Gnila trska

Armadal je postal pred razmahanimi vrati iz napol strohnelih iveri. Stresel se je nad fasado hiše, ki je bila vsa popackana od nečesa, kar se je zdelo podobno pijančevemu bruhanju. Armadalu se je vzdigovalo v želodcu, vendar je zadržal impulz in odrinil s tečajev viseča gnila vrata. Skozi podboje, ki niso dajali videza, da bodo še dolgo držali skupaj, je vsopil v gostilno. V obraz mu je bušnil vroč zrak, ki je močno smrdel po alkoholu in moškem zadahu. V zraku je bilo polno dima, ki je bil tako gost, da bi ga lahko rezal. Svetloba iz ulice je dobesedno prebadala mračno in mrmrajoče vzdušje, ki je vladalo v krčmi. Stresel se je in naredil nekaj korakov naprej, da bi videl vsesplošni odziv oseb za mizami in šankom. Nekateri so ga ignorirali, misleč da je le še en izgubljen popotnik na napačnem koncu mesta, drugi pa niso bili tako miroljubne narave. Grozeče počasi so se obračali v njegovo smer in se počasi dvigovali s stolov. Največji med njimi, pravi orjak, se je prvi vzdignil ter se zravnal na polno velikost. Dosegal je kakšnih 195 centimetrov. Bočil se je nad njim, višji za kako glavo. Nato je v robustnem jeziku spregovoril "Kaj hočš tlele, mladič?!"iz njegovih ust je močno zasmrdelo po domačem šnopcu. Armadal je ostal tam kjer je bil, in hrustu mirno vračal pogled. Nekaj trenutkov je vladala tišina, nato pa je velikan zopet spregovoril "Se delš pametnga, ne?!". Nato se je obrnil proti tovarišem in zarjovel "Dubil smo šeenga mestnga polikanca, fanti!". Z glasnim kričanjem sta dva, ki sta prej stala za šankom, planila nadenj. Armadal je pričakoval kaj takega, zato je hitro naredil nekaj korakov nazaj. Oba moška sta bila rahlo pijana, zato ni imel težav. S prvim je opravil tako, da ga je spotanil in po tleh se je zvrnil, kolikor je bil dolg in širok. Drugi, ki je bil malo bolj trezen in ki je videl, kaj se je zgodilo njegovemu tovarišu, je bil malo bolje pazljiv, a ne dovolj. Še preden se je drugi pijanec zavedel, kaj se mu je zgodilo, je priletel s hrbtom na mizo. Armadal ga je držal za vrat in mož je postajal modrikast v obraz. Tedaj je v luži piva na mizi zagledal obris, ki se je dvigoval za njegovim hrbtom. Pravočasno je počepnil in orjaške kosmate roke grobega velikana, ki ga je nagovoril pri vstopu v krčmo, so zgrabile v prazno. Armadal se je skotalil pod mizo in se zopet dvignil na noge na drugi strani, varno izven dosega hrustovih rok. Velikan se je zarežal in pokazal svoje nagnite in rumenkaste zobe "Si pa res od sile, mladič! Tako hitrga pa že doug ni prnesl sm!". Tudi ostala druščina se je zasmejala. Orjak je nadaljeval "Kej pe hočš tlele?". Armadal je pogoltnil cmok, ki se mu je naredil v grlu in dejal "Pravzaprav me zanima kaj o Neriss.". Ob tem imenu je vse v krčmi potihnilo. Zaslišal je tiho šušljanje in mrmranje, ljudje so se sklanjali drug k drugemu. Videl je grozeče ali prestrašene poglede, ki so buljili vanj nekateri z zanimanjem, drugi z odporom. Orjak je tiho spregovoril "Običajno bi take fante, ki b' hotli zvedt kej o Neriss premlatli, ampak mislm, da nm tukej ne bi lih ratalu, kej fanti?". Slišalo se je tihe vzklike pritrditve. Armadal je čutil, da si je pridobil spoštovanje med ljudmi v tej beznici. Velikan se je usedel na lesen stol in mu pomignil naj se mu pridruži. Medtem se je vzdušje že pomirilo in preostali v krčmi so se vračali k običajnim opravilom, kartanju, brisanju kozarcev in podobnih stvari. Ko se je Armadal pridružil orjaku za mizo, je ta naročil dva bokala piva "Jaz plačam."je še dodal, ko je gostilničar vprašljivo pogledal Armadala. Potem, ko ju je točaj prinesel, je orjak spregovoril. "Ah, usi klele smo jo poznali precej dobru. Ne veš, koku smo se počutli, ku so zvedli, da je mrtva."za trenutek se je Armu zazdelo, da v kotičkih orjakovih oči vidi solze. Komajda je zadržal spodnjo čeljust, da mu nebi padla po tleh. Ko se je pomiril, je velikan nadaljeval s pripovedjo. "Si mislš, prerezanu grlu! Če b' bil dosti pameten, bi šou prasca, k jo je ubil, sam iskat. In ku bi ga našu...". Armadal ni hotel izvedeti, kaj bi bilo, ko bi storilca ujel. Srknil je pivo. Ni bilo najboljše, vendar je bil precej žejen, zato ga ni preveč motilo. Vellikanove oči so se sedaj osredotočile nanj "Zakaj bi pa enga mladiča kukr tebe, zanimala Neriss?". Aramdal je hitro, vendar brezbrižno odgovoril, saj je vedel, da bi ga obotavljanje stalo življenja "Aheh. Pravzaprav sem slišal, da jo vi ljudje tukaj dobro poznate, zato sem prišel malo povprašat.". Spretno se je izognil pravemu odgovoru na vprašanje, temveč je le povedal, zakaj je prišel sem. Videti je bilo, da orjak divje premleva njegove besede, nato pa je le potrdil svojo teorijo, da ni posebno pameten, ker ga ni spraševal dalje. Armadal si je oddahnil in to prikril s še enim srkom piva. Orjak ga je pričakujoče gledal "Kaj?"je začudeno vprašal Armadal in odložil bokal. Velikan ni odvrnil, temveč je še naprej zrl vanj. Po petih minutah neumnega stremenja se je osuplo dvignil s stola "Hej fanti, pridte pogleat tole!". Njegovi tovariši so se zgrnili okrog mize, za katero sta prej sedela. Arm je vstal in se oziral naokoli "Kaj je zdaj to?"je začudeno povprašal. NIhče mu ni odgovoril, ker os zavzeto poslušali velikanovo čebljanje "...razumeš, spiu je že pou bokala, pa mu še vedn ni nč!". Zdaj Armadalu nič več ni bilo jasno "Kaj se greste?!"je jezno vzkliknil. Ujel je del stavka, ki je tekel o njegovem pitju piva. Zdelo se mu je čeudno. Pivo je imelo res nekam čuden okus, če je prav pomislil, ampak tako nenavadno pa spet ni bil, ali pač? Njegov tok misli je prekinil velikan, ki je tedaj pristopil k njemu. "Vidim, da si izgubljen. No, nej ti razložm. Če spijš več kokr tri požirke tega piva in ti še zmeri ni nč, pol si res car."Arm je še vedno izgubljeno gledal sedaj svoj vrček piva, sedaj orjaka. Ta je zavzdihnil in pomignil točaju "Pokaž mu, Tomrin."je dejal in točaj se je hitro sklonil pod šank. Izza pulta je dvignil prazen bokal in ga nato napolnil s pivom. "Še nekrat spij toliko kot prej."mu je ukazal orjak. Arm je nerad ubogal, ker se mu ni zdelo zapletati se v pretep zaradi bokala piva. Dvignil je vrček in ga v enem požirku izpraznil do polovice. Ljudje v krčmi so mu vzklikali. Arm je samo skomignil z rameni in si obrisal usta. "Glej."mu je preprosto dejal točaj in v preostalo pivo potopil železno žlico. Nekaj trenutkov se ni zgodilo nič, nato pa je opazil, kako žlico počasi razjeda. "Dobr si to naredu, fnt!"je ponosno rekel orjak. "Ti kr tko, spijš en ceu vrčk piva, k razjeda želez. Čestitam, fnt moj!". Potrepljal ga je tako močno, da je Arm skoraj padel. Nato se je sklonil in mu na uho zašepetal nekaj podatkov o Neriss. "To si si zaslužu."je še dodal, ko je Armadal že odhajal skozi vrata, na umazano in mokro ulico iz steptanega blata.

Arm je stopil mimo pijanca, ki je do telesa, ki je viselo prek njegovega ramena pokazal toliko zanimanja, kot slon za muho. Odšel je dalje, v ozko uličice, ki je vodila do Gnile trske. prav tako kot prvič je ogabno smrdelo, kupi nesnage so ležali vsepovsod in na tleh so bile rumenkasto-zelene lužice nečesa. ustavil se je pred razpadlimi vrati in si za trenutek oddahnil od bremena na svojem hrbtu. Nato je odrinil gnili les in vstopil v krčmo. za trenutek je vse potihnilo, nato pa je orjak veselo vzkliknil ter se dvignil s stola "Fnt moj! Kej si že končov?". Arm je utrujeno pokimal in nezavestnega morilca odložil na najbližjo mizo. Vsa pozornost se je v trenutku usmerila v telo in Arm se je hvaležno sesedel na trhel stol. Točaj mu je že čez nekaj trenutkov prinesel bokal piva. Arm je nekaj trenutkov sumničavo zrl vanj, nato pa naredil požirek. Hladna, grenka tekočina mu je zdrsela po grlu in kmalu je do konca spil ves vrček. Medtem se je orjak zopet približal. Pobaral ga je "A je mrtu?". Arm je utrujeno odkimal "Ali bi lahko, prosim, šel po gostilničarja? Plačilo hočem.". Orjak je pokimal in odšel skozi vrata v kotu, ki jih Arm prej ni bil opazil. Čez nekaj minutk se je vrnil, za njegovim hrbtom pa je hodil lepo zalit mož. bil je ugledno oblečen in na prstih je imel mnogo zlatih prstanov. Počasi se je gostilničar prizibal do Arma. Z visokim glasom ga je nagovoril "Ali je mrtev?". Arm je zopet odkimal. "Samo nezavesten je."je odvrnil na gostilničarjev preiskujoči pogled. "Kar postrezite si, ves je vaš."za trenutek je postal, nato pa dodal, "Potem ko plačate."

Arm je ledeno pogledal potuhnjenega gostilničarja. Jezno je odvrnil "Kar glejte!". besno je stopil mimo njega, do nezavestnega morilca. Sklonil se je nad njegov obraz, nato pa mu primazal zvenečo klofuto. Mladenič, ki je ležal na strohneli mizi se je počasi ovedel. Prijel se je za zdrobljeni nos in tiho zastokal. Arm mu sploh ni pustil časa, da bi si ogledoval svojo poškodbo, temveč ha je dvignil v zrak, tako da ga je divje potegnil za srajco. Zarohnel mu je v obraz, tako da so mu žile na vratu in čelu izstopile "Ali si ti ubil Neriss, ženo tega gostilničarja!?"in pokazal na zavaljenega moža za svojim hrbtom. Morilec je nekaj trenutkov okleval, nato pa odkimal. Armadal ga je zlovoljno izpustil da je treščil na trda tla. Nato je počasi, z zadrževano jezo iz najbližje mize iztrgal trsko in počepnil poleg mladeniča, ki se je počasi pobiral s tal. Trdo ga je prijel za obraz in mu ga sunkovito obrnil v svojo smer, tako, da sta se gledala iz oči v oči. "Ali si ubil Neriss?"je ponovil in mu pred nos dvignil ostro trsko. Mladenič je z očmi sledil trski, ki je krožila pred njegovim obrazom in se mu počasi bližala. Potem je nenadoma prestrašeno javsknil "Nisem! Pustite me pri miru!". Ampak naredil je eno napako, pogledal je vstran. Arm je vedel, da laže. Brez opozorila je trsko zabil nekaj centimetrov v njegovo kožo. Morilec je zarjul od bolečine. Armadal je skozi zobe besno iztisnil "Si se morda zdaj spomnil, da si jo?!". Njegov glas je bil nasičen z besom. Mladenič je odkimal, vendar Armu ni namenil očesnega stika. Arm je hladnokrvno izvlekel trsko in se dvignil na noge. Orjaka je poprosil, naj pridrži morilca, da ne pobegne. sam je stopil do kamina v kotu in trsko počasi razgrel na plameni. Ko je še tlela se je vrnil nazaj k mladeniču. "Si si premisli?". Ko ni dobil odgovora, je umirjeno stopil do njega in tlečo trsko približal njegovemu očesu. Strah se mu je zrcalil v očeh. Nato je zakričal na vso moč "Prosim, prosim umaknite to stvar!! Ja, ubil sem jo! Jaz sem bil! Samo umaknite to trsko!". Arm je zadovoljno spustil trsko na tla in se mrzlo obrnil k gostilničarju. Privzdignil je obrv in ga jezno pogledal "Ste zdaj srečni?! Ali rabite še kakšen dokaz?!".