Ulice

Leassi je hodila po temačni ulici in s svojimi skoraj črnimi očmi oprezala, kje bi lahko dobila kaj za pod zob. Na hitro se je zazrla čez ramo in pogledala hišo, v kateri je prebivala zadnjih nekaj tednov...
Plesniva in stara, a pravim ji dom... smešno, ne? Čeprav tega nisem hotela, sem se nekako navezala nanjo... prekleta čustva!!!
Nekoliko jezno je svoj pogled uprla naprej po ulici, v smeri v katero je hodila. Upala je, da bo kmalu naletela na svojo pajdašinjo Opal...
Če bi bila dober človek, bi ji rekla prijateljica. Pa ji lahko? Lahko rečeš prijateljica nekomu, s komer moriš? S komer te ne povezuje nič, razen strasti do zlobe, teme in smrti... Pa kaj se sploh ubadam s tem! Čustva so za slabiče! Jaz izkoriščam njo, ona mene. In jaz o njej razmišljam kot o prijateljici...
Tudi Opal je ob tem času nedvomno iskala hrano, nedvomno bo naletela nanjo. Min-Rimmon navsezadnje ni tako veliko mesto...
Leassi je na pragu hiše levo od nje zagledala fantička, ki je jedel rezino kruha. S trdim, odločnim korakom je pristopila k njemu in mu kruh iztrgala iz rok. Otrok se je nemudoma začel cmeriti, Leassi pa je le prezirljivo odkorakala naprej.
Oh, otroci... Leassi je kar prhnila. Zdaj so tako nedolžni, a ko le malo odrastejo, bodo postali prav takšni, kot smo mi...
Z nasmehom mračnega zadovoljstva je na hitro pogledala nazaj proti fantiču. Videla je, kako je ven prišla ženska, očitno njegova mama, otroka zgrabila za roko in ga surovo potegnila v hišo, vrata pa zaloputnila. Leassi je, kar nekoliko pomirjena, hodila naprej, proti trgu. Pri tem je žvečila z lahkoto pridobljen kruh in se prezirljivo nasmihala.

"Koga vidim? Seveda, mojo najdražjo prijateljico Leasi!!" Je čez vso ulico zaklicala Opal, da bi jo morilka opazila. Tisto s prijateljico ni bilo čisto res, resda sta bili veliko skupaj, predvsem ponoči, ko sta v popolni temi in tišini plezali od hiše do hiše ter morili in kradli, vendar nobena drugi ni zaupala, bili sta le pajdašici. Svetlolaska je stopila do Leassi in jo potrepljala po rami ter dejala: "Koliko časa se že nisva videli ne? Ravno včeraj sem razmišljala o tem, da bi lahko okradle Zoglonga. Velik podvig, ha? Vendar se da narediti vse le dober načrt potrebujeva." Ko je govorila o kraji kralja mesta je šepetala, saj ni hotela, da jo slišijo Zoglongovi vohuni. V Min-Rimmonu si moral biti vedno pazljiv, saj je imela skoraj vsaka stena ušesa.
"Prej sem bila pri obzidju, potem pa sem odšla na tržnico po hrano, nato pa sem šla k Zripotu. Nekaj malega sem si kupila, bi ti pa priporočala, da greš tudi ti malo pokukat k njemu, saj ima nove strupe," je nadaljevala kruta mladenka ter nato vgriznila v rdeče jabolko ter Leassi ponudila sočno hruško.

Leassi je že mislila, da ta večer Opal ne bo našla, a se je prikazala izza hiše. Stopila je k njej in ji odzravila: ''Živjo, kolegica. Sem že mislila da te danes ne bo.'' Zdaj sta korakali skupaj, in Lea je opazila, kako se ju ljudje že na daleč izogibajo. To jo je spravilo v neverjetno dobro voljo, pač, bili sta zelo znani po svoji krutosti.
''Okrasti Zoglonga, kaj? Imaš pa visokoleteče plane za navadno zločinko.'' Malo je premolknila in se temeljito razgledala okoli sebe. ''Vseeno mislim da bi nama skupaj uspelo, vendar morava narediti načrt. Jutri, ob devetih zjutraj, na standardnem mestu v Podzemlju?''
Leassi je sprejela ponujeno hruško in s prsti sumničavo zdrsnila prek nje. Nato je naredila hiter, previden ugriz in se očitno odločila, da z njo ni nič narobe. Pojedla je sadež do konca in rekla: ''Tudi jaz morem k Zripotu, verjetno bom šla jutri zjutraj.'' Pretkano se je nasmehnila. ''Greva do pekarne? Zdajle Prest verjetno že zapira, brez težav bomo sunile kaj kruha...''
Pri govorjenju Opal ni niti gledala, saj se je ves čas ozirala okrog in s svojimi skoraj črnimi očmi motrila vse okoli sebe. Kje drugje bi se zdelo, da ima preganjavico, a dobro je vedala, da moraš biti v Min-Rimmonu ves čas pazljiv in pripravljen na vse. Ona in Opal, sta bili še posebej osovraženi in sploh v tem predelu mesta ju je skoraj vsak dan kdo poskušal ubiti.

"Lea, resda živim na cesti ampak nisem navadna zločinka," je z zaigrano jezo v glasu dejala Opal. Prezirljivo je gledala v ljudi okoli sebe, ki so se prestrašeno umikali. Strahopetci. Kakor, da se bosta na sredi ceste spravili na nedolžne mimoidoče.
"Ja, vem da je to velik zalogaj, vendar me ni strah. Prav prišla bom v Podzemlje. Se ti splača iti k Zripotu zjutraj, saj takrat ne bo nihče videl kaj si kupila. Zripo pa tako in tako ni vohun," je z gotovostjo v glasu dejala, saj je bila v to prepričana. Če bi bil vohun bi se mogel kar sam predati, saj v morjenju ni bil veliko za njima.
"Upam, da je danes Prest spekel tiste dobre hlebčke. Oziroma upam, da jih niso vse pokupli," je rekla svetlolaska, vendar se ni ozirala po cesti kot njena kolegica. Vsi so vedeli, da je Leassi ubila lastnika hiše v kateri je zdaj prebivala, za njo pa so vsi vedeli, da je le uboga beračica. Ko je bila otrok je živela pri nekemu gostilničarju in bila je prepričana, da se je vsi spomnejo in ne pomislijo nanjo kakor na morilko. Gledali so jo postrani, saj so kljub njenemu nedolžnemu izgledu vedeli, da laže in krade. Niso bili prepričani, da mori, vendar jim je njeno prijateljstvo z morilko dalo misliti.
Iz vrečke je vzela pest robidnic ter jih s slastjo pojedla. Ravno, ko si je lase spletala v kito je zaslišala oddaljene glasove. Vendar to niso bili običajni glasovi mesta. Slišal se je zvok konjskih kopit in moški pogovor. Opal je bila prepričana, da je straža. Z Leassi sta se skrili v nišo med hišami ter počakale, da so vojaki odšli. Nato sta se spogeldali ter odšli do pekarne, ki je bila čisto blizu.

((Nadaljujemo v pekarni prov? Ti Leassi je vredu, da sm napisala, da vejo, da si umorila prejšnjega lastnika, ki če ne popravim?))

''To, da si navadna zločinka nisem mislila resno, no!'' Leassi je pri tem končno pogledala pajdašinjo in se zasmejala.
''Torej bom imela jutri veliko dela. Morda ne bom prišla točno ob devetih, če bo gužva pri Zripotu. Ampak saj ni taka tragedija, par minutk...''
Sunkovito je zasukala glavo in pogledala nazaj, nato pa še po strehah bližnjih hiš. Ko je tako klepetala z Opal, je kar pozabila na vse nevarnosti v teh ulicah.
Trapa! Zaradi tega te bodo ubili, tako kot so tvojo mamo!
Še vedno jezna nase je zamišljeno ošinila Opal in nato pogledala po ulici. Enkrat se je sunkovito zdrznila, ko je videla, da za njo hodi moški z nožem v roki, a je kmalu zavil v stransko ulico.
Čez nekaj časa sta se z Opal skrili pred stražo v stransko uličico. Ko je šla mimo, pa sta zavili proti pekarni.

((V redu, napiši post tam. Ne v redu mi je. Naj vsi vejo kako kruta je Leassi . Sam ena pripomba. V tem mestu je tudi kralj na temni strani in celo on kupuje pri zripotu, torej tudi če bi bil vohun ne vem komu bi poročal. Tukaj nihče ravno ne preganja morilcev, razen če imajo kake osebne zamere. Zato tudi ne vem zakaj bi se mogle bati straže.))

Večino ljudi si nebi upalo hoditi po Min-Rimmonskih ulicah že podnevi, toda ponoči skoraj nobeden. Lyan ni spadala med te. Veselo je skakljala, Lyssa pa za njo. Kmalu sta prišli iz mesta in zagledali z mesečino obsijano graščino. Stala je na griču in delovala precej zlohotno. Svetlolaska se je noro nasmehnila in njene oči so postale rdeče. Ob ograji je enostavno splezala čez, volkulja pa se je splazila skozi rešetke. Kmalu sta stali pred vhodnimi vrati.

Previdno je stopala po ulicah in razmišljala, ko je Uheljc nekaj rekel. "Kaj?" ga je vprašala, saj ga prej ni razumela. "Poslušaj kaj vpije prodajalec časopisov," je ponovil. In res, skozi zrak je priplavalo glasno govorjenje: "Nova princesa Min-Rimmona! Če vas zanima kdo je kupite časopis!" Clarissa je hotela postati ravno to, zato je stekla in mu neopazno vzela en časopis. Začela je brati: Nova min-rimmonška princesa je Lyan Sanier... Takoj, ko je prebrala ime prijateljice se ji je zaletelo. Začela je divje razmišljati. Oče mi je pravil, da imam še eno polsestro. Kaj če je to Lyan? Najbrž je, saj ima nekaj njegovih obraznih potez in pa isti priimek. Torej, če ima ona Min-Rimmon, bo moj Beleriand. Zavzdihnila je in rekla:"Uheljc, seliva se. Od danes naprej ne bova več Min-Rimmončana." "Uredu, men je tko al tko useen kje žvim," je nevtralno rekel in skupaj sta stekla k obzidju.

Siena je hodila po zakotni in neverjetno nagnusni uličici. Smrdelo je po gnilemu mesu, bruhanju, malih in velikih potrebah in še po čem. Čim hitreje se je hotela spraviti iz te ulice, saj ji ni bila po godu. Zelo je pazila, da ni stopila na kakšen ostanek hrane, ali česa drugega. Kmalu je prispela do nekoliko čistejše in svetlejše uličice. Hodila je kakšnih dobrih deset minut, ko je na koncu uličice zagledala na pol polomljen napis, Zriperjeva trgovina. Kar stekla je do nje in upala, da bo notri bolj urejeno in toplejše.

Siena je stopila iz trgovinice in že ji je bilo žal. Tam je bilo vsaj malo toplo in ni bilo tako smrdečih vonjav. A morala bo še potrpeti, saj bo nekaj dni živela na klopci, ki tudi ni kaj drugačna, kot pa da bi ležala tu na tleh. Odpravila se je naprej, po čisti pameti. Bila je v novem mestu, a v vsakem se je že znašla in upala je, da se bo tudi tu. Stopala je po ulici in veter ji je rezal v kosti. Hodila je, ko je za sabo slišala še en par nog, ki je hlačal po snegu. Hitreje je stopila in zavila v ozko in neverjetno temno uličico. Tudi drugi par nog je stopil hitreje. Zdaj je Siena začela teči. Tanka verigica in cekini so ji žvončkljali v žepu kratkega plaščka. Popotni plašč ji je plesal v vetru. Bodalo je živahno skakljalo v škornju. Par nog se ji je približeval in jo nazadnje zgrabil za roke. Bila je izmučena in še želva bi jo ujela, pa čeprav v teku.
"No, no, ne upiraj se," je dejal glas. Zasmrdelo je po žganih pijačah.
"Kar lepo mi boš povedala, kje je tvoj Armadal. Imava neporavnane račune(kao una bitka iz puščave)," je dejal glas in Siena se je nehala upirati. Armadal?! Kdo zaboga je to?! Se je vprašla v mislih in dejala: "Oprostite, vendar ne poznam nobenega Armadala,"
"Seveda ga poznaš. Ne laži mi. In tudi zelo dobro veš kje je," je dejal mož in iz žepa povlekel nož, ki ga je Sieni prislonil na vrat. Prislonil ji ga je tako močno, da je po njenem vratu spolzela kapljica krvi.
"Nori ste! Ne vem kdo je Armadal in verjetno tudi, če bi vedela, vam ne bi povedala," je dejala Siena.
"Oh, dosti imam tvojih igric Leassi Ental!" je zavpil, a slišal ga ni nihče, razen Siene.
"Jaz nisem Leassi Ental," je jezno rekla Siena, ga brcnila in hitro umaknila glavo v levo, da je ne bi porezal nož. Izza škornja je potegnila bodalo. Hitro se je morala skloniti, saj bi jo pijanec drugače porezal. Bila je izmučena in šibka, pa vendar veliko bolj spretna. Hitro se mu je izmaknila za hrbet in mu bodalo zapičila v levo stran hrbta, tam kjer je nekoč bilo njegovo umazano srce. Zrušil se je na kolena in Siena je pobrala bodalo, ter ga obrisala v sneg. Zataknila si ga je nazaj v škorenj in si kapuco popotnega plašča, poveznila čez glavo. Zadihana se je odpravila naprej in na veliko presenečenje, je prispela do klopc.

A, tam sta. Dve postavi sta zavili v ulico, ki je vodila proti osrednjemu trgu. Ne bi moglo biti bolje. Eyana je že dolge minute sledila dvema ženskama, ki sta se navidez sodeč odpravljali po nakupih. Morda za hrano. Namenila se je oropati ju njunega bogastva, kar je množica Min-Rimmončanov v središču mesta močno olajšala. Med opazovanjem je ugotovila, da višja žena mošnjo s kovanci nosi obešeno na tanko vrvico, pred tatinskimi pogledi pa so jo ščitile gube dolgega krila. Vsaj naj bi jo ščitile, he. V mestu je bilo več ljudi kot ponavadi. Trli so se po ulicah in glasno opravljali svoja dela, v veliki večini povsem zatopljeni v svoje misli. Tako se je Eyana lahko skoraj neopaženo prikradla dovolj blizu tarče in se pripravila za napad. Samo bežen dregljaj, in že bi se tanka nit strgala, denarci pa bi slučajno zašli v Eyanino dlan. Neopazno je sledila svojemu plenu. Za njima je stopala čez trg in nato skrenila z njega v eno od glavnih ulic, medtem pa držala pravšnjo razdaljo do opazovanega para. Eyana se je že pred časom naveličala beračenja. 'Če ti ne dajo, si vzemi sam' je postalo njeno geslo in ji pretekle mesece vzpodbujalo dolge prste. Še vedno se je spomnila dneva, ko so jo prvič zalotili. O kraji še ni imela blagega pojma in tisti usodni hlebec jo je drago stal. Nato so sledile še mnoge lekcije, ki so popestrile njeno poulično življenje. Sedaj si je že lahko privoščila krajo mošnjička s cekini, a še pri tem vsakič tvegala. Pogoltnila je slino in odločno stopila na ulico, kamor sta izginili ženski. Imela je smolo, da sta se tarči ustavili na dokaj neobiskanem mestu. Brž je v glavi spremenila načrt in ga bolj drzno prikrojila okoliščinam. Ženi sta stali sredi ulice, ena proti drugi in živahno klepetali. Okoli ni bilo nikogar.

Ko jo je ena od njiju opazila, si je Eyana na obraz nadla izraz presenečenja in vzkliknila; ''Molly!'' Premostila je še štiri korake, ki so ju ločili in objela višjo žensko. ''Tako dolgo te že nisem videla, punca! Kje hodiš? Kako si kaj, drugače?'' Malce je odrinila osuplo ženo in si jo začela ogledovati, roke pa zadržala na 'Mollyinih' bokih. ''Si shujšala? Malce drugačna se mi zdiš, te dobro hranijo? Saj res ubožica, otroka si dobila, slišim. Kako je kaj malček?'' Še naprej je blebetala in znova in znova objemala ubogo bitje, ki je nedvomno prestajalo najbolj šokantne trenutke tistega dne. Njena prijateljica ju je zbegano opazovala izza Eyaninega hrbta. Višja ženska si je končno opomogla in se odmaknila od Eyane. ''Tole bo pomota. Jaz nisem Molly. In kako si drznete... da imam otroka! Nimam ga, nimam!'' Bruhnila je v jok, druga ženska pa jo je takoj objela in začela miriti, nato pa zapičila oster pogled v Eyano. '' Mar ne vidiš, da prenaša težko breme?'' Dekle neotesano. Kaj hočeš? Smrklja, zagotovo nimaš staršev. Poberi se, mrha.'' Če se mi ne bi šlo za dobiček, bi jo že po gobcu. Nato bi ji omenila, da nisem več majhno dekletce. Navzven je samo zmedeno strmela. ''Joj, gospa, se opravičujem, gospa, nisem vedela, gospa, mislila sem, ...'' Zmajala je z glavo. ''Bogdaj, gospa. Žal mi je, res. Nasvidenje, nasvidenje.'' Nato jo je, kolikor hitro si je upala, pobrisala. Jao, ta ženščina je pa res pritisnjena. Obe sta. Ko je v naslednji ulici pospešila v tek, je začela odštevati. Pet,.. štiri,.. tri,.. dva,.. Na ustnicah ji je kraljeval nasmešek. ...ena. Tišina. Za hip ji je z obraza izginil nasmeh in namrščeno je upočasnila korak, tedaj pa se je zaslišal presunljiv ženski krik. ''Aaaah! Tatica!'' Eyana se je krohotaje pognala naprej in se že čez minuto znala precej daleč od tulečih ženščin. Upočasnila je v poskočen korak in žvižgajoč stopala po ulicah, polnih ljudi. To je bilo pa dobro. In vsekakor vredno proslave. Sklenila je, da bo počakala do večera in nato nazdravila svojemu uspehu Pri razposajenem davitelju. Že dolgo se ni obirala tam okoli in ne bi ji škodil kozarec ali dva med dobrimi starimi barabami. Usmerila se je nazaj proti svoji klopi, kjer je nameravala preležati dokler se ne bi stemnilo. V dlani ji je varno ležal mošnjiček z razvezano vrvico, ki je še nedavno tega bingljal za pasom neki visoki ženski s 'težkim bremenom'. Zdaj to breme že ne more biti tako zelo težko, se je zarežala Eyana. Poleg tega se morajo tukajšnje ženske končno naučiti, da slab, šibek vozel in tanka vrvica nista pravšnja varovalca njihovih cekinov.