Aro

Ime in priimek: Aro Princeton

Vzdevek: Princ

Rasa: Vilin

Očetovo ime: Thomaz

Materino ime: Amuriel

Brati in sestre: Edinec

Drugi sorodniki: Stric Silmarien

Poznanstva: Elizabeth d`Artagnan

---

Prijatelji in znanci: //

Najboljši prijatelji: //

Ljubezni: //

Učitelji: //

Rivali: //

Sovražniki: //

---

Lastnina: Meč

Vrsta ali ime: Princeton Sword

Opis: Meč ki je v lasti družine Princeton že stoletja in še ni bil nikoli zlomljen ali poškodovan. Ima dolgo in močno rezilo, na vrhu ročaja pa je kristal. Bil je v lasti strica, vendar ga je Aro od njega odkupil.

Življenjepis: I

Aro se je počasi obrnil in zapustil dvorec. Slišal je vzdihe njegove mame Amuriel, a vedel je, da se je odločil za pravo pot. Čeprav bo za sabo pustil udobje njegove, samo njegove, velikanske postelje in vsega, kar je nudil topel dom. S sabo ni imel ničesar. Ne meča, ne loka, niti majhnega bodala. Hotel je začrtati čisto novo poglavje in pustiti za sabo vso preteklost. Obljubil si je, da bodo vsi sorodniki in starši nekega dne zaslišali njegovo ime, ki bo odmevalo po Noldorianu. Zopet mu je na ušesa priplaval materin stok in zamislil se je, kako težko ji mora biti, saj je bil edinec. A vse te misli je potisnil stran, globoko zajel sapo in samozavestno hodil proti mestu. Z vsakim korakom je bil bližje Noldorianu in dlje dvorcu, polnem veselih spominov. Spominjal se je, kako je prvič v rokah držal lok in zadel tarčo, prvič premagal očeta v mečevanju, v gozdu ujel svoj prvi plen in s pomočjo magije zanetil majhen ogenjček. Vedel je, da mu bo to zdaj še kako prišlo prav. Kajti obrnil je nov list v knjigi življenja in kmalu se bo zapisala prva beseda.


Sploh ne vem če se to tak piše, ampak upejmo, da se Tko da komentirejte.

Življenjepis: II.

Arovi prvi dnevi v Noldorianu so bili precej težki in niti malo podobni udobnemu in urejenemu življenju v dvorcu. A za nikakršno ceno ni obupal, zato se je kmalu privadil težkemu ritmu. Za kosilo je sprejel pečeno divjad, ki si jo je seveda ulovil sam. Ob redkih priložnostih, pa si je privoščil udobno kosilo v eni izmed krčem. Mnogo dni je porabil za potovanja po vilinskem svetu, pa tudi po svetu, kjer niso živeli samo njemu enaki. Tako neverjetno kot se mu je zdelo, je po nekaj mesecih, pravzaprav po petih mesecih in še nekaj dneh, z veseljem podrl njegovo staro klop. Morda bi mu uspelo že prej, če ne bi nekaj mesecev samo obupaval in naredil ničesar, le ležal na razrahljani klopi. Zgradil si je hiško na drevesu in ves blažen v njej prebival. A v Noldorian ni prišel zato, da bo prebival v hiški na drevesu, temveč da bo nekoč on vladal temu prijetnemu mestecu. In res. Zraven drevesa je bila prekopana zemlja, mnogo desk, tlakovcev in opek. Samo nekaj podrobnosti in kmalu bo že varno v zavetju svoje lastne hiše, senco pa mu bo delal star in mogočen hrast.