Armova hiša

Utujeno je odrinil vrata, ki jih je poprej odklenil, ter vstopil. Za samo jih je slabovoljno zaloputnil in na obešalnik zalučal svoj črni usnjeni plašč. Iz predsobe je odkorakal naravnost v osrednjo sobo in se sesedel na fotelj. Glavo je naslonil nazaj in zadovoljno zaprl oči. Po glavi mu je švigalo na tisoče misli in vprašanj brez odgovorov. Globoko je dihal in poskušal izprazniti svojo glavo, da bi dobil zasluženi počitek. Ko misli niso in niso hotele oditi, je posegel po skrajnem sredstvu. Dvignil se je in stopil do omarice, ki je stala v kotu sobe. Odprl jo je in nekaj časa izbirčno strmel vanjo. Nato je izvlekel vitko, visoko steklenico polno črne tekočine. Kobrino žganje. Skomignil je z rameni, češ, da nima druge izbire in nareduil kratek požirek. Stresloga je po vsem telesu in ga zažgalo po grlu. steklenico je zopet zamašil in jo vrnil v omarico. Usedel se je nazaj v udobni fotelj in zaprl oči. Kobrino žganje je kmalu začelo učinkovati. nadležne misli so začele puhteti iz njegove glave in kmalu je zadremal.

Napel je vrat in stisnil čeljusti. Čutil je, kako mu pot teče po vratu navzdol in med lase, vendar je poskušal ingnorirati občutek. Čutil je, ako mu žile na vratu in čelu izstopajo ampak on je odrinil napor in zaškripal z zobmi. Roka se mu je že pošteno tresla in vedel je, da ne bo več zrdžal prav dolgo. Iz sebe je iztisnil še zadnji kanček moči in se prisilil, da je potrpel še zadnjih nekaj sekund. Nato je počasi sprostil iztegnjeno roko in z nogami lahkotno pristal na tleh. Še vedno so ga rahlo bolele, da jih je imel prej zvite v lotosov položaj, medtem, ko je delal stojo na eni roki, drugo pa je imel zvito na hrbtu. Bilo je precej naporno, ampak biti fizično dobro pripravljen je bilo življenskega pomena v njegovem poklicu. Potne srage je imel povsod po telesu, prek hrbtnih tetovaž in navzdol po rokah. Iz dnevne sobe je stopil navzgor po stopnicah in v svojo spalnico. Nato je odšel v kopalnico in se hvaležno nastavil hladni vodi, ki je pritekla iz tuša. Ko se je osvežil, je odšel nazaj v svojo sobo in se usedel na črno, trdo blazino, ki je bila na tleh v kotu sobe. Noge je zopet zvil v lotosov položaj za meditacijo in zaprl oči. Roke je položil na kolena in prste razmaknil ravno toliko, da se niso dotikali. Zravnal je hrbet in ramena potisnil nazaj, nato pa globoko vdihnil. Umiril je misli in se osredotočil samo na dihanje. Počasi se je njegovo telo umirilo. Duševni trening je bil prav tako pomemben kot telesni, saj je pripomogle k temu, da se v pomembnih trenutkih ni zmedel ali izgubil živcev. Njegov utrip je bil vse bolj počasen, dokler ni dosegel stopnje meditacije.

Arm je odprl eno oko in se mračno zazrl v sonce. Zakaj točno, ga je zbudilo že tako zgodaj!? Skomignil je z rameni in počasi odprl še drugo oko. Zvlekel se je s postelje in se pretegnil. Nato mu je končno kapnilo v glavo, kaj je danes. Festival! Je v divjem veselju pomislil. Kot puščica se je pognal v kopalnico in izginil za minimalno količino časa. Nato je švignil nazaj ven in si nase navlekel črne usnjene hlače. Oblekel si je še popolnoma belo srajco in si poravnal ovratnik. Zadovoljno se je pogledal v ogledalu, nato pa opazil veliko pomanjkljivost. Zavzdihnil je in si pripravil britev.

Ko je opravil z britjem, je bil popolnoma pripravljen na festival. Z izjemo ene zelo pomembne stvari. Njegovega preljubega črnega usnjenega plašča. Z umirjenim korakom je odšel po stopnicah navzdol. V predsobi se je ustavil pred obešalnikom, na katerem so bili trije črni plašči. Eden je bil namenjen temu, da ga je nosil takrat, ko je šel iskat kake podatke v zakotne beznice. Bil je napol zakrpan(zanalašč)in na nekaterih mestih umazan. Ta je izpadel. Njegov pogled je počasi spolzel na naslednjega, ki ga je nosil najpogosteje. Bil je normalne kvalitete, vendar je že zdavnaj izgubil lesk bleščeče očiščenega in naoljenega usnja. In zadnji plašč, ki ga je nosil le poredkoma, je bil popolnoma čist in brez trohice prahu. Stresel je z glavo in se odločil, da se ne bo preveč hvalil na festivalu ter z roko segel po normalnem plašču.

Nadel si ga je in se zopet postavil pred ogledalo ter ugotovil, da navsezadnje ne bo šlo. Ta festival je bil odlična priložnost, da bi pritegnil pozornost naročnikov. To pa je mogel storiti tako, da bodo videli, da dá kaj nase in ne, da se obleče v karkoli mu pač že prvo pade pod roko. Slekel je plašč in ga obesil na obešalnik. Nato je previdno snel tistega, za katerega je bil vedno skrbel nadvse skrbno. Na noge si je nataknil še temne čevlje z ostro konico. Tudi čevlji so bili usnjeni.

Armadal je zakorakal na ulico, še enkrat preveril, da je skrbno napravljen. Zaklenil je vrata in ključ očedil, preden ga je pospravil v notranji žep svojega plašča. Še enkrat si je popravil visoki ovratnik usnjenega plašča in stopil proti Hrastovi ulici.

Arm je z Leo v naročju napol tekel napol hodil prek večernih ulic Belerianda. Škripal je z zobmi, saj se je tudi njemu že malo vrtelo. Za trenutek se je zaustavil, da je zopet ujel ravnotežje. Zidovi in stene so se nenavadno upogibali proti njemu in za trenutek se mu je zdelo, da izgublja zavest. Z roko se je naslonil na umazan in siv zid najbližje hiše in zaprl oči. Hladen veter mu je dobrodošlo ohladil vročo glavo.

Negotovo in zibajoč se je končno dosegel prag svoje hiše. S čelom se je naslonil na hladno železno tolkalo, ki je bilo na vratih. Zavzdihnil je, ter iz žepa svojega uničenega plašča povlekel ključ. Nekajkrat je zgrešil ključavnico, nato pa je le uspel vtakniti ključa vanjo in odkleniti vrata. Opotekel s je v notranjost hiše in s nogo zaprl vrata za sabo. Čevlje je brcnil z nog, Leo odnesel v dnevno sobo ter jo previdno položil na usnjeni fotelj. Odkorakal je nazaj v predsobo in svoj ubogi, premočeni, umazani ter lepljivi plašč obesil na obešalnik. Nato se je zopet obrnil in se vrnil v glavno sobo, kjer je Leassi smrčala na fotelju. Nasmehnil se je, ter podkuril v kaminu, saj ga je zeblo in njo verjetno tudi. Usedel se je na fotelj nasproti nje, vesel, da se mu ni več medlo od njene neposredne bližine. Zdaj so njegove misli mešali samo še alkoholni demoni. Zavzdihnil je in zaprl oči.

Naslanjal se je na usnjen hrbet fotelja in razmišljal o današnjem dnevu. Vstal je, prišel v skrivenčeni hrast, se ga nalil, spoznal dekle, ob katerem mu je postajalo nadvse vroče in pijan prišel domov. Skupaj z njo. Skupaj z njo!prijel se je za glavo, v kateri mu je že donelo. Trenutki pred katastrofalnim mačkom, ki ga je potuhnjeno čakal v zasedi naslednjega jutra. Zakaj, za vraga je bil tako prekleto neumen?! Kaj bo naredil, če in ko se Leassi zbudi?!Tiho, a mastno je zaklel, ker ni vedel kaj naj stori. Čeprav je bila to najbolj neumna stvar, ki bi jo lahko sedaj naredil, je vseeno vstal z usnjenega fotelja in se odpravil proti omarici v kotu.

Odprl je vratca, nato pa jih je zopet zaprl. Zakaj že grem to delat? Da bom imel jutri še večjega mačka?!zmajal je z glavo in se sesedel nazaj na kavč. Nikdar v življenju še ni bil tako zmeden, če je odštel tistih nekaj prvih let po smrti njegovih staršev.

Lea je nekaj zamrmrala, ujeta v ponavljajočo moro. Tekla je do roba svojih sposobnosti, zavijala okoli vogalov, preskakovala trupla, a nikjer ni našla vhoda v Podzemlje. V svoj dom. Stopila je v lužo krvi, se spotaknila in padla, nato pa se zakotalila naprej ...

... in trdo ter zelo boleče pristala na tleh. Odprla je oči, zlepljene s trepalnicami in se pretreseno zazrla predse. Bila je v nekakšni hiši, čeprav je ni še nikoli videla. S težavo se je potegnila v sedeči položaj in se zdrznila; v glavi ji je naravnost obupno zvonilo. Ugotovila je, da je očitno padla iz kavča, čeprav ni vedela, kako se je znašla na njem.

Ozrla se je po sobi in zagledala človeka, ki ga je spoznala prejšnji dan. Spomnila se je njunih pogovorov pred začetkom tekmovanja, vse pozneje pa je bila le luknja v njenem spominu. No, po razbijanju v njeni glavi je lahko sklepala vsaj, da se je prav nemarno napila.

Zastokala je in se nekako zvlekla na kavč, na katerem je očitno prespala noč. In še polovico nslednjega dne, je pomislila, ko je zagledala sonce visoko na nebu. Bila je v obupnem stanju. Polita z zasušenim in zaudarjajočim pivom, zlepljenih las in zvoneče glave. Zvila je noge pod sebe in se vprašujoče zazrla v Armadala. "Krasno jutro, kajne," je pripomnila s hripavim glasom. "Sem bila zelo grozna, ko sem se napila?" je radovedno vprašala, pri čemer je razmišljlala, kaj vse bi v tistem trenutku dala za kopel.

Arm je poskušal zadržati nasmešek, ki se mu je prav nemarno razlezoval preko obraza, a mu ni prav popolnoma uspelo. No, nisem čisto sam kriv.se je poskušal pomiriti. Leassi je izgledala precej grozno, potem ko je celo noč preživela na fotelju. A Armadal si je ni upal premakniti, saj se je bal, da jo bo zbudil. Tako je ostal buden še nekaj ur, čakajoč, če se bo morda zbudila, nato pa je tudi njega pobralo. Pivo je bilo sedaj lepo, lepljivo zasušeno na njeno obleko in lase.

Zbudil se je, ko je slišal, kako je nekaj padlo na tla. Skočil je pokonci, nato pa se je zopet usedel, ko je videl, da je le Lea padla s kavča na tla. Vsaj zbudila se je…končno. Zmedeno se je postavila na noge in nekaj trenutkov lovila ravnotežje, potem pa se je zopet sesedla v fotelj. Nekaj časa se je le ozirala naokoli, očitno, ker ni prepoznala sobe. No, saj je logično. Spala je kot top ko sem jo prinesel.ušel mu je še en smehljaj.

Resno je pokimal na njeno trditev, da je to krasno jutro. »Le, da ni jutro.«je poudaril. »Bolj pravilno bi bilo, da je krasen popoldan.«jo je popravil in z roko nakazal proti soncu, ki je bilo že preko zenita. Malce se je pretvarjal, da razmišlja, če je bila grozna, ko se ga je napila »Recimo, da ni bilo zelo hudo. Videl sem že hujše primere in vsaj bruhala nisi.«to je poudaril tako, da se je zdelo kot velik dosežek, kar je pravzaprav tudi bil. Utihnil je za nekaj sekund, nato pa je nadaljeval »Mhm. Petje je bilo, hm, recimo, da ni bilo preveč lepo. In, hm, potem ko si omedlela…«utihnil je, ko mu je namenila grd pogled, potem pa se je popravil, »pardon, potem, ko si zaspala, si, hm, padla v moje naročje, za kar sem prepričan, da je videla vsaj pol gostilne, če ne še več. Ker je bila sicer velika večina pijana, ni velike verjetnosti, da se bodo spomnili česarkoli, ampak, če je iz Min-Rimmona prišel še kdo, ki se po možnosti spomni tega dogodka…Je, hm tvoj sloves lahko rahlo ogrožen.«resno jo je pogledal. »Moj ni v nevarnosti, ker si nihče ne bo upal ziniti česarkoli, vendar tebe trenutno ni v Min-Rimmonu in, no, bo kdo zelo verjetno odprl usta.

Potem, ko je videl kako nejevoljno si ogleduje svojo obleko in zlepljene lase, je vstal in ji ponudil roko. »Deluješ zelo potrebna kopeli.«je dejal in jo potegnil na noge. »Kopalnica je zgoraj. Hm, na koncu hodnika. Saj boš našla.«nasmehnil se je in ji pokazal, kje so stopnice.

Po dolgi noči med katero je pijana tavala po mestu da bi našla svojo sestro in posiljevalca, ter mu pokazala kar mu gre je končno prispela do prave hiše.
Prvi poskusi so bili precej slabi. Nekajkrat je falila hišo a je še naprej iskala, dokler ni naletela na nek zagret par, ki je pozno ponoči opravljal..., hm no.. zakonske dolžnosti bi lahko rekli.
"Ha posiljevalec! Imam te!" je zatulila besna Nemesis ter skočila na moškega ter ga zvlekla z ženske. Ko je uotovila da v rokah pestuje napačnega, in tudi povsem golega, moškega, se je prijazno nasmehnila ter ha položila nazaj na prestrašeno in osuplo žansko.
"Ne pustita se motiti," je še prijazno dejala ter po prstih zapustila hišo.

Sedaj ni nameravala narediti podobne napake zato je najprej potrkala na vrata hiše nato pa ustopila. V prostoru, ki bi bil lahko dnevna soba je v kaminu plapolal prijeten ogenj na fotelju pa je sedel za silo postaven moški, jah Nemi je bila izbirčna poleg tega pa se ji je nekoliko vrtelo in je videla dvojno zato se ji je moški zdel še enkrat širši.

"Dober dan," je vljudno pozdravila ter pogladila svoje sijoče kodre in si jih potegnila preko ramena.
"Moje ime je Nemesis in resnično me zanima, če ste morda včeraj sem prinesli mladenko po imenu Leassi Ental." Ko je na vprašanja odgovoril pritrdilno se je z bojnim krikom odrinila od tal ter se obesila na presenečenega moškega. Sama bi bila veliko srečnejša če bi bila večja od njega in bi ga lahko tolkla po glavi, a ker jo je po višini pač prekašal in zaradi njegovih krilečih rok ni mogla splezati navzgor po njemu, se je zadovoljila s tem, da ga je mlatla po prsih. Seveda je Nemesis poznala mnogo učinkovitih načinov napada, ki bi osebo v trenutku ubonovili a v tem času vinjenosti in začetkih hudeha mačka se pač ni spomnila česa intelihentnejšega kot mlatenje po prsih.
"AAAAA Ne vem kaj si storil moji sestri, posiljevalec hudobni a sedaj mi boš plačal!" je tulila medtem ko je tolkla po njemu ter si pomagala še z vrčkom, ki ga je še kar stiskala v roki.

Ko se je prikazala Leassi, in izgledala je prav prekleto dobro, je Nemi za nekaj trenutkov prenehala s svojim napadom ter ji na njen presenečen pogled odgovorila.
"Maščujem se temu hudobnemu posiljevalcu, ker te je želel posilit, veš?"


(())

Dvignil je glavo, ko je zaslišal škripanje vhodnih vrat. Nenadoma se je v dnevni sobi znašla srednje visoka punca, ki ga je spominjala na nekoga. Potem je ugotovil, da ima nekaj Leassinih potez. Predstavila se je kot Nemesis in ga vprašala, če je bil on tisti, ki je sem prinesel pijano in spečo Leo. »Ja, sem, ampak kaj tebe to sploh briga?!«jo je vprašal. Sploh mi ni odgovorila, temveč se je samo pognala nadenj z nenavadnim kričanjem, ki je zgrešilo prave tone za nekaj oktav. Zarežal se je in ugotovil, da imata z Leassi resnično nekaj skupnega.

Nenadoma je visela na njemu in ga s svojimi majhnimi pestmi tolkla po prsih. Udarcev praktično ni čutil, saj so bili bližje masaži kot čemu drugemu. Videlo se je, da je črnolaso dekle zelo pijano, saj je večino udarcev zgrešilo tarčo, torej njegove prsi, ki so bile oddaljene le kak centimeter. "AAAAA! Ne vem kaj si storil moji sestri, posiljevalec hudobni, a sedaj mi boš plačal!" je tulila medtem ko je tolkla po njem in si pri tem pomagala še z vrčkom, ki ga je držala v roki. Tedaj mu je bilo dovolj, zato jo je zgrabil za zapestja in jo kljub njenemu neuspešnemu upiranju zalučal na bližnji fotelj.

V istem trenutku se je v sobo vrnila leassi, ki je pred nekaj časa izginila v kopalnico, eno nadstropje višje. Zdaj, ko je bila sveže oprhana in rešena lepljivega piva, je izgledala veliko bolje kot včeraj zvečer. In poleg tega je bila še trezna, kar je veliko pridodalo k njenemu izgledu. "Maščujem se temu hudobnemu posiljevalcu, ker te je želel posilit, veš?" je izjavila Nemesis, ki se je jalovo poskusila dvigniti s kavča. Arm je pravkar ugotovil, da se dekleti zelo očitno poznata. Glede na to, da sta si bili tudi precej podobni, če je seveda odštel barvo las, sta bili verjetno sestri.

Lea je zgroženo pogledala Armadala, čeprav bi se najraje smejala. "Pela sem? Uff, moglo je biti grozljivo. Že v normalnem stanju katastrofalno pojem," zmajala je z glavo in se zarežala ob misli, da ima srečo, da se tega ne spomni. Nato je poslušala še ostali del in se zasmejala. "Kaj res? No ja, v bistvu mi je popolnoma vseeno kaj mislijo in, prav očitno nisem več Min-Rimmončanka," se je nasmehnila in se ponovno razgledala po sobi. "In potem si me privlekel sem?" se je pozanimala za nadaljne dogodke. Šele nato je pomislila, kaj pravzaprav pomeni, da jo je prinesel v svojo hišo. "Uh, moraš mi res zaupati," je presenečeno rekla in nato pokimala. "Se grem umit."

Čez kake pol ure, se je sveže umita od glave do pet in izvrstnega počutja vrnila dol. Hmm ... Izvrstnega počutja če zanemarimo sicer malo omiljeno razbijanje v glavi. Nenadoma je zaslišala neko besno vpitje iz dnevne sobe, ki se ji je zdelo nekoliko znano, čeprav ga ni mogla takoj registrirati. Obstala je od presenečenja, ko je v sobi zagledala njeno predrago sestrico, ki jo ni videla že od takrat, ko so prispele v Beleriand. No, tudi če jo je videla, je to očitno pozabila. Kakorkoli, Leo je kar vrglo, ko je slišala njeno naslednjo izjavo. A hkrati se je tudi začela zabavati in tako se je z nasmehom usedla na stol.

"Zanimivo," je z velikim nasmeškom na obrazu komentirala. "Pa sem že mislila da me sovražiš. Očitno, ti le pomenim dosti da si me prišla rešit iz kremljev hudobneža," je z zanimanjem povedala in si začela razpletati mokre lase, ki so se ji že začeli veselo kodrati, rešeni zasušenega piva. Dobre volje je prekrižala noge in si ogledovala položaj. "Pravzaprav, Nemi ..." je zategnila z nasmeškom, "me prav zanima kje si pobrala informacijo, da me je želel posilit. Zagotavljam ti, da ni počel nič takšnega, kolikor se spomnim," se je zarežala in si dobro ogledala sestro. "Me pa veseli, da si me obiskala. Kar še kdaj pridi, vesela te bova," je rekla in ji pomežiknila.

Zarežal se je, ko se je njegova misel potrdila. Nemi je bilo okrajšano ime, ki ga podivjana pijanka gotovo nebi pustila izgovoriti lei, razen, če bi se dobro poznali. Njegov zlohotni nasmešek se je še razširil, ko se je začela zafrkavati iz nje. Pokimal je, ko je dejala, da se je ni dotaknil »seveda ne. Nikoli nebi naredil česa takšnega.«njegov glas je bil popolnoma resen.

»ker se mi dozdeva, da boš ostala še nekaj časa.«je dejal in se dvignil iz stola. Napotil se je proti kuhinji in se čez nekaj trenutkov vrnil s tremi kozarci prijetno hladne vode. »Na zdravje in naj odžene mačka.«. Pri tem si je preko kozarca ogledoval Leassi. Njeni lepi rjavi lasje so se že pričeli kodrati in so se mokro lepili na njena ramena.
(( neki kratkega, ko nimam lih cajta ))

Ko je pristala na fotelju je bila resnično užaljena. Prišla je pomagat svoji hudobni sestri ta pa se ji je zadovoljno režala. In poleg tega jo je še tako bolela glava kakor da bi po glavi dobila ona in ne Armadal.
"Čisto nič mi ne pomeniš, hudoba hudobna!" ji je odvrnila a očitno je bilo da ni v formi niti z zlobnimi izjavami niti s pretepanjem. V resnici ji je bilo do sestre zelo veliko. Mama ji je umrla ko je bila še zelo mlada, očeta pa nikoli še poznala ni, zato je bila Lea njena edina sorodnica in še ta je v Nemijinem otroštvu izginila neznano kam in se znova pojavila šele pred nekaj meseci.
"Hočem ti pokazati, kako nisem tako pokvarjena kot ti," ji je zabrusila pač prvo kar ji je prišlo na pamet.
"Ha dvomim, da se sploh kaj spomneš," je užaljeno odvrnla, " saj zato te je pa opijanil!" je sovražno pogledala omenjenega moža, na katerega je bila sedaj jezna ker ji ni pustil, da bi ga do konca stepla. Nemesis nasploh ni marala porazov a ko je imela tako groznega mačka pa je bila resnično razdražljiva.

"Nevem kdo mi je to povedal..." se je še naprej užaljeno mrščila ko jo je sestrulja vprašala kje je pobrala ta podatek.
"Ha, ha vem!" se je zmagoslavno spomnila, "Emmm... Nooo," je zategnila.
"Mislim, da je včeraj nekdo govoril o tem, da so se pred sedmimi leti tukaj zgodila posilstva, ki so bila vsa nekako povezana," je povedala vse v eni sapi ter ugotovila da zgodba pravzaprav ni preveč povezana.
"Koliko si pa star?" se je pozanimala. Ni se ji sicer zdel tako star.. A kdo ve.. Morda je pa spolni manijak.. Mogoče je posiljeval ženske že pri desetih.. No ja, ni se zdelo preveč logično. Večina fantov pri teh letih sploh še ni bila moških. In ta ni mogel biti več kot dve ali tri leta starejši od nje. Kakšna škoda. Prav rada bi ga še malo tolkla. Ampak potem.. Ko bo bol trezna.. Ko je ne bo tako zlahka odpravil.

"Ha?" Je bilo vse kar je lahko rekla, ko jo je Leassi povabila, da se še kaj oglasi.
"Torej sta poročena?" Radovedno je gledala od enega do drugega a žal videla zgolj odkimamanje.
"So bosta šele poročila?" se je zatorej pozanimala ko je bila priča zaljubljenim pogledom, tako si jih je vsaj sama tolmačila, ki jih je Armadal namenjal Lei.
"Potem hočem bit pričal ali vsaj družica," je zatežila.

"Hvala," je pokimala in sprejela vodo, ki jo je prinesel. Zastrmela se je v kozarec in preverila motnost, povohala vsebino in spila najmanjši možni požirek, da bi preverila okus; vse to je bil instinkt, ki ga je 'prinesla' še iz Min-Rimmona. Na koncu se je odločila, da voda ni zastrupljena in je na eks izpila skoraj cel kozarec, saj je bila resnično žejna. Zmedeno je ošinila Armadala ob njegovih besedah in se spraševala, kaj resnično misli. Srčno je upala, da ji ni zamolčal kakšne situacije iz pivskega tekmovanja in jo bi zato tako nenavadno opazoval. Resnično si je želela, da ji spomin ne bi tako zoprno zatajil v najbolj neprimernih trenutkih.

Nato je poslušala svoje sestro do konca in se še vedno dobre volje nasmehnila njenim besedam. "Seveda nisi," se je zarežala. "Res si nepokvarjeno bitje." V resnici pa ji je dosti pomenilo, da je sestra, čeprav pijana in neprisebna prekrižarila mesto, da bi jo našla in ji pomagala iz po njenem prepričanju hudih težav. Situacija je bila sicer smešna, pa vendar je Leo veselilo, da očitno le ni tako sovražna do nje, kot je kazala na začetku potovanja. Vsaj ni ji bilo povsem vseeno ... To je bilo vse, kar si je Lea želela.
"Nemi," je nato potrpežljivo zavzdihnila. "Ni me on opijanil. Bila sva na pivskem tekmovanju," je pojasnila in upala, da bo to hotela razumeti. Znala je biti prav neverjetno trmasta ... Očitno je imela to po njej.

"Mislim, da bi bilo dobro pojasniti kakšno stvar," se je nasmejala, ko je Nemesis začela s svojim teženjem o poroki. "Mogla bi vaju prestaviti. Armadal, to je Nemesis, moja mlajša sestra," je pomignila, "in Nemi, to je Armadal, ki je moj bodoči sodelavec in ... prijatelj," je potrpežljivo dokončala, čeprav ni vedela, ali je izbrala pravi izraz. "Ampak če se bom kdaj odločila poročiti, obljubim da boš lahko moja družica," se je nasmejala Nemi in upala, da bo črnolaska to dojela kot šalo - kajti Lea se vsekakor ni nameravala poročiti, še posebej pa ne v bližnji prihodnosti. Poroko je jemala kot neko plehko svetlostransko zadevico ... Namrdnila se je. Nee, jaz nisem tak človek.

Izbruhnil je v smeh in bil vesel, da je že končal s pitje, ko je gledal, kako sumničavo si je Lea ogledovala kozarec. Seveda je vedel, da to počne zaradi strahu pred strupom, vendar je vseeno izgledalo, kot da je bil kozarec česa kriv. Ko mu je namenila začuden pogled, je samo skomignil z rameni. Potem je ugotovil, da pogled ni bil namenjen njegovemu smehu, temveč njegovim prejšnjim besedam. Upal je, da zna brati z ustnic, saj njena že tako rahlo podivjana sestra ni rabila še kakega povoda za ponovni napad nanj. Počakal je, da je Nemesis za nekaj trenutkov pogledala stran od njiju, na kar je čakal res dolgo časa. Nato je z ustnicami oblikoval besede »Nisi bila prav dolgo nezavestna.«. Upal je, da je razumela, saj je precej nazorno govoril.

Ko je leassi z velikansko dozo sarkazma v njenem glasu dejala, da je Nemesis nepokvarjeno bitje, je predvideval, da je tudi ona na napačni strani zakona. Nasmehnil se je. Kriminalna družina. Iztegnil je roko in jima obema vzel kozarce, nato pa zopet izginil v kuhinjo ter se vrnil čez nekaj trenutkov, tokrat brez kozarcev. Vrnil se je ravno pravočasno, da je slišal, kako je Leassi izjavila, da sta bila na pivske tekmovanju. »No, saj si tudi ti bila krepko udeležena.«zarežal se je, ker se je Nemi to krepko poznalo.

Zrušil se je na fotelj od smeha in si obrisal solze, ter se držal za prepono. »Poroka?!«vse ostalo kar je nameraval izreči, je izginilo v novem napadu smeha. »Hmm, poznava se le kak dan, ali pa še manj. Dvomim, da bi bila poročena.«čez njegov obraz je bil raztegnjen nasmešek, ki mu je razgalil vse zobe praktično do kočnikov. Tiho je pokimal proti črnolaski, ki je bila, kot je pričakoval, Leassina sestra. Trznil je ob pridevniku, ki ga je uporabila ob njegovi predstavitvi. Prijatelj.... Bil je navdušen, da je bil že tako visoko na hierarhični lestvici. Komajda je zadržal širok nasmešek.

»No, hmm, Nemesis...«za trenutek je pomišljal, kaj naj reče. »Malo si...vdrla.« kako prekleto težko je bilo kaj spraviti z jezika v njeni prisotnosti!je mračno ugotovil Arm. »Bilo bi...lepo, če bi, hmm, zdaj šla...«je dokončal. Končno. Kako težko je bilo.
Izpod obrvi se je na kratko ozrl proti lei. Kaj si bo mislila?

"Nimaš prav nobene pravice da me kličeš Nemi!" ji je zabrusila ko jo je predstavila kot mlajšo sestrico. Obrnila se je stran ter prekrižala roke na prsih, da ji ne bi bilo treba prenesti rokovanja s tem "prijateljem".
"Hej hej! Kaj pa imata vidva tukaj neke tihe pogovore?!" se je zopet namrdnila ko se je obrnila nazaj in še ujela Armadala kako je nekaj mrzlično a brez glasu dopovedoval njeni sestri.

"Ooh.." čez njen obraz se je razlezel zadovoljen nasmešek ko je Lea povedala da nista poročena.
"Resnično sem se že bala, da imaš tako salb okus kar se tiče moških," je poznavalsko pomignila proti Armadalu ter izgledala izredno izkušena čeprav se pri svojih šestnajstih še ni dotaknila moškega na drug nakin kot s pestmi.
"Navsezadnje pa sva.. hmm... podobne krvi." ni se mogla prisiliti da bi rekla iste, "in zato pač ne bi bila tako neumna da bi se odločila za nekaj takega kot je poroka in to še z nekom takim kot je on." Nemesis je armadalu resnično zamerila, ker ji ni pustil da bi ga pretepla do konca.

Nato je, sicer z veliko težave a vendarle armadal nedolžno predlagal, da bi se počasi odpravila.
"Seveda, z veseljem se bova odpravili. Moja sestra ima namreč veliko lepšo hišo in ji ni prav nič do tega, da bi se zadrževala v taki luknji!" mu je zagotovila, vstala ter začela vleči sestro proti izhodu.

"Imaš kaj proti prijatelju," je tiho zamrmrala, ko je opazila njegov trzljaj in si ga narobe razlagala. Poleg tega mu je nekako zamerila njegov smeh, zdelo se ji je, kot da se mu ne bi zdelo vredno poročiti s človekom, kakršna je bila sama. Počutila se je nekako prevarano in ugotavljala, da si je najbrž domišljala kakršnokoli njegovo naklonjenost do nje. Pijanske blodnje, Lea, je razočarano pomislila in rahlo zmajala z glavo nad svojimi mislimi in vedenjem.

Na govor svoje sestre se ni odzvala, le prisilila je svoja usta v rahel nasmeh. Navsezadnje ni mogla narediti nič dregega, kot da se pretvarja, da je vse tako kot je kadarkoli želela ... Kot je pričakovala. Bo pač to sodelovanje tako poslovno, kot je bilo tudi mišljeno, je pomislila in skomignila. Tu res ni mogla narediti ničesar več. Nasmehnila se je svoji sestri. "No, pa pojdiva ... Se vidva, Armadal," je rekla s rahlim prizvokom razočaranja v glasu, ki ga ni mogla povsem skriti.

((ok Lea je mal zmedena ... Bo bolj zanimivo. Je pa mal pesimističen post - se opravičujem, ampak trenutno sm tole najbolj sposobna napisat))

Zmedeno in osuplo, a vseeno dokaj prikrito se je zazrl vanjo, ko je mračno izoblikovala besede, ki so z njenih prelepih ustnic spolzele skorajda neslišno, pa vendar so v Armadalovi glavi odmevale na ves glas »Imaš kaj proti prijatelju?«je tiho dejala. Odkimal je z glavo in upal, da bo opazila. Kakšna neumnost! Le kako je prišla do tega zaključka?! Seveda ni imel nič proti temu. Še raje bi bil kaj več.kar poskočil je, oziroma, vsaj tako se je počutil. Le kaj razmišlja?! Le kdaj ga je tako zaneslo?!bil je ogorčen nad sabo.

V grlu se mu je naredil cmok, ko se je tako zelo prisiljeno nasmehnila, da bi skozi videl še največji amater. On sam ni imel nikakršnih problemov. Se je slabo počutila? Delovala je, nekako...žalostno? Srčno je upal, da se mu čeljust ni zares povesila do tal od razočaranja, ko je pokimala svoji sestri in rekla, da gre. Sicer pa je bilo v njenem glasu nekaj čudnega. Razočaranje?je nejeverno pomislil. Je bilo možno, da si je narobe razlagala njegovo obnašanje in je mislila, da mu ni všeč?tiho je zavzdihnil. Ženske so včasih tako nerazumljiva reč...popolnoma očitne stvari spregledajo ali pa jih, še huje, celo narobe interpretirajo.

Potem se je spomnil. Seveda!je pomislil in komajda zadržal roko, da se ni udaril po čelu. Leassi mu je namreč prejšnji večer povedala, da je praktično pobegnila iz Min-Rimmona, torej nima kje ostati. Poskušal se je dvigniti iz svojega fotelja kolikor toliko normalno hitro in se sprehodil do nje. »Hmm, ampak, če se ne motim, nimata kje prespati. Mislim, saj tukaj je še Skrivenčeni hrast, vendar je tam že vse zasedeno zaradi tekmovanj. Zelo težko bi našli kako sobo.«naredil je kratek premor in se nasmehnil. »Jaz bi vama medtem z velikim veseljem ponudil prenočišče. Moja hiša je dovolj velika. In poleg tega ne bom nič računal.«še en nasmešek. »Saj gre vendar za mojo sodelavko in njeno sestro.«je dokončal in povsem na trnih od pričakovanja stal tam, čakajoč na odgovor.

Ustavila se je in obrnila, saj jo je zanimalo, kaj ji še hoče reči. Pri tem se je potrudila, da ga ni niti pogledala ... Zavzeto je opazovala sliko ladje na razburkanem morju, ki je visela za njim na steni. Ob njegovih besedah pa ji je pogled vendarle zdrsel do njegovega obraza. Le zakaj zdaj to govori? se je nejeverno vprašala in namrščila želo. Saj se naju je takorekoč že znebil ... Je mogoče, da pravzaprav hoče, da ostanem?

Brez razumevanja ga je pogledala. Ampak, to bi pomenilo ... Ne, ni mogoče, da bi se tako zelo zmotila. Saj je bil vendar povsem jasen. Hm, je bil? Naenkrat ni več vedela, kaj naj se misli. Pravzaprav se ji je vedno bolj dozdevalo, da njene domneve niso bile ravno utemeljene. Je mogoče, da mu pravzaprav ni povsem vseeno? se je vprašala in premišljevala o tej mamljivi možnosti. Ali si to le tako zelo želim? Obstaja tretja razlaga?

Še vedno je razmišljala, kako naj se odzove. Najbrž lahko resnico ugotovim samo tako, da sprejmem njegovo ponudbo, je pomislila, čeprav resnično ni mogla videti tretje razlage. Vendar se ni upala spet tako hitro prepričati o kakšni stvari, da ne bi naredila napake. Kakorkoli ... Dovolila si je rahel nasmeh, tokrat odkrit. "Jaz bom z veseljem ostala," je previdno rekla in pogledala Nemesis. "Ti se pa sama odloči ..." Svojo torbo je ponovno odložila na fotelj in se vprašujoče zazrla v svojega gostitelja, čeprav ji ni bilo ravno jasno, kaj ga pravzaprav želi vprašati.

Njegovo srce se je pognalo v nezdravo hiter ritem, ko se je Lea obrnila okoli in s tem stala le nekaj centimetrov stran od njega. Na srečo je bilo očitno tudi njej nerodno in je zato gledala mimo njega, v sliko, ki mu je visela za hrbtom. Ampak potem se je, prekleto, ko je spregovoril o tem, da bi lahko ostala pri njemu, ozrla k njemu. Zazrl se je v njene oči, ki so bile globoko čokoladne barve. Zdelo se mu je, da vanj gleda rahlo zbegano, kot, da ne ve, če bi se odločila za ja ali ne. V njih je plesal plamenček avtoritete in neupogljivosti, poleg njega pa se je iskril plamen nečesa drugega...nečesa, kar je Arma zelo spominjalo na občutek, ki ga je imel sam, ko je zrl vanjo. Pogoltnil je cmok, ki ga je še vedno imel v grlu.

In nato je prišel trenutek resnice. Njene ustnice so se počasi razprle, v namenu, da bodo skozi spustile glas, ki je bil odločilen za nadaljevanje njunega odnosa. Prosim, prosim, reci, da ostaneš!je živčno razmišljal. Njegova pozornost je še vedno uspela zdrsniti na njene popolne ustnice in Arm se je v popolni nejeveri zgrozil nad svojimi mislimi, ki so se še v tako pomembni situaciji uspele zatakniti ob take stvari, ob katere se ne bi smele. Ampak, pravzaprav, če reče ja, bo morda nekoč dosegel točko v njunem odnosu, v kateri se jih bo celo lahko dotaknil...zgrožen je odrinil nespodobne misli, ki so se mu z največjim veseljem potikale po glavi, skupaj s pripetimi slikami. Zatisnil je oči in pustil, da mu je kaplja poti zdrsela po čelu navzdol in padla preko njegove obrvi. Ko jih je zopet odprl je Leassi, na njegovo odrešenje, do konca razprla svoje prelepe ustnice in izgovorila besede »Jaz bom z veseljem ostala.«in se ob tem nasmehnila in se tokrat ni pretvarjala. Vseeno je zaznal neko sled previdnosti. Pogled ji je ob tem ušel na njeno sestro, ki je bila očitno precej odločena, da odide in tudi povsem prepričana, da bo njena starejša sestra prišla z njo. Leassi je odšla do fotelja in nanj odložila svojo torbo. Nato se je z nenavadno vprašujočim pogledom zazrla vanj, kot da sploh ne bi vedela, kaj ga želi vprašati.

"Hmm," je zamrmrala Lea in se usedla poleg prej odvržene torbe. Zdelo se ji je, da bo pač morala nekaj reči in poskušala se je spomniti česa, kar bi izpadlo trenutku primerno in nasploh inteligentno. Ošinila je Armadala in to dejanje v trenutku obžalovala, saj je izgledal tako popolno na svoj nervozen način, da jo je samo njegov videz v trenutku povsem zamotil in ni bila niti slučajno sposobna razmišljati o tem, kaj bi lahko rekla.

Vendar jo čisto vsa njena inteligenca vendarle ni zapustila in po kaki minuti strmenja v vse mogoče točke sobe jo je prešinila pametna ideja. "Hej, rada bi videla morje," je navdušeno rekla in vstala ter se komaj zadrževala, da ni začela nestrpno skakati. Videti morje je bil eden njenih primarnih ciljev v Beleriadnu, pa ga je povsem zanemarila zaradi ... hm, sekundarnih dejavnikov. "Mi boš razkazal obalo?" je vprašala Armadala s širokim nasmehom in se postavila k vratom.

Njen pogled na svoji koži je čutil, kot da bi ga nekdo žgal z razbeljenim železom. Predstavljal si je, da se kar topi pod njenim žgočim pogledom. Vdihnil je in prosil boga, če je ta sploh obstajal, in če ga bo sploh uslišal, saj ni nikdar verjel vanj, naj pošlje kak vetrc, ki ga bo ohladil. Tako ali tako to sploh nebi bilo koristno, saj sta vendar bila v hiši. Oči je poskušal odmakniti od njene božanske postave, ampak je imel močan občutek, da so se tja kar prilepile. Zavzdihnil je in se prav prisilil, da se je ozrl stran od nje, ter se soočil z njeno besno izgledajočo sestro, ki je proti Lei streljala poglede, ki so delovali, kot da bi se Nemesis počutila izdano. Namuznil se je, nato pa so njegove oči zopet neprostovoljno odšle k privlačni morilki, ki je stala na drugi strani sobe.

Ko ga je vprašala, da ji razkaže obalo Belerianda in morje, se je nasmehnil. Ob morju je vedno pihalo, kar je pomenilo, da vsaj ne bo zgorel v kupček pepela, ko se bosta sprehajala po pomolih. Z veseljem je pritrdil in odšel do vrat, mimo napičene Nemesis ter odprl glavna vrata. Šel je do obešalnika in z njega snel svoj plašč. Ozrl se je k Nemi »Ali greš z nama? Ker bom zaklenil.«je še dodal in se zarežal.