Abella se je po ulicah in potkah prebila do konca mesta. Prispela je do visokega kamnitega obzidja, ki ji je zakrival pogled. Obrnila se je proti morju in si ogledovala sonce in valove, ki so se lesketali v soncu. Njene oči so se svetile kot biseri na vodni gladini, prvič je ugledala morje. Izza obzidja je bilo slišati čuden hrup, konjsko rezgetanje in pokanje bičev. Abella se je odločila, da bo splezala na obzidje in pokukala kaj je na drugi strani. Ko je glavo pomolila čez obzidje ji je sonce prekrilo obraz. Ko je z nogami stopila na obzidje je ugledala konje. Lepe, elegantne konje, katerim se je griva lesketala v vetru kot valovi na morju, kateri so se ponosno nosili kot kralji in kraljice. Skozi njene oči so pritekle solce, občutek elegance ji je prinesel majhen nasmešek, kljub temu, da si je obljubila, da se ne bo več smejala. Preletel jo je občutek svobode. Njeni dolgi lasje so plapolali v vetru, ki ji je brisal solze. Hotela je skočiti dol in jiti do konj, vendar se je zadržala, se obrnila in se vsedla na drugo stran, proti morju. Z njenimi lepimi očmi je gledala morje in razmišljala o družini, o tem kako je ostala sama. Njene mehke roke so občutile grob kamen. Iz njene dlani je pritekla kaplja krvi, ki jo je Abella le gledala in je ni hotela obrisati. Na vrhu obzidja je z krvjo narisala majhen znak konja, ki pomeni njeno svobodo in svobodo njene družine, kjer koli že so. Abella je skočila iz obzidja, se ozrla v sonce in se napotila nazaj proti mestu.