Jame Ephel Duatha

Luciane je pomagala Ei da je hodila. Na drugi strani je Eo podpirala Abella. Luciane je pogledala Abello in skorajda rekla da bi morala Ea bolj pazit. Že cel čas je razmišljala da je Ea res nerodna. Ea se ji je smilila samo trohnico saj je bila zelo težka. Luciane je že skoraj obupala da bodo s pomočjo čarovnije vseeno našle jame ko jo je začelo ščegetati v roki na kateri je držala čarovnijo. Povedala je Abelli in Ei ter si oddahnila da bo lahko spustila Eo.

Nekaj časa so iskali jame, nakar se je Ea spotaknila. Zelo jo je bolelo in ni mogla stati, zato je prosila Luciane in Abello, naj ji pomagata stati. Zdelo se ji jhe, da si je zvila gleženj. Zavzdihnila je. Vedno je bila tako nerodna in s tem je zakomplicirala stvari. Sama sebe je okregala, ker ni bolj pazila. Luc in Abella sta se ji smilili. Videlo se je, da jo je naporno podpirati. Hotela se je opravičiti, ko je Luciane povedala, da jo nekaj ščegeta v roki na kateri je držala čarovnijo. Ea se je razveselila in se oustavila. Nekako se je držala pokonci, medtem, ko sta onidve gledali okoli. Čez nekaj časa je rekla: "Saj bom lahko naprej hodila sama. Malo pačasneje bomo šli, vendar me ne bo treba podpirati." Upala je, da nebosta jezni nanjo, če jih bo zaustavljala. Poskusila je narediti nekaj korakov naprej, vendar se je skoraj prevrnila. Kako sem neumna. Najprej bi morala probati hoditi, ne pa da jima rečem, da bom lahko. Vseeno se je odločila, da en bo obupala in bo nekako hodila. Naredila je še nekaj korakov. Vsakič, ko je nogo položila na tla jo je strašno zabolelo. Ne smem ispasti strahopetna. Malo bom potrpela, se je odločila in hodila v krogih. Čez nekaj časa jo je noga že tako bolela, da sploh ni ničesar več čutila. Vseeno se ni vdala in je še naprej hodila, medtem pa poslušala pogovor med Luciane in Abello.

Luciane je zmajala z glavo ko je opazovala Eärédien kako hodi. Ponovno je zmajala z glavo in rekla Eärédien:"Ahh...Daj no ne moreš hodit z zlomljenim gležnjem!! Preveč te boli!! Prepočasna boš in midve te bova izgubili! In kaj bo potem?" Vedela je da je malo pre stroga do Eärédien Vndar je to ni motilo smešno se ji je zdelo da jo krega čeprov je Eärédien dosti starejša od nje. Še malo je zmajala z glavo nato pa pomagala Eärédien hoditi. Počutila se je kot mama ki uči otročička hodit ob tej misli se je nasmehnila. Šli so mimo starodavnih dreves in na tisti roki v kateri je držala čarovnijo ki jih je vodila jo je nehallo ščegetati zato se je kratkomalo obrnila in odšla v nasprotno stran.

Ea je bila vesela, da ji ni bilo več treba sami hoditi. Zavedala se je, da jih zelo opočlasnjuje, zato je hodila karseda hitro. Videla je, da se je Luciane kar obrnila in odšla v nasprotni smeri. Ni vedela, zakaj je tako in zato je zaklicala za njo: "Kam greš? Kaj ne gremo v tisto smer?" Bila je malce razburjena, kot vedno ko ni vedela kaj nekdo počne in zakaj. Rekla je Abelli:"Hitro pojdiva za njo. Pridi." Napol po dvah in napol pa eni nogi je nekako prišla do Luciane. "Kaj ni tam vhod?" je še enkrat vprašala. Nato je pomislila, da jo roka morda zdaj vodi v drugo smer. Zato je rekla: "Te čarovnija vodi tja? Pojdimo hitro." Naredila je korak, pri tem pa čisto pozabila na svoj gleženj. Zabolel jo je in padla je na tla. Od bolečine je zastokala. "Vse je v redu," je rekla Luciane in Abelli. "Pozabila sem, da imam zvit gleženj." Hitro se je pobrala, čeprav je bilo to zelo težko. Naslonila se je na drevo in globoko zavzdihnila. Zaradi moje nerodnosti smo izgubila že veliko časa. Od zdaj naprej moram bolj paziti, si je mislila. Če se bo tako nadaljevalo ne bomo nikamor prišli. Opravičujoče se je nasmehnila Luc in Abelli ter rekla: "Me lahko še malo podpirata? Zdaj je še slabše kot prej." Upala je, da se jima ne bo preveč zamerila. Zato je še dodala: "Zelo mi je žal, ker sem tako nerodna. Od zdaj naprej bom bolj pazila." Le da sem zdaj naredila vse kar sem lahko in ne bo pomagalo če od zdaj naprej bolj pazim, je pomislila. Vseeno se je odločila, da jima tega ne bo povedala. Pogledala ju je in počakala na odgovor.

Luciane je vedela da bo treba Eärédien podpirati pri hoji in ne bo mogla sama hodit. Zato je brez kakršnega koli upiranja podprla Eärédien in ji pomagala pri hoji. Odgovorila pa je da jo čarovnija vodi v to smer, v katero hodijo. Vedela je da bodo nekako že prišle do jam. Šle so mimo ogromnih starodavnih dreves, mimo mladih krhkih dreves, videle so tudi majhen potoček ki je žuborel preko skal. Rekla je:"Po vodo grem."In odšla do vode, napolnila vse zaloge z vodo in se vrnila k Eärédien in Abbeli. Začela je razmišljati, da je Eärédien postala njena prijateljica med to nalogo. Vprašala jo je:"Eärédien kam greš po končani nalogi?" Menila je da bo čas hitreje minil če se bodo pogovarjala. Počakala je na Eärédiin odgovor.

Ea si je oddahnila, ko so se malo ustavili pri potoku. Bila je tudi žejna in ko se je Luc vrnila je rekla: "Lahko malo popijem?" Naredila je nekaj majhnih požirkov, saj ni hotela, da bi jim vode takoj zmanjkalo. Na Lucianino vprašanje je odgovorila: "Začela se bom učiti. Učiteljico že imam in najbrž bova kam odšli, ali pa bom šla k n jej domov." Bila je vesela, da jo je Luc imela za prijateljico, saj je bial tudi ona njej všeč. "Kam pa greš ti?" jo je vprašala. Upala je, da ne bo odšla kam sama, saj ni hotela, da bi bila žalostna. "Upam, da se bova lahko kaj videli tudi po nalogi, saj mislim, da sva postali kar dobri prijateljici." Upala je tudi, da ima Lucy enako mnenja o njej. Da ne bi zapravljale časa je dejala še: "Najbolje bi bilo, da se kar odpravimo. Sicer ne bomo nikamor prišle." Oprla se je na njiju in naredile so nekaj korakov. Nato je rekla: "Luc, kam te vodi čarovnija?"

Ko je Eärédien popila nekaj požirkov in jo vprašala kam gre je Luciane najprej odprla usta da bi nekaj rekla nato pa je zmajala z glavo in zaprla usta. Začela je počasi hoditi proti tisti smeri kamor jo je vodila čarovnija. Hitro je zbrala pogum in Eärédien odgovorila na njeno vprašanje o tem kam bo šla po končani nalogi:"Nikamor. Lahko grem s tabo?" Vedela je da je to skoraj ne mogoče ampak hkrati upala da ji bo Eärédien dovolila. Ampak tudi če bi Eärédien rekla ne Luciane ne bi bila užaljena saj bi razumela da bi imela Eärédien pri učenju rada mir. ZAvzdihnila je in počakala na odgovor. Šli so na jaso kjer je pred nekaj časa Eärédien rekla da bo lahko sama hodila. Luciane se je nasmehnila ob tej misli. Jasa ji je bila všeč in čarovnija jo je kr naprej vodila v to smer torej proti jasi.

"Ne vem, če greš lahko z mano. Najbrž mi učiteljica ne bi dovolila," je s tihim glasom odgovoria. Bilo ji je žal Lucy, saj je bila zelo dobro dekle. "Lahko si tudi ti poiščeš kakšno učiteljico," je predlagala čez nekaj časa. Upam, da nisem zvenela preveč nesramno. Med vadbo bi me lahko motila. Vedela je, da bi Luc razumela tudi, če bi ji to povedala, vendar je to raje obdržala zase. "Saj se bova lahko kje srečali. Povedala ti bom, kam greva z učiteljico in ti boš prišla tja, če boš imela čas. Lahko pa greš tudi na kakšno novo nalogo. Tako boš spoznala več ljudi." Upala je, da Luciane ne bo preveč žalostna. Tudi ona bi rada, da bi se še kdaj videli, vendar se je rada učila in ni ji bilo žal, da se je tako odločila.
Čez nekaj časa so prišli na neko jaso. Ei se je zdela nekam znana in ko si jo je bolje ogledala je ugotovila, da so spet na tisti jasi, kjer so že bili. "Tukaj smo že bili," je zato sporočila ostalima. Tukaj sem prvič rekla, da lahko sama hodim, je dodala še sama pri sebi. Zazdelo se ji je, da se je tega spomnila tudi Luc, saj se je zasmejala. Ea si ni mogla kaj, da se ne bi tudi ona nasmehnila. Spustila je Luciane in Abello, da bi si malo odpočili. Bila jima je zelo hvaležna in ko ju je nekaj časa tako gledala se je nečesa spomnila. To bi šlo, si je mislila. Povedala jima je, kaj se je spomnila: "Abella, če ti ne greš nikamor po nalogi bi lahko šli kam skupaj z Luciane. Tako ne bi bial nobena od vaju sama." Zdela se ji je dobra ideja in upala je, da se bosta res kam odpravili skupaj. Z majhnim nasmeškom je čakala na njun odgovor, medtem, ko je ona odšepala do drevesa, se naslonila nanj ter se malo spočila.

"Ampak Ea! Jaz bi bila s tabo! Saj Abelle niti ne poznam!" Je rekla Luciane. Bila je zelo žalostna ker ni mogla oditi z Eo. Počasi je odcapljala za Eo in se domislila da bi bilo dobro povedat da jo čarovnija kr naprej vodi v to smer. Zato je pojasnila:"Čarovnija me preveč vodi sem ne morem drugače kot sem saj me začne čarovnija vleči sem pa kamorkoli se obrnem." Opazila je da so prislonjene k ogromnemu drevesu ki se je zdelo starodavno. Popila je nekaj požirkov vode. Ostala je na mestu saj se ji je posvetilo kaj naj bi to pomenilo da jo čarovnija tako vleče v to smer. Tukaj nekje na tej jasi bi morale bit jame! Poskočila je od sreče! In res! Kmalu je zagledala previsno skalo in ugotovila da vbistvu stojijo na dno prepada. Svoja premišljanja je povedala Ei in Abelli:"Vama je jasno zakaj me čaarovnija vodi kr naprej v eno in isto smer? Tukaj nekje so jame!" Je Luciane kar sama povedala odgovor.

Razkropile ste se po območju, da bi našle vhod v jame. Eni od vas je to res kmalu uspelo in zmagoslavno ste se zagledale v majhno razpoko, v katero so vodile volčje sledi. Vstopile ste notri, Ea z nekaj težavami. Jama se je po ozkem vhodu razširila in ena od vas je s čarovnijo prižgala luč. Volkov niste zagledale, a predor je vodil naprej. Previdno ste stopale po jami, ko ste prišle do razcepa, ki se je delil na dve poti. Kam boste šle?

((Se opravičujem za bedno in na hitro spisano sodbo. Znajdite se. Vse premorete magijo, ko je povedala že Opal. V podforumu Forest World si poglejte prispevek o magiji. Ea vsaj delno si z magijo gleženj lahko pozdraviš. Tisto kadar sem napisala ena od vas (2x), naj ena prevzame. Opišite to bolj na dolgo in najdite kakšne sledi. Upam da vas bo kmalu spet prevzela Opal. Lepo pišite.))

((Waw dobro pišete. Res oprostita, ker nisem prej odgovorila. Poskusita malo dajše poste pisat. Čim več opisujte, pa kako vi vilini črpate magijo iz gozda. Pa pogovor nadaljujta, da bogatita poste. Drugače bom samo par stavkov dodala Leini sodbi. Mislim, da Abella ne bo več pisala, sej najprej sm čakala na njen odgovor. Izide boja jaz določam, sej vama bom kmalu spet sodla.))

Razkropile ste se po območju, da bi našle vhod v jame. Eni od vas je to res kmalu uspelo in zmagoslavno ste se zagledale v majhno razpoko, v katero so vodile volčje sledi. Vstopile ste notri, Ea z nekaj težavami. Jama se je po ozkem vhodu razširila in ena od vas je s čarovnijo prižgala luč. Volkov niste zagledale, a predor je vodil naprej. Previdno ste stopale po jami, ko ste prišle do razcepa, ki se je delil na dve poti. Kam boste šle?
Eä si je na razpotju poti nekoliko naravnala gleženj, saj je v ozki jami Luciane težko pomagala drugi vilinki hoditi. Luc je začutila, da jo magija vleče k levi poti in po uri hoje po spolzkem predoru se je le ta končno razširil v manjšo dvorano polno spečih volkov. Vendar je prihod prebudil nekaj volkov, ki so vaju nekaj časa opazovali ter renčali, nato pa napadli. Sicer sta imeli za bojevanje boljšo pozicijo, vendar vam je v temni jami svetlobo dajala le bakla in sta bili le dve še ne tako izkušeni vilinki z gorjačama proti velikemu številu volkov. Spomniti se bosta morali res genialne rešitve, da vaju stekli volkovi ne bodo ubili.

((Predlagam, da se spomneta, da z magijo pobijeta veliko št. volkov, ampak ne tako, da v vse kao izstrelita kkšno magijo, ampak si pomagata z okoljem.))

Luciane je mrzlično razmišljala kaj naj storita. Pobeg je bila slaba možnost saj Ea ne bo mogla teči. Napasti jih z gorjačami ne moreta saj jih je preveč. Le kaj... Le kaj...Pogled ji je šinil k Ei na obrazu se ji je videlo da tudi ona razmišlja. Luciane se je spomnila da bi morda pa le lahko poiskusili z magijo. Razmišljati je začela kateri urok naj uporabi. Ozrla se je naokoli in zagledala baklo. Zdelo se ji je da Ea razmišlja o enakem. Pogledala jo je in ji z očmi namignila na baklo. Ko je čakala na Ein odgovor je razmišljala kako bi ogenj preusmerila da bi napadal volkove.



[nekaj na hitro]

Ea je bila prestrašena, vendar je vseeno ohranila trezno glavo. Vedela je, da sama ne bi mogla ubežati volkovom, pa tudi Loc bi najverjetneje ujeli. Zato je kar odmislila, da bi pobegnili. Nato je nekaj časa mrzlično razmišljala. Končno se ji je posvetilo. Magija, jo je prešinilo. Sama sebi se je čudila, da se ni mogla že prej spomniti tega. Videla je, da je Lucy z glavo na kratko pomignila proti bakli. Sama je pokimala in ji dala vedeti, da razume. Sama je pomignila proti manjši skupini volkov, ki so se držali skupaj. Zdelo se ji je najbolje, da ogenj preusmerita v njih. Upala je, da Luciane razume in začela je usmerjati ogenj. Nekaj časa se ni nikamor premaknil, potem pa jima je le uspelo. "Pripravljena?" je zašepetala. Skupaj sta ogenj poslali proti skupini volkov. Ea je srčno upala, da bosta zadeli, sicer bi to lahko bil njun konec. Čutila je magijo, kako ji gre skozi prste in kljub smrtni nevarnosti se je počutila dobro. Kmalu pa se je zavedala, da ji že zmankuje moči. Očitala si je, da ni več vadila a je vseeno vzdržala do konca. Končno je ogenj dosegel volkove. Ei se je zdelo, da je to trajalo nekaj ur, čeprav je vedela, da je minilo šele nekaj sekund. Bila je izčrpana, a zavedala se je, da ne sme odnehati. Hitro se je ozrla naokoli, da bi našla še kaj uporabnega. V kotu jame je videla nekaj kamenja. kamni so se zdeli dovolj dolgi, da bi lahko poškodovali volkove, mogoče pa jih tudi ubili. KE rse ji je zdelo, da je bolje, če od zdaj naprej z Luciane napadata vsaka posebej je z veliko napora dvignila kamen. Čeprav je vedela, da ima magije le še malo se ni vdala. Kamen je usmerila protu volku, ki jima je bil najbližje, saj se ji je zdelo, da ju prav ta spravlja v največjo nevarnost. Z vso močjo kar je je še premogla in kamen pognala proti volku...

Luciane je bila čisto paralizirana malo od strahu malo pa od drugih stvari. Po dveh trenutkih se je umirila. Poiskala je kamen ki je bil dovolj velik da bi zdrobil tudi lobanjo. Dvignila ga je s pomočjo čarovnije in ga zagnala v najbližjega volka. Upala je da je mrtev. Z kotičkom očesa je opazila da Eärédien meri v najbližjega volka. Sama je pobrala še en kamen in ga zalučala v naslednjega volka. Ni bila prepričana o svoji moči zato je kar dvignila naslednji kamen. Zaganala ga je v volka in se čudila da ima toliko moči. Bila je zmedena in ugotavljala je da bo lahko dvignila kvječemu še en kamen.

Ei je počasi zmanjkovalo moči in ugotovial je, da bi se bilo tega bolje lotiti z zvijačo. Nekaj časa je razmišljala, nato pa na tleh zagledala korenino. "Luc, s to korenino jih mogoče lahko zadrživa!" je zakričala. "Tako ne bova porabili preveč energije!" Upala je, da je Luciane razumela kaj misli, saj ni hotela, da bi vsaka počela nekaj drugega. Pogledala jo je v oči, da bi iz njih razbrala ali razume. Ker se ji je zdelo, da ji je jasno je zbrala vso svojo moč nakup. Upala je, da je vilinka kaj bolj vzdržljiva od nje in ima več energije. Vedela je, da bi sama komaj še lahko premaknila korenino. Nekaj časa je vdihovala zrak, da bi se ji povrnilo malo moči, nato pa se spomnila, da so volkovi že precej blizu. Zato je raje pogledala Lucy in na kratko pokimala. Videla je, da rdečelaska razume njen znak, saj je čarovnijo usmerila proti korenini in jo začela premikati. Ei se je zdelo da ji bo zmanjkalo energije, če pomaga vilinko a je premagala strah in z magijo premaknila korenino. Šlo je počasi, saj nobena od njiju ni bila več močna. Vseeno jima je nekako uspelo premikati vejo. Volkovi so bili vse bliže in bliže, onidve pa sta korenino pomikali tako počasi. Zdelo se je že, da bo to njun konec, ko se je korenina premaknila hitreje. Srčno je upala, da jima bo uspelo in v to je usmerila vse svoje moči. Volkovi so se približevali s svetlobno hitrostjo, vsaj tako se ji je zdelo. Vseeno se ni vdala in je premikala vejo. Čutila je, da ji bo kmalu zmanjkalo moči, vendar se na to ni ozirala. Osredotočena je bila na čaranje. Zdelo se ji je, da se vse dogaja v počasnem posnetku, ko je nek volk skočil proti njej. Najprej ga sploh ni opazila, ko pa ga je se je hito umaknila. Ker je bila tako zelo utrujena ji je to komaj uspelo, a upala je, da je dovolj daleč...

"Ne kaže nama najbolje!" Je zakričala Luciane zaradi hrupa. "Veliko sva jih pobili ampak vseeno tisti ki so ostali so verjetno še bolj besni!" je še dodala. Vsi so šli nad Eo Luciane pa jo je rešila z zadnjim kamnom ki ga je videla ob poti. Kar naenkrat pa so volkovi stekli stran. Ubiti volk je verjetno nekakšen kralj. To je vseeno nekoliko nenavadno. Stekli sva iz jam. Luciane je kmalu začutila da se ji moč vrača, kmalu je bila spet polna moči. Pojedla je svoje zadnje zaloge, da si je za silo odpočila nato pa sta z Eo stekli spet nazaj v jamo. Kmalu sta odkrili vse volke. Najprej dva ki sta bila verjetno straža nato pa še prostalo krdelo ki je ostalo.

Luciane je bila srečna saj jim je uspelo dokončati nalogo.

((V redu. Obe napišita še post v Jutranji zvezdi, potem lahko gresta ))