Majhen začetek

Siena je stopila bliže. Okoli nje je bilo veliko klopc, a vse so bile umazane. Razgledala se je še malo naokoli in videla klopco, ki je bila bolje ohranjena kot vse ostale, bila pa je tudi nekoliko bolj čista. Že se je hotela usesti na čisti konec klopce, ko je prihlačal moški ter se zvrnil na klopco. Siena je stopila do njegove glave in se mu narejeno nasmehnila. Iz oči se ji je bliskalo. Noben mi ne bo prevzel te klopce, noben. Je pomislila. Možak je odprl oči in začudeno zamežikal.
"Sem v nebesih?" je vprašal možak in "prijazno" pogledal Sieno.
"Lahko bi rekli, da ste v peklu," je dejala Siena in iz žepa plašča potegnila tanko verigico. Možak jo je sprva začudeno pogledal, a ko je ugotovil, kaj dejansko ima Siena v roki, je hitro vstal. Siena je hitro skočila do njega in mu z verigo objela vrat.
"Ta klopca je od zdaj moja," je rekla Siena, "in od nobenega drugega. Jasno?"
"Se-se-seveda," je dejal moški, ki se je davil. Siena je prijem spustila in moški je hitro zbežal stran. Zadovolnjo je potisnila verigico nazaj v žep. Odločila se je, da bo svoj novi dom, spravila v red.

Po dolgi uri, je Sieni uspelo očistiti in s svojimi za silo, magičnimi močmi, zavarovati nov dom. Ulegla se je na klopco in se zavila v popotni plašč. Ni bila vesela, da more spati na ulici, kot kakšen berač. A začetek je vedno majhen.

Siena se zbudila. Bila je še tema, a po Sieninem odličnem občutku za čas, je vedlea da se približuje jutro. Celo telo jo je bolelo, saj je noč preživela na trdem. A morala bo potrpeti. Vstala je in se razgledala po ulici. Na njej ni bilo še nikogar, vsaj kakor je videla Siena s svojimi človeškimi očmi. V želodcu ji je krulilo in peklo jo je grlo. Bila je je žejna in lačna, a vsega denarja ni smela zapraviti naenkrat. Res je, da je prihajala iz bogate družine, vendar če bi vzela več zlatnikov, bi bližnji lahko kaj posumili. Kapuco si je poveznila čez glavo in se odpravila nevedoč kam.

Siena je bila presenečena nad njeno odločitvijo. Običajno se je rada bojevala, fizično in psihično, se pravi z besedami. A bila je tudi izmučena, čeprav je cel dan samo sedela. Odločila se je, da bo njen hiter odhod pripisala tej izmučenosti. Ko je prišla do predela klopc, se je zrušila na svoj "Majhen začetek", ki je bil pokrit z debelo plastjo snega. Iz torbe je vzela popotni plašč in se z njim ovila. Sklenila je roke, kot da bi hotela pričarati kroglo. Zamrmrala je besede in med njenima rokama se je prikazal nežen plamenček. Sieno je grel, dokler ni bila tako izmučena, da je omahnila na klopci. Z njeno prisotnostjo, je izginil tudi majhen in šibek plamenček.

Ko se je zjutraj zbudila, jo je hrbet bolel kot še nikoli. Pogledala je Disseyino klopco, ki je bila nsproti njene. Bila je prazna. Siena se je nasmehnila sama pri sebi; vedela je, da se ljudje izogibajo njene bližine. Stopila je nekaj korakov, ko ji je v hrbtu glasno počilo.
"Najti si moram hišo," je dejala Siena sama pri sebi. Iz torbe je izbrskala še nekaj tistih drobitn kruha, ki so ji preostale od prejšnjega dne. Hitro jih je pojedla in zopet zamrmrala iste čarobne besede, kot včeraj. V njeni roki se je pojavil majhen plamen, ki je živahno poplesaval po njeni roki. Čez nekaj minut je imela Siena tople roke in pripravljena je bila, da bo naredila vse, da dobi svojo lastno, majhno hišico. Torbo si je oprtala čez ramo in se odpravila po dolgih, temnih, umazanih in ozkih uličicah.

Še en osovražen in mrzel dan, ki Sieni ni bil kaj prida. Usedla se je na svojo klopco in čakala na čudez, ki ne bi mogel nastopiti nikdar. Vsa po njenem mnenju. Še tesneje se je stisnila v plašč in se zvila v nekakšen klobčič. Vse jo je bolelo in skoraj je že začela zaničevati svoj novi način življenja, ko se ji je po mučnih treh urah, nasmehnila sreča. Mimo klopce sta se sprehodila dva, nekoliko bogatejša mladeniča. Pogovarjala sta se o nekemu gospodu, ki naj bi prodajal svojo majhno kolibico. K še eni sreči, sta se poknila na klopco, ki je bila na desni strani Sienine. Pozorno je poslušala pogovor in na njeno srečo, ali pa nesrečo, spoznala glas. Eden izmed mladeničev je bil isti, kot tisti v Inenini trgovini(rima se ). A Siena ni rekla besede.Izvedela je, da se ta majhna kolibica nahaja v bližini cerkve in pokopališča. Večino ljudi bi ob misli, da bi morali živeti blizu mrtvih ljudi zmrazila, a Sieno je ta novica le navdušila. Neizmerno rada je raziskovala in srhljiva prizorišča ji niso povzročala preglavic. Izvedela je še, da je gospod zelo star in šibak, a je živel urejeno življenje. Po mnenju dveh mladeničev naj bi kmalu umrl. Sieno je zo res zelo, zelo zanimalo. Mogoče bo celo dobila kolibico. Mladeniča sta se pogovorjala še kar nekaj časa in Siena ni želela, da bi jo opazila, zato je morala čakati, da sta končala pogovor. Nekaj besed je neletelo tudi nanjo in morala se je zadržati, da ni tistega črnolasega razvajenca nekam poslala. O njej ni govorila kaj prida. Čez približno pol ure, sta se bogataša odločila, da bosta odšla v gostilno. Siena je počakala še nekaj časa, da sta izginila, nato pa se je tudi sama odpravila po temnih in ozkih uličicah. Slišal se je samo veter in pa sneg, ki se je ugrezal pod Sienino peresno težo.

"Ljubo doma, kdor ga ima," je dejalo dekle in si sleklo popotni plašč. Čas je bil za ogled hiše. Sprva je vstopila v spalnico. Bila je nekoliko bledih barv in v njej ni bilo veliko pohištva. Treba bo po nakupih. Potem je odšla v nekakšno dnevno sobo, ki je bila poleg tega še jedilnica in kuhinja. Bila je nekoliko bolje opremljena. Na koncu pa se je sprehodila še v kopalnico. V njej je bila velika in čista kad, stranišče in preprosta polička z loncem vode. Siena se je že hotela dobro naspati, ko ji je zakrulilo v trebuhu. Toplega obroka ni imela že dolgo časa, zato je kar najhitreje stekla v kuhinjo. Tam je malo pobrskala po omaricah in opazila jajca, kruh in neverjetno - mleko, ki pa sploh ni bilo skisano. Nasmehnila se je in si pripravila umešana jajca.
Po končanem obedu je odšla v kopalnico, da bi se umila. Vendar pa je bila ena težava. Nikjer ni bilo vedra z vodo.
"Krasno!" je dejala Siena in odšla na vrt za kolibo. Šele zdaj si ga je pozorno ogledala. Bil je lepo urejen in zavarovan pred mrazom. Na zadnjem delu je bila narejena nekakšna topla greda, kjer je bila posejena solata. Zanimivo, je pomislila in odšla k majhnemu vodnjaku. Zraven njega je bilo veliko vedro, ravno prav za spročujočo kopel. Navezala ga je na vrv in jo spustila v globino vodnjaka. Z veliko porabljene moči je vedro povlekla nazaj gor in se z njim odzibala nazaj v hišo. Vodo je nalila v kad on si privoščila mrzlo kopel. Po tem si je oblekla lahno spalno srajčko in se odpravila v mehko posteljo, kjer je čez trenutek ali dva brezskrbno zaspala.