Trg

Končno je Ariana obupala nad človekom zraven sebe. Mu pač ni do pogovora, si je mislila. Čeprav se ji je to zdelo čudna, saj je sama zelo rada govorila, ni več poskušala načeti pogovora. Odločila se je, da bo poslušala ostale v gostilni in pri tem mogoče slišala kaj uporabnega. Dva škrata blizu nje sta se pogovarjala o vremenu. Mislim, da mi to ne bo nič pomagalo pri nalogi. Raje je začela prisluškovati osebama malo bolj stran. Zaslišala je glas, ki je rekel: "Sovražim viline. Sreča, da se je kraljica spomnila načrta." Druga postava pa je rekla: "Pojdica raje na samo..." Ne smsm zamuditi te priložnost, si je rekla Ariana. Čisto potihoma je vstala in se odplazila za postavama. Upala je, da bo od njiju slišala kaj uporabnega. Vesela je bila, da si je dala kapuco čez glavo, saj bi škrata sicer videla, da je vilinka.
Ko ju je zasledovala ju je večkrat skoraj izgubila izpred oči, a ju je vedno nekako našla. Dolgo so hodili po ulicah in Ariana se je že spraševala, kako dolgo bodo še hodili, ko se je naenkrat znašla na trgu. Videla je palačo, postavi pred njo pa sta kar naenkrat izginili. Najbolje, da pogledam malo naokoli in ju poskušam najti. Nekajkrat je obhodila trg in gledala za škratoma. Večkrat se ji je že zazdelo, da ju vidi, potem pa je ugotovila, da to nista onadva. Čez nekaj časa je obupala in zato je začela razmišljati o tem, kaj naj zdaj naredi. Lahko bi poskušala iti v palačo. Bila je dokaj prepričana, da bo tam izvedela kaj zanimivega, ni pa vedela, kako naj pride notri. Če bi ugotovili, da je vilinka se ji nebi ravno dobro pisalo. Druga mopžnost pa je bila, da še naprej raziskuje mesto. Ni vedela, za kaj bi se odločila. Bilo ji je žal, da je bila sama na nalogi. Tako ni imela nikogar, s katerim bi se lahko pogovorila. Boje bo, da grem po mestu, je pomislila po nekaj časa razmisleka. V palačo me najverjetneje sploh ne bi spustili. Ni vedela, kam naj gre, zato je kar malo postopala po trgu in prisluškovala škratom.

Sai je prijezdila na trg. Bilo je precej gneče, zato je poiskala pot do hiše na drugi strani, kjer so bili vzidani obročki, kamor se priveže konje. Torej, do tja je odjezdila in zdrsnila s kobilinega hrbta. 'Saj boš preživela ta čas sama?' 'Ne skrbi zame. Obročki so dovolj nizko, da bom lahko ležala, seno in voda sta pa tako ali tako tukaj.' Sai in Airen sta se pogovorili v mislih, nato pa se je prva lotila iskanja česarkoli pač že. Tudi to jo je spravljalo v dilemo ali naj se vrne in prekliče svoje sodelovanje na nalogi, ali naj ostane. Tako pa je le postopala po trgu in prisluškovala različnim pogovorom. Večino so bili različno pogovori o prodajanih stvareh, družinskih sporih in kakovosti železa in ostalih kovin. Nato pa je zadela terno, nek črnobrad škrat je prijatelju rekel:"Prekleti vilini! Upam, da bo kraljičin načrt uspel." Pljunil je na tla, drug škrat pa je prikimaval rečenemu. "Pojdiva na samo, tukaj bi bil lahko kakšen vohun," je še dodal in začela sta odhajati. Slediti jima moram. Upam, da bom izvedela kaj več, je pomislila Saiaron in se podvizala za njima. Nekaj časa jima je sledila, nato pa sta škrati izginila v labirint uličic, kamor pa si Sai ni upala, saj ulic ni poznala in bi se lahko izgubila. Vrnila se je nazaj na trg. Upam, da se mi ne bo zgodilo isto, kot prejšnji. Nočem končati v ječi. Sedla je na neko klopco ob robu trga in pojedla preostanek kruha, ki ga je še imela. Čisti dolgčas. grem malo k Airen, si je mislila, saj se ni dogajalo nič zanimivega. Sonce je že zahajalo in ko je prišla do svoje kobile, se je ta rdeče svetila v poslednjih žarkih večernega sonca. Sai se je usela k njej in jo začela božati po čokoladno rjavi ličnici.

((No zdej opiši kako si plezala, pol kaj je blo v sobi, če je blo kej stražarjev... Pusti domišliji prosto pot
Aja pa naprej pišeš v gradu kraljice Naith
Drgač pa dobr pišeš, bi bli lahko mal daljši posti ampak drgač pa čist brez napak =)))

Faith, je na trg prispela s kapuco in sklonjeno glavo. Začela si je utirati pot med škrati. In to se ni izkazalo za najbolj preprosto nalogo. Na koncu je obupala in sedla na nizko kamnito klop v bližini. Zazehala je. Bila je utrujena od hoje in neprepspanih noči. Zdelo se ji je pametno, da si poišče kakšen miren kotiček in poskusi zaspati. Ampak še prej se mora nekako prebiti na drugo stran trga. Z očmi je začela iskati kaj primernega... Pogled se ji je ustavil na postavljenih stojnicah. Močno se je skoncentrirala na bližnjo stojnico s sadjem, ki se je trenutek za tem prevrnila na nekaj nič hudega slutečih škratov. Na ulici je zavladala zmeda. Ravno prav, da se je Faith uspelo prebiti mimo.

(Vem da je kratek!)

Luthien je brez besed hodila v družbi Kiane in Belree, ki sta se po njen občutku v bistvu poznali. Poslušala je njun pogovor, a sama ni rekla ničesar. Belree se ji je zdela precej zanimiva, sploh pa si je želela uzvedeti, na kateri strani je. Ni se mogla odločiti, imela je lastnosti in poteze obeh strani.
S Kiano in Belree so jahale vse do Fin-Hollena. Uboga Lalaith je bila čisto penasta in utrujena, Lassu pa sploh ni bilo hudega. Seveda, če je pa vilinski konj. se je namrdnila Luth in jo pogladila po plečki. Res je bila popolnoma potna vroča. Jahale so hitro in z vetrom. Luth je oboževala jahanje, a mali poni pod njo je imel svoje meje.
Ko so prispele do mesta je Luth v zraku začutila vonj škratov ter si mogla priznati, da jih res ne mara. Vedela je sicer, da ima Kiana z enim izmed njih kar močno vez, a to ni prav nič olepšalo njenega mnenja. Zdeli so se ji umazani in kruti, kar pa ni bilo del njene podobe o lepem svetu.
Sestopila je z Lalaith in ob Kiani in Bel, ki sta sedaj jahali bolj počasi, pot nadaljevala peš. No, v bistvu je skoraj tekla za njima, a to je ni motilo. Prispele so na prostoren trg, ki se je Luth v primerjavi s človeškimi zdel zanikrn in se ozirale naokoli. Luth je pristopila h Kiani in jo dregnila v roko: "Hej Kiana, kaj če bi se nekje namestile in počakale tistega neznanca?" Kar ni mogla dočakati, da se dejansko lotijo dela. Že nekaj časa so namreč blodile po različnih poteh in počele same nesmiselne stvari. Edina dobra stvar, ki jo je prineslo to potovanje, je bil nakup Lalaith. In sedaj si je do prihoda tistega neznanca želela le počivati in se sprehajati po mestu. Ničesar več.
"Torej, kaj pravita?" ju je vprašala. "Tipično škratovsko mesto." je žalobno pripomnila in si predstavljala svoj ljubljeni Min-Rimmon, v katerem je preživela večino svojega življenja.

Belree se je prijazno nasmehnila vilinki, ki je bila očitno bolj zaupljiva in prijazna. »Kiana je lepo ime, » je dejala, nato pa jo je njeno vprašanje zmrazilo. Naloga? Ne, ne, ne! Z nekom sta me zamenjali, je pomislila, nato pa dokaj mirno dejala :«Da, to sem jaz:« Upala je, da je ne bosta spraševali o kakšnih navodilih, saj še tega ni vedela, kakšna naloga je. »Hvala,»je dejala in sprejela ponujeno hrano. Svoje zaloge je potrošila že pred časom in zato je že nekaj dni hrano samo iskala;redko jo je dobila. Kolikor toliko vljudno je popadla hrano, ki je v nekaj minutah izginila. Belree je v tišini počakala, da sta Luthien in Kiana pojedli. Komaj sta dokončali obrok, je Kiana povprašala o nejni strani. Bel je vedela, da to vprašanje skoraj vedno pride na vrsto v pogovorih, zato nad njim ni bila niti malo presenečena. » Temna,« je skoraj mehko dejala in se v trenutku zavedala, da je njen ton svetlostranski. » S katere strani sta pa vidve? » je še vprašala, čeprav je sklepala, da sta svetlostranki, saj se je človeško dekle z vilinko obnašalo prijazno in enakopravno, česar od temnostranke in bilo za pričakovati. Razen, če ima v sebi kaj vilinske krvi, tako kot jaz, je pomislila temnolaska in stresla dolge, valovite in goste lase. Vedno je bila ponosna na njih, a v zadnjem času so postali nekoliko zanemarjeni. No, ne ravno nekoliko, bolje zelo, saj so se v njih zapletli številni listi, vejice in še precej drugih predmetov (in živali?), o katerih Belree rajši ni niti razmišljala. Čez nekaj časa se je zavedela, da jo je Kiana povprašala tudi o rasi. »Pravzaprav je bolj zapleteno kot misliš…« je dejala, » Moja mater je bila vilinka, oče pa čarovnik. Torej sem čarovniška polvilinka.« se je nasmehnila in pogledala dekleti pred njo. Tudi Luthien se ji je zdela bolj prijazna in dobro voljna kot prej, kar je Belree razveselilo, saj si ni želela sovražno nastrojene in popolnoma nezaupljive sopotnice. Še nekaj časa so hodile, nato pa so se odločile, da bodo imele postanek. Čez kakšno uro sta njeni sopotnici zaspali, Bel pa je tiho sedela ob ugašajočem ognju, ki je oddajal le še šibko svetlobo. Ni se ravno menila za naravo okoli nje, le razmišljala je. Ko je srečala Kiano in Luthien, ji je postalo jasno, da nima nobenega sorodnika ali prijatelja, na katerega se lahko zanese. Odločila se je, da bo, ko konča nalogo šla iskat svojo polsestre ali polbrate, ki jih baje ni prav malo. Ko je končala z načrti, se je še sama ulegla poleg sopotnic in uživala v prijetnem hladu pozno zimske noči.

Belree je zbudilo glasno govorjenje, skoraj vpitje, ki ga je prepoznala kot Kianinega. Da se ni motila, je potrdil ukaz, ki ga je dala Luthien. Slišala je tudi svoje ime, a je ugotovila, da ji Kiana naroča, naj še malo poleži. »Ne…to ni pošteno, » je dejala temnolaska z nasmeškom, nato pa vstala in pomagala Kiani pri pospravljanju ležišč. Nato je še pospravila ogenje, čeprav to ni imelo pravega smisla. A za seboj ni želela pustiti nobene sledi, kar pa očitno ni veljalo za njeni sopotnici. Rahlo je zmajala z glavo ob zelo jasnih sledeh, ki so jih pustile, nato pa je sprejela Kianino prijazno ponudbo. Prvič po dolgih letih je spet sedla na konja, kar jo je nadevalo z velikim zadovoljstvom. Lep, rdeče-rjav mešanec, je tako njo, kot pa tudi Kiano v galopu ponesel proti Fin-Hollenu. Šele tedaj je opazila, da ima tudi Luthien konja. Med potjo je Belree razmišljala o tem, da bi si tudi sama omislila svojega. A ker je živali niso pretirano marale, je to željo začasno odložila. Rajši je sanjarila o orožju, ki bi ga lahko kupila v Fin-Hollenu. Pred leti ji je nek škrat rekel, da nikjer ne bo našla boljše sekire, kar je Belree rada verjela, a vseeno ni nameravala kupiti le-te. Želela je nekaj elegantnejšega, kot je vilinski meč. A ti so bili zelo dragi pa tudi mečevati se ni znala najbolje. Še nekaj časa je razmišljala, nato pa se je odločila, da si bo kupila saia. To orožje jo je od nekdaj privlačilo, a nikoli ni imela dovolj denarja zanju. Na hitrih konjih so kmalu prijahale do mogočnega obzidja škratskega temnostranskega mesta. Najprej je hrbet svojega ponija razbremenila Luthien, Belree pa je kmalu sledila njenemu vzgledu in začela teči ob Kiani in njenemu mešancu. V mesto so prispele brez težav, saj je ob vratih stal le en stražar. Pa še ta je izgledal zalo ubogo, saj je na shujšanem starem telesu nosil zrjavel oklep. Njegova dolga brada je bila v veliko slabšem stanju kot Belini lasje. Na sredini obraza pa so je bleščale majhne, a zlobne oči, katerih pogled je Belree vzbudil srh. Med sprehodom do trga je Belree komaj obvladovala nagon, ki ji je priporočal pobeg. Ko so se sprehajale po zapuščenih, umazanih in smrdečih ulicah, ne katerih gnijoča trupla niso bila redkost, je Bel stisnilo v želodcu. V mestu je vladala revščina. Če so srečale kakšnega škrata, je ta kazal očitni odpor in sovraštvo. A najhujši ni bil pogled na mesto. Najhujši je bil njegov vonj, ob katerem je Belree sililo na bruhanje. Med vonj gnijočega mesa in zelenjave, se je mešal tudi ogaben vonj po zažganem in po krvi. Na trgu pred palačo je bilo več oseb, med drugim tudi vilinom, a Belree se tu ni počutila nič boljše. Na Kianino vprašanje je odgovorila tiho in precej prestrašeno, pa še z močno slabostjo se je borila:« Se strinjata, da le naredimo svojo nalogo in potem čim prej izginemo od tod?« je še tišje vprašala, nato pa tiho dejala »Da« ob Luthienemu vprašanju. » Jaz bi si rada kupila kakšno orožje, ampak bom rajši počakala, da pridemo ven iz tega mesta. Res se ne bi rada sprehajala naokoli,« je še rekla, nato pa z glavo pomignila proti gostilni, katere izvesek je bil močno poškodovan. » Se namestimo tam?« je upajoče dodala in is želela, da njenima sopotnicama ni do raznih sprehodov. »Res bi rada šla v nek prostor, preden bruham, » je še dejala in si rahlo popahljala zrak pred obrazom. »Kaj praviva?« je začela odgovarjati na Luthienino vprašanje :«Tole je ogabno in nepotrebno mesto, ki mu resno grozi propad.«

((Oprostita za pozen odgovor. Pa tud najboljši ni))

Luthien je z mračni korakom prečkala škratovski trg, ki ni bil eden njenih najljubših prostorov, za preživljanje prostega časa. Sovražim škrate, sovražim škrate... si je ponavljala v mislih, čeprav to ni bilo tako zelo res. Do škratov ni čutila nobene simpatije, ni pa imela razloga za sovraštvo.
Z zlaganim nasmehom na ustnicah je poslušala Belreejino pripoved o njeni družini in jo ob koncu dopolnila: Zanimivo... No, za temnostranko se obnašaš prav prijazno. Morala si je priznati, da ni bila ravno najnajboljše volje. Pravzaprav jo je to škratovsko mesto delalo napadalno in ugotovila je, da se igra s kratkim bodalom. To je torej čas, da se pokaže moja mračna stran. si je rekla in pospravila bodalo v torbo. Moja družina, je rekla Bel je popolnoma normalna. Sem polvilinka, a vedno, vedno upoštevam le svojo človeško stran. In sem, če se nisi opazila, na temni strani. Z Min-Rimmona seveda. Mračno se je nasmehnila in v tišini nadaljevala svojo pot.
Bil pa je topel poletni dan, v zraku so kot težke meglice ležali oblaki vlage in smradu. V Luthieninih mislih je bila praznina. Vse kar je videla v okolici je bilo par uvelih dreves in visoka palača. Vedela, je da se nekje v mestu nahaja precej priljubljena škratovska krčma. Ni ji nekako vedela imena, a menda je postrežba dobra. Ni pa poznala prenočišč...
Obrnila se je proti Bel in rekla: "Belree, moramo si najti prenočišče. Predlagam kaj manjšega, saj ne nameravamo vzbujati potornosti, kajne? Preprosto se namestimo tam in počakamo, da se nam pridruži skrivnostno strašljivi neznanec v plašču." Spomnila se je svojega prvega srečanja z njim. In želela si je, da bi se končno prikazal tu.
Sestopila je s svojega ponija in dregnila Bel. Hej, res moramo se nekje ustaviti...

((Sori, totalno zasran post, pa se mi ne da...))

((umm,dame,škratje so načeloma izumrli..x) samo še pet jih je živih.ampak ne bom težiu, ker me tolko dolgo ni blo da si ne zaslužte tegale..sam da veste za naprej, da probaste pisat kokr da jih, no, ni. vidim da ste pol popravle, kar mi je ušeč..ampak škratov nej načeloma zdej nebi blo več tm. ))

Po opuščenih ulicah škratjega mesta se je valil smrad po razkrajajočih se truplih in napol strohnelem lesu, ki vam je silil v nosnice in vam obračal tisto malo vsebine želodca, kar ste jo premogle, medtem ko ste stopale po od tisočletij shojenih tlakovcih. Temni neznanec, ki je vama s Kiano in Luthien na prvem mestu predal skrivnostni zvitek, nato pa izpuhtel, je neslišno hodil za vsemi tremi dekleti, ne da bi ga katerakoli izmed vas opazila. Povsem naključno sta na svoji poti naleteli tudi na temnostransko čarovnico Belree, a vendar, ali je to res bilo naključje? Obe vaju navdajajo tihi dvomi, kajti čarovniki so že od nekdaj skrivna, nevarna rasa, ki se potika po temačnih uličicah in lahko z nekaj besedami ugonobi še najmogočnejšega mečevalca, zatorej jo merita z nekaj prikritega sumničenja in nezaupanja, pripravljeni na morebitni nož v hrbet.

Takrat vam sredi odprtega, z mrtveci nastlanega trga, pot vnovič prekriža v plašč odeti neznanec in Luthien v roke potisne nov pergamentni zvitek, nato pa ob tla vrže majhno kroglico. V trenutku ga objame oblak črno-vijoličnega dima, ki vas sili na kašelj, in ko se ta končno razkadi, neznanca ni nikjer več. Vdane v usodo razgrnete sivkasti pergament in preberete:

Kiana, Luthien in Belree,

vse vas vljudno pozdravljam. Prvi dve naslovljeni, čestitam da sta se uspeli prebiti do nevarnega škratovskega ozemlja, sprašujem pa vaju po vajini novi sopotnici. Vedita, da nisem naklonjen do čarovnikov, a če menita, da vama bo v pomoč pri iskanju zakladov, sem vama primoran pritrditi, kajti urok vedno pride prav. Zatorej se posavljam zatedajci in vaju prepuščam vajnim spretnostim in čarovnici.

Potem ko vse preberete, se izmenjate kopico še bolj sumničavih pogledov, nazadnje pa vašo nemo komunikacijo prekine oster zvok lomljenja kosti. Vse tri se sunkovito zasukate v smeri hreščanja in zagledate v težak oklep odetega škrata, ki stoji na kupu trupel, ki se lomijo pod njim. Na njegovem s krvjo zamazanem obrazu vlada nor nasmešek, oči pa se mu blazno iskrijo. "Vaše prenoščiče bo mehko in udobno, dekleta - če seveda rade spite na truplih!" njegovo vreščanje se zaključi s poblaznelim smehom, nato pa se požene nad vas.

((res mi je ful žou da je tolko trajalo, pa se bom potrudu zdej sodit redno. =) drugač pa ful okej pišete.^^ mal vam še slovnico polagam na srce, ostalo pa use štima. Dolgi posti, vedno nove ideje, dobr besedni zaklad..way to go. ))

((Em… Zakaj me tale škrat spominja na Tronirja -.- )

Luthien, Belree in Kiana so se še vedno potikale po Fin-Hollenskih ulicah, ko se je za pred njimi popolnoma nepričakovano prikazal temni neznanec. Luthien je v roko potisnil pergament in v oblaku črno-vijoličnega dima izginil.
Luthien je presenečeno zajela sapo in pomignila dekletoma, naj prideta bližje. Razgrnila je šumeči pergament in počasi brala, znova in znova. Ko pa v skrivnostnem sporočilu na pergamentu ni našla nikakršnega smisla, je vprašujoče pogledala sopotnici in zamrmrala: »Ko bi nam le povedal, kaj moramo storiti!« Bila je zmedena in od neznančevega sporočila je pričakovala jasna navodila o njihovem nadaljnjem potovanju. On pa med njimi le pozdravlja Bel.

Dvignila je glavo in se spet ozrla na trg. Zajela je sapo in šele zdaj ugotovila, da neznosni smrad povzročajo trupla, ki ležijo po trgu. Zgroženo je zajela sapo in poskusila komentirati pogled pred sabo, ko se je zaslišal hreščeč zvok, ki je kruto potoval po njenih slušnih kanalih in ji skoraj povzročal bolečino.
Ozrla se je in zagledala umazanega in s krvjo prepotenega škrata resnično nevarnega videza, ki je stal na kupu kosti in vreščal nekaj v zvezi s trupli. Luthien se je zagnusil na prvi pogled in skoraj je že zaničljivo obrnila glavo, ko se je škrat s sekiro v roki pognal proti njim. Ni si znala razložiti njegove poteze, bilo pa ji je precej jasno, da so v nevarnosti. Škrat je bil videti precej nor, pred njim pa so stala tri od potovanja izmučena dekleta.

Zavedala se je, da zdaj ni bil čas za razprave, poskušala je ukrepati hitro. Lalaith je plosknila po boku, z sedelne torbe potegnila tul s puščicami in ji pokazala pot v eno izmed stranskih ulic, saj se z njo nikakor ni mogla bojevati. Lalaith je bila le prijazen i nežen poni, ne pa pa bojni konj. Sklepala pa je, da se bo Kiana zavihtela na Lassa in tako bi bile v kar veliki prednosti pred podivjanim škratom s sekiro.
Iz toka, ki je bil pripet na njeno desno stegno je potegnila kratko, a res nevarno bodalo in preverila njegovo ostrino. Pogladila ga je in ga s krutim nasmeškom potisnila nazaj v tok, kjer jo je čakal v pripravljenosti. Veselila se je odkritega boja, ki ga ni doživela že mesece. Na obrazu se ji je zarisovala slast po ubijanju in čutila je, kako se prebuja njena temna stran.

Luthien je z ramena potegnila lok in si na ramo namestila tul s puščicami. Težo je prenesla na blazinice prstov in napela tetivo. Puščico je spretno zasukala med prsti, s priprtimi očmi locirala svoj cilj in z nasmehom na ustnicah sprožila. Zgrešila je; puščica je švistnila mimo škratovega desnega ramena. Zavedala se je, da njeno orožje ni primerno za odkrito bojevanje in bala se je, da bo mogla to stran boja prepustiti Kiani in Bel. Bila je namreč oborožena le z lokom in kratkim bodalom. A to je vsekakor ni odvrnilo od spopada.

Škrat je bil oblečen v debel oklep in Luth je predvidevala, da je skovan iz kakšne drage in močne kovine. Merila ga je z očmi in ugotovila, da kljub vsej svoji trdnosti ima nekaj šibkih točk. To je bil nepokrit spodnji del brade in zgornji del vratu, kjer sta se ločila oklep in čelada. Ko pa se je premaknil, je opazila še nekaj drugega. Škratov oklep je bil na njegovem levem bogu že predrt in obarvan krvavo rdeče. Vedela je, kaj to pomeni. Je že ranjen. Nasmehnila se je in poblisnila z belimi zobmi. Da bi lažje streljala, je zavihala rokave na svoji dolgi obleki in ironično pomislila: Lep vojščak sem. Bojujem se z lokom in bodalom, poleg tega pa nosim dolgo obleko in popolnoma nikjer nisem zaščitena. Ampak to je bilo le delno res. Luthien je na prsih namreč skoraj vedno nosila tanko a res močno ploščo, ki je nekoliko spominjala na oklep. Ta plošča ne bi zdržala udarca z mečem, a obvarovala bi jo pred ne tako močno izstreljeno puščico.
Škrat se je hitro približeval in Luthien je previdno stekla na drugo stran trga, s kjer je z morilsko natančnostjo pošiljala puščice proti škratu. Poskusila je čimbolj natančno nameriti v njegovo rano.

Ritensko se je umaknila in si našla nekakšno zaklonišče za delno razbitim kipom. Sklonila se je in si tako zaščitila glavo. Osredotočila se je na svojo naslednjo nalogo. Z magijo je poskusila najti škratovo zavest in mu vdreti v misli. Njena magija je bila sicer šibka, a ne za človeka ali prav tako nemagično bitje; škrata. Zavedala se je sicer, da je to Belina naloga, a ker ni vedela kaj Bel počne, se je te naloge lotila sama. Ko je dosegla škratovo zavest, se je čisto kratko borila z njim in nato brez večjih težav vstopila v njegove misli. Bile so krvave in ne preveč razširjene. Luthien se je zazdelo, da bere misli kakšnega divjega volka. Začutila je, da ji magije počasi zmanjkuje, zato se je umaknila. Pokukala je preko kipa in z očmi poskušala najti Kiano in Bel. Ker ni videla, da bi jima grozli kaj hujšega se je spet postavila na odprto in spet ponavljala gibe izkušenega lokostrelca.

Čeprav sta se ji je mesto in njegova vsebina gnusila, je temnostranka s svojima sopotnicama nadaljevala pot po zvitih in zapuščenih Fin-Hollenskih ulicah. Bel je bila nad novima sopotnicama in njunim prijaznim vedenjem tako presenečena, da je popolnoma spregledala-in preslišala- osebo, ki je zavita v dolg črn plašč kot senca hodila za njimi. Šele ko jih je prehitel, je ugotovila, da jim je sledil, zaradi česar je bila izredno razočarana sama nad seboj. Poleg magije je bilo njeno najmočnejše, pravzaprav edino, orožje opreznost. Brez tega ne bi preživela niti dneva v Beleriandu, da Min-Rimmona niti ne omenjamo. Čestitke, Bel. Zaradi svoje nepremišljenosti in zasanjanosti bi se lahko sedaj pridružila vsem tem, ki ležijo okrog tebe. S tem je svoj občutljivi in razdraženi želodec opozorila na razpadajoča trupla škratov, ki so obkrožale dekleta in v črn plašč odeto postavo nedoločljivega spola. Ko so odšle s trga, pravzaprav niso srečale niti enega škrata, kar je potrdilo govorice, da je rasa dokončno izumrla. Čeprav je bilo med škrati nekaj temnostrancev je bila vesela, da je ta, po Belino nepotrebna rasa končno izumrla. Med Belino samograjo je oseba, ki je zmotila njeno pozornost v Luthienine roke potisnila zvitek in izginila v oblaku dima. Za to je bila potrebna močna magija, ki je Bel zelo pritegnila. Skoraj bi pozabila na sporočilo, ki sta ga njeni sopotnici z zanimanjem brali. Še sama se je sklonila nadenj in v nekaj trenutkih prebrala napisane vrstice. Upadel ji je ves pogum, saj je neznanec očitno vedel, da nima na tej nalogi nobene vloge. Bel se je odločila, da bo odšla pri prvi priložnosti, ki se ji bo ponudila. Videla je sumničave poglede deklet, in kar naenkrat se je v njej prebudil strah, ki ga je začutila že ob prvem snidenju z njima. Bili sta boljše izurjeni, večji, močnejši, predvsem pa sat bili dve. Eno samo bi še nekako premagala, če bi imela srečo, proti dvema pa ni imela možnosti. A vse načrte, ki so se jima morda pletli po glavi je prekinilo hreščaje, pokanje in kriki poblaznelega škrata, ki je skakal po truplih. Samo norcev ni videla prvič, a vsaj na prvi pogled se je zdelo, da to ne drži za Kiano in Luthien. Ko se je pognal proti njim je Bel hitro skočila proti kipu in se skrila za njim. Najprej je presodila situacijo. Škrat je bil nor, a v popolni bojni opremi in oborožen. Bel in sopotnici so bile v premoči pri številu in-je upala Belree- v magiji. Vso nadaljno razmišljanje ji je prihranila Luthien, ki se je pogumno podala v boj. To pa je bila Belina priložnost za pobeg. A ker se je počutila dolžno vsaj malo pomagati, je brez razmišljanja kriknila: »Ignis« . Iz njenih iztegnjenih rok je naravnost v škratov oklep priletel ognjeni curek, ki pa se je razširil in ga popolnoma ovil. Belree je že začutila, da se ji tla začenjajo majati pod nogami, zato je v trenutki prekinila urok in se obrnila. Stekla je po zavitih ulicah propadajočega mesta, mimo trupel in smradu. Mimo pozabljenih oseb, ki niso doživele primernega slovesa, ki se jih ne bo nihče spominjal. Vsa ta razmišljanja so v Bel prebudila njeno svetlo stran, ki pa jo je hitro potlačila. Zaradi izbruha šibkosti je bila nase zares besna in zato se iz zapuščenega mesta odkorakala pokončno, z visoko dvignjeno glavi in vzvišenimi, priprtimi očmi, ki so dale vsakemu mimoidočemu (če bi bil kakšen) vedeti da se z njo ni dobro zapletati. Sama je stopala po poletni deželi proti rojstnemu mestu, Belreriandu…

Luthien je z zanimanjem opazovala Belree, ki je škrata popolnoma ohromila s svojim ognjenim urokom. Nato pa se je obrnila in zbežala.
Luthien je sama pri sebi globoko zajela sapo in zgroženo pobuljila za njo. "Kam greš?" je zakričala, a Bel se ni niti ozrla, trmasto je nadaljevala svojo pot. Luthien se je potuhnila za kip, medtem ko je škrat še kar razsajal po trgu, popolnoma presenečen nad Belino magijo. Rs je ni razumela. Vso pot so lepo shajale in Luth ni opazila ničesar, kar bi Belree lahko dalo povod za pobeg. No, skoraj ničesar. Spomnila se je na neznančev pergament. V njem je zapisal, da čarovnikom ni naklonjen preveč. Morda jo je to prepričalo, da na tej misiji nima kaj iskati. Luthien je razočarano skomignila z rameni in si dala opravka z božanjem tetive na svojem loku.
Trapa. je pomislila. Zbeži ravno takrat, ko bi jo človek z vso njeno magijo skupaj dejansko potreboval. Namrdnila se je in se odločila, da jo nekoč še poišče in se malce pogovori z njo.

Luthien je pokukala izza kipa, za katerim se je skrivala in ugotovila, da škrat leži na tleh in nemočno brca okoli sebe. Vstala je in se mu z pripravljenim lokom približala. Na obrazu ji je igral posmehljiv nasmešek. Ko je bila od njega oddaljena še približno dva metra se je ustavila in se s povprečnim zanimanjem zazrla vanj. Njeno srce je bilo kot okamenelo, popolnoma vseeno ji je bilo, kaj bo z njim. Pomenil ji je prav toliko kot kakšna neumna žival in s tihim hehetom si je priznala, da ne izgleda dosti drugače.
Naredila je še korak ali dva bližje in s porogom na ustnicah zasikala: "Kaj pa sedaj, škrateljček? Ali boš kar tukaj obležal in počakal pomoč svojih mrtvih prijateljev?"
Zdel se ji je neskončno nagnusen, ko je ležal v lastni krvi na trgu, polnem mrličev. Odločala se je, ali naj ga pusti umreti v mukah ali naj mu podeli nekakšen milostni srel. Bel ga je dobro obdelala, ni kaj... si je mogla priznati z jezo v srcu.

Vseeno pa je vzdignila lok in v njegov vrat poslala resnično dobro namerjeno puščico. Kiana bi hotela tako. si je rekla in se nato ozrla naokoli. Trg se ni v preteklih minutah prav nič spremenil, še vedno so vse povsod ležala trupla in Luthien je ugotovila, da bi nekako čim prej rada prišla s tega kraja.
Ozrla se je h Kiani, a je zaradi vlažnih meglic v zraku ni dobro videla. Zaželela si je, da bi se zdaj prikazal tisti črni neznanec, ji dal kratka in jasna navodila, ki bi jih ona izpolnila v roku okoli treh dni, nato pa bi odšla domov, v Min-Rimmon, na svojo kmetijo.

Bila je namreč umazana, nekoliko krvava zaradi udarnin in prask, ki jih je staknila med skrivanjem za kipom in neskončno utrujena. Hotela je le najti prenočišče za nekaj dni, dokončati svojo nalogo in se nato vrniti domov. Sklenila je še, da si bo na poti kupila dober, velik meč, s katerim se bo kasneje lahko udeleževala odprtih spopadov.

((upam da mi oprostite, ker je spet trajal, mat ko alt ko sm mislu da bo še kiana kej napisala..ampak tale naloga se že mal preveč vleče, tko da bom kr sodu.))

Boj je trajal le kake četrt ure, a vse tri ste bile po njem pošteno utrujene, saj je bila za vami že dolga pot, poleg tega pa dvobojevanje s ponorelim š kratom ni majhen zalogaj. Belree se je med bitko vdala pritisku poti, smradu in nevarnosti ter pobegnila s prizorišča, medtem ko se Kiana sploh ni udeležila boja. Ko je škrat končno obležal mrtev pred Luthieninimi nogami, sta se dekleti odvlekli v prvo prazno hišo, ki sta jo našli, in zaspali kar na tleh.

Do takrat ko sta se zbudili, je bilo že jutro in obe se počutita neskončno bolj spočiti ter pripravljeni na vse. Na tleh med vama sedaj leži nov pergament, ki ga pobere Luthien in Kiani hitro prebere napisano:

Zopet pozdravljeni,
Veseli me, da sta se otresli čarovnice in se znebili tistega škrata. Pred vrati vaju čaka moj pomočnik, ki sta ga že nekajkrat srečali. Pokazal vama bo pot do tunelov, kjer naj bi ležalo največ škratjih zakladov. Naberita kolikor moreta in se vrnita v Beleriand čez tri dni!

Ob teh spodbudnih novicah se obe nasmehneta, nato pa stopita ven, kjer vaju že čaka v črno odeta postava. Ta vaju brez besed odpelje preko s trupli posutega trga in v stransko ulico, nato pa vaju končno privede do vhoda v škratje rove. S poklonom zopet izpuhti v oblaku vijoličaste pare in vaju pusti sami pred vajinim ciljem – iskanjem zakladov.

Okej, zdej pejta naprej pisat v tole temo. bi blo fajn da vidim ene tri poste najmanj od vsake, preden najdeta zaklade. Potem dobista še eno sodbo, pol pa črtita v beleriand, kje vama bom zaključil nalogo.

((Luth, ti si res ful napredovala u pisanju odkar si začela tole nalogo, tko da te morm ful pohvalit.^^ pomoje bi si celo zaslužla napredovanje, tko da če zaprosiš ti z veseljem zvišam status. =) tut tebi ne gre slabo, kiana, ampak bi pa mogla mal bolj pogosto pisat (sej vem da nism lih uzor, no, ampak prosim.xD), belree, ti pa tudi uredu pišeš, čeprav si mal hitro pobegnla..ampak vem da zato da si šla na tadrugo nalogo. Kr tko naprej, uglaunem. ))

Luthien je utrujeno stala pred mrtvim škratom in z gnusom v očeh opazovala svoje delo. Nič kaj ji ni bil všeč njen način bojevanja le z lokom, želela si je kupit spodoben meč, ki bi ga lahko uporabljala v odkritem boju. Vedela je, da se nekje v Fin-Hollenu nahaja orožarna, ni pa si predstavljala, kdaj jo bo imela čas obiskati.

Obrnila se je h Kiani, ki je nepremično stala na robu trga in jo opazovala. Nato se je ozrla nazaj k škratu. Res se ji je zamalo zdelo, da se je mogla kljub prisotnosti dveh sopotnic bojevati sama. Bel je zbežala, Kiana pa jo nemo opazuje. Luth se je s stisnjenimi zobmi odpravila v njeno smer in zasikala: "Zakaj, prekleto, se ne bojuješ ob meni?" Ker ni pričakovala odgovora se je obrnila in se napotila proti opuščenim nizkim hišam, ki so obrkrožale trg. Bila je besna. Kiana je bila njena prijateljica in ni ni mogla razumeti, zakaj je njen boj le hladnokrvno opazovala. Luthien je v boju izkoristila vse svoje moči, sicer se ni bojevala na odkrito, ker ni imela primernega orožja, vendar je junaško v škrata pošiljala puščico za puščico, dokler ni umrl. Kiana pa je le gledala v zrak. Prekleto, prekleto, prekleto! je vpila v sebi. Zakaj jo imam, če mi ne pomaga! Bolje zanjo, da se v prihodnje malo bolj izkaže!

Še vedno se je tresla od jeze, ko je na vrat na nos vstopila v prazno hišo in se s prekrižanimi nogami usedla na tla. Odločila se je, da s Kiano nekaj časa ne spregovori več. A kljub temu je radovedno pogledovala skozi vratno odprtino, v upanju, da ji bo Kiana sledila v hišo.
A kmalu se je od utrujenosti zvrnila na kup slame in zaspala.

Njen počitek je bil kratek in sladek. Ko se je zbudila, ni čutila nobene utrujenosti več, opazila pa je nekaj hrastic in modric, ki so prekrivale njeno prej brezmadežno belo kožo. Skomignila je z rameni in se razgledala v sončno jutro. Kiana je ležala poleg nje in spala.
Nato je na tleh pred sabo opazil droben pergamen, popisan z že poznano skrivnostno pajkasto pisavo. Na glas je prebrala sporočilo in se spodbudno nasmehnila Kiani, do katere ni gojila skoraj nobene zamere več.
Vstali sta in Luth je stopila pred hišo. Trg je bil še vedno mračen in usmrajen. Nato se je vprašal le kaj počne Lalaith. Zažvižgala je in zvesti poni je precej hitro prikopitljal pred hišo, obložen z vsemi njenimi zalogami. Luth je odprla torbo in pojedla nekaj rezin suhega kruha in trak presušenega mesa. Počutila se je neskončno bolje.

Nato pa je zagledala osebo, ki ju je vodila po njuni poti. Spet je bila ogrnjena v črno in Luthien ter Kiana sta ji molče sledili.
Neznanec ju je odpeljal pred ozko odprtino, ki je očitno vodila v nevarne škratje rove, ki naj bi bili polni zakladov.

Takrat pa se je Luthien spomnila še na nekaj.

"Počakaj!" je vzkliknila Kiani in zajahala Lalaith. Odpeketali sta v zavite uličice in iskali orožarno. Ni se ji niti sanjalo, kje bi lahko bila, a zaupala je svojemu dobremu občutku za orientacijo in sreči, ki jo je pogosto spremljala na njenih poteh.