samell zaprte oči in ko jih odprla nazaj, znova ni bilo zenic, le prazne bele oči. Izgleda kot da lahko nazoruje izgubo energije. V tistem trenutku je Samell padla na tla, ter se začela zvijati, kot da bi jo tresla elektrika. Ali pa tudi ne.

Začutila je šok, kakršnega ni pričakovala. Ja, vem izgubila bom veliko energije. Vem kakšne so posledice!! Samell je mislila da ji bo srce počilo, tako močen pok se je pretakal po njej. Kar naenkrat ga ni bilo več. Hej, skoraj nič energije nisem izgubila! Vstala je, in vse je videla izostreno, ter natančno. Pogledala je proti krošnjah in res je bil ta košček magije ki je šibko migetal. Ozrla se je še po drugih krošnjah. Povsod je lahko videla magijo. Ko je prišla do smreke (da ne omenimo kako veliko je bila) je opazila, da se je tam magija razpolovila. Ena je potovala vse do tal, ena pa je ostala na vrhu krošenj. Odšla je do smreke, kjer je opazila odtise kopit ki so vodili proti potki. Obrnila se je in si še enkrat ogledala krošnje. V njih je zagledala sledi dveh urokov: urok za skrivanje magije, urok s katerim vidiš skozi prostor. Opazoval me je...Ves čas! Ne morem vrjeti!! "Grr..." je zarenčala. Res je bila jezne...Ne jezna, besna. "Torej je videl mojo skoraj-smrt." Obrnila se je nazaj ter pretipala sledi. Bile so sveže, kakšne dve uri stare. Prelomila je urok, ter pogledala drevesa, sploh smreko, pod katero je stala. Sprehodila se je proti Streli, ki je še vedno stala tam, kjer jo je zadel električni šok. Pobožala jo je po njeni dolgi grivi, ter svoje čelo pritisnila na njenega. "Besna sem. Z nama se tako rekoč igra. Opazuje naju. Morda tudi v tem trenutku." 'POK' Prelomila se je majhna vejica za njo. Samell se je zdrznila ter se počasi obrnila.

((A je mogoče že čas, da končno srečam tega vsemogočnega tatu?? ))

Nekaj časa si se samo razgledavala naokoli, vendar nisi čisto nič videla. Zato si se obrnila naprej in začela jahati dalje. Nenadoma si videla na starem kostanju zraven tebe postavo, ki je švigala med vejami- Najprej si se pretvarjala, da nisi nič videla in s kotičkom očesa gledala kam bo šla postava. Jahala si naprej in sproti šepetala urok za hitrost, kar naenkrat si se z neverjetno hitrostjo, ki si jo dobila s pomočjo uroka pognala proti postavi. Tako si stala na veji zraven njega. Nisi imela predobrega ravnotežja a si si hitro kolikor si lahko ogledala osebo pred tabo. Takoj si vedela da je na slabi strani. Preden bi lahko pobegnil si se pognala nanj in ga poskušala ujeti.

((Emm... sorry za dve stvari prvo, ker si tok časa čakala na odgovor in drugo, ker sm ti dala tok mal za predelat. Super posta drgač Se ti je pa dal pisat =)
No zdej loh pišeš kako sta skakala okol pa se tepla () samo nesmeš napisat da si ga ujela. Bom jz pol to napisala
Aja pa tuki pišeš =)))

"Grr...Samo še enkrat..." Znova ji je ušel. skoraj bi ga prijela za rokav, a se ji je hitro izmuznil. Vdihnila je gozdni zrak. Vedno me tako zelo poživi. No, pripravi se na nov na... "Au..." Sem mislila da me bo napadel, pa sem se sama spotaknila. "Kar smej se...Kdor se zadnji..." Bom bila raje tiho. Nakej časa je zrla v daljavo, nato pa se kar naenkrat zapodila proti njemu. Bil je presenečen, vendar se je še vedno dovolj hitro odmaknil. "Grr..." Nato pa se zagledala v torbo. Dvajset metrov odaljena od nje, prav tako od tatu Je morda jace notri? Ozrla se je ter pogledala tatu v njegove globoke oči. Pognala se je proti torbi, tat pa prav tako. Z vso močjo je tekla da bi ja prej prišla do torbe. A izgleda da ni imela sreče. Na hitro je zgrabila proti naramnici, a jo je tat prehitel. Zakaj, zakaj zakaj?!?! Privoščljivo se ji je nasmejal, ter skočil nanjo. Hitro se je odmaknila. Tat je prstal na tleh. Brcnila ka je z vso silo v trebuh. Tat je zatulil, a še preden ga je lahko še enkrat brcnila, je že bil na nogah. Spet smo na začetku. Pognala se je proti njemu. Še vedno se je držal za trebuh a se ji je ZNOVA izmuznil.

Tako si se bojevala z tatom in kar naprej se ti je izmikal. Vendar se je potem res izmuznil, saj je skakal po drevesnih vejah še dalj stran od poti. Poskusila si mu slediti a nisi bila dovolj hitra. Zato si hotela preskočiti naslednji dve veji naenkrat, vendar si padla in si poškodovala roko. Zelo te je bolela in morala si se odločiti ali boš kljub bolečini odšla za tatom z strelo ali pa boš ostala in si pozdravila roko, vendar bi s tem tat pridobil prdnost...

((Glede na to kašn post si prej napisala, sm misnla da boš fuul daljšiga uspela napisat =) Mislm ful je blo mal kaj lahko napišeš ampak vseen... Drugače pa dobr pišeš Aja pa če se odločiš za rešitev ne pozravi roko, ko ga loviš ga lahko uloviš sam ne moreš pa nevem kaj delat, ker maš pač roko polomleno. Če pa se odločš pozdravt pa ne smeš napisat, da si ga ulovila sam lohka več z roko delaš Aja pa poškodovana roko je recimo da je Samell desničarka pa je desna =)))

(( A vi folk slučajn veste, kk je tzko pisat, ce tatu nmors nč narest?! ph...seii sm vedla sama mafija...tc tc tc.. napisala si: KO GA ULOVIŠ ))

Pogledala je za tatom. "Nisem jaz kriva!! Veja je!! Sama se mi je nastavila!!" Zamrmrala je besede in že je bila znova v povezavi s svjo ljubo, direktno, uničejočo...Kobilo. Ne mi pridigat. Skočila je nanjo, ter se pognala v dir za tatom. 'Niti ti nisem nameravala...' V redu...Nekaj novega... 'Ni se ti veja nastavila...' Samell jo je grdo pogledala, ter ji s tem nakazala naj neha. 'Vdam se. Ampak kar je res...' Spodbodla jo je k teku. Še vedno nista bile dovolj hitre, zato je za Strelo izrekla urok, kateri je Samell naredil hitrejšo. Vau! Ali moraš zares preklicati u...V redu tiho bom. Samell se je osredotočila na gozd. Strela je postala občutljivo hitrejša in kmalu je Samell nekaj metrov od sebe zagledala Tatu, ki je ponosno zrl naprej. Obrnil se je proti njej. Nato pa pogledal nazaj naprej. Hitro znova k njej. Najbrž misli da sem privid ali nekaj takega... 'Pa sem mislila da si res....Ja v redu no...Tiho bom.' Hvala. Še bolj se je prbližala tatu. Vzela je zalet ter namerila. Skočila je najn. Pristala je na mehkem. Ne na travi temveč na tatu. Vzela je njegove roke, ter jih zvila na hrbet. Začutila je bolečino v desnem zapestju. Hitro je spustila roki. Tat je pograbil priložnost, ter se ji izmuznil. Prijela se je za zpestje, ki jo je še vedno skelelo. Tat je že vzel zalet da bi odšel. "Ne tokrat, ljubček." 'Kaj se je kaj med vam zgodilo, medtem ko pet minut nisem gledala.' Ja, samo še večje sovraštvo. 'Tiho bom.' Vesela bom. Medtem se je pognala za tatom, ki je bil le še nekaj korakov pred njo. Samo še nekaj korakov. Začela je teči, in ni bila več previdna. Spotaknila se je pod ogromno korenino ki je štrlela iz zemlje. Začela je padati in padla je na tatu. 'Si vedno tako štorasta?' Samo gozd ni na moji strani, pa še nervozna sem. Sklonila se je k njegovemu ušesu, ter mu zašepetala. "Nisem vedno tako narodna...Ampak, kaj želiš. Sreča v nesreči. Seveda govorim zase. 'Pa sem mislila da bom morala biti jaz tiho.

(( a iiie vredii? Sem se zlo potrudla...No ja... ))

((Mi smo hudobna mafija xD))

Čudežno si bila sama težja od tatu zato se ta ni mogel premakniti. Končno si ga vlovila. Zavezala si mu roke in noge in ga uročila, da je lebdel zraven vaju z Strelo. Vzela si njegovo torbo in v njej zagledala baziliskovo jajce. Hitro si si poveznila na ramo in zajahala strelo nato pa si se odpravila proti Noldorianu. Z lebdečim tatom zraven vaju. Po skoraj dnevu jahanja ste končno prispeli v Noldorian in oddal si jajce in tata vilinoma, ki sta prišla na tvojo nalogo na začetku, da sta ti razjasnila to nalogo.

((No to je skoraj konc naloge. Samo še napiši en post v Noldorian -- Mesto http://forest-way.heavenforum.org/noldorian-f9/mesto-t20.htm pol pa si konc. No ja pol ti jz še napišem zadno sodbo pol si pa res konc ))

Mike se je drenjal med drevesi, nato pa se je spomnil, da ne ve, kam moral. Sedel je na kup barvnih listov in čakal.

"Aja? Torej sem že komplet, vidim!" se je zadrla nazaj in nato tiho in namrgodeno odšla za njim, nevede kam že. Veja jo je zahrbtno uarila po obrazu. "Pa kdo si je zmislil te neprijaznosti narave?!" je tulila tam sredi gozda in nato zagledala travnik. Mike je sedel v barvno listje. Sedla je nasproti njega. "Nočeš vojn kaj?" ga je pobarala in objela kolena.

"Na svetu je lahko mir, čeprav lahko pobijev vsakogar, ki se mi postavi po robu." Mike se je rahlo nasmehnil in vprašal: "Bova počakala ali šla naprej?"

"Aha! Boš pobil mene? Jaz ubijem samo tistega, ki se postavi na rob moje cestice. Druge pa malo mučim." V dlan je prijela šop listov. "Kaj pa mene? Me boš ubil, če vate vržem listje?" se je zarežala. "Hm. Kakor hočeš. Kam naprej?" je zmedeno vprašala in napol razmišljala, katerega dedka bi lahko pričakala v zasedi i ga pošteno prebunkala. Potrebovala je pošten pretep. Pretep, v katerem bi tudi ona malo "fasala". Hotela je odmisliti željo, a je šlo dokaj težko... Kako prekleto morilska je postala...

"Nisem rekel, da bi ubil korakoli za katkoli! Če se mi kdo postavi po poti pa se me naj kdorkoli pazi, ampak pozapiva zdaj to... Nevem kam greva, saj sta vedve že tukaj domačinke... ne vem kje lahko dobim orožja in podobno... tudi konja rabim... a imam premalo denarja." Mike je vstal in gledal v vse strani. Odpravil se je po najbljižji potki.

Mika in Will je spustila naprej, da se bo malce pozabavala. Iz torbe je potegnila svoj zvesti popotni plašč in ga začarala. Nista je mogla videti, zato se jima je neopaženo približala. Naenkrat je plašč vrgla s sebe in se zadrla:"BU!". Oba sta poskočila, nato pa so se začeli smejati. Skupaj so nadaljevali pot.

Degor je z velikim skokom iz velikega, mogočnega drevesa, katerega vejevje je segalo skoraj do tal, težko pristal na mehkih gozdnih tleh. V eni roki je držal veliko bojno sekiro, pripravljeno za kakršni koli napad iz zasede. Sam je prevzel nekaj vodstva, saj se sprva ostala skupina za njim ni takoj odzvala. Naloge, ki jih je delal običajno s škrati v njegovi preteklosti, so potekale veliko bolj dinamično. Vsi so bili ves čas v gibanju a so zato tudi velikokrat naredili majhne počitke. Degor se je ozrl nazaj. Imel je prav, res je zavzel veliko vodstvo, nekje daleč za njim je zagledal nekaj majhnih pik, ki bi naj bili ostali vilinci ter čarovniki. Nekateri na konjih, nekateri peš. Odločil se je za majhen počitek, zraven njega je ležalo veliko podrto drevo. To je izgleda izslužilo svojo dobo življenja. Degor je v zraku zavihtel sekiro ter jo tesno zapičil vanj. Iz hrbta je vzel težek ščit ter ga prislonil k drevesu. Počasi se je tudi sam naslonil nanj ter se zagledal v majhne pike v ozadju, ki so se vedno bolj približevale. Iz čela si je obrisal majhen pot, ki je nastal veliko bolj iz teže njegovega ščita. Kondicije je imel še dovolj, čeprav je bila pot iz vilinskega zbirališča Aniriela že zdaj precej dolga. Iz majhnega žepa v pasu je na dan privlekel majhen sendvič, s surovo svinjino ter veselo zagrizel vanj.

Moški je govoril ognjevito, zanjo skoraj preveč samovšečno. "Kakšen rasizem," je prhnila skozi nosnice. Zavzeto je razlagal kaj morajo narediti in Rain je počasi zgubljala živce. Ko je končno končal, je pribila: "Toliko gobca, naredi pa nič ne. Tipično." Napolitano se je obrnil in Rain je premleval, kako se bodo ukladili s konji in pešači. Konja je pognala v rahel kas, da so ga celo drugi pešači dohajali, saj mu je Rain precej vlekla vajeti. Počasi so se napotili proti gozdu Lathles.

Rain je bila jezna, da ji je en ukazal, da je pasivna, če to ni mogla nikoli biti. K vragu z njim! Kaj mu ni jasno?! Tudi svetlostranci se radi tepejo! No, vsaj ona se. In prav ponižujoče je, da jim nekdo reče, naj so pasivni. Kot da ne bi bili dobri! Naj gredo nekam... Rain je tiho poslušala topotanje Napolitanovih kopit, ko je mirno stopal čez gozd. Nato je zagledala škrata, katerega ni utegnila pozdraviti. "Hej, živijo, prej te nisem mogla pozdraviti zaradi določenih... zadev. "Degor ne? Jaz sem Rain." Ko je ugotovila, da mu s 180 cm velikega konja ne bo mogla podati roke, je spretno skočila dol in mu segla v roko, konj pa se je ustavil in hodil zraven nje.

Degor je kmalu pospravil svojo majhno malico, saj se mu je nekdo približal. Nedvomno jo je videl že prej, na zbirališču. Nekako je ni mogel pozdraviti saj se je vse odvilo tako hitro. Bila je ena izmed čarovnikov, kar je lahko videl po odpravi, sedela je na velikem konju, ter tako bila skoraj dvakrat večja od njega. Degor se je počasi postavil po konci ter zakorakal do nje, ko je ta skočila iz konja.
"Živjo. V čast mi je da sem spoznal še eno čarovnico."
Čeprav se sam nikoli ni ukvarjal s konji, saj je večino poti vedno prepotoval peš, mu te živali niso bile tuje. Z roko je previdno segel po konju ter upal da se ta nebo odzval napadalno.
"Kaj pa je z ostalimi? Jih moramo počakati ali je bolje da se pomikamo bolj razkropljeno."
Gibanje v veliki skupini jim je morda dalo večjo prednost v obrambi ter prepoznavanju nasprotnikov, saj je bilo na kupu več pametnih glav ter ostrih rezil. Vendar skupinske formacije so bile zelo ranljive, proti čarovnikom, ki so imeli tukaj veliko prednost, saj so lahko z nekaj uroki, tako presnetili veliko število nasprotnikov. Nekaj takega je bilo najboljše vprašati samo čarovnico, saj se je ta morala spoznati na podobne strategije. Sam trenutno na poti ni srečal nobenega škrata ter se je zato odločil na nekoliko egoistično smer bojevanja. Vendar iz veliko izkušenj je vedel, da je vsak čarovnik potreboval tudi enega izmed bojevnikov, ki je lahko obranil presenečenja v neposredni bližini.

Zavzdihnila je ker ji Mery ni utegnila odgovorit. Stopila je za Degorjem in čarovnikom, v bližini pa je bila tudi Rain. Vilin ki jih je nagovoril je govoril zelo samovšečno. Če so vsi taki si že ne želim biti princesa, je mračno pomislila.

Počasi in previdno morda celo malce boječe se je približala Degorju. Mirno se mu je nasmehnila in rekla:"Živijo, oprosti da te prej nisem pozdravila, in se predstavila. Upam da te moje polno ime ne zanima, če pa te pa mislim da sem pripravljena da ga povem. No, na kratko ime mi je Luciane. " Podala mu je roko in počakala ali ji bo tudi on dal roko. Še naprej se mu je smehljala in hodila, roko pa mu je držala v višini njegovih rok.

Ostali iz skupine so ga kmalu začeli dohitevati. Mimo je prišla še ena vilinka, ki pa se je predstavila pod imenom Luciane. Čeprav je bila ta veliko višja od njega, ji je Degor le uspel seči v roko. Nežno ji je prikimal ter se ji prijazno nasmehnil.
"Me veseli, moje ime je Degor. Na žalost sem nekoliko slab z imeni... no vsi škratje smo pravzaprav takšni. Zato pa imamo bolj kot ne kratka imena. Luciane je... kar lepo ime, sicer nočem zveneti nesramno ampak imaš morda kakšen vzdevek?"
Ob tem je komaj vidno zardel. Zares si je veliko upal, reči nekaj takega pred vilinko, ki je bila večja za kar nekaj glav od njega. Spustil je njeno roko, ter naredil korak nazaj. V daljavi se je zares približevalo vse več in več ljudi.

Saiaron je na Airen, ki je rahlo galopirala prijezdila do prvih. Spretno je skočila s temnorjavega konjskega hrbta in se približala škratu. To, da je končno srečala svetlostranskega škrata, ne pa tiste zoprne pritlikavce iz Finn Hollena, ji je bilo zelo všeč. Končno o spoznala kakšni so v resnici.. "Saiaron Parawel sem, škrat Degor," je prijazno rekla in se nasmehnila. Vedno je imela čuden občutek, če je nekoga gledala od zgoraj. "Pravo olajšanje je spoznati prijaznega škrata. Vsi tisti temnostranski so grozni. Predvsem njihova kraljica," je povedala in se stresla. "Aja, na kratko sem Saia," je še rekla, ko se je spomnila, kaj je povedal Luciane, ko je bila še na kobili. Nazaj je splezala na svojo čokoladno rjavo Airen. Tale je pa bolj prijazen od tistih temnostranskih, ane? ji je rekla Airen. Ravno o tem sem razmišljala, pa se je glasil kratek Sain odgovor.

Nathaniel se je tudi sam odpravil iz vilinskega zbirališča in počasi hodil za Degorom in ostalimi. Počasi jih je dohiteval in jih po nekaj minutah, do končno dohitel. Videl je da so naredili majhen postanek, zato se jim je pridružil in iz svojega nahrbtnika vzel čutaro z vodo, ter iz nje skrnil nekaj dolgih požirkov vode.

Ea je hodila bolj na koncu kolone in nekaj razmišljala. Potem je odšla do Mery in jo vprašala: "Bomo odšli v kakšno mesto po orožje?" Upala je, da Mery to ve. Nato se je ozirala po ostalih v skupini. Zdelo se ji je, da so se vsi pripravljeni boriti in tudi sama je malo upala, da bo prišlo do boja. Ni ji bilo všeč, da naj se svetlostranci ne bi bojevali, vendar je to raje obdržala zase. Pravzaprav je dobro, da ni nič poškodovanih in umrlih, si je rekla. Ker se je tako zatopila v misli se je spotaknila in skoraj padla. Komaj je ujela ravnotežje, potem pa je hitro spet odšla do Mery in spet hodila skupaj z njo.
Videla je, da se je skupini pridružila nova članica in zdelo se ji je, da je slišala, da ji je ime Sai. Najprej jo je hotela pozdraviti, potem pa ugotovila, da zdajle ni pri volji. Ni ji bilo do pogovora, saj je bila dokaj utrujeno in bolela jo je glava. Najbrž imam mačka od tekmovanja, si je mislila in globoko zavzdihnila.
Videla je, da so se ustavili in naredili postanek, zato je tudi sama obstala. Ni se vsedla, saj pravzaprav sploh še ni bila utrujena. Popila je nekaj požirkov vode in jo ponudila tudi Keith, nato pa čakala, da se bodo odpravili naprej.