Dodajmo domišljiji sanje, razkošna krila in tvegajmo let :)
 
KazaloPortalPomoč pogostih vprašanjSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava

Share | 
 

 Reka Dagorlad

Go down 
AvtorSporočilo
Leassi
Admin
Admin
avatar

Female Prispevkov : 8330
Starost : 23
Lokacija : Lossarnach
Geslo : .•° No Mercy °•.
Registracija : 22/06/2008

Statistika
Status: Morilka
Denar: 116.620

ObjavljaNaslov sporočila: Reka Dagorlad   Pet 27 Mar 2009 - 18:09

Reka, ki izvira v nižjih gorah, ki ločujejo Min-Rimmon od Ethira. Teče čez mešani gozd, travnike okoli Ethira, čez samo mesto Ethir in nazadnje ponikne nekje v apnenčastem gorovju Demen. Ni ena izmed 'lenih' rek; ponavadi je hitra in deroča.

[Ta tema obsega reko izven Ethira. Če želite napisati, kako ste se v Ethiru sprehajali ob reki, je tema z istim naslovom tudi v mestu Ethir.]

_________________
¤~°~¤
"Veruj v svoje verige, a zastraži ujetnika."
~¤~°~¤~
Moč: 1
Spretnost: 2
Hitrost: 2
Inteligenca: 2
Spomin: 1
Motivacija: 1
Zbranost: 2
Iznajdljivost: 1
ORMV: 1
°~¤~°~¤~°

°~¤~°~¤~°
Nazaj na vrh Go down
http://forest-way.heavenforum.com
Erlina
Vilinka
Vilinka
avatar

Prispevkov : 38
Lokacija : Reka Dagorlad
Geslo : Times are hard for dreamers
Registracija : 28/01/2011

Statistika
Status: Berač
Denar: 4.000

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Reka Dagorlad   Ned 30 Jan 2011 - 17:18


Od trde hoje z visokim dviganjem kolen se je počutila popolnoma izmučeno. Počasi se je premikala po travniku čez katerega je bila namenjena, v zraku so se izoblikovale dimaste oblike ob njenem sopihanju.
»Še malo, Tristam,« je zasopla zašepetala, saj se ji je zaradi dolgega molka v ustih naredil cmok. Odkašljala se je in poskušala pridobiti nazaj svoj glas. Konj, ki je hodil poleg nje je glasno zarezgetal in usmeril ušesa proti svoji spremljevalki ali mogoče raje gospodarici.
Pod nogami se je slišalo pokanje zaledenele trave in včasih si naletel na kak večji kamen ali se spotaknil ob vejo.
Vendar pot še vedno ni bila tako huda kot pred nekaj urami, saj se je na nebu že pojavljala rumenkasto rdeča cesta,
ki je kazala na to da bo sonce kmalu vzšlo.

Tristam je bil konj bele barve s črno liso med očema. Bil je izjemno ubogljiv in navezan na Erlino, toda ob enem je
znal biti tudi izjemno trmoglav in ognjevit. Lastnica je jahala brez sedla in uzde, čeprav je slednjo nameravala kupiti
v najbližji konjušnici na njeni poti. Prejšnja se je namreč strgala, ko jo je Tristam zataknil na drevesno vejo in zatem močno vlekel. Tako se je bila prisiljena držati njegove grive, ko je pod njenim ukazom pospešil korak.

Erlina je slaba dva kilometra od njenega položaja zagledala lesketajočo se kačo, ki se je vila po pokrajini od prvih sončnih žarkih. V daljavi se je izza obzorja dvignilo sonce in osvetlila pokrajino v katero je prispela Erlina. Očarale
so jo strmine na njeni levi, travniki in gozdovi in daleč zadaj morje.
Močni sončni žarki, so jo silili da je močno priprla oči, a še vedno je uživala v razgledu.
Z nasmehom na obrazu se je povzpela na Tristama in ga spodbodla z bosimi nogami. Njeni peščeni lasje so plapolali
v vetru, prav tako modro krilo in oliven plašč, ki ju je imela na sebi. Med prste je ovila konjevo grivo in se pognala
proti reki. Če je tu reka, je v bližini tudi kakšno naselje, je bila popolnoma prepričana.

Zavila je desno in zdaj jezdila proti rečnemu toku. Pogled na levo so ji zastirala nižja hribovja in ozrla se je proti
beli travi na desni. Zunaj ni bilo žive duše in spraševala se je, če ni to morda zapuščena pokrajina ki je bila nekdaj naseljena. Toda nenadoma, je slabih petdeset metrov, kakor je ocenila, pred sabo uzrla človeško podobo,
ki se je sklanjala proti tlom.
Počasi je začela upočasnjevati tempo in nekaj metrov pred bitjem skočila s konja in ga potrepljala po vratu. Občutila je trdo dlako, ki že dolgo ni bila skrtačena in odločena da najde naselje je stopila naprej. Tristam ji je pokorno sledil.

»Pozdravljeni!« je dejala z umirjenim, tihim glasom, gledajoč sklanjajočo se podobo. »Smem vprašati, če je v bližini kako mesto ali naselje? Precej časa že potujem, veste.«
Pogledala je moški obraz, ki se je obrnil proti njej in se rahlo nasmehnila.



Nazadnje urejal/a Erlina Tor 1 Feb 2011 - 18:51; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
Daniel
Čarovnik
Čarovnik
avatar

Prispevkov : 18
Registracija : 28/01/2011

Statistika
Status: Berač
Denar: 2.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Reka Dagorlad   Ned 30 Jan 2011 - 21:20

(( Smile ))

Čeprav se je kakšnemu sončnemu žarku sem ter tja uspelo prebiti izpod oblakov, je bil dan mrzel. Še bolj mrzel pa če si celo noč preživel zunaj v gozdu. Daniel je že dan poprej na tem območju iskal zelišče imenovano Otherjev škorenjc. Slana, ki je legla na travo naj bi v tej rastlini vzbudila magične lastnosti, ki so ji omogočale preživetje skozi celotno zimo. Zel je potreboval za ustvarjanje napojev, ki so bili njegov glavni dohodek za preživetje. Stare tetke v mestih, kot je bližnji Ethir so bile pripravljene plačati kar nekaj denarja za napoj, ki bi jim odpravil kakšno gubico, ali pa jim odvzel vsaj kakšno neprespano noč. Sit je bil že spanja pod milim nebom in upal je, da bo kmalu lahko zbral dovolj denarja, da si lahko kupi kakšno hiško, ali pa vsaj kolibo.

Na njegovo nesrečo je imel Otherjev škorenjc tudi varovalno barvo, saj bi ga pozimi lačne živali hitro pojedle. Danielove oči so natančno prečesavale rob gozda za rastlino katere srčasti zeleni listi so bili obkroženi za belo. Pomagati si ni mogel niti z magijo. Enkrat je že poizkusil odstraniti sneg z majhnimi plamenčki, ki se rastline niti dotaknili niso. A s snegom je izginila tudi magija.

Pretegnil se je, saj ga je vrat že pošteno bolel od gledanja v tla. Nabral je šele pol košarice, kar pa je bil vseeno soliden izplen za nekaj uric. Po kratkem postanku je nadaljeval svojo pot navzdol po reki. Že čez nekaj metrov je zagledal kakšen kvadratni meter zemlje, ki jo je v celoti preraščal Otherjev škorenjc. Namuznil se je. Le redko je imel tako srečo in izgledalo je, da so njegove sanje o hiši že nekoliko bližje. Tako hitro je začel nabirati zel, da se sploh ni ozrl ko je za sabo zaslišal konjska kopita.

Ozrl se je šele ko go je oseba ogovorila. Bila je svetlolasa vilinka. Bosonoga je hodila ob konju in je izgledala kot, da je za njo precej dolga pot. Vprašala ga je po bližnjih mestih.

„Pozdravljena,“ jo je resno ogovoril. „V bližini je Ethir. Lepo mesto je, le malo višje gor ob reki leži.“ Pogledal je v tla in videl, da je pobral že skoraj ves škorenjc, ki je tam rasel. Pomisli je, da vilinka gotovo ve kje v gozu raste, saj naj bi vendar vilini bili eno z gozdom.

„Ubistvu te lahko tja pospremim. Ravno nabiram Otherjev škorenjc, iz katerega bom naredil nekaj napojev. Iti moram v Ethir po še nekaj sestavin. Mogoče mi lahko poveš, če ga boš še kje videla rasti.“ Nasmehnil se je in upal na najboljše.
Nazaj na vrh Go down
Erlina
Vilinka
Vilinka
avatar

Prispevkov : 38
Lokacija : Reka Dagorlad
Geslo : Times are hard for dreamers
Registracija : 28/01/2011

Statistika
Status: Berač
Denar: 4.000

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Reka Dagorlad   Tor 1 Feb 2011 - 20:02

»Ethir pravite?« je odgovorila. »Prav, pa grem tja. Karkoli je - boljše kot nič.«

Obrnila se je in se postavila poleg Tristama, ki je med zmrzaljo iskal kaj užitnega za pod zob.
»Pridi,« je z upanjem v glasu dejala in ga pobožala po vratu.
Že se je odpravila in z glavo pokimala neznancu v zahvalo za prijazno gesto in se odpravila naprej proti rečnemu toku, ko jo je tišino prekinil glas za njenim hrbtom. Erlina se je zasukala in prisluhnila ponudbi prijaznega mladeniča.

»Oh, izredno prijazno od vas.« je dejala in spet začela hoditi. Sopotnik, bi se zdaj že lahko reklo, se ji je pridružil. »Z napoji se ukvarjate? Izredno zanimivo. Kakšen napoj pa nameravate narediti iz Otherjevega škorenjca? Ni to ena izmed sestavin napoja večne mladosti?«

Nastopil je trenutek tišine, ki ga je prekinil Tristam z njegovim rezgetanjem.

»Otherjev škorenjc. Če bi vedela da vas bom srečala na moji poti, bi ga nabrala in vam ga podarila v zameno da me spremite do mesta.« je urno dejala. »Videla sem ga za nekaj žakljev. Če ga bom od zdaj naprej kje videla, vam bom takoj povedala, saj vam drugega v zameno nimam dati. Le malo denarja imam, ki ga nameravam porabiti za uzdo za mojega konja.«

Pogledala je v tla in nato vodo, ki je valovila po reki in pokrajino, ki je bila sedaj že močno obsijana s soncem. Ponovno se je razgledala po pokrajini in v daljavi ugledala visok stolp ali nekaj njemu podobnega.
»Je tisto Ethir?« se je radovedno pozanimala in pokazala proti lokaciji stolpa. »Sicer pa, mladi mož, ne poznam še vašega imena. Bi mi ga morda zaupali?«


Nazadnje urejal/a Erlina Sob 26 Feb 2011 - 18:04; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
Daniel
Čarovnik
Čarovnik
avatar

Prispevkov : 18
Registracija : 28/01/2011

Statistika
Status: Berač
Denar: 2.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Reka Dagorlad   Čet 3 Feb 2011 - 21:12

Daniel je začel začel hoditi ob vilinki. Razveselilo ga je, ko mu je obljubila pomoč, saj bo tako hitreje nabral več, delo pa bo vsaj malo manj izčrpno. Sicer za nabiranje ni pomenilo ravno velik fizični napor, pa ni bil navdušen nad bolečino v vratu.

„Da, moj oče se je izredno zanimal za napoje, tako da me je že v otroštvu naučil kako izdelovati vse osnovne napoje. Otherjev škorenjc, je res ena od sestavin za pripravo napoja večne mladosti, a za popolno zaustavitev staranja pri ljudeh je poterben napoj s sestavinami, ki rastejo skoraj po celem Forrestu. Moral bi opraviti kar obsežno potovanje pa še srečo bi moral imeti, da bi jih vse našel. Z sestavinami, ki pa so tu v bližini lahko naredim le šibkejši napoj, ki staranje malo upočasni, oziroma ob stiku s kožo odstranjuje gube in sive lase.“ Zamišljeno je pogledal v tla, nato pa nadaljeval: „Mislim, da se ljudje zelo bojijo svoje umrljivosti. V Ethirju je kar dosti povpraševanja po tem napoju, a nažalost ga lahko izdelujem samo pozimi, pa še to ne veliko saj je že za tri stekleničke potrebna cela košara Otherjevega škorenjca. Verjetno je še bolj koristno če mi pomagate, saj denarja tako in tako nebi sprejel.“

Njegova spremljevalka je v daljavi že kmalu zagledala Ethir. Mesto je bilo postavljeno v ravnini, na travniku, tako da je bilo zelo dobro vidno že daljavi. Začel je sam pri sebi računati koliko časa je še, dokler ne prispeta v mesto. Ko sta takole hodila je čisto pozabil, da se še nista predstavila: „Oh oprostite. Ime mi je Daniel, pišem se pa Nors Tinsbrooke. Kako pa je ime vam? In kako vašemu konju? Vidim, da vas zelo uboga.“ Nasmehnil se je.

„Drugače sem pa prepričan, da vam bo Ethir všeč. Dobri ljudje živijo tam. Boste videli ko bova prišla na tržnico.“ Tržnica je bila njegov najljubši kraj v mestu. Tam se je vedno nekaj dogajalo. Poznal je večino branjevk in večini se je tudi prikupil z različnimi zelišči, ki jim jih je podaril. A v resnici je sam imel veliko več od njih, kot obratno. Po mestu so o njem razširile dober glas, ki ga berači ponavadi niso imeli. Od njih je tudi zvedel za večino kupcev njegovih napojev, mnoge pa so jih kupovale celo same.
Nazaj na vrh Go down
Erlina
Vilinka
Vilinka
avatar

Prispevkov : 38
Lokacija : Reka Dagorlad
Geslo : Times are hard for dreamers
Registracija : 28/01/2011

Statistika
Status: Berač
Denar: 4.000

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Reka Dagorlad   Čet 10 Feb 2011 - 17:19

Med tem, ko ji je sopotnik pripovedoval je opazovala reko na levi, sonce za gorami, belo travo pod nogami in polja na desni. Izredno rada je pihala v mrzel zimski zrak, da so nastajali oblaki dima. Tako si se lahko pretvarjal da si zmaj. A zmajev Erlina že dolgo ni videla. Odkar je zapustila svoj domači kraj, ji poti ni prekrižal niti eden.

»Je vaš oče že pokojen?« je mirno vprašala in pogledala sogovornika v obraz. Mirne oči, so morda za nekatere nekoliko nevljudno strmele vanj. V tišini sta hodila naprej. Elina je imela rada tišine, tudi tiste neprijetne.
»Verjamem, da vam bo uspelo pripraviti napoj.« je rekla. »Sicer pa me z veseljem, lahko kadarkoli prosite za pomoč.«

Hodila sta naprej in zavila levo, saj je reka na tistem mestu naredila ovinek. Erlina je ravno hotela nadaljevati, a je iz vode skočila zabavna riba.
»Popolnoma se strinjam z vami. Vilinci imamo sicer srečo, če se smem tako izraziti, da smo neumrljivi. A po eni strani je to tudi prekletstvo živeti večno. Videla sem mnogo ubogih vilincev, ki po mnogih letih svojega življenja niso več našli zagona, motiva, nečesa za kar bi se bilo vredno truditi in živeti. Žalostno jih je gledati. Kako pa je v vaši rasi? Vidim, da niste vilinec in ne škrat. Predvidevam, da ste čarovnik – saj veste, zaradi zeli, ki jo nabirate. Sem se zmotila?«

Že sta se začela bližati mestu in tudi Erlina je ocenila da ne bosta več dolgo hodila. Pogledala je fanta ob njej, za trenutek sta se ustavila, da bi si segla v roke. Všeč ji je bil njegov obraz, miren, kot da bi venomer razmišljal. In ona se je zelo strinjala z modrostjo 'Mislim, torej sem'.
»Me veseli Daniel. Jaz pa sem Erlina. Erlina Dierdre Bryher na dolgo, a reči ni potrebno komplicirati, se vam ne zdi? In prosim ne vikajte me.«
Sama je Daniela vikala, ker se ji je zdel starejši od nje, obenem pa ji je tudi pomagal do mesta.
»Ali živite v Forestu? Vsaj prej ste rekli, da bi morali prečesati ves Forest, da bi dobili sestavine za naoj večne mladosti. Le sklepam.«

Nasmehnila se je, ko ji je povedal o mestu in pomislila, kdaj je bila nazadnje v kakšnem.
»Na tržnico me poste peljali?« je veselo rekla. »Izjemno prijazno od vas. Imam pa eno vprašanje: poznate tudi mesta, kjer živijo slabi ljudje? So kje v bližini?«

Erlina je nenadoma zavila desno in se nasmehnila začudenemu pogledu spremljevalca.
»Poglejte, tamle je Škorenjc.« je pokazala nekam v sredino bele odeje. »Ne vem, če ga vidite. Precej daleč je in dvomim da bi zaplato rastlinja ga ločili od snega.«


Nazadnje urejal/a Erlina Sob 26 Feb 2011 - 18:05; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
Daniel
Čarovnik
Čarovnik
avatar

Prispevkov : 18
Registracija : 28/01/2011

Statistika
Status: Berač
Denar: 2.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Reka Dagorlad   Čet 10 Feb 2011 - 18:43

Daniela je vprašanje po očetu kar malo presunilo. Prepogosto se je zalotil, da je začel govoriti o njem. Ugotovil je, da spremljevalki ni mogel dati jasnega odgovora. Očeta je nazadnje videl pred malo manj kot stotimi leti, a od bivšega sovaščana, ki ga je srečal pred kakšnimi desetimi leti je slišal, da je njegov oče zapustil njihovo rezidenco le nekaj let po njegovem odhodu, in da od takrat nihče nihče slišal zanj. Vedel je, da oče nebi zapustil posestva, brez dobrega razloga, prepričan pa je tudi bil, da bi se vrnil takoj ko bi opravil, kar je imel za opraviti. „Po vsej verjetnosti. Čeprav mislim, da je uradno samo pogrešan,“ pogledal je tla.

Iz spominov, ki so mu za nekaj trenutkov zapolnili misli, ga je prebudil glas vilinke. Ponudila mu je pomoč pri napoju, on pa ji je precej hitro odgovoril, daj je ne potrebuje, saj je napoj, ki ga izdeluje precej osnoven. „Če pa se kdaj lotim česa konkretnejšega pa te mogoče še držim za besedo. Ponavadi so sestavine največji problem pri izdelavi.“
Z govorom o napoju se je spomnil, da še vedno išče Škorejc. Malo je pogledal naokoli. Pri tem rečnem ovinku, je včasih rasel, vendar ga je bilo zadnje leto zmeraj manj, odkar se je pa začela zima, pa je popolnoma izginil.

„Mislim, da še vedno ne razumem kako mora biti, če živiš več stoletij in si raziskal in počel že toliko stvari, da te nič več ne preseneti. Sam vidim, še veliko stvari, ki bi jih lahko naredil, vendar se težko odločim in si zastavitit jasen cilj. Si želim obogateti? Pomagati človeštvu? Morda delati za sožitje med rasami? Ne morem se odločiti. Mislim, da je še dobro, da sem nesmrten, saj sem že preživel več let kot šteje eno človeško življenje pa se moji cilji prepogosto spreminjajo,“ zavzdihnil je. „Prav imate, očitno ima res vsaka opcija svojo slabo stran.“ Nato pa je še pokimal in potrdil njeno tezo: „Niste se zmotila, čarovnik sem.“

Ko sta se končno predstavila ji je segel v roke. Torej ji je bilo ime Erlina. Ko je pomislil na to se mu je zdelo, da se ji ime kar poda. Ni ji rekel naj tudi ona njega ne vika, a naslednjič, ko ga je vprašala o fForestu, ga je to malo zmotilo, zato je tudi on njej rekel: „Oh prosim, saj me ni treba vikati. Trenutno tudi nisem ravno vreden vikanja. Živim v Forrestu, čeprav trenutno nimam svojega stanovanja. Moram pa reči, da mi je tole življenje na cesti bolj kot izziv. Presenetljivo je kaj vse vidiš in izveš, ko preživi ves čas zunaj med ljudmi, pa tudi v naravi. Drugače ne poznam celotnega Foresta tako dobro. Bil sem le v redkih mestih, še manj v tistih kjer živijo temnostranci. Raje se jih izogibam, saj so ne samo nevarna, vendar tudi turobna. Še na sončen dan izgledajo siva kot ovita v meglice. Drugače je najbližje Min Rimmon. Tam še nisem bil, saj pravijo, da nihče iz svetle strani ne zdrži dolgo tam. Mesto je zelo zastraženo. Ne priporočam ti obisk, kot vilinka verjetno ne bi bila dobrodošla. Če smem vprašati iz kje si pa ti? Prišla si iz smeri gorovja, nisem vedel da kdo živi tam?“

Erlina, ki se je med tem ustavila, mu je pokazala kje raste škornjc. Sicer ga ni zares videl, vendar je vseeno rekel, da je verjetno res tam. Zavil je s poti in se odpravil proti škorenjcu. Bil je kar daleč znotraj gozda in ni se spomnil, da bi ta del že kdaj kaj temeljito pregledal. Sprva je zagledal le nekaj rastlinic, a ko je počepnil, da bi ga nabral je videl, da raste okoli in okoli bližnjega drevesa. Ni si mogel pomagati, da se nebi namuznil. „Hvala, da si mi pokazala tole. Prvič vidim koliko ga tu raste. Neverjetno, milslim da bi rabil večjo košaro.“
Nazaj na vrh Go down
Erlina
Vilinka
Vilinka
avatar

Prispevkov : 38
Lokacija : Reka Dagorlad
Geslo : Times are hard for dreamers
Registracija : 28/01/2011

Statistika
Status: Berač
Denar: 4.000

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Reka Dagorlad   Čet 17 Feb 2011 - 21:10

Nekako je opazila, da je sogovorcu neprijetno, a to je ni ustavilo.
»Le pogrešan?« je začudeno vprašala in obenem pomislila na svojo družino. Imela je tri brate in nikdar ni imela želje, po tem da bi ji družbo delala kakšna sestra. Rada je bila s fanti, z brati so se vedno potikali naokoli, se mečevali, raziskovali gozdove in podobno. Morda ji je bil moški svet zato bližje kot dekliški. Preprosto ni marala, že skoraj stereotipne, ženske hinavščine in ljubosumja.
»Imate mogoče kaj bratov ali sester?« je še želela izvedeti.

Usta je vlekla v rahel nasmeh, ko ji je Daniel pojasnjeval, da ne potrebuje njene pomoči, a je to niti ni presenečalo.
»Povsem logično.« je dejala in popravila lase za ušesa. »Koliko časa pa se že ukvarjate z varjenjem napojev? Menim, da imamo vilinci precejšen dar za iskanje rastlin, znajdemo se v gozdovih, pa tudi povsod drugod, kjer je le kaj 'živega'. Moja babica je nekdaj nabirala sestavine po vsej deželi in naj bi prav jaz podedovala njen talent.«

Pogovor je naneslo na novo temo, govorila sta o nesmrtnosti. Je dobra ali slaba?

»Prav imate, morda je žaljivo, a nimajo pojma. Toliko časa imamo na razpolago. Ko pomislim, da imajo ljudje povprečno le dobrih osemdeset let, se mi kar zavrti. Nikakor in nikakor ne razumem, kaj lahko v tem kratkem času kaj naredijo. To je le slaba polovica mojih otroških let!
Res, drugim si je težko predstavljati kako je živeti nam, ampak po eni strani jih popolnoma razumem. Tudi meni bi se zdelo neverjetno, kaj bi počeli tisti, ki živijo sto tisoč let ali več. In to, da ne bi odšli v neko drugo deželo, v katero odidemo mi, vilinci, temveč da bi bili ves čas na Zemlji, se mi zdi naravnost nemogoče.
Menim, da mi mladi ves čas begamo med nekimi točkami, ne znamo, ali pa si težko postavimo določen cilj in gremo v tisti smeri.
Rekla bi, da smo svobodnjaki. Pa saj ne, da starejši ne morejo biti, a mi smo še neizkušeni, neumni, zeleni. Ne premoremo toliko modrosti, kot jo starejši.
Če malo pomisliš, pa bi morali po eni strani mi - neumrljivi, znati igrati vsa mogoča glasbila, ko imamo toliko časa. Morali bi obvladati vse panoge znanosti in morali odkriti in doumeti vse skrivnosti življenja. Toda, kot sva že rekla, življenje potem ne bi bilo več zanimivo. Kaj porečete na to?


Malo si je oddahnila in pobožala konja, ki je hodil ob njej. Sonce je bilo že popolnoma vidno in se je dvigalo proti zenitu.

»In koliko ste stari?« se je nasmehnila, ko je ugotovila, da je domnevala pravilno. »Če ste prepričani,« je nadaljevala po trenutku tišine, »da ne želite, da vas ne vikam vas ne bom.«
Poslušala je Daniela, ki ji je pripovedoval o tem kako trenutno živi in nadaljevala:
»Hočeš reči, da mora biti oseba, vredna vikanja na položaju? Da moraš biti bogat? Da moraš živeti v 'kraljevi rezidenci'?«
Popraskala se je po glavi.
»Sicer pa tudi jaz nimam strehe nad glavo in se bom – tako kot ti – po vsej verjetnosti utaborila nekje na prostem, pod kakšnim drevesom.«
Nasmehnila se je in si natančneje začelo ogledovati okolico, da se je zdelo kot da opreza za udobnim mestom za spanje.

»Jaz pa sem danes prvič v Forestu, če pravite da se tako imenuje ta dežela. Greva pa v Ethir, če sem si prav zapomnila?«

Erlina se je že ob imenu temnega mesta zdrznila. Vilini preprosto niso mogli biti slabi. V njih je bilo vedno dobro, pa če so še tako poskušali igrati zlobneža ali hudobca.
»Min Rimmoni.« je tiho ponovila. »Že ime zveni temačno. In uporabili ste zelo dober izraz – ovit v meglico. Čeprav mesta še nikdar nisem videla, se nedvomno strinjam z vami.«

Ko sta se opravila proti zaplati kjer je rasla rastlina, ki jo je iskal Daniel, mu je Erlina pojasnila od kot prihaja.
»Tir n`a Noir, če vam je morda znano, a ne verjamem. Vilinsko mesto, precej daleč stran. Potujem že devet dni.« je rekla in z roko pokazal proti gorovju od koder je prišla.
»Ja, mislim, da v gozdu nihče ne živi. Precej strašljivo je.« je rekla, čeprav vilinov skoraj nikoli ni bilo strah. »Gorovje sem le prehodila, bilo je na moji poti, čeprav tavam po svetu brez cilja. A mislim, da bom zdaj nekaj časa ostala v Forestu. Če v devetih dneh nisem naletela na nobeno naselje, ne verjamem, da bom še v naslednjih. Oziroma da bi, če bi še potovala.«

Erlina je pogledala Danielov veseli obraz in ni si mogla pomagati, da se ne bi tudi sma prešerno nasmehnila.
»Z največjim veseljem.« mu je odvrnila. »Vedno rada pomagam.«

Z Danielom sta nabrala ogromno Škorenjca, napolnila sta celo košaro, nekaj sta ga dala še v Erlinino krilo, ki ga je ona privzdignila, malo pa sta ga le pustila.
Tristam je kmalu začel rezgetati in kihati - očitno mu rastlina ni bila všeč.
»No, no fant.« je mirno, a z odločnim glasom dejala. »Umiri se malo, če boš takole nadaljeval, boš izkašljaj svoja lastna pljuča.« Pobožala in potrepljala ga je po vratu zer ga nato usmerila za njiju, da Škorenjca ne bi več vohal.
Odpravila sta se nazaj po trati in zavila na desno na kamnito pot. S soncem obsijano mesto, ki je bilo še pred slabo četrtino ure le drobna pika nekje daleč v daljavi, je bilo oddaljeno le še dobrih sto metrov.

Že je lahko začela razločevati obrise stavb in stolp je bil prav mogočen. Na poti sta srečala nekaj ljudi, oziroma vil, čarovnikov ali škratov in to se je Erlini, ki je po devetih dneh zopet vrnila v civilizacijo nadvse radostno in čudno ob enem. Poskušala je spraviti kapuco plašča čez glavo, a je bil precej neuspešna saj je morala z eno roko ves čas držati privzdignjeno krilo z Otherjevim škorenjcem.
»Bi mi mogoče znal povedati, kje je kakšna konjušnica in kje lahko kupim orožje?« je vprašala v upanju, da bo Daniel imel odgovor zanjo.



Nazadnje urejal/a Erlina Sob 26 Feb 2011 - 18:11; skupaj popravljeno 3 krat
Nazaj na vrh Go down
Daniel
Čarovnik
Čarovnik
avatar

Prispevkov : 18
Registracija : 28/01/2011

Statistika
Status: Berač
Denar: 2.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Reka Dagorlad   Pet 18 Feb 2011 - 22:01

Erlino je njegova držina precej zanimala, glede na to da ga je precej spraševala o njej. No saj bi tudi njega zanimalo, a ni imel koga vprašati. O očetu je zaradi prepira in kasnejšega izginotja več razmišljal, kot o drugih. „Pogrešan, kolikor jaz vem. Čeprav že nekaj let nisem slišal nič o njem. Ne ohranjava ravno stikov. Drugače pa imam še starejšega polbrata. Odselil se je že ko sem bil star okoli 19 let. Že takrat je bil dokaj mogočen čarovnik. Drugače ga nisem nikoli prav dobro spoznal, vendar oče je pogosto našel dobro besedo zanj. Govoril je, da je zelo uspešen, ugleden in bogat. Vendar mislim, da se je po njegovem odhodu vrnil na obisk približno enkrat na desetletje. Oče ga je vedno komaj čakal, jaz pa sem bolj čakal na darilo, ki mi ga je vedno prinesel. Ponavadi je bila kakšna knjiga z izjemno zapletenimi uroki. Če mi je kakšen kdaj uspel, je bil oče vedno zelo presenečen, brat pa je vedno verjel vame,“ je rekel Daniel, čeprav o zadnjem ni bil prepričan če je bilo res. „Pa da ne govorim, samo o mojih – kakšna pa je bila tvoja družina?“

Po nasmešku, ki mu ga je vilinka namenila, po tem ko je zavrnil pomoč ji je odgovoril: „Že celo življenje. Mislim, da je bil ignis – čarobna beseda za ogenj - ena od prvih besed, ki sem se jih naučil. Ko sem bil še premajhen, da bi pomagal, sem opazoval očeta in brata pri delu. Enkrat sem celo zanetil gozdni požar in še dobro, da ga je brat pogasil, predenj se je vnel cel gozd. Oče mi je rekel, naj svoj dar uporabljam za kaj bolj koristnega in od takrat sem bil uradno zadolžen za prižiganje ognja pod kotlom. Mislim, da sem bil star 8 let. Po tem pa sem mu mu čedalje bolj pomagal, ko pa se je brat odselil, sem moral narediti ogromno napojev, nabrati ogromno sestavin – naučil me je vsega o napojih.“ Ko je vilinka začela govoriti o gozdovih in njeni babici, so se ji oči še rahlo bolj zasvetile. Vilinci in gozdovi – drug brez drugega skoraj niso mogli in to se je videlo tudi pri Erlini. „No potem te pa poiščem če se kdaj odpravim iskat kakšno posebno sestavino.“

Ko je vilinka začela govoriti o nesmrtnosti jo je mirno poslušal. Večinoma se je strinjal z njo, a vseeno ga je nekoliko pretreslo ko je začela govoriti o tistih, ki živijo že sto tisoč let. Številka je bila tista, ki ga je pretresla. "Torej vilini re živijo toliko časa?“ jo je vprašal z nekolikšnim začudenjem. Nekako se je zavedal, da nesmrtnost pomeni neskončno dolgo, a noben čarovnik ni bil tako star. Ljudje so se naučili prve magije od vilinov na Sumatolu, ti pa so tja pripluli šele pred 4500 leti. Tako starost si je še lahko predstavljal, pa čeprav verjetno narobe, vendar sto tisoč let mu je bilo popolnoma nepredstavljivo. „Čarovnki še ne poznamo takšnih težav torej. Zanimivo bo opazovati skozi stoletja, kako se bo populacija čarovnikov spreminjala. Nekako upam, da bomo z leti doživeli spravo - prekinili trenja med svetlostranci in temnostranci - in postali bolj kot vi v tem pogledu.“

„Star sem pa 124 let. Že prej se mi je zdelo malo, po temle pogovoru o nesmrtnosti pa se mi zdi skoraj nično. Ah, nekaj sem pa le že doživel.“ Beseda je nanesla na vikanje in vilinka se ni strinjala z njegovo izjavo. Čeprav se je strinjal z njeno logiko je svojo trditev vseeno utemeljil: „Pri ljudeh že. Ni ravno treba, da je zelo bogat, vendar mora imeti ugled - in denar je pogosto povezan z ugledom. Z vikanjem se izraža znak spoštovanja in večina ljudi ne spoštuje tistih, ki ne živijo po njihovih normah. S tem tudi nekako ločijo dobre in delavne ljudi od ostalih. Seveda je problem, da se velikokrat zmotijo v svojih predvidevanjih. A če bi v idealnem svetu vsi vikali vse, bi ta simbol izgubil svojo vrednost in nebi izražal več spoštovanja, vendar bolj, ne poznavanje sogovornika. Med dobrimi ljudmi se to do neke mere že dogaja. Drugače pa večina ljudi, ki vidi berača, ne čuti do njega spoštovanja v pravem pomenu besede. Vendar se sam znam dokazati ljudem, zato me nič ne moti, če z začetka v meni ne vidijo nič več kot berača.“ Dvomil je, da se bo vilinka strinjala z njim, a sam je verjel, da je to le del nekakšne držbene politike, ki se je razvila med ljudmi. Zdelo se mu je naravno, zato tega ni znal ravno dobro utemeljiti.
Ko je vilinka začela gledovati kje bi bil kakšen udoben prostor za taborjenje, se je nasmehnil in rekel: „Oh mislim, da ti bo tale gozdiček všeč. Veliko primernih dreves ima. Jaz ponavadi izberem takšnega z dovolj velikim duplom, da lahko vanj skrijem nahrbtnik. Povrhu pa izrečem še kakšen urok za zaščito. Kar nekaj čarovniških bukev imam, ki trenutno predstavljajo večino mojega premoženja, tu pa so seveda še prihranki in obleke. Tatovi, ki kradejo beračem, so redko dovolj pametni, da bi pomislili na dupla, z rok ti pa hitro kaj ukradejo.“ Namuznil se je in se spomnil presenečenja nekega tatiča, ko je ugotovil, da je oropal čarovnika.

Ko ga je vprašala o mestih ji je samo prikimal. O Min – Rimmonu ji ni znal kaj veliko povedati, vsaj takega za kar bi bil prepričan, da bi bilo resnično. O mestu iz katerega je prišla pa še sploh nikoli ni slišal. „Kako pa je bilo v Tir n`a Noiru? Se ti je zgodilo kaj zanimivega?“ Nekoliko ga je presenetil komentar o gozdu: „Strašljivo kaj? Zanimivo, mislil sem, da se vilini v vsakem gozdu počutite kot doma. Drugače pa je v Forest veliko lepih krajev za obiskati. Najbolj znano po svoji lepoti je vilinsko mesto Noldorian, a da prideš do tja moraš čez cel Forrest, ki pa niti ni tako majhen. Drugače pa pravijo, da je tudi Lossarnach zelo lep. Ampak o tem boš morala povprašati koga, ki ve o Forestu več od mene.“

Med nabiranjem škorenjca se je Daniel kar malo zamislil. Problem s košaro mu je rešila Erlina, ki je nekaj škorenjca nosila kar v krilu, vendar je vedel, da za toliko napoja nima ravno dovolj stekleničk. Sicer je pa točno vedel katero branjevko mora vprašati, da mu jih bo posodila. V zameno ji bo podaril eno merico napoja. O tem ali ga bo lahko prodal sploh ni imel dvomov, saj je bilo povpraševanje ogromno. Erlinin konj je ob škorenjcu začel nekam čudno kihati, kar jo je zaskrbelo, Daniel pa se je tega potihem razveselil – to je po vsej verjetnosti pomenilo, da je škorenjc precej močan. No to, ali pa je imel konj še posebej izostren čut.

Po tem sta pohitela proti mestu, ki je bilo zdaj že pošteno blizu. Daniel je že razločil poznane stavbe, srečal pa je tudi že nekaj znancev, ki jih je pozdravil. Ko sta tako hodila, sta prišla že praktično do roba mesta. Reka je v mestu postala nekoliko bolj urejena in je tekla globje v svoji strugi, da nebi prihajalo do poplav. Ob reki je že videl mostove, ki pa so bili še oddaljeni. „Ja vem kje sta konjušnica in orožarna. V orožarni dela Narinn. Sicer deluje strog, je v resnici prav prijazen. A bolje, da niti ne omenjaš, da bi ti kaj znižal ceno na kakšen izdelek. Nepopustljiv je glede tega.“

(( Shocked Več k 1200 besed. Če bova tkole čedalji daljš pisala bo treba še osnutek na konc napisat. Very Happy))
Nazaj na vrh Go down
Sameli
Vilinka
Vilinka
avatar

Female Prispevkov : 15
Starost : 20
Lokacija : Na koncu mavrice :D
Registracija : 15/12/2014

Statistika
Status: Berač
Denar: 7.238

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Reka Dagorlad   Pon 26 Jan 2015 - 16:05

Sameli je prispela do reke Dagorlad. Zgoraj ob njenem izviru je čepel arheolog. Hodila je proti njemu in spremljala reko. Pomahala je arheologu. Ta je ni videl, saj je bil preveč zatopljen v delo. Ob skalah je nekaj izkopaval. Čisto tiho se mu je priplazila za hrbet. Nasmehnila se je: "Bu!"
Arheolog je skočil po konci in po zraku lovil čopič. Sameli se je začela smejati. Tudi arheolog se ni mogel upreti nasmešku. "Nikoli več ne naredi tega, lahko bi izkopaval kaj občutljivega, " jo je nežno okaral in nadaljeval. "Si se v kopališču kaj kopala?"
"V bistvu.... Ne," je odkimala, "Lahko pa bi se tukaj, dokler ne dobim svoje naloge." Z roko je potipala temperaturo vode: "Ni prav topla, ampak za tako divjo vodo pa tudi mrzla ni." Arheolog je le zamišljeno pokimal. Sameli je zamomljala lympha spectrus. V glavi si je natančno zamislila kakšne kopalke želi imeti. Iz vode se je dvignil vodni duh in jo v točno take preoblekel. Sameli je bila zadovoljna s svojim delom. Arheolog jo je pomenljivo pogledal, rekel pa nič. Skočila je v vodo.  Pod gladino je videla majhne ribice, ki so se hitro razbežale. Šla je na površje. Nekaj časa je še plavala proti toku in pazila, da jo voda ne odnese. Ko se je utrudila, je zlezla ven. Ventus vortex, se je posušila in dobila nazaj svojo vijoličasto obleko. Stopila je do arheologa: "In, ste zdaj že kaj izvedeli?"
Nazaj na vrh Go down
Leassi
Admin
Admin
avatar

Female Prispevkov : 8330
Starost : 23
Lokacija : Lossarnach
Geslo : .•° No Mercy °•.
Registracija : 22/06/2008

Statistika
Status: Morilka
Denar: 116.620

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Reka Dagorlad   Pon 2 Feb 2015 - 0:42

"Nepotrpežljiva si," se je nasmehnil arheolog ob tvojem vprašanju. "In mlada, predvidevam. Svojih izkopavanj ti res še ne bi mogel zaupati, preveč bi tvegal," je dejal, a ne očitajoče. S čopičem je še naprej praskal po kosu lončenine in si ga zamišljeno ogledoval. "Vendar bova začela z vajami," je dejal in pokazal nekoliko stran, kjer je imel že postavljeno vrsto predmetov, ki jih je že očistil. Opazila si različne kose, posodo, nekakšne kockaste predmete in nekaj kosov, ki so se ti od daleč zdeli kot okrasje ali nakit, bilo pa je tudi nekaj nepravilnega in podolgovatega. Arheolog ti je izročil šop pergamenta, pero in stekleničko. "Takole. Tvoje oči so ostre in um bister in hiter. Tvoja naloga je, da si ogledaš vsakega od predmetov ter ga čim natančneje opišeš. Zapiši si vsa opažanja o predmetih, a dotikaj se jih čim manj in to zelo previdno. Uporabi oči. Na koncu vsakega zapisa dodaj tudi tvojo teorijo o tem, kaj ta predmet je in zakaj so ga uporabljali. Vzemi si čas! Ne bodi površna. Ko opraviš s posameznim predmetom, mi pridi pokazati, kaj si napisala." Rahlo se je nasmehnil. "Potem bova govorila o tem, kaj, če sploh kaj, sem odkril," je obljubil in ti pokimal. "No, kar začni."

[Vključi svojo domišljijo! Izberi enega izmed predmetov, ki sem jih grobo opisala, in v post vključi tako razmišljanje ter opazovanje kot tudi besede, ki si jih napisala. Potrudi se, malo razmisli, vzemi si čas, in poskusi res uporabiti domišljijo. Smile
Dobro ti gre. Morda lahko kdaj poskusiš tudi s kakšnimi daljšimi, kompleksnejšimi stavki. Zaenkrat so zelo kratki in preprosti, kar sploh ni slabo (!), bolje, kot da bi neprestano komplicirala. Vseeno pa lahko poskusiš z enim ali dvema daljšima stavkoma na post.]
Nazaj na vrh Go down
http://forest-way.heavenforum.com
Sameli
Vilinka
Vilinka
avatar

Female Prispevkov : 15
Starost : 20
Lokacija : Na koncu mavrice :D
Registracija : 15/12/2014

Statistika
Status: Berač
Denar: 7.238

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Reka Dagorlad   Čet 5 Feb 2015 - 15:31

Sameli ga je ob tisti opazki z nepotrpežljivostjo in mladostjo užaljeno pogledala. "Ne, pa ne," je potihoma nasprotovala. "Vaje, super," je rekla srkastično, ko ji je arheolog v roke potisnil pergament, pero in stekleničko z črnilom. Vzela jih je in postavila na skalo. Stopila je korak naprej. Ogledovala si je predmete, ki jih ji je pokazal. Na tleh so ležali majhni kosi gline, posode, predmeti čudnih in zanimivih oblik, okraski, nakit, kroglice.....  Vse si je natančno ogledala. Najbolj jo je pritegnil kos kamna z luknjo na sredini. Upoštevala je arheologov nasvet in se predmeta čim manj dotikala.
Vzela je pero in ga namočila v črnilo. Na pergament je zapisala: Prvi predmet je iz kamna. Na sredini ima luknjo. Kamen je vseeno dvignila, ga potežkala, pogledala skozi luknjo in ga nataknila na prst. Lepo ji je sedel. Kamen je snela in ga položila nazaj. Kamen bi bil lahko tudi prstan. Ob strani ima majhno razpoko, ki pa ni dovolj velika, da bi se kamen oz. prstan razpolovil. Je bolj sive barve. Če ga pogledaš bolj od blizu, vidiš na notranji strani kamna majhne rune, ki so jih vrjetno uporabljali včasih. Prstane bi lahko že takrat uporabljali za zaroke, poroke in nakit. Z runami na notranji strani so najvrjetneje zapisali ime moža in žene in datum. Na sredini kamna je bil majhen okrasek. Ena vijuga, ki bi jo lahko izklesali z tolčenjem drugega kamna na kamen.
Zadovoljno je pogledala papirus. Predmet bi lahko bil tudi držalo za papirusove zvitke ali kakšna sporočila. Okrasek bi bil lahko simbol,znak ali pečat lastnika. Runa bi lahko pomenile kakšno skrivno sporočilo, za katerega bi vedela le določena oseba. Lahko bi bila tudi skrivna pisava večih vohunov, ki so se povezali v času vojn v starih časih. Ko bi želli poslati kakšno sporočilo, bi nekaj napisali na papirus, ta kamen z luknjo nataknili gor in bi držal papirus in sporočilo na kamnu. Kamen z luknjo bi bil lahko tudi kakšen star talisman. Lahko bi vseboval razne uroke. Z urokom je preizkusila, če kamen res vsebuje kakšnega... Ne, na žalost ne... Ampak jih ne (*preverjeno*). Vseeno bi bil lahko talisman ali ogrlica... Simbol bi bil lahko tudi pečat. Vsekakor skrivnostno, si je mislila Sameli, ki ji je bila naloga od začetka dolgočasna, zdaj pa že zelo zanimiva. Vse je še enkrat prebrala in vstala. Skoraj bi prevrnila črnilo, a ga je spretno ujela. Zaprla ga je, odložila pero in stopila do arheologa. "Upam, da je v redu in ne prekratko..."

[upam, da res ni prekratko Wink in če sem v redu upoštevala navodila in tvorila stavke. če je prekratko, lahko opišem še kakšen predmet...]
Nazaj na vrh Go down
Leassi
Admin
Admin
avatar

Female Prispevkov : 8330
Starost : 23
Lokacija : Lossarnach
Geslo : .•° No Mercy °•.
Registracija : 22/06/2008

Statistika
Status: Morilka
Denar: 116.620

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Reka Dagorlad   Tor 25 Avg 2015 - 18:10

Arheolog je vzel pergament, nekoliko zaščemel proti drobni pisavi, nato pa pozorno prebral napisano. Zdel se je zadovoljen in enkrat proti koncu je celo odobravajoče pokimal. "To o držalu za papirusove zvitke je zelo dobra misel," te je pohvalil, "a vendarle gre najverjetneje za poročni prstan, kot si tudi sklepala. Runa bi lahko opisovala imena ali datum, vendar je zapisana le ena runa in skoraj prepričani smo, da gre za runo za srečo, dolgo življenje ali nekaj sorodnega. Rune starih Ethircev so šele začeli razvozlavati," je pojasnil in ti s kimljajem vrnil pergament. "Dobro si se odrezala. Oči imaš ostre in očitno tudi um." Malo je postal in razmišljal, navidez naključno prestavljal nekaj predmetov okoli sebe ter očistil in uredil čopiče, pri čemer si je vzel čas. Bila si nekoliko nestrpna, vendar tega nisi želel pokazati, saj si želela, da bi ti zaupal, kaj je odkril.
"Tako," je rekel čez čas. "Mislim, da si si zaslužila, da ti pokažem svoje glavno odkritje. Nihče še ne ve zanj in tega niti ne bi smel raziskovati brez posebnega dovoljenja ... vendar pa je v zakonu nekaj lukenj," se je nasmehnil in ti pomignil, da si mu sledila na drugo stran najdišča. Tam je bila zemlja nekoliko razkopana, in tvoje radovedne oči niso opazile ničesar razen nekakšnih podolgovatih rjavkastih tvorb v zemlji. "Danes mi boš pomagal pri okostju," je kar naravnost dejal arheolog. "Verjetno je človeško, morda celo otroško. Kosti so precej razmetane, zato jih bova poskušala sestaviti." Sam je bil do tega povsem ravnodušen in te ni niti ošinil, da bi opazil tvoj odziv, ti pa si bila zgrožena. Otrok?! Razmetane kosti? Le kaj se mu je zgodilo?!

[Dva popravka:
- verjetno, ne vrjetno
- tri pikice se pišejo s presledkom za besedo, npr. "Na žalost ne ..."
Sicer je post dobro napisan, tudi kar se tiče stavkov je opazno bolje.

Evo! Sedaj pišeš o odzivu na razkritje njegove skrivnosti. Piši o odzivih, občutkih, predvidevanjih ... Karkoli ti pade na pamet v zvezi s tem. Glede dolžine posta si se nazadnje odlično odrezala, poskusi jo vzdrževati.]


Nazadnje urejal/a Leassi Tor 8 Sep 2015 - 21:13; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
http://forest-way.heavenforum.com
Jamila Serbedzija
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Prispevkov : 4
Registracija : 27/07/2015

Statistika
Status: Berač
Denar: 7.000

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Reka Dagorlad   Pet 28 Avg 2015 - 6:12

Jamila je videla razglas za nalogo in prišla pogledat, ali bi bilo tu kaj koristnega zanjo. Seveda se je mogla kar potrudit, da je prišla do sem. Zelo dolgo je namreč peš potovala, preden je prišla v Ethir. Največ časa so ji vzele gore. Ampak se ni pritoževala, saj je vedela, da je vse to dobro za njeno postavo in fizične sposobnosti. Poleg tega je za tako delo vredno veliko prehoditi. Konec koncev bo med tem delom gotovo pridobila veliko znanja in ji bo nasploh zelo koristilo. Oboževalka domišljije pa si ni mogla pomagat in je pomislila tudi na to, kakšne čarobne dogodivščine bi se ji lahko zgodile med delom.

Med razmišljanjem o potovanju in delu je zagledala arheologa in odšla do njega. Popravila si je kito in mu z nasmeškom razkazala vse zobe: "Prišla sem se javit za nalogo. Pomagala bi vam pri vaših arheoloških poslih." Popravila si je obleko in ga pričakujoče pogledala s svojimi naličenimi očmi. Za to priložnost je namreč uporabila svoje roza senčilo iz vrtnic.

(( sorry za napake pa sorry za to da je tok kratk sam na fonu je tezk pisat prav pa se vidim ne niti prblizn kolk je napisan -.-))
Nazaj na vrh Go down
Leassi
Admin
Admin
avatar

Female Prispevkov : 8330
Starost : 23
Lokacija : Lossarnach
Geslo : .•° No Mercy °•.
Registracija : 22/06/2008

Statistika
Status: Morilka
Denar: 116.620

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Reka Dagorlad   Tor 8 Sep 2015 - 21:13

Arheolog se je presenečeno obrnil, te premeril od glave do peta in rahlo presenečeno, a odločno pokimal. "Tako, tako ... pozdravljena," je dejal in narahlo sklonil glavo, "prav res bi potreboval še kakšno pomočnico. Tale tu," je pomignil proti vilinki za njim, "se imenuje Sameli. Upam, da se bosta razumeli." Ošinil je tvojo elegantno opravo in naličene oči, vendar ni pripomnil ničesar. Upal je, da mu ne boš pobegnila že po nekaj urah, ko boš spoznala, da je delo arheologa precej umazana stvar. "Najprej bom preizkusil ostrino tvojih oči in gibkost tvojega uma," je začel z nekoliko slavnostnim glasom. "Vaja!" je dejal in pokazal na bližnji zidek, na katerem je imel postavljeno vrsto predmetov, ki jih je že očistil. Opazila si različne kose, posodo, nekakšne kockaste predmete in nekaj kosov, ki so se ti od daleč zdeli kot okrasje ali nakit, bilo pa je tudi nekaj nepravilnega in podolgovatega. Arheolog ti je izročil šop pergamenta, pero in stekleničko. "Tvoja naloga bo identična kot tista, ki jo je prej opravila Sameli. Oglej si enega od predmetov ter ga čim natančneje opiši. Zapiši si vsa opažanja o njem, a dotikaj se ga čim manj in to zelo previdno. Uporabi oči. Na koncu zapisa dodaj še tvojo teorijo o tem, kaj ta predmet je in zakaj so ga uporabljali. Vzemi si čas! Ne bodi površna. Ko opraviš, mi pridi pokazati, kaj si napisala." Pokimal ti je, češ da lahko začneš, ter se spet posvetil Sameli.

[Evo, tokrat predlagam da vzameš računalnik (saj ne da je toliko napak v prejšnjem postu, ampak sigurno bo lažje pisati) in se lotiš posta! Vsa izhodišča že imaš. Izberi enega izmed predmetov, ki sem jih grobo opisala, in v post vključi tako razmišljanje ter opazovanje kot tudi besede, ki si jih napisala na pergament. Potrudi se, malo razmisli, vzemi si čas, in poskusi res uporabiti domišljijo. Smile]
Nazaj na vrh Go down
http://forest-way.heavenforum.com
Sameli
Vilinka
Vilinka
avatar

Female Prispevkov : 15
Starost : 20
Lokacija : Na koncu mavrice :D
Registracija : 15/12/2014

Statistika
Status: Berač
Denar: 7.238

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Reka Dagorlad   Čet 10 Sep 2015 - 14:12

Sameli se je ob pohvali ponosno nasmejala in visoko dvignila glavo. Kratko se je zahvalila arheologu: "Hvala!"
Potem se je obrnil in začel pospravljati in premetavati svoje stvari. Od čopičev do lopatk ... Sameli ga je nestrpno opazovala in želela naj nadaljuje! Oh, zakaj morajo ljudje vedno takooo zavlačevati z zanimivimi stvarmi ... Ko se je spet obrnil proti njej in jo premeril od glave do pet, se mu je poskusila čim bolj spodbudno nasmehniti. Daj že, je pomislila. Pomignil ji je in stopil do drugega konca najdišča. Hitro mu je sledila, saj ni žalela nič zamuditi. Zelo se ji je dobro zdelo, da ji bo pokazal in razkril skrivnost za katero res še ne ve nihče. Z glavo je pomignil proti rjavkastim zemeljskim tvorbam. Radovedno sem mu sledila s pogledom. Malo razočarano in zbegano je dvignila obrvi in pogledovala od arheologa do zemlje. "Kaj mi želite povedati? Saj je samo zemlja," skomignila je z rameni in z pogledom vrtala v arheologa.
Povedal ji je naravnost in čisto ravnodušno. Odmaknil je pogled, vzel čopič in lopatko ter začel iskati te kosti. Sameli je zgrožena obstala na mestu. Prosim? Kosti? Mogoče otroške? O, moj bog! Kaj bi se mu lahko zgodilo? Je umrl naravne smrti? Mogoče ga je pojedla kakšna žival ...? Je bil navaden človek ali kakšno drugo bitje? Poskusila je umiriti svoje dihanje. Še vedno je bila rahlo začudena ob arheologovi ravnodušnosti, ko ji je povedal novico, zdaj pa tako mirno pregledoval, čistil in meril kosti. Medtem ko se je poskusila privaditi nenavadni misli, se je za njo zaslišal nasmejan dekliški glas. Sameli je za trenutek pozabila na kosti in se obrnila. To človeško deklico je premerila od glave do pet. Malo dlje se je zamudila na njenem naličenem obrazu. Od nje je začutila neko drugačno energijo ... Ne, ni človek, se je popravila, čarovnica. Arheolog je čarovnico sprejel odprtih rok. Res, da je vedno vsaka pomoč dobrodošla, ampak, ali mi nisem jaz dovolj, je ljubosumno pomislila in si začela ovijati pramen okoli prsta. Njene oči so raziskovale to dekle. V mislih jo je poskušala oceniti. Je prijazna in delavna ali kakšna vzvišena gospodična? Sama pri sebi se je nasmehnila, ko je arheolog tudi njej dal podobno zakomplicirano nalogo za "vajo" kot prej njej. Sameli se je odločila, da je ne bo takoj ocenila ali imela predsodkov. Spustila je roke, se zravnala in odločno stopila proti čarovnici. Odločila se je, da bo naredila prvi korak, se ji predstavila, potem pa videla kako bo. Je pa zagotovo vedela, da bo taka, kakršna bo ona do nje. Kakor je človeška navada, ji je ponudila roko: "Sameli," je odločno rekla in ji krepko stisnila roko. Prijazno in iskreno se ji je nasmehnila. Potem se je obrnila, jo pustila, da napiše svoje in stopila arheologu na pomoč. Pogledala ga je in ga z ne preveč navdušenim pogledom vprašala, kako mu lahko pomaga? Že zatopljen v svoje delo, ji je pomignil proti čopičem. Razumela je nalogo, z nezadovoljstvom vzela čopič in se mu previdno pridružila pri čiščenju že odkritih kosti.
Nazaj na vrh Go down
Jamila Serbedzija
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Prispevkov : 4
Registracija : 27/07/2015

Statistika
Status: Berač
Denar: 7.000

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Reka Dagorlad   Čet 15 Okt 2015 - 17:07

"Pozdravljena Sameli, jaz sem Jamila" je pozdravila Jamila in prijazno stisnila roko Sameli ter ji vljudno vrnila nasmešek. Nato si je začela pozorno ogledovati predmete.
Pritegnila jo je kamnita skodelica. Spominjala jo je na kakšen manjši krožniček za solato ali kaj takega. Podrobno si jo je ogledala in to popolnoma brez dotikanja in jo narisala. Slikica je bila zelo realistična. Šele, ko je končala sliko se je dejansko lotila opisa.
Predmet je v obliki manjše posodice in je narejen iz kamna. Sicer ne poznam ravno kamnov, a menim, da je porfir zaradi značilne rjavkasto-rdeče barve in lisastih pikic. Lepo je izdelana, saj je povsod gladka in zaobljena in ni nikjer ostrih, štrlečih robov. Verjetno se je uporabljala kot krožniček oz. manjša skodelica ali pa so vanjo polagali kakšne manjše stvari. Na spodnji strani so nekakšni simboli, ki jih ne razumem. Nekakšni prazni in pobarvani trikotniki in puščice, obrnjeni v različne smeri. So črne barve, ki pa je že nekoliko zbledela. Posodica je malce večja od moje dlani in poleg skodelice bi lahko služila tudi kot posoda za razne praške in tekočine ali pa razne drobne sestavine napojev. Vsaj meni se zdi, da bi jo lahko uporabljal kakšen star čarovnik. Ali pa bi jo lahko uporabljali kot del obreda, namenjenega kakšnemu božanstvu.

Jamila je napisala še zadnjo piko in svoje delo pomolila arheologu. Ni vedela zakaj si je od vseh predmetov izbrala tistega, ki je izgledal skoraj najbolj običajen oziroma navaden, ampak ta drobna skodelica ji je prva padla v oči. Med čakanjem na sodbo svojega opisa je s pogledom natančneje drsela še čez ostalo razstavljeno.
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: Reka Dagorlad   

Nazaj na vrh Go down
 
Reka Dagorlad
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
RPG Forest :: Človeška mesta in vasi :: Podeželje-
Pojdi na: