Hiše ob reki Arnach

Armadal je po nenavadnem doživetju v Gnili trski nabrusil pete in se kar se da hitro odstranil iz temnih in zakotnih uličic. Reka je bila krepko umazana in če se ji je preveč približal, je zavohal smrad napol gnilih odpadkov in mrtvih rib. Kako očarljivo. Hitro je poiskal predel med otokom in zavojem, ter si je sedaj od zunaj ogledoval razpadajoče kolibe. Les je bil zbit skupaj z nekaj rjavečimi žeblji ali pa zlepljen z blatom. Bajte, ki so bile v najboljšem stanju, so se le rahlo nagibale in njihovi sestavni deli niso odpadali, vsakič, ko je zavel veter. Tako kot v uličicah, se mi je tudi tukaj dvigoval želodec. Med nekaterimi hišami so tekale podgane, pa ne normalne, temveč zajetne in dobro rejene. Arm ni hotel vedeti, s čim se hranijo, da so tako zajetne. Odstranil je nepomembne misli iz glave in se osredotočil na iskanje dokazov. Ni ga prav posebej mikalo, da bi se kaj bolj približal hišam in močno ga je zanimalo, zakaj še niso v karanteni. Stresel je z glavo, kakor da bi zopet poskušal odgnati nepotrebne misli, ki so mu švigale po glavi in mu odvračale pozornost od njegovega glavnega problema. Zaprl je oči in si pred očmi živo naslikal podobo Neriss s prerezanim grlom. To je nekako učinkovalo in nenadoma je bil njegov um čist kot jasno nebo. Naredil je nekaj korakov proti negostoljubno izgledajočim podrtijam in si za prvo tarčo izbral še posebej uničeno ter razpadlo kolibo. Po vseh pričakovanjih in nekaj dolgih minutah sopihanja, kobacanja ter preklinjanja, je ugotovil, da hiša nima opraviti z ničemer razen velikim leglom podgan. Postajalo je čedalje hladneje in sivkasti oblaki so se začeli zbirati na nebu. Arm ni imel nikakršne želje, da bi ostal v tem delu mesta po sončnem zahodu, čeprav se mu je več kot dozdevalo, da bo v tistem času tukaj najbolj živahno. In v množici se vedno najde kakšen, ki je pripravljen kaj povedati, če le uporabiš prave prijeme in metode. Zavzdihnil je in se odločil, da bo počakal vsaj do mraka. Še preden pa bo zadremal, si je mogel najti dobro in kolikor toliko neprepustno skrivališče. Po dobre pol ure iskanja je le odkril majhen kotiček, nastlan s slamo. Bilo je še kar udobno in prepiha skoraj ni bilo.

Arm se je zbudil, ko je njegova glava zdrsnila iz neudobnega v nevzdržen položaj. Napol strohnele hiše pač niso bile kraj za spanje, to je bilo dejstvo. Odprl je eno oko in se počasi zavedel kaj se dogaja. Iztegnil je roke, da bi se glasno pretegnil in nenadoma otrpnil. Glavo je počasi obrnil v smeri zvokov, ki si prihajali od zunaj. Spustil je roke in se počasi dvignil na noge. Ko se je skoncentriral na smer glasov, je ugotovil, da ljudje stojijo prav pred steno podrtije, v kateri je predremal do mraka. Previdno se je približal gnilim deskam, ki so predstavljale steno te koče in pri tem budno pazil na deske, ki bi lahko zaškripale. Na nekaterih je dobesedno pisalo "Jaz škripam". Arm se je uspel priplaziti do stene brez zvokov in se zazrl skozi špranjo v lesu. Sumničavo se je zazrl v trojico postav, ki se ji je z leve bližala še ena. Prisluhnil je njihovemu pogovoru in oprezal, kam gledajo, da bi videl, če so ga opazili. Ko je bil prepričan, da je ostal skrit, se mu je obrazno mišičevje vidno sprostilo. Vedno je bil popolnima napet, dokler ni bil do konca prepričan. Vrata v kolibo so bila v vidnem polju štirice, zato ni mogel zapustiti hiše skozi gnile deske, ki so prekrivale luknjo v gnili steni. Ozrl se je naokoli in iskal drug izhod iz podrtije. Kmalu je zagledal nekaj iztrganih in polomljenih desk, ki so bile prej del strohnele stene. Neslišno in z mačjimi koraki se je odpravil tja in smuknil skozi odprtino. Bilo je hladno in vlaga je visela v zraku. Od reke se je širil vonj po gnilem sadju in razpadajočih ribah. Stresel se je in odgnal odvečne misli. Po razdrapanem in napol posušenem blatu se je priplazil do moških, ki so še vedno klepetali. Njihov pogovor bi se verjetno zdel grotesken vsakemu normalnemu človeku, vendar je bil Arm človek, ki je razvil amoralni odnos. Počasi so se odpravili dalje po nasmeteni cesti. Armadal jim je z lahkoto sledil. Čudne in napol podrte oblike bajt v okolici so metale dolge sence, v katere se je skrival. Nekajkrat se je eden izmed njih ozrl, vendar Arm ni imel občutka, da bi kaj sumničil; verjetno je bil le vsakdanji varnostni ukrep, ali bolje rečeno, vsakonočni varnostni ukrep. Ko je mračna skupinica prispela nekoliko dlje od smrdeče reke, so se začeli pogovarjati o povsem drugačnih stvareh, ki so Arma veliko bolj zanimale. Pogovor je začel teči o nedavnih ropih in umorih. Eden izmed njih je grobo dejal "Verjetno ste vsi slišali tisto od zadnjič, kajne?". Ostali so mračno pokimali. Moški je nadaljeval "Baje, da se so neke govorice o tem, da je morilec še vedno v mestu.". Arm sicer ni slišal, da bi kdorkoli omenil ime Neriss, ampak zarotniški pogledi in napeto vzdušje so rekli svoje. In poleg tega se ni zdelo, da bi se zgodil še kakšen pomemben umor v zadnjem času. Njegov mračni tovariš, tisti, ki se je med potjo oziral nazaj, ga je povprašal "Kje pa?". Armovo telo se je povsem napelo. to je bil podatek, ki ga je potreboval. Mož je odvrnil tako potiho, da ga Arm skoraj ni slišal, vendar je njegov pretanjeni sluh ujel konec besede "...ščad.". Njegovi pajdaši so se spogledali, nato pa so se odpravili naprej in se začeli pomenkovati o nekem drugem ropu.