Pri žgolečem slavčku

Ubogi fantič! je pomislila Luth, ko se je pobral iz dometa njenega noža in se splazil v zanikrno uličico, nasičeno s temo in vonjem po velikem mestu. S kratkim pobliskom zelenih oči mu je dala vedeti, da še vedno čuti njegovo prisotnost, da ve, da jo Mali (ki pravzaprav ni bil tako majhen, Mali ga je poimenovala le zaradi njegovega prestrašenega pogleda in polovičnega nasmeška) opazuje. Bilo ji je celo malo žal, ker mu je uničila nož, vendar si je bil sam kriv. Z orožjem v roki se je nastavil pred vrata in tvegal vbod v trebuh od katerega koli malo bolj krutega potepuha.
Ni se namreč imela za kruto bitje, bila je prijetna in naravna do svojih prijateljev, a seveda ostra in neusmiljena do sovražnikov. Ni pa bila kruta, nikoli ni ubijala za zabavo, ni hotela gledati trpljenja v očeh ljudi, ki si ga niso zaslužili.
Bila pa je kar zadovoljna, da je Mali tako hitro odnesel pete, čeprav je nekoliko razdražil njeno vročo kri z zamrmranim ugovorom na njeno hitro onesposobljenje malega noža, ki ga je iztegoval pred seboj. Lepega dne se bo moral naučiti spoštovanja! je siknil glas v njeni glavi, namenjen njemu in vsem podobnim pobalinom, ki so se klatili po ulicah čisto vsakega mesta.

Ker njen in njenemu ponosu ni grozila nobena nevarnost več, se je z zibajočim se korakom sprehodila do hlevčka, kjer je pustila Lalaith, nesrečno in od vsega sveta zapuščeno bitje (ponija ženska spola). Počohljala jo je po sivkasti grivi in ji zamrmrala nekaj pomirjujočih prijateljskih besed. Lalaith, ki jo je spremljala na vseh poteh in je bila skoraj kot prava človeška prijateljica, je bilo eno redkih bitij, ki je na Luthieninih tankih ustnicah kdajpakdaj uzrlo nasmeh in slišalo kako se ji iz grla izvije smeh. Smejala se je namreč redkokdaj, njeni nasmehi za navadne dni so bili arogantni in nedostopni. Pravi smeh, ki ga je res poznalo le malo ljudi pa je bil nežen in mehak, v nasprotju z vsem ostalim (izključno z mehkimi svetlimi kodri) na njej.

Še enkrat se je ozrla v uličico, kjer se je skrival fant, se zavrtela na peti in končno odkorakala nazaj v Slavčka. Družba je bila še vedno ista, razigrana in prepojena z vonjem po alkoholu, Luthien je hlape le-tega okušala v zraku (Morda bi kot znanstveni poskus poskusila zanetiti ogenjček in opazovala, kako bi se sapa kakšnega posebno občutljivega in neizurjenega pijanca vžgala? Zahahljala se je in poblisknila z očmi. V imenu znanosti je vse mogoče!).
Mimo vriskajočega para kmečkih pobalinov se je zrinila do točilnega pulta in krčmarju izpod rok odnesla dodobra napolnjen vrček. Mrko se je stlačila nazaj v kot, s kjer je dogajanje opazovala že prej in si želela, da bi se v gostilnici pojavil kakšen znanec, tudi če bi to bil le prestrašen fant iz temne ulice, ki se je najbrž že zdavnaj odklatil nazaj domov.
Glavo je spustila na prsi in s stisnjenimi ustnicami opazovala nagačeno lutkico slavca, ki je kot grotesken okras visela z nasprotne kota. Med drugim je spominjala tudi na brezoblično kepo prahu in Luth nikakor ni bila navdušena nad zanemarjenostjo tako imenovanega simbola gostilne. Malomarnost in lenoba! si je požvižgavala v mislih in na sključeno grbo tolstega krčmarja prištela še dva neoprostljiva zločina. Poleg tega, da njegovo pivo niti ni bilo tako okusno, da bi ga lahko razdajal na tekmovanje. Sploh zadnja, popolnoma resnična misel je na njen obraz vsakič, ko je nagnila okovani vrček, izvabila neodobravajoč nasmeh.
»Brez dobrega piva ni dobre gostilne!« jo je med drugim naučil Min-Rimmonski pijanček, katerega naukov in izjav se je pogosto spominjala z nasmehom in ugotovitvami, da je bil kljub letom, nasičenim z alkoholom, smradom in revščino, poln življenjske modrosti.
Žgoleči slavček je namreč po hitri oceni prodornega opazovalca sodil v kategorijo krčme, kjer se zbira stalna skupinica ljudi, ni pa postanek na poti malo premožnejšega vadrovca, ki bi poleg postelje in hrane rad užival tudi v tako imenovanem razkošju, ki je bil lasten le redkim gostilnam ob neskončnih Foreških cestah.

Zakotna ulica te živeče taverne je bila temna in pusta. Vso dogajanje je bilo vidno samo znotraj stavbe. Razsvetljena okna so polagala tople žarke na temne predele te slepe ulice. Volke se je tiho sprehodil ob steni taverne a na koncu je zagledal to kar je iskal. Okno iz katerega se je valil še najbolj mikaven vonj. Kuhinja. Imel je srečo da je bila celotna taverna grajena na samo enem nivoju. Skočil je s škornji na bližnjo opeko, ki je štrlela iz samega obzidja taverne ter z rokami zagrabil polico okna. S spretno potezo je uspel odpreti okno kuhinje. Notranjost je bila občutno veliko bolj toplejša, saj so kuharji skrbno pripravljali hrano na vročih vrhovih peči ter tudi odprtem ognju. Za takšno taverno je le ta imela zelo malo kuharjev. Skozi vrata je nenadoma planil velik in okrogel točaj. "Še več zrezkov hitro! Nočem več gledati tistih lačnih in hladnih obrazov. Na vrh taverne moramo zaogotovo dati napis za prepoved vnos kakršnega koli orožja!" Volke se je skril pod bližnjo mizo, ki je bila zasedena z jedilnim priborom. Eden izmed vodilnih kuharjev je končno uspel postrežti glavnemu točaju. Skupaj sta takoj zatem odkorakala ven iz kuhinje ter za sabo pustila svoje vajence, ki so pridno pripravljali nove porcije. Volke je previdno smuknil izpod mize. Hlastnil je po kosih kruha, krompirja ter večjim kosom pečenega zrezka. Še preden je eden izmed vajencev posumil, da je na glavnem pladnju zmanjkalo nekaj hrane, je zaslišal samo tih pok ob zapiranju kuhinjskih vrat.
Notranjost taverne je bila kakor, si jo je Volke predstavljal. Bila je napolnjena z ljudmi in prebivalci mesta. V roki je še vedno držal kruh z zrezkom ter kos vročega krompirja. Vse troje je hitro skušal zbasati vase medtem ko je v daljavi ob vhodu v samo taverno opazil znano pojavo. Dekle, ki mu je s svojim bodalom uspelo skrajšati njegovo že tako kratko bodalo, je pridno čakalo na nekoga, pri samem vhodu v taverno. Bližnji točaji so živčno pogledovali na njeno bodalo, ki ga je držala v roki. Kdo zaboga, poskuša biti neopazen v nabito polni taverni z orožjem v roki? Je pomislil Volke ter se hitro pomešal med ostale mize, ostalih pijanih gostov, ki so sodelovali v nekakšnem tekmovanju piva. To je bilo močno razvidno po številu vrčev, ki so zapolnjevali skoraj večino prostora na mizah. Nasproti mize je opazil nenavaden par odraslega moškega ter žensko. Oba sta imela nenavaden pogled, katerega je bil opazil pri svojem nedavnem srečanju z nepridipravim dekletom. Njune oči so bile hladne ob njima pa so se vrstili vrči piva. Volke ju je previdno opazoval ter med tem poskušal nekoliko umiriti svojo jed, kjer je iz kuhinje seveda pozabil vzeti dodaten krožnik. Neznancev ni mogel prepoznati prav tako pa ni mogel videti njihovega orožja, ki je moralo biti precej smrtonosno. Za trenutek se je skoraj da spozabil, da je ves ta čas pozabil na samo previdnost pri spogledovanju. Upal je da ga hladne oči iz sosednje mize niso uspele opaziti.

Luthien je z dvignjenimi obrvmi in na pol razprtimi ustnicami opazovala smrkavca, ki ga je srečala že nekajkrat ta večer. Njegova predrznost namreč ni poznala meja. Nekako si je drznil splaziti v kuhinjo in nepozornih kuharjem izpred nosa speljati košček pečenke in manjši hlebec kruha. Poleg tega pa mu je uspelo šokirati njeno ne preveč občutljivo vest.
Zmajala je z glavo in si dovolila nadeti majhen nasmešek.
Odložila je vrček na mizo se s čim bolj neopaznim korakom sprehodila do točilnega pulta in med tem Malega s kotičkom očesa ves čas opazovala malega, ki se je precej neprevidno zastrmel v par, ki ga je opazovala prej. Zanimiv parček! si je še enkrat drznila ugotoviti, ko ju je začarano ošvrknila s pogledom in se vprašala, kako da ona nikoli ne najde nikogar, ki bi ji delal družbo… Tako ali drugače…

Ko je neopaženo prečkala skoraj celo gostilnico, se je približala fantu od zadaj in mu s predrznim polnasmeškom siknila v uho: »Nekdo si je dovolil postati precej nepozoren…« Po njegovem vratu je podrsala s hladnim rezilom svojega noža, ki se je skrival v rokavu njene dolge obleke. Na hitro je zasukala glavo, da se je moral srečati z njenimi zelenimi hladnimi oči ter z užitkom je opazovala njegove v šoku razprte oči in naježene lase. Odmaknila se je nekaj korakov stran od njega in mu z rokami uprtimi v boke po zraku poslala posmehljiv poljub.

Zavila je z očmi ob njegovem izpadu smeha, a tudi sama je postajala bolje razpoložena, nekaj zaradi piva, nekaj pa tudi zaradi družbe. "No, tudi ne početi veliko je bolje kot početi nič," se je zapletla in izjavo pospremila z modrim nasmeškom, ki deklini njene starosti vsekakor še ni pripadal. Ob njegovi izjavi o pomehkuženju je užaljeno priprla oči, a kaj hitro spoznala, da ji hoče samo vrniti bodico. "Ha! Tega si tako ali tako bil vedno kriv ti," je zatrdila in začela z bodalcem neenakomerno zarezovati črte v rob mize. "Sicer pa se bom kmalu spet naučila vsega. Želim si biti vladarica, veš," mu je šepetaje zaupala in se vprašala, od kje zaboga je prišla tako neumna ideja. Morda pa se je že ves čas skrivala nekje v nezavednem delu njenih možganov? Kakorkoli že, bila je seveda preveč trmasta, da bi izjavo preklicala, poleg tega pa se ji je zdela ideja na nek način ... smešna. "Lahko si moj podložnik, če želiš," mu je zaupno dejala z nasmeškom, ki je bil po njenem mnenju zapleteno ironičen, v krutem resničnem svetu pa je le razkazal mnogo preveč njenih zob. Še dobro, da ji je usta zaprl prihod še ene stare znanke v gostilno, Amethyst oziroma Metko, s katero je doživela že kar nekaj zanimivih in včasih nekoliko ... zabrisanih skupnih trenutkov. Njena od potovanja učvrščena zadnjica se je samoiniciativno dvignila s klopi in tudi Lea, vsa v alkoholnih rožicah, ji je morala slediti. Noge so jo ponesle naravnost do klopi, kjer se je udobno namestila Metka in posedla se je tesno k njej. "Pozdravljena," se je nasmehnila Leassi, po svojem mnenju zelo prijetno, kar je v običajnih okoliščinah pomenilo nevarno, sedaj pa ... Nihče razen Amethyst pravzaprav ne ve, kako je videti prijeten nasmešek opite Lee, kar najverjetneje pomeni, da nihče ne bo nikoli vedel, kajti ta čarovnica je bila vedno znana po svoji skrivnostnosti. Razen seveda, kadar so jo premamili alkoholni hlapi - takrat se je še preveč razkrila vsem prisotnim. Lea je, zavedajoč se vsega tega in muzajoč se, naročila stari znanki še nekaj vrčkov, ji nato enega vzela in zavzeto srkala pijačo iz njega, med tem pa radovedno opazovala, kaj se bo zgodilo.

Pridno je žvečil zrezek ter z na široko odprtimi očmi opazoval nenavaden par. Dekle je z nožem, ki najbrž ni prispel iz kuhinje na mizo s kratkimi potezi nekaj vrisovala. Vandalizem. Je pomislil, a se nato zasmejal samemu sebi, ko je ugotovil da je ironično tudi sam to noč ukradel svojo večerjo. Segel je po kosu kruha a je na mizi nenadoma zagledal dodatno mehko senco. Nekdo je za mano? Bilo je prepozno da bi se ozrl nazaj. Na svojem vratu je začutil hladno rezilo. Dekliški glas, katerega je seveda takoj prepoznal. Le kako ga je lahko našla? Se je spraševal. Njene oči so bile strupene a odkar je pomnil se toliko še ni uspel približati nobenemu dekletu. Vedel je, da če mu le ta ne bi pred vratom žugala z britvijo, bi zdaj na svoj obraz lahko spravil celo še nekaj barve. Pogoltnil je meso v ustih ter spregovoril. "Si se morda vprašala, kaj je lahko najhuje za dekle, ki na javnem mestu nedolžnim osebam grozi z nožem?" Nasmehnil se je ob samem vprašanju, ki ga je bil postavil. Slišal je že za ljudi njene narave. Parček na sosednji mizi je oddajal enako energijo a sta za razliko skrbela za neopaženost. Volke je povzdignil glas, da so ga zdaj lahko slišali tudi njegovi sosednji pijanci in ljudje, ki so bili še dokaj v treznem stanju. "Na pomoč! Nož ima! Pokličite stražarje!" Zavpil je tako glasno, da so ga lahko slišali celo v kuhinji. Možje okrog njiju so se zdrznili a svojo pozornost so namenili dekletu, katere majhno rezilo se je svetlikalo v medli svetlobi.

Amethyst je dobila svoje naročilo in z volčjim tekom popadla meso. Mmm, ni slabo, očitno sem bila res lačna, glede na to da Slavček ravno ne slovi po hrani. Že dobro da kaj pojem, pomagalo bo pri pijančevanju, je pomislila, ko je zvrnila vrček izvrstnega piva. Ni se uspela dolgo v miru prehranjevati, saj se ji je kmalu pridružila stara znanka, Opalina pajdašica, in se nevarno blizu namestila. Čarovnica si je vzela trenutek ali dva, da se je sama pri sebi diskretno namuznila, nato pa se obrnila proti Leassi in jo pozdravila s svečanim tonom: "Poglej, poglej, koga imamo tukaj; sama princesa podzemlja se mi je odločila pridružiti pri obedu. Kakšna čast!" Roko je ovila okoli Leassi ter si ovila pramen njenih rjavih las okoli kazalca, kar je bila kar nekoliko posesivna kretnja. "Kaj pa kej pravi tvoj fiancé? Da ne bo še ljubosumen postal, ubogi dečko, ko si ga kar tako pustila samevati," je dejala rjavolaski in jo, vedoč da Armadal gleda, še nekoliko bolj stisnila k sebi. Pivska tekmovanja so bila odličen izgovor, da se je lahko preveč prijateljsko obnašala do deklet, saj so bili vsi pijani ali pa so mislili, da si pač ti sam pijan in so se režali kakšnim istospolnim 'incidentom', kar je Amethyst s pridom izkoriščala. V drugačnih okoliščinah bi bila bolj previdna, pazila da je nihče ne vidi, saj družba tega ni tolerirala, Thysa pa je bila kar najhujša možna oblika bogokletja - čarovnica, ki se peča z moškimi in ženskami - mučenje in sežig ji vsekakor ne bi ušla.
Spustila je Leassi iz polovičnega objema in se ponovno lotila hrane, medtem ko je Leassi naročila še več piva. Pošiljka je prišla ravno, ko je Thysa pojedla. No, pa da vidiva katera bo dlje zdržala. Čarovnica je stavila nase, saj se je odločila, da bo tokrat njeno pitje zmerno. Raje je popila kaj močnejšega, kakor se nalivala s pivom, poleg tega, zakaj se ne bi kdaj sama zabavala na račun drugih? Poprijela je za vrček in naredila dva dolga požirka, nato pa se zamišljeno obrnila k Leassi: "Povej mi Lea, si bila kdaj v Noldorianu? V gradu naj bi obstajala obsežna knjižnica z prenekaterimi redkimi knjigami in sama bi si precej rada ogledala kaj imajo ponuditi. Precej pa me skrbi straža, izurjeni vilini, ki imajo pretanjen čut za magijo. Bojim se, da mi ne bi spustili v grad, njihove magične sposobnosti, pa so menda precej zastrašujoče kakor beseda teče. Mi lahko poveš kaj več o samemu mestu ali morda vilinski rasi?" Vesela je bila, da je to vprašala, dokler je bila Leassi še dokaj prisebna in upala, da ji bo pajdašica lahko postregla s kakšnimi uporabnimi podatki. Njej je dovolj zaupala, da jo je vprašala za nasvet in ji razkrila del svojih načrtov, saj je vedela, da je Leassi videla precej sveta in je v podtalnem delovanju odlična. Vzdevka princesa podzemlja si pač ne pridobiš kar tako. Počasi je žulila svoje pivo in zbrano prisluhnila kaj ji ima rjavolaska povedati, saj je res upala, da bo lahko razvozlala skrivnosti glinene ploščice iz Sumatola.

Armadal je modro kimal – morda pa je samo kimal? – medtem ko so besede kar vrele iz rjavolaskinih ust. Da mu ne bi bilo treba odgovarjati na vse bolj neumne izjave, ki so se spotikale iz njenih ustnic in se pijano opotekale po zraku, je raje pridno srkal svoje četrto – ali pa peto? – pivce in se smehljal. Kakor vedno je delovalo in celo Leassi ni ničesar posumila; kdo bi vedel, če je bilo zato, ker je bila že tako prijetno opita, ali pa zato, ker so njene oči padle na Metko, ki se je narisala med vrati, in morilka ji je meni nič tebi nič sledila. Beleriandčan je le skomignil z rameni in pomahal krčmarju, češ naj mu vendarle prinese nov vrček. Človeku se je pak že osušilo grlo! Zmajal je z glavo nad počasno in nepozorno strežbo – in pri tem povsem naključno spregledal, da je bila gostilna polna opitih osebkov, ki so vse glasneje zahtevali svojo pijačo – ter naredil še en prijeten požirek. Pivo, pijača bogov, je pripomnil samemu sebi in se bedasto nasmehnil, čuteč, kakšno neverjetno modrost je ravnokar spoznal. Povsem normalno se mu je zdelo, da je zadevo moral deliti z drugimi; zatorej jo tudi je.

Še sam se je dvignil s klopi, ki so jo takoj napadle horde čakajočih pivcev, in se brez vsakršnega opravičila in z vsakršnim komolcem prebil do mize, ob kateri sta se stiskali Metka in…Gugajoča se Lea? Privzdignil je eno obrv proti rjavolaski, na katere obrazu je kraljeval nasmešek, ki je bil še trikrat bolj bedast kakor tisti, ki je krasil njegovega; in to je nekaj pomenilo! Do deklet, ki sta bili nenavadno zavozlani s kozarci in lasmi se je uspel prebiti ravno v trenutku, ko je Metka izjavila nekaj o mestu in vilinski rasi. Morilec je čudno pomežiknil in se odločil, da bo raje naredil še en požirek piva. "Hojla, Thys," je pomežiknil čarovnici in še enkrat premeril obe. "Pa ne da se že mečeš po najboljši robi v krčmi? Saj še skoraj nihče ni pijan," se je pomuzal in zamahnil s prosto roko, kakor da bi to kaj bolj nakazalo celotno sobo ljudi, "No, razen princeske tule," je pomignil na Leassi, za katero je bil sveto prepričan, da je pokonci samo še zato, ker s celotno težo visi na Metki. "Pa ti, misliš da si mi lahko kos?" je izzivalno pomigal z obrvjo in privzdignil svoj bokal, v katerem je veselo pljuskala opojna hmeljeva pijača. "Kaj praviš, hmm?" je dejal in z nogo odrinil nekega nedolžnega pivca, da si je lahko prisvojil stol. "Majhna stava, samo ti in jaz," med njegovimi prsti se je pojavil en sam samcat zlatnik, ki ga je z gibom, izpiljenim z leti, premikal zdaj sem zdaj tja. "Kaj pa je nekaj uničenega slovesa za take kot sva midva, ha? Saj še opazili ne bodo," v zelenih očeh se je lesketala hudomušnost in med naslednjim globokim nagibom svojega vrčka ji je frcnil zlatnik.

Luthien, ki je z užitkom spoznala, da se je Mali, ki je prvič vzbudil njeno pozornost že kakšne pol ure nazaj, znašel v precej neprijetni situaciji in namesto da bi zardel, poskušal spraviti vsaj nekaj barve na svoj obraz. Presenetilo pa jo je dejstvo, da ni le mirno stal in prestrašeno gledal, temveč je zbral ves ušivi zrak v svojih pljučih in širnemu okolišu naznanil, da iz njenega rokava kuka nož, oster in nevaren. V močnem neodobravanju tako strahopetne poteze je zavila z očmi, in dovolila rezilu, da se je spet izgubilo v neskončne rokave njene plahutajoče obleke. Nato je proti večinoma precej omotičnim radovednežem ljubko pomahala s praznima rokama in večinoma moški publiki namenila razorožujoč zapeljiv nasmešek, podkrepljen z nedolžnim stresanjem glave, ki je svetle kodre razsul po mlečno belih ramah in usmeril poglede v široko izrezan sprednji del obleke. Varnost v družbi ljudi te stopnje treznosti ji je bila tako zagotovljena.
Neprijeten ji je bil le pogled na smrkavca, ki si je poleg večerjice v njenih očeh prislužil še dodaten prezir.

Za zdaj pa je poskrbela le, da je narejen dekliški videz poudaril njeno poosebljeno nedolžnost. Odzibala se je do pulta in si blagovolila vzeti že kakšen četrti ali morda peti vrček piva ta večer. Malo ga je sicer že čutila v konicah prstov, pojavljati so se začeli prvi znaki rahle omotice. Ni si dovolila, da bi taka občutja omajala njeno skoncentriranost na pijačo, odmajala se je nazaj do svojega kota in se vrnila v prejšnje stanje skoraj popolne otopelosti, ko je spremljala dogajanje le izpod spuščenih trepalnic in si dovolila, da so njene misli odtavale malce stran.

Po nekaj minutah zatopljenosti v popolnoma klasično barvo piva je njeno pozornost pritegnilo dogajanje nekje v sredini krčme. Že prej omenjenemu paru, ki si je izmenjaval sumljive poglede, se je pridružilo še eno dekle, odete v temno, s temnimi lasmi in temnim pogledom. Še Luth bi se najbrž počutila nelagodno, če bi dekle v temnem prikovalo svoje krute oči na njen obraz in spraševala se je, če sploh želi opazovati dejanja trojice, enega bolj nevarnega od drugega. Nikoli sicer ne bi priznala, da se koga boji… Vendar je bila le sama in se tega prav dobro zavedala.
Prišlekinja pa se je kmalu začela stiskati in obešati po že prej opaženem dekletu in Luth je le z dvignjenimi očmi opazovala tako očitno izkazovanje pozornosti med ženskama na tako javnem kraju. Saj ne da bi se branila ženskega objema, ali ne dovolila strasti vzplameneti ob privlačnemu bitju, ki si ne dovoli ukazovati repku med nogama, bala bi se obsodbe ljudi. Zažiganje na grmadi zaradi herezije se ji je namreč zdela kar priljubljena in praktična kazen, malce manj prijetna za tistega, ki si jo je s podobnimi dejanji nakopal na glavo.

Rezilo je nenadoma izginilo iz njegovega vratu. Ozrl se je kako se je dekle pomaknilo ritensko nazaj ter odigralo svoj akt nedolžnosti. Plen se je poigraval s plenilko. Čeprav je bila igra precej nevarna in ostra, si je moral priznati da mu je nekoliko ugajala. Hinavsko se je nasmehnil dekletu, ki si je s svojim telesom morala kupiti nedolžnost, pred vsemi ostalimi šokiranimi okrog njiju. Na planu ni bilo nobenega drugega boljšega trenutka kot tega. Volke je pograbil kos zrezka ter ga zbasal v usta. Z rokami polnimi s kosom krompirja ter kruha je smuknil mimo stoječe množice proti pultu, kjer se je gnetlo kar nekaj ljudi v tem njihovem pivskem tekmovanju. Poiskal je kot ter prazen stolček pri pultu, kjer je lahko sedaj mirno opazoval celotno situacijo ljudi, ne da bi se mu nekdo lahko prikradel izza hrbta ter mu zopet na vrat igrivo prislonil rezilo. Ko je okupiral svoj stolček, je kos zrezka in krompirja že zdavnaj izginil iz njegovih rok. Bil je že skoraj da sit a nato je njegovo poigravanje s hrano prekinil točaj. "Kaj pa ti tukaj? Mar nisi prišel na tekmovanje pivcev?" Volke je sedaj zardel. Nekoliko dlje je trajalo, ko se je končno zavedal, da ga točaj ni zamenjal za nekega daljnega sorodnika temveč je ob tem uporabil samo sarkazem. Najbrž resnično ni izgledal kot polnoletna oseba. Vendar morda ga bodo premamili zlatniki... Že ga je točaj pridržal za ovratnik ter skoraj dvignil iz stolčka, je Volke iz pasu odvezal mošnjiček poln zlatnikov. Živčno se je nasmejal, ko je v točajevem prijemu visel nekaj centimetrov od njegovega obraza. Ta se je grdo namrdnil a nato Volkeja skoraj da odvrgel na sedež. "Kot piše zunaj na tabli, smrkavci kot si ti, nimajo vstopa. Vendar za vsaj dvojno ceno navadnega piva, ti bom dovolil ostati tukaj." Volke je že prestrašeno odprl usta a ga je točaj bil že prehitel. Na mizo mu je odvrgel mošnjiček, katerega je volke pred nekaj časa razkazoval pred njegovimi očmi a je v njem tokrat manjkalo kar 600 zlatnikov. Vendar šok, ki je bil vklesan v njegov obraz je dokaj hitro prekinil prihod znane osebe k pivskem pultu. Resno? A mi nikoli ne bo dala miru? Bilo je zopet dekle, katerega se je moral znebiti že dvakrat. Na srečo je bil tokrat popolnoma stisnjen v kot, pred njega pa je točaj sedaj že postavil velik vrč piva. Vrč je bil tako velik, da ga je bil uspešno skril pred pogledom dekleta. Tiho je opazoval njene oči, ki so se srečale s točajevim. Ta ji je na pult odložil prav tako velik vrč piva a dekle ga zaenkrat še ni uspelo opaziti. No... vsaj zaenkrat me nihče ni opazil da sem kradel iz kuhinje. Je smeje sam pri sebi pomislil ter iz vrha vrča skrnil požirek piva. Bilo je prvič odkar je pokusil tole grenko pijačo in seveda za njegovo telo ni trajalo veliko časa, da je dobil v glavo že zdaj nekaj omotice. Poskušal je ostati na preži za dekletom, ki se je sedaj razgledovalo proti središču gostilne. Tako daleč preko vseh ljudi sam ni mogel videti zato je svoje pozornost namenjal le njej. Zraven sebe je imel še nekaj pijančkov, ki so mirno počivali na njihovih stolčkih, se med sabo pogovarjali ali pa slone spali na pultu. Prav čudež bi bil, da bi se nekdo v tem trenutku lahko prikradel za njegov hrbet, še posebej, ko je sedaj edino dekle, ki je očitno bilo tega zelo željno sedaj opazoval on.

Leassi se je počutila blaženo ob količini Amethystine pozornosti, ki jo je dobila v trenutku, ko se je posedla poleg nje. Bila je v nekoliko omamljenem stanju, izjemno srečna, vendar povsem brez energije. Naslonila je glavo na čarovničino ramo in zazehala. "Ah, moj dečko je pijan," je razložila prijateljici, češ, saj ni razloga za skrb. Resnično se ji je zadeva zdela povsem očitna, črnolasec je namreč praznil vrčke kot za šalo in poskušal pogledati pod vsako kiklo, ki je pristopicala mimo njegove klopi. Ljubosumna misel je bliskovito šinila v Leine možgane, vendar tam ni našla ničesar konkretnega, česar bi se lahko oprijela, in je prav tako bliskovito šinila tudi ven, iščoč gostitelja z manj zamegljenimi mislimi in bolj monogamnimi preferencami. Tako se je le prizanesljivo nasmehnila nekam proti fantiču, nato pa pograbila enega od vrčkov v novi rundi in se ga lotila s počasnimi požirki. "Nikoli se nisem zanimala za vilinske dežele," je skomignila in previdno oblikovala besede v smiselne stavke, "ampak če naklepaš kaj tveganega, sem zraven." Postregla ji je z enim od tistih preširokih nasmeškov in se neprizadeto še naprej ukvarjala s svojim pivom, saj v tistem trenutku ni prav dobro razumela, zakaj se Metki zdijo neki zelenokožci tako pomembni.
V tistem trenutku je pristopil še Armadal in se začel z nečim širokoustiti in špikati čarovnico; Lea njegovih besed večinoma že trezna ni povsem dojela, zato se tudi sedaj ni pretirano trudila. "Predobro mnenje imaš o sebi, dragi," mu je vzvišeno povedala in vstala, resda nekoliko majavo, pa vendar s toliko več navdušenja. Meni nič tebi nič je potegnila na noge še njega in se nasmejala. "Greva plesat, ti dokažem, da ... Ti si bolj pijan!" je zmagoslavno zaključila, brcnila nek stol s plesišča in odrinila še enega pijančka. Postavila se je v začetno pozo in nikomur posebej zaklicala: "Maestro, glasba!", nenavadno trdno prepričana, da se bo nekdo velikodušno odzval na njeno pobudo.

No ja, Lein dečko je bil res pijan, a včasih pijanost le podžge ljubosumje. Kakor da bi črnolasec vedel, da je beseda tekla o njem, je tudi sam dvignil svojo leno zanjo plat in se dobesedno primajal do deklet, ravno ko je Thysa končala svoje vprašanje. Nekako ni bila preveč navdušena da bo tudi on priča njunemu pogovoru, a kar je bilo je bilo in kaj dosti spremeniti ni mogla. Lein odgovor je Amethyst prinesel razočaranje, saj je bila iz nekega neznanega razloga precej prepričana, da ji bo Leassi postregla s kakšnim pajdaškim nasvetom. Morda zato, ker je bila nadvse uspešna v podtalnih dejavnostih v Min-Rimmonu in je Amethyst to podzavesto prenesla na še ostala področja. No ja, se bom še sama znašla, kakor vedno, je potolažila sama sebe.
"Nič prehudo zanimivega," je zamišljeno odgovorila na Leino ponudbo, da se pridruži. Konec koncev je bil obisk vilinske knjižnice precej nerazburljiva reč, če se seveda ne bi kaj zakompliciralo. To, da se ponavadi je, je raje gladko prezrla. Iz Sumatola je komaj prišla, zato si še ni naredila načrta, kako bo kar najbolj elegantno prišla do dvorne knjižnice. Njeno razmišljanje je zdaj prekinil veder pozdrav Armadala, ki se je očitno odločil, da se ne bo mešal v pogovore o vilinih in raje pridno počakal, da se dekleti pogovorita, kar sta se imeli pogovoriti.
"Pozdravljen, fiancé! Skoraj razveseljivo te je ponovno srečati," je vedro odzravila. "Za skromnost svoje drage pa ne skrbiš najbolje, jaz sem pa mislila, da pride to v paketu z zaroko. Poleg tega sedaj nisem več prepričana, ali bi morala biti sama užaljena," se je narejeno namrdnila, nato pa segla po vrčku piva in med pitjem, s pogledom sledila Armadalovim gibom. Poslušala je njegovo ponudbo, ki je bila hkrati prikrito širokoustenje in črnolascu podarila nekakšen čuden poznavalski nasmeh. Ni bila preveč prepričana ali naj sprejme njegovo ponudbo ali ne, saj ji je ugled precej pomenil, a je bila o drugi strani v prednosti, saj je sama precej zamudila začetek tekmovanje in je bila zato še zelo prisebna, pa tudi sama magija je bila na njeni strani. Ulovila je zlatnik, ki ji ga je frcnil in hotela odgovoriti na njegovo ponudbo, pa jo je Leassi prehitela, očitno nenavdušena nad njegovo ponudbo in ga zvlekla plesati. Amethyst je celoten razvoj dogodkov precej zabaval, zato se je odločila, da bo kar sama ustergla navdušeni sopajdašinji. Zaprla je oči in se potopila v svojo palačo uma, brskajoč za pravilnimi magičnimi besedami, ki jih je kmalu našla in jih zbrano a zelo tiho začela recitirati. Oblivati jo je začel tisti prijeten, domačen občutek sreče, ki ga je spremljala obilica pastelnih barvah, ki so se mešale in prelivale ena v drugo, da si dobil občutek kakor da ležiš na oblaku. Kmalu je Thysa zaslišala počasno in mirno melodijo valčka, ki je njene ustnice ukrivil v blag nasmešek. Nekako se kar ni hotela oločiti od teh magičnih občutkov, ki so jo obdajali, a je vedela, da ni varno biti predolgo odsotna, zato je z muko odprla oči in se še vedno nekoliko bebava in utrujena ozrla proti bolj ali manj plesočima Leassi in Armadalu.

[Ej a dobim tisti zlatnik, ki mi ga je Arm frcnu?
A Arm & Lea vesta da je Thysa čarovnica, al samo sumita?]

S težkimi koraki je stopal po kamnitih tleh praznih ulic mesta, Lossarnach. Njegova čutara, ki je bila namenjena za vodo je bila že povsem prazna. Svojo manjšo kovinsko čutaro je skrbno hranil skrito pod svojim pasom, ki mu je pridno varovala srce. Bila je napol prazna in njena vsebina je poskrbela za škrata, da je vsaj na pogled izgledal dokaj nevarno. Njegove oči so bile solzne a bil je pijan. Tu in tam ga je zaneslo iz tlakovanega pločnika, ko je le zagledal velik napis nad gostilno, ki je označevala kraj, kjer naj bi se odvijalo pivsko tekmovanje. Zavil je v prvo ulico, kjer je lahko v miru opravil svojo prvo potrebo, preden se je seveda odpravil vas vliti še nekaj več te tekočine z močnim odvajalnim učinkom.

S treskom je odprl velika vrata, v gostilno. Stopil je s težkim korakom a takoj za tem je sledil še dodaten velik tresk. S svojim ogromnim ščitom, ki ga je nosil na hrbtu je zadel v stranice vrat, ter se tako zagozdil. Že res, da bi lahko ščit snel iz hrbta ter se po strani izmuznil v notranjost gostilne a mu ni bilo mar, da so ostali ljudje s strahom strmeli v to nizko postavo. Nevarno se je zamajal nazaj ter nato zopet z vso silo sunil z rameni v notranjost gostilne. Poleteli so koščki lesa, ko je močno drgnil obe stranici vrat. Takoj je zavil k pultu, kjer ga je prestrašeno in začudeno gledal točaj. Kljub svoji nizki rasti je Degor z lahkoto odrinil vstran vse pijance, ki so mu zastirali pot do glavnega pulta. Ti so nemočno popadali na tla ali pa se umaknili jeznemu škratu. "Največji zrezek, ki vam ga vaša uboga kuhinja premore in največji vrč vašega piva!" Je s treskom roke po pultu naznanil točaju, ki je prebledel. Zajecljal je nekaj o pivskem tekmovanju a ga je Degor in pijano prehitel. "Mar izgledam butelj ali samo briješ iz mene norca iz zabave? Moja sekira ni ravno nabrušena a verjemi da lahko z njo povzro-- khm... tukaj je tvoj denar, pa pohitite že enkrat!" Je zarenčal Degor ter se pijano dvignil na zanj visok stolček ob pultu. Zraven njega je z mrkim pogledom ošinil mlajšo dekle, ki mu je z vrčem piva kazala hrbet. V prvem kotu, ki so ga skoraj zastirale ostale rase ljudi je opazil mlajšega fanta, ki je svojo majhno betico skrival za velikim vrčem piva. "Smrkavci in že posegajo po alkoholu." Iz svojega pasu je potegnil svojo veliko sekiro a jo tokrat z vso silo zabodel v lesen pult. Vsi vrči ki so počivali na pultu so se stresli ter nekoliko polili vrhove zlate tekočine po tleh. Točaj je pred jeznega škrata previdno odložil krožnik in velik vrč piva. Degor mu ni namenil niti pogleda, izpod svoje srajce je hladno segel po manjši temni kovinski čutari ter v vrč piva zlil nekaj kapljic močnega žganja, ki se je s sikanjem pomešalo z ostalo tekočino piva v vrču.

((OOC: Bi se prijavil na tekmovanje, prosim odštejte strošek prijavnine ))
(Odšteto. Lea.)

Zrak, nasičen z alkoholnimi hlapi, kriki, posladkano melodijo valčka, na katero je plesal popolnoma pijan in slinast par, ter vonjem po znoju se je počasi usedal v Luthienine misli. Pivo, ki se ji je penilo po želodcu pa jo je vleklo k tlom. Fant, ki se je uspešno izmaknil nastavljenemu bodalu je sedel na nekem malem stolčku pri pultu, ter z velikimi očmi previdno opazoval svoj vrček piva. Najbrž prvi… se je zahahljala in upala, da ga bo širno Lossarnaško sicer pijano prebivalstvo imelo priložnost videti pri kakšni dejavnosti, manj primerni spodobnemu pouličnemu fantiču. Opazila je, da je smrkavec s kotičkom očesa ves čas pogledoval v njeno smer, kot da bi se bal ponovnega snidenja s hladnim rezilom.
Le na katerem nesrečnem vogalu so ga zapustili nadvse odgovorni starši… se je spraševala in z malce bolj žalostnim pogledom opazovala njegovo malo in drobceno postavo. Priznala pa si je, da je simpatičen s tistimi okroglimi očmi, skuštranimi rjavimi lasmi in nesorazmerno velikim vrčkom piva.

Ko pa so se vrata gostilne odprla s treskom, je njen pogled odtaval do težkih vrat. Skoznje se je primajal oziroma prikotalil zaraščen škrat. Zasrepela se je v njegovo nabito postavo, opremljeno s širokim ščitom, ki je pripomogel k zabavnemu vstopu v prostor. Skozi širok prehod, ki so ga malce prestrašeni ljudje izoblikovali s spontanim umikom k steni, se je škrat veličastno sprehodil do pulta. Po vonju, ki ga je prinesel s sabo je Luth sklepala, da je tudi on že malce nalit. Krčmar z od strahu tresočim se vampom mu je prestrašeno postregel in škrat je svojo sekiro iz neznanega razloga zaril v pult.
Skomignila je z rameni in s pogledom ošinila smrkavca, ki prav tako kot ona ni bil preveč navdušen nad pijanim škratom v svoji bližini. Škratov se na splošno ni bala, nekaj se jih je že znebila z zamahom meča ali izproženo puščico, vendar zaenkrat še ni merila moči s pijanim predstavnikom rodu, malce nižje rasti, sploh pa ne v nadvse obljudenem gostilniškem prostoru.

Njej pa se je vse bolj vrtelo in počasi je njegova podoba postajala vse bolj oddaljena in zamegljena. Po izpraznjenem petem vrčku piva se je zrušila za mizo ter vrček poslala na zračno potovanje po napolnjeni gostilni. Skupaj z bolhami, ki so kot na vsakem javnem kraju kar poskakovale po zraku, je poletel prek glav omotičnih ljudi in se ustavil ob umazani grivi pijanega škrata.
Prebledela je in se v trenutku zvila v smrčečo in slinasto gmoto na klopi. Popolnoma tresoča se je poskušala osredotočiti na zvoke, ki so preplavljali gostilno. Le po bližajočih težki korakih bo lahko predvidela škratov premik. Tresla se je, pa ne od pijanskega smrčanja ter v potni roki stiskala do sedaj uporabni srebrni nož.

Fredie je prihajal k gostilni. Zamudil je kar nekaj časa in ravno zaradi tega je imel čuden okus v grlu. Že nekaj metrov stran je zaslišal glasno glasbo, smeh in takoj je pomislil na najhujše: pijana bitja, ki se tepejo v gostilnah in si z težkimi lesenimi vrči piva razbijajo glave. Zamižal je in po tiho odprl vrata gostilne se sklonil, tako da ga ne bi nihče videl. Ni bilo tako hudo, bil je vesel, vedel je da bo to čisto tipičen dan, ampak ni bil. Ples, veselje, smeh? Je to sploh možno ko si pijan? Tega še ni vedel, zato niti slučajno ni hotel to zdaj poskusiti, komaj je dopolnil 18 let in še drugi so mu govorili, da bo bolje da se naj umika gostilen, ampak bil je odločen poskusiti. Gledal je druge, ki so tako hitro spraznili vrče piva. Oči so mu bingljala sem ter tja in se le ustavile. Nobenega ni poznal, bilo mu je tako kot, da, da… V glavi si je zamislil ta dan. Tudi kakšnega prijatelja bi bilo dobro spoznati…Na ustnicah je naredil širok nasmeh in se končno dvignil. Hrbet ga je že pošteno bolel od plazenja po tleh in še hlače je imel blatne. ''Uh, vsaj niso iz živalske kože.'' Je dejal in to bolj po tiho, upal je da ga noben ni slišal. Spet se je sklonil, da si je z roko očistil hlače in se vzravnal.

(Odštela 980. Lea.)

[hah, a si res tolk reuna da rabiš un bogi zlatnik? Arm ne ve, je pa res da trezen neki sumi. Zdej nima blage, nč bat ]

Še preden je lahko dvakrat pomežiknil in morda celo slišal Metkin odgovor, ga je nenavadno prožna in poskočna Lea povlekla na noge, ne da bi se ob tem zmenila za njegovo šibko protestiranje. V svojih ihti, da bi ga skozi neverjetno gnečo zvlekla na sredo plesišča, se ni za druge zmenila niti toliko, da bi pazila na pivo. Na pivo! Zgroženo je opazoval ogorčenje, ki se je risalo na obrazih lastnikov politega piva. Na neki točki je morda začutil celo kanec sočutja za uboge reveže, ki jim je gospodarica min-rimmonskega podzemlja tako neusmiljeno odvzela enega izmed največjih užitkov v življenju. Srce se mu je paralo, ko je opazoval zlatorumeno tekočino, ki je s polžjo hitrostjo padala proti tlom in se nato z glasnim pljuskom polila preko zlizanih tlakovcev, ki so sestavljali tla gostišča.

Zasukal se je k Lei z namenom, da jo seznani kakšno hudodelstvo je pravkar zakrivila, a ga je zadel še en, večji šok. V smrdeči, pijancev polni krčmi v kateri je prevladoval vonj po človeških izbljuvkih in pivu, je nenadoma začela igrati glasba. In ne katerakoli glasba, ne! Ni bila to glasba, primerna razvratni gostilni, v kateri se je drenjala opita srenja. Bil je valček. Armadalu so se oči široko razprle in od vsega presenečenja je moral narediti še en požirek dragocene pijače, ki je zadovoljno lizala robove njegovega okovanega vrčka. S pogledom, ki se je premo sorazmerno s številom bokalov bližal dvojnemu, je drsel po nekoliko zamegljeni množici; bog ve, da veliko počasneje, kot bi mu ugajalo. Ko vendarle ni opazil izvira nenavadnih zvokov, je skomignil z rameni in prste tiste dlani, ki se je oklepala ročaja vrčka, prepletel z Leinimi. "Gospodična?" se je pomuzal in ji pomežiknil.

Morilec ni bil nikdar kaj prida plesalec, a ko se je po njegovih žilah pretakalo več piva kakor krvi, se zadeva – kdo bi si mislil, kaj? – ni kaj dosti izboljšala. Na srečo so bili pijani vsi in tako njegova sposobnost krožnega premikanja v prostoru, ki je bil za to čisto premajhen, sploh ni izpadla tako katastrofalno; relativno na ostalo množico, seveda, ki se je pričela majati in zibati ob počasnem ritmu, ki je preveval nagneteno sobico od politih tal do zakajenih, črnih tramov. Vrtenje mu je v trebuhu vzbujalo dobro znan in zelo neprijeten občutek, zato se mu je trudil izogibati kolikor se je pač dalo; in na njegovo srečo je ljudi prepolna soba zagotavljala idilične pogoje za takšno početje. Medtem ko sta se nerodno gibala na počasni ritem in si stalno drobila prste na nogah, se je Armadal še vedno trudil, da bi tu in tam ukradel kakšen srkljaj iz svojega vrčka. Pivo je bilo navsezadnje nenavadno dobro – bil je sicer prepričan, da so recept ukradli Beleriandčanom – in dokler ga je lahko dobival zastonj, se priložnosti ni mislil prav nič otepati.

[Dodala en zlatnik Metki in ga odštela Armu, hahah ]

Neprijeten hrup v krčmi je preglasil počasen valček in Lea je zadovoljno dvignila brado. Zdelo se ji je povsem samoumevno, da je nekdo uslišal njeno željo, zato je glasba ni presenetila - za razliko od zmedenega Armadala, ki je s pogledom krožil po krčmi in očitno skušal razvozlati njen izvor. Bivši ljubimec jo je nerodno prijel za roko in vodil njuno pozibavanje v krogu, ki ga je Lea kljub svojemu pijanemu stanju ocenila kot katastrofalnega. Fant se je prav očitno bolj zanimal za vrček piva kot zanjo in je prav žaljivo grešil takte čiste glasbe valčka. Ko ji je še šestič stopil na prste, je imela morilka vsega dovolj. "Ustavi se!" je glasno zahtevala in ga dregnila v prsni koš. "Sploh se ne trudiš," ga je glasno obtožila in mu brezobzirno vzela vrček iz roke, naredila požirek in ga odložila na najbližjo mizo, kjer so se zanj takoj začeli ruvati trije pijanci. Odločila se je prevzeti pobudo, se privila nevarno blizu svojemu soplesalcu in ga prijela za roko, drugo pa postavila na svoj hrbet. Sama je s prosto roko zgrabila Armadala za levo ritnico in ga pritisnila precej bližje sebi. "Zdaj bova plesala," se je zahihitala, prevzela pobudo in precej samosvoje izvedla prvih nekaj korakov slavnega valčka. Zaporedje je bilo morda povsem zgrešeno, a vsaj ritem je lovila mnogo bolj kot deček, ki ga je držala tesno pri sebi. Saj ne, da bi bil takšen položaj kdove kako udoben in prijeten, a vsaj imela ga je pod nadzorom, ki pa ji je iz trenutka v trenutek bolj uhajal.

Njegove ustnice so bile od roba vrčka oddaljene le bornih nekaj centimetrov, ko mu je nenadoma nekdo iztrgal dragoceno pijačo izpred ust in jo – bogokletno! – nastavil na lastne ustnice. Arm je v zgroženi opitosti opazoval kriminalko, ki je nato njegov – njegov! – vrček brezbrižno zalučala na najbližjo mizo, kjer so na preostanek piva planili pijančki kakor mrhovinarji na truplo. Morilcu je obupano zatrepetala zgornja ustnica, a ga je Lea ustavila, še preden bi ga popadel čustveni izbruh. Z nenavadno močnim prstom, ki mu ga je zabila naravnost v sredo prsi, sta se nenadoma znašla v dolgo pozabljeni situaciji, in Arma je prevzel občutek deja vúja. "Ah, Lea," se je temnolasec skušal izviti iz grozečega objema z eleganco, ki je lastna vsakemu opitemu morilcu; nikakršno torej.

Iz trenutka v trenutek mu je v bližini nevarnega dekleta postajalo bolj vroče in dobro je vedel, da ima zatohlo vzdušje v krčmi bore malo opraviti z njegovo situacijo. V tisti sekundi, ko ju je napadalno dekle odvleklo v malce bolj opuščen del gostišča, jo je vendarle zgrabil za obe grabežljivi roki in jo odlepil s sebe. "Saj razumem, da se mi ne moreš upirati, srček, ampak nisem dovolj zabit, da bi te spet pijano zvlekel kamorkoli," ji je skušal povedati s tolikšno resnostjo, kot je je bil le zmožen spraviti skupaj v prijetno opojenem stanju. "Niti slučajno ne bom spet prenašal tvoje tamale, kako zjutraj vdira v sobo in se čisto nalita dere neumnosti," stresel je z glavo in segel po vrčku, ki ga je nekdo pozabil na mizi v mračnem kotu. Naredil je dolg požirek in rjavolasko pokroviteljsko potrepljal po glavi. "Saj boš prenesla eno noč brez mene, kaj?" ji je pomežiknil in se bedasto zarežal, sveto prepričan, da se mu nobena ne more upreti; sploh pa Lea, ki je že okusila njegove čare in je dobro vedela, kakšno noč naslade zamuja.

V mesto sta čarovinici prišli pod krinko noči, ki pa bi se najbrž bolje obnesla če ne bi začel padati sneg, najprej nežno naletavati, da je v kombinaciji z mesečino poskrbel za čudovit, naravnost pravljičen prizor, nato pa čedalje močneje, dokler ni bila vidljivost že tako slaba, da je bilo praktično nemogoče videti dalje od svojega nosu. Sveže zapadli sneg in stopinje v njem so Belree jezili, zato je bil tempo iskanja gostilne, v katero sta bili z Amethyst namenjeni precej hiter. A vseeno jima je sprehajanje po Lossernachu vzelo veliko časa, padavine pa niso kazale namena, da bi se umirile, kje pa – celo okrepile so se. »Prekleto,« je zamrmrala temnolaska, ki si je lase že dolgo nazaj skrila pod globoko kapuco svojega debelega ogrinjala, ki pa ni več kljubovalo mrazu. Le občasno sta srečali kakšnega meščana, ki je ob obupnem vremenu hitel po svojih opravkih, in izgledalo je, da se edino Shen veseli snega. »Prekleto,« je ponovila, »To gostilno poznam, prav tako krčmarja. A tukaj nisem bila že dolgo, in v teh razmerah se tukaj preprosto ne znajdem,« je obupano odkimala z glavo, v istem trenutku pa ji je v glavo šinila izvrstna ideja in zamrmrala nekaj besed, ki so povzročile, da se je čarovnicama pred nosom pojavila srebrna puščica, ki ju je odvedla v pravo smer.

Že v ulici pred gostilno je bila zbrana kar zavidljiva množica ljudi, nekateri so bili že pošteno pijani, drugi pa so še čakali znance, da bi z njimi vstopili na pivsko tekmovanje. Sicer je Belree zelo dobro vedela, kako slabo prenaša alkohol, a cilj njene udeležbe tukaj ni bila zmaga, pač pa brezskrbno druženje, brez boja., vsaj tako je upala. Pred vhodom je Thysi povedala, da naj gre noter kar brez nje, saj je sama morala še poskrbeti za Shena, ki ga pač ni mogla vzeti s sabo v gostilno, kjer večina tigra še videla ni, kaj šele da bi spoznala človeka, no, čarovnico, ki bi ga imela za domačo žival. Tako je svojega ljubljenčka odpeljala v hlev, kjer je bilo privezanih nekaj konjev in mu ukazala, naj se uleže na kup sena ob nekem poniju. Na srečo ji ni ušlo, kako se je obliznil, zato mu je zabičala še: »Da ne bi slučajno.« Potem si je s pasu odpela dolgo bodalo, kakršnega je imel redko kateri forestčan, ter svojemu tigru pustila še tanko verigo, da ju čuva. Tako je šla v gostilno neoborožena- no, skoraj, saj je med gubami svojih oblačil še vedno skrivala nož. Skoraj je že zapustila hlev, ko je s kotičkom očesa opazila, da je poni, k kateremu je posadila Shena, nekam znan. Hudičevo znan. Sranje, je zaklela v mislih, ko je ugotovila da gre za tisti primerek, ki si ga je lastila davna znanka Luthien, kar je pomenilo, da je tudi ženska, ki ji v boju proti podivjanem škratu ni dovolj pomagala, še manj – sredi njega je nečastno pobegnila, na pivskem tekmovanju. Le upala je lahko, da bo ob njenem prihodu že dovolj pijana, da ne bo opazila kdo je, oziroma še bolje, da se je ne bo spomnila.

V nekaj korakih je prečkala kratko razdaljo med hlevom in gostilno, v kateri je vanjo v trenutku udaril najprej oblak toplote, nato pa še vonj po hrani in pijači. Ob kruljenju po želodcu se je spomnila, kako dolgo že ni ničesar pojedla, in tako se je prerinila do pulta, kjer je začela oprezati za lastnikom in glavnim točajem. Ni ga našla takoj, saj je za spremembo bila tam zmešnjava številnih delavcev, a ko ga je, se je ob njenem zvonkem glasu obrnil ter jo bučno pozdravil, navrgel šalo ali dve na njene pivske sposobnosti ter s poštenim nasmeškom, značilnim za svetlostrance vzel njene zlatnike, ki so predstavljali prijavnino na tekmovanje. Potem ga je še prijazno vprašala, katero prosto sobo je prihranil zanjo ter naročila neko jed, ki so jo pač stregli, ter majhen vrček piva. Ob omembi sobe lastnik je zmajal z glavo, a ji rekel, da lahko prenoči v podstrešni sobi, ter ji v roke potisnil krožnik z nekakšno pito ter ogromen vrč pijače, ki je bil veliko prevelik za Beline pivske sposobnosti. Hrano je pojedla kar za pultom, saj ni bila kakšna kulinarična umetnina, ki pa je, roko na srce, v 'Žgolečem slavčku' ni niti pričakovala. S skoraj še vedno polnim vrčem piva se je nato začela prerivati med čedalje bolj pijano množico, dokler ni našla Amethyst, ki je medtem očitno srečala dva stara znanca, ki sta se očitno odpravljala plesat. Preden se ji je uspelo prisesti, sta to očitno že izvedla, ali pa idejo opustila, saj sta ji že izginila iz vidnega polja. Zato pa je še vedno trdno na klopci sedela očitno že precej vinjena Amethyst.

»Hej,« se je nasmehnila, nekoliko navihano ter nežno nagnila glavo v levo in jo s tem 'neopazno' položila na ramo pijane čarovnice. »Dobila sem nama prosto sobo,« je še pripomnila ter naredila še en požirek piva, ki jo je počasi, a vztrajno potiskal čedalje bolj v prijetno okajeno stanje.

Počasi je srkal svoj vrč piva ter s pijanimi očmi zrl predse. Tu in tam je mrko pogledal natakarja, ko je ta prišel mimo. Nenadoma je zaslišal tresk. Svoj vrč piva je zvrnil po pultu na glavi pa začutil delce stekla ki so počasi polzeli za njegov vrat. Zamežikal je z očmi ter se poskušal zavedati kaj se je zgodilo. V roki je sedaj držal še samo steklen ročaj piva. Degorjev obraz se je nakremžil v obliko katere se je zdrznil celo točaj. Steklo v njegovih rokah je ostro zaškripalo ter se razletelo. Sunkovito se je obrnil nazaj ter pregledal okolico za sabo. Večina ljudi je bilo pijanih spalo na klopeh in mizah vendar njegovo pozornost je ujela mladenka, ki jo je bežno ob svojem prihodu videl stati nekaj korako vstran od njega. Njen obraz je bil prestrašen, takšen katerega ni uspel nikoli pozabiti. Zazrl se je v njo ter pasje zarenčal. Misli so mu začele divjati, alkohol ki ga je držal v sebi mu je zapiral pot do razuma ter prijaznosti. Spomini ki jih je nosil v sebi so se zopet začeli prevračati v slabo stran. Bil je na tujem ozemlju, v gostilni je sevala velika temačna energija, katero je lahko začutil vsak, četudi v krvi ni imel niti kapljice magije. S svojo desno roko je grobo pograbil za ročaj bojne sekire, katera je še vedno počivala globoko zarita v lesenem pultu. Z glasnim treskom je s sekiro odlomil kar večji kos pulta ter sunkovito skočil iz stola. Pristanek na nogah mu je zameglil pogled a srd mu je kri zopet pognal v glavo. Svojo pozornost je osredotočil na mladenko, ki je edina bila sedaj počivala za mizo brez svojega vrča. Sovražniki bodo trpeli tako kot sem jaz. Izostril je pogled ter sekiri dodal zalet. Že res da pri takšnih rečeh ni bil toliko spreten vendar je svojo sekiro poznal boljše kot katerega koli škrata v svojem življenju. S kratkim bojnim krikom je sekira z ostrejšim koncem poletela čez gostilno proti mladenki. Moral si je priznati, da nikoli ni znal dobro meriti, še nikoli pa ni svoje sekire metal v sovražnika preden je vase nalil tako velike količine alkohola. Več pijancev je s krikom planilo po konci, ko je več manjših tresk lesene mize poletelo po konci. Rezilo se je globoko zarilo v mizo, nekaj centimetrov vstran od glave njegove tarče. Medtem, ko je škrat dobil svojo pozornost, ta vseeno ni odlašal. Proti mladenki se je pognal s svojim ščitom uperjenim predse. S svojo težo in zagnanostjo je odbijal pijance, ki so mu bili v napoto medtem pa strahovito in noro kričal. Besede so bile večinoma škratovskega izvora, katerih navadni ljudje niso razumeli, kvečjemu bi si ob njih tudi vsak navaden škrat zatiskal ušesa. Presenečenje traja le nekaj sekund, moja opita bojna narava bo trajala večno.

Temnilo se je in Septimus je ravno prihajal v mesto. Ta čas mu je bil najbolj všeč; zima ponoči. Rad se je sprehajal po nočni okolici, ko na ulicah ni bilo nikogar, ki mu bi lahko kaj očital. Tisti večer je bilo nepričakovano drugače. Že od vhoda dalje se je po mestu slišalo pogovarjanje ter smeh iz gostilne pri Žgolečem slavčku, ki jo Septimus ni niti slučajno ni maral. Ni maral biti v družbi. Seveda so bili v gostilni najbolj moteči, saj za njegove pojme, škratje in vilinci. Nič manj tečni pa niso bili niti čarovniki dobre strani ter navadni ljudje. V mestu je bilo zadnje čase , za njegove pojme preveč Džinov, ki jih je brez izjem prav tako sovražil. Ko je hodil mimo trga proti svojemu doma ga je ta hrup tako moril, kot ga morijo izmišljene pravljice o njem in njegovem domu. Sploh ni vedel, kaj je ljudem, da imajo toliko proti njemu in njegovi stari, skoraj porušeni kolibi. Še manj pa je vedel, ko je pomislil, da živi kar nekaj ulic stran od centra mesta in ga ljudje še vedno zbadajo. Kaj jih briga o meni, saj živim daleč stran od njih, se je večkrat spraševal. Kar sam od sebe je zavil proti gostilni, da bi z urokom utišal ljudi, ki so bili tam trenutno prisotni. Svetloba je sevala že ulico pred Žgolečim Slavčkom. Septimus je bil tako jezen ne njih, kot še nikdar. Ko je končno prispel na cilj, ni vedel , kaj naj stori. Najprej je pogledal skozi okno. V gostilni je bilo nabito polno. Kar naenkrat pa si je tudi sam zaželel vrč piva. Nekaj časa se je obotavljal. Po dolgem premisleku so se škripava vrata le odprla. Iz za vrat je pogledal v črno oblečen Septimus ... ta je zaprl oči in sam pri sebi momljal neko molitev neznane vere. Še preden bi lahko, kdo, kaj rekel se je fant obrnil, zaloputnil vrata ter s hitrimi koraki odhitel v stransko ulico proti domu. Med hojo se je začel zavedati, da se bo mogel sprijazniti s tem, da ga nihče ne mara... Njegova pot je bila "dolga", pa čeprav je hoje le nekaj metrov. Razmišljal je, ampak se nikakor ni mogel zbrati. Po nekaj minutah hoje je le prišel pred svoj dom. Ko ga je zagledal je žalostno zavzdihnil ter obstal. To je delal nekaj sekund, ko je spet naredil nekaj korakov do klopce, ki je bila pred kolibo. Sedel je nanjo ter si začel ogledovati nočno okolico, ki mu je bila izredno pri srcu. Sovražil je dnevno svetlobo. Sedel je nekaj ur ter poslušal glasove iz gostilne. Ko so glasovi poniknali se je še sam odpravil v svojo kolibo.

(Odšel je. 474 besed.)

Amethyst se je prav mehko hahljala, ko je opazovala Leo in Armadala v pijanem in brutalno ne elegantnem valčku. Pravzaprav je kar uživala tako v samoti v gostilni prepolni delno prisebnih osebkov. Par ji je kmalu izginil izpred oči, a se je čarovnica odločila, da bo ohranjala glasbo do konca pesmi. To ji ni ravno uspelo, saj se ji je kmalu pridružila Belree in je Thysi pretrgala koncentracijo, tako da je skupaj z njo tudi glasba odšla. Počasi je odpila še nekaj piva, ki ji je gladko steklo po grlu, ko se je njena sopotnica udobno namestila v Thysino neposredno bližino. "Utrujena?" je vprašala, ko ji je Bel položila glavo na ramo. "Bila je kar dobra pustolovščina, ja." Ni bila prepričana ali je to rekla bolj sama sebi, spominjajoč se vseh prigod, ali je bilo namenjeno dekletu poleg nje. Najprej ni čisto dojela kaj ji je Bel dejala o sobi, saj je bila še vedno izgubljena v spominih, zato je le nerazumljivo pritrdilno zamrmrala, a ko je bolje pomislila je šele dojela poln pomen njenih besed. Hmm, morda je le utrujena? Ali si morda česa obeta. Verjetno je le utrujena, saj je smiselno, da si rezerviraš sobo, raje kakor spati tukaj v pritličju. Amethyst je še nekaj časa razmotavala Belino preprosto poved, nato pa se odločila da ni vredno in da bo pač samo počakala na razplet dogodkov.
"Druščina je pa že kar razvneta kaj praviš?" je vprašala sopotnico in opazovala razgrajajočega škrata. "Hm? Je to res škrat? Ooo, škrata nisem videla že celo večnost!" je kar navdušeno vzkliknila, nato pa se namrdnila zaradi njegovih bojnih krikov in vihtenja zajetne sekire. "Če kaj poznam gostilničarje tale ne bo prav dolgo ostal na toplem."

[A se spomne kdo kake barve lase ma trenutno Thysa? Sm pozabla kaj sm napisala in kje.
Degor: Koga si pa ti točno mislu v postu?]

Volke se je zdrznil, ko je v gostilno vstopil kuštrav škrat ter s sabo skoraj odnesel podboje vhodnih vrat. Lossarnach je zagotovo bilo mesto vseh ras, saj je tukaj lahko opazil vse vrste prebivalcev. Od nepridipravih, do škratov, ki so bili v tem času in po govoricah še posebej redki. Skrbno je opzaoval mladenko, ki se je vedno tako rada priplazila ljudem izza hrbta ter se poigravala z nevarnostjo. Škratov odziv nanj, ga je nekoliko premrazil, svoj vrč piva je malenkost odmaknil vstran ter malenkost zardel. To tudi ni bilo več tako težko saj mu je vročina že butala v glavo od polovice praznega vrča. Tu in tam se je nežno spogledoval z dekletom, ki mu je pred nekaj minutami na precej srhljiv način grozila s smrtjo. Bil je zmeden, saj je na zunaj dajala precej nedolžen videz a njena dejanja so bila skoraj zlobna in škodo željna. Najbrž morajo biti takšne prav vse ženske... je pomislil ter skomignil z rameni, medtem ko je vanj buhtnila pena piva. Zamežikal je ter pogledal svoj vrč piva, ki je bil še cel nato pa na drugo stran pulta kjer je lahko videl škrata s kar nekaj črepinjami, ki so počivale na njegovi glavi. Nekoliko megleno je v ozadju opazil njo, nedvomno si je punca zopet zaželela težav a tokrat na veliko srečo, sam ni bil tarča. Škrat zagotovo, ni prišel v gostilno z dobro voljo. Treske pulta so poletele v zrak in ko je zagledal, kako je ta sekiro zalučal na drugo stran gostilne h punci se je močno zdrznil. Ob glasnem poku, ko je sekira zarila v mizo zraven punce, je sam skočil iz svojega stolčka. Še preden je lahko videl kaj se dogaja, je lahko slutil, da se škrat ni odpravljal proti plesišču. Skočil je proti vratom, ki so bila zaradi poškodovanih podbojev priprta, ter nemudoma smuknil skoznje. Kri mu je butala v glavo zaradi svojega prvega vrča piva a hkrati je poskušal razumeti, kaj se je zgodilo takrat, ko je škrat meril v njo. Stresel je z glavo ter se oprl na zid gostilne. Mar me ni bilo strah zanjo? Saj mi je vsaj dvakrat želela prerezati vrat! Krivil je alkohol a je imel en spopad to noč dovolj. Kljub vsemu ropotu in bobnenju, ki ga je bilo slišati v gostilni je izginil skozi noč.

Lea je namrščenih oči skušala razumeti, kaj ji je Armadal pravzaprav hotel povedati, a je - kot že tolikokrat - ostala brez odgovora. Želela je plesati, a komaj ji je uspelo začeti uživati v glasbi, jo je odrinil od sebe in ji začel razlagati nekaj o zabitosti in tamali - je mislil Nemesis? Kaj za vraga ima ona opraviti s tem? Ni ji bilo všeč, kako močan je bil in kako z lahkoto jo je obvladal; rada se je počutila močno in nezadovoljno je zavihala nos nad tem podrejenim položajem. Da sploh ne govorimo, o tem, da je fante spet pograbil vrček piva in začel z njo govoriti z nekakšnim slinasto pokroviteljskim tonom, ki ji ni bil niti malo všeč. Kolcnila je in se prijela mize za sabo, za trenutek pretehtala svojo koordinacijo, nato pa se v bolj ali manj elegantnem gibu dvignila in usedla na mizo, da so ji boleče noge prijetno zabingljale v zraku. Bila je zadovoljna, da je sedaj lahko gledala Armadala z iste višine. "Nimaš pojma, za kaj se gre, ane?" je malo posmehljivo vprašala in pomigala s prstki na nogah; presenečeno je ugotovila, da ji čevlji že precej razpadajo in da si mora kupiti nove. Tako odsotno strmeča v svoja stopala prav gotovo ni bila videti preveč pri zdravi pameti, a to se ji v tistem trenutku ni zdelo preveč pomembno. Z razočaranjem je zaznala, da se je valček nekako kilavo končal in prevzelo jo je razočaranje; tako lepa glasba, ona pa je pol časa zapravila za prerekanje s tem zoprnim fantičem, ki je sploh ne razume! Po drugi strani pa ni mogla zanikati, da ima seksi roke in kolikor ni marala močnih moških, so jo hkrati tudi intenzivno privlačili. Potem se pa znajdem v teh zoprnih situacijah, se je namrdnila in zavrtela glavo, da je zaslišala zabavno pokanje v vratu. Vstala je, še vedno na mizi, in previdno ujela ravnotežje ter se razgledala po krčmi. Na njeno veselje je nekdo pogrešal glasbo od prej, od nekod so privlekli tamburine in lutnje* in pričeli igrati precej bolj živahno glasbo. Njeni asociativni centri so ji v mislih navdušeno prikazovali sliko za sliko. "Prav," je še navrgla Armadalu, "če ne boš ti ..." Preostanek stavka se je izgubil med protestnimi kriki zagnanih pivcev, ki jim je Lea pravkar stopila na mizo z nejasnim načrtom, da bi morda šla do Metke. In ker so bila tla pač preveč nagužvana, se je odločila za hitrejšo pot, s katero pa ostali, ko je stopicljala po labirintu med njihovimi vrčki, niso bili tako zadovoljni. Presenetljivo ji je kljub temu uspelo doseči cilj. "Oooo Metka!" je zapela neubrano, a navdušeno, "bi plesala? Tu na mizi je ogromno prostora," je smeje vabila čarovnico, ki je imela ob sebi dekle, ki ga Lea ni poznala, vendar se ji je v tistem trenutku tudi zdela povsem nepomembna.

(* nimam pojma o srednjeveških glasbilih, tko da me popravite. )

Ko je se je njeno telo v prestrašenosti skrčilo na velikost majhnega dekletca in so bile njene misli na višku zbranosti, se je v mizo ob Luthienini glavi glasno zarila sekira. Slišala je škripanje lesa in čutila poleteti trske. Surova pijanska moč je uspela razklati težko hrastovo mizo in njena lica so bila polna rdečih prask, ki so jih povzročile v vse smeri leteče iveri. Počasi si je pihnila lase s čela in v delcu trenutka zaznala kosmato maso, ki se je precej hitro in za psihično ter treznostno stanje dokaj ravno, v liniji, premikala proti njej. Široko je razprla zelenkaste oči, napela vse mišice in si v glavi štela utripajoče se sekunde do skoraj neizbežnega trčenja. Presenečala jo je njena lastna zbranost, malo neznačilna za človeka, ki se v vaški gostilni nepremišljeno naceja grenke žlobudre, imenovane pivo. Po tej neumestni misli je hitro skrčila vse mišice, ki jih je premogel njen kitast hrbet in se v upanju, da bo škrat počastil masivno klop s vsaj kakšnim dotikom svojega obilnega trebuh, potegnila nazaj k steni.
Tako prilepljena na mrzlo in umazano steno je s kotičkom očesa ujela malega bledega smrkavca, na katerega je v naglem in nasilnem zasuku dogajanja nekako pozabila in ugotovila, da je večina pene, ki je ostala v njenem vrčku po poletu sedaj venčala njegovo kuštravo glavo. Kljub dobesedno veliki grožnji, ki se ji približevala, si je dovolila izpustiti majhen smehec. Prekrit in svetleč je rahlo spominjal na premočenega, a prisrčnega cucka, ki se v dežju priplazi v hlev in zaspi ob vratih. Očitno je bilo, da se, ko je ozračje postalo malce bolj napeto od navadnega namakanja v pivu, namerava odplaziti domov, spat pod kakšno plesnivo pernico v seno. Lahko bi se potrudil in opazoval škratovsko tragedijo, ki se bo pripetila njegovi novi, njemu seveda ne preveč simpatični znanki… je pomislila Luth, ko je izginil skozi vrata, katere podboje je s sabo odnesel že dostikrat omenjeni, približujoči se škrat.
Skoznje je namreč v gostilno vdiral po dimu smrdeč vlažen zrak, ki je ovijal zaspani in zamegljeni Lossarnach, poln senc, ki so se plazile po ozkih uličicah in prežale na smrkavce, ki so se pijani klatili iz gostilne domov. Upala je, da se bo kmalu lahko tudi sama skobacala v taisto noč, takoj ko ji upravičeno razburjeni škrat dovoli preživeti in seveda ko bo njena hlepeča želja po alkoholu potešena. Nekako megleno se je spomnila še, da bi bilo spodobno, preden slinasta zasmrči v kakšnem kotu, obiskati temačni prostor zunaj in preveriti Lalaith in njene sedelne torbe.
Nato pa je njeno vsemogočno pozornost spet uspel ujeti naglo približujoči se škrat in odštevalnik v njeni glavi je naznanil njegovo zelo verjetno srečanje s klopjo, prekrito s trskami in poplavljeno s pivom.

((upam da nisem česa zelo falila - če sem, mi prosim povejte in ja cest nisem uporabila ker naj bi bila Cal že v Lossarnachu, upam da je tudi to okej (: pa prijavnino mi odštejte

Bom odštela. Ja vse si ok naredila, sej nekje je treba začet. Lea))

Amethyst se je nasmejala Leassi, ki se je uspešno prebila do Thysine mize, vijugajoč med kozarci piva. Najprej je plesanje ni najbolj mikalo, kljub Leinem povabilu, a se je njeno telo sčasoma samo začelo premikati bo vibrajočih ritmih, ki so pronicali skozi čarovničine celice; z nogo je začela po ritmu udarjati ob tla, njen trup pa se je začelo ritmično zibati. Kakor je glasba postajala vedno bolj živahna, tako so se svetlili Thysini lasje, ki so bili v končnem stanju zelo svetlo blond. Malce grobo je otresla Belree z rame in se kar v škornjih povzpela prek klopi na njuno mizo ter se popolnoma predala ritmu. Zvijala se je v ritmu glasbe, se vrtela, v valovih spuščala in dvigovala roke, ko so noge našle svoje lastne korake. Nato je enkrat med pesmijo prijela Leassi ter jo zavrtela dvakrat okoli njene osi ter jo prižela k sebi v zaprto valčasto držo in tako nadaljevala nekaj hitrih korakov, ki niso pripadali nikakšnjemu plesu. Thysa se je predala plesu, z nasmehom na obrazu se je vrtela skupaj z Leo in pravi čudež je bil, da se nista spotaknili ob kakšnem vrčku, ki se jima je prijazno nastavljal. Zgodilo pa se je nekaj podobnega, namreč da se je eden izmed napol polnih kozarcev piva nahajal preblizu roba mize in Amethyst je, nepazljiva kakor je bila, med obratom brcnila vrček, da je pristal naravnost v Belreejinem naročju. A čarovnica tega niti ni opazila, temveč je nadaljevala ples, spustila roko z Leinega hrbta in jo potegnila k sebi, da se je obrnila pod njeno roko in sta naprej nadaljevali ples bolj sproščeno in samosvoje. Uživala je v tej norosti, sproščenosti in družbi bivše sestrine pajdašice, počutila se je svobodno in srečno, kar se ni velikokrat zgodilo, posebno ne v družbi, saj velikokrat ni bila prava. Pa tudi druge opravke je imela, po Min-Rimmonu pa ni mogla proizvajati glasne glasbe, da bi na njo plesala, saj bi jo verjetno kdo prej ali slej zaštihal. Morda pa bi se kdaj le morala uvaliti med kakšne svetlostrance, ti vsaj prirejajo dvorne plese, je veselo pomislila migajoč s svojo suho ritko.