Uvodna zgodba & življenjepis1. del
Poprejšnjo zimo...»Kat, komolec!« je zaklical Ondior, medtem, ko je iz drvarnice tovoril drva za kurjavo. Kaithlyn se je ob prizoru majhnega že malo osivelega škrata, ki se prebija čez pol metra snega nasmehnila, ponovno napela tetivo, namerila in izstrelila. Puščica se je zarila v pleteno s senom polnjeno vrečo na kolu, poleg osmih drugih puščic, ki so dosegle svoj cilj. Vidno zadovoljna se je odpravila proti tarči, da bi jih zbrala. Medtem je Ondior že stopil iz hiše in se za trenutek zazrl v zimski rožnato-vijoličen sončni zahod. »Dovolj bo za danes! Pospravi in predno prideš noter, prinesi še malo drv!« se je s svojim močnim glasom zadrl čez zasneženo jaso, medtem, ko je s svojim lesenim glavnikom reševal svojo brado pred lesnimi opilki in snegom. »Da, oče!« je nazaj zaklicala Kaithlyn in mu še za vsak slučaj pomahala v znak, da ga je slišala. Ker se je hitro temnilo, je opustila iskanje puščice, ki je zgrešila tarčo in pristala nekje v snegu. Na rami si je naložila vrečo in vse skupaj odnesla v očetovo kovačnico. Z drvi se je vrnila v hišo. »Kako je šlo?« se je zaslišalo iz kuhinje, ko je za sabo zaklenila masivna lesena vrata. Bil je oče, ki sedel za mizo in kadil svojo pipo. »Devet od desetih.« mu je z nasmehom odgovorila. Svoj tovor je odložila poleg peči in si sezula težke usnjene škornje. Takrat je iz shrambe prišla Ksanijala. »Odlično, ravno prav za večerjo si.« Iz kuhinje je res omamno dišalo po divjačinskem golažu. Skupaj so sedli za mizo in po dobrih dvajsetih minutah so o njegovem obstoju pričali le še skrbno polizani krožniki in trojica zadovoljnih obrazov. »Odlično je bilo.« je rekel glava družine in se zleknil na naslonjalo stola. »Ja, danes si res prekosila samo sebe!« se mu je pridružila Kaithlyn. »Dobro mlado meso sta mi prinesla.« jima je odvrnila in začela skupaj zlagati krožnike. Tudi Kaithlyn je poprijela za lonec. »Ko z mati končata s posodo…« se je še zaslišalo s stola. Preden je nadaljeval, je z mize pobral pipo in si prižgal že vnaprej pripravljen tobak. »… pridi nazaj sem.«
Odpravili sta se za hišo. Sicer posodo pomivata v potoku, ki teče tam mimo, a je čez zimo zamrznjen. Zato sta posodo odnesli do starega macesna poleg drvarnice in jo tam poskušali čim bolj očistiti s snegom. Macesen je bilo staro drevo na posesti, ki je bilo dovolj oddaljeno od bivalnih objektov, da se jim ni približevala divjad iz gozda, ki je zavohala ostanke hrane. Medtem, ko je zavzeto drgnila dno lonca, jo je nekaj pogladilo po rami. »Kat, pojdi k očetu, bom jaz dokončala. Pomembno novico ima zate.« Ob zadnji besedi ji je z nasmehom pomežiknila in prijela za ročaj lonca. Ta ji je v zahvalo vrnila nasmeh in se odpravila v smeri luči, ki je sevala skozi kuhinjsko okno. Vse je bilo mirno, slišalo se je le ugrezanje snega pod njenimi koraki. Kljub mirnosti, ki jo je kazala na zunaj jo je preveval občutek nestrpnosti in pričakovanja. Že prejšnji teden je po očetovem naročilu iskala dober les in zbrala ustrezno perje divjih fazanov za puščice ter krpala luknje na mehovih za vodo. Ni je razvnemala misel zgolj na potovanje, saj je očetu pomagala pri prodaji njegovega orožja in železove rude v bližnjih svetlih mestih Ethire in Ephel Duath že odkar ga je lahko gledala v oči, ne da bi ji bilo treba dvigniti brado. Njen šesti čut ji je pravil, da je nekaj več. Kakor da bi vstopala v tujo hišo je negotovo prijela za kljuko in potisnila težka lesena vrata. Ko je vstopila, jo je objela prijetna toplota peči in zopet jo je prevzela domačnost. V kuhinji jo je pričakal oče, ki je še vedno sedel tam kjer ga je pustila. Ko je opazil njeno prisotnost, je ponosno vstal in se zazrl vanjo z njegovimi temnimi zelenimi očmi. Lica mu je krasil nasmeh, oči pa so kazale vidno zadovoljstvo in ponos. Tako sta iz daljave nekaj časa zrla eden v drugega, potem pa je stopil do nje in jo močno objel. »Kako si zrasla…« stopil je korak nazaj in jo zopet pogledal v oči »…vedi, da sva z mamo zelo neizmerno ponosna nate.« Pozitivna energija, ki je vela od njega jo je pomirila, a vseeno ni bila prepričana o namenu teh besed. Oče se je odpravil nazaj in skupaj sta sedla za mizo. »Po škratji tradiciji po sedemnajstem letu so lahko mladci vpoklicani v vojsko, mladenke pa na voljo za zakonski stan.« naredil je kratek premor, nato pa nadaljeval s svojim globokim škratovskim glasom. »Zato je navada, da se sedemnajsto zimo bogovom na posvečenem mestu v deželi daruje za srečo in njihovo naklonjenost. Oba se zavedava, da sicer midva z mamo nisva tvoja roditelja, zato se mi zdi prav, da sama izbereš, če to želiš storiti.« Kot edina človeška predstavnica družine, se je rasne različnosti že zgodaj zavedla, a ni zato imela Ondiorja in Ksanijale nič manj rada, saj sta ji bila kot prava starša. »V čast bi mi bilo.« mu je odgovorila. Odrasla je v škratovskem duhu in skozi škratovsko vzgojo se je med drugim naučila spoštovanja, vztrajanja in ponosa; pa tudi rokovanja z orožji. »Torej se jutri ob zori odpraviva proti Demenskemu gorovju. Pred vrati tvoje sobe sem pustil vrečo s puščičnimi konicami, drugo upam, da si že pripravila. Poskušaj se naspati, dolga pot naju čaka.« je še očetovsko dodal, ji z levo roko razmršil lase in se odpravil Ksanijali pridržat vrata, saj se je vračala s polnimi rokami posode. Nasmejana se je odpravila proti svoji sobi in res tam ob sveči na tleh našla majhno usnjeno vrečko. Svečo je postavila na omarico ob postelji s katere je pobrala tanko vrv. Sedla je na posteljo izpod katere je zbrala že vnaprej pripravljene palice z nameščenimi peresi in začela navezovati konice. Ko je končala ji je odložila v nahrbtno košaro pripravljeno ob vratih, kjer je imela tudi že usnjen nahrbtnik v katerega je zložila še zadnje potrebne obleke in opremo. Pred posteljo je pustila copate, hlače pa so našle svoj prostor na robu postelje. Upihnila je svečo, se pokrila s toplo volneno odejo in umirjena zaspala.
Kaithlyn je predramil silen trušč, ki se je zaslišal s hodnika, kateremu je sledila malce tišja kletvica. Jaso je še pokrivala gosta tema. Ob dejstvu, da Ondir ne more iz svoje kože in se že nerodno pobija čez svojo opremo na hodniku, je bil očitno že čas za odhod. Prisilila se je, da je zlezla izpod velike tople odeje in čutila, da so se ji zaradi mrazu naježile dlake po celem telesu. Ni še dobro zapela hlač, ko je v sobo stopil Ondir, ki se je od pogledu nanjo zdel malce začuden. »Sem te prišel budit…« je začel; »…a kakor vidim, ni potrebno.« je še dodal in zaključil z drobnim nasmeškom. Tudi njej se je na pogledu nanj na obrazu narisal nasmeh.
Saj nebi bil on, če nebi zbudil vsega kar spi v hiši in še kakšen kilometer okrog. Se je nasmejala sama pri sebi, čeprav zaradi zgodnje ure navzven ni premogla več, kot le malce ukriviti ustnic. Medtem je škrat že odšel. Ravno je nase navlekla še debele pletene moške srajce, so zopet zaškripala vrata. »Ko boš iz kuhinje vzemi še kar nama je mati pripravila in pridi v kovačnico. Ne mudi se predolgo.« »Prav.« mu je zaposleno odgovorila, medtem ko si je na noge vlekla še debele volnene nogavice. Nato pa se je zavedla le še korakov, ki so se oddaljevali po hodniku. S stola je pobrala dolg plašč, si obula škornje in do dobra napravljena pograbila še vse kar si je pripravila že prejšnji večer. V kuhinji so jo čakali skrbno zaviti kruh, suho meso, sir in začimbe, pa tudi voda v mehovih. Kot prvo je stlačila sir v nahrbtnik. Ob takem sirožeru, kot je ta mali bradati možic, sir ne zdrži niti en dan, če ga pustiš nezavarovanega. Ko je z vsem ostalim v naročju prispela na dvorišče, sta tam že stala pripravljena očetov bojni oven in družinska majhna gorska koza, ki je bila sicer kljub imenu »majhna« kar dosti večja od domačih koz. Uporabljali so jo predvsem za tovorjenje zalog hrane, vode in odej. Oven, ki je veliko bolj močan in je sicer preživel že kar nekatero bitko z očetom, pa je na potovanjih služil kot prenašalec orožja in občasno prevozno sredstvo že temu ostarelemu škratu, kateremu noge so se mu že kar hitro utrudile. Hrano in vodo je pospravila v zato pripasane vreče na kozi, koš s puščicami zapela na ovna in odhitela proti kovačnici. Oče je tam čistil svojo dvorezno bojno sekiro, ki je bila v družini že od prvih generacij Anvilforgerjev in je bil nanjo zelo ponosen. Bila je kakovostne škratovske izdelave in oskrbe, zato ji mnoga leta in vojne niso prizadejale niti praske, na svetleči glavi pa je še vedno sijal s prefinjenimi črkami vgraviran napis Anvilforger. Na delavnem pultu so bili v vrsto zloženi že vsi ostali nabrušeni in očiščeni noži in orodja za na pot. Vzela enega od svojih nožev, v katerem je zagledala svoj odsev. »O, nekdo je bil pa priden! Od kdaj si pa že pokonci?« Ocenjujoče je obračal sekiro in jo ogledoval iz vseh kotov. »Nisem šel spat…« je zamišljeno odgovoril in zadovoljno pokimal svojemu zadnjemu izdelku. »…škratje smo dosti bolj vzdržljivi, kot ljudje.« Je še ponosno dodal, in jo provokativno pogledal izpod svojih košatih obrvi. Velikokrat sta dražila eden drugega, saj sta bila med drugim ne samo oče in hči, ampak tudi najboljša prijatelja. V odgovor je le dvignila obrv in mu vrnila vsaj toliko provokativen polovičen nasmeh.
Pa še kaj. Si je mislila, rekla pa ni ničesar, le svoja noža je pospravila na njuni mesti na pasu, s stojala pobrala svoj lok in se s polnimi rokami orodja odpravila proti tovorni živini.
In res. Ne dolgo sta bila na poti, sonce je razsvetlilo zasnežene vrhove, sneg se je svetlikal v hladnem jutru, Ondior pa je sladko drnjohal na svojemu ovnu. Kaithlyn se je ob pogledu nanj na obrazu narisal nasmeh.
Škratje smo veliko bolj vzdržljivi. si je zafrkljivo ponovila v mislih. Nato se je ozrla naokrog in njene misli so zašle na obsijane vrhove, katerih svetloba se je kmalu preselila tudi nižje in na njeno veselje na koži končno občutila toplino dneva. Za razliko od svojega potovalnega tovariša, je imela sorazmerno dolge noge in je s kozama hitro premagovala pot. Cesta je bila prehodna in široka, a je zaradi letnega časa je srečala le dve karavani, ki sta se vračali iz smeri Ethirja, kamor sta bila z očetom tisti dan namenjena.
Ondir in Ksanijala sta postavila domovanje v neposredni bližini glavne prometne žile med Ethirom in Min-Rammonom na planoti, v srcu Nizkih gora. Razlog za to je bilo namreč nikoli prej odkrito bogato nahajališče kakovostnih rud, na katerega je višje v gorah Ondior ponesreči naletel v svojih mladih letih, ko je moral neopazno prenesti sporočilo iz Ephel Duatha v zavezniški Ethir med eno od številnih bitk. Ko se je dokončno izučil v kovaštvu – že več generacij družinski obrti, sta se z ženo preselila na mirno jaso, kjer je zaradi kakovostne izdelave in materiala njegovo orožje postalo iskano in cenjeno. Poleg naročnikov, ki so prihajali po orožja so se na vratih pogosto zglasili tudi mimoidoči, ki so povpraševali po prenočišču. Ker na tej precej prometni cesti med mestoma ni bilo nobene postojanke, sta se odločila, da bi jima dodaten zaslužek koristil, zato sta pričela z urejanjem praznega podstrešnega prostora, kamor naj bi se postavile postelje. Sicer še ni dokončano, a načrtujeta da bosta lahko do naslednje zime že začela delovati kot manjše prenočišče za trgovce in popotnike.
Zaradi dobrega izhodišča, so do Ethirja potrebovali le en dan. Že pred poldnevom so prispeli v nižino, nekaj ur kasneje pa so jih namesto gozda že obdajali zasneženi travniki in njive. Ondirja je predramilo navdušeno kričanje in smeh otrok, ki so se igrali v snegu. Malce zmedeno je pogledal na okrog, potem pa s predhodnim zanikanjem, da je spal previdno vprašal po trenutnem nahajališču. »Prva vas v okolici Ethirja iz najine smeri.« mu je nasmejano odgovorila in počohala kozo, ki je pridno hodila na njeni desni strani. »Torej bova v Ethirju še pred mrakom!« je navdušeno odgovoril in ovna osvobodil svoje teže.
Še nista prišla dobro iz vasi, ko je pogovor prekinil brbotajoč zvok. Kat je pogledala proti želodcu, ki jo je glasno opomnil, da od odhoda ni še nič pojedla. »Jaz temu pravim odličen predlog!« se je zarežal Ondior in začel brskati po vreči s hrano. Tudi sopotnica veselja ni skrivala. Živalma je ponudila seno in korenje, potem pa si je še sama privoščila velik kos kruha s suhim mesom. Začudeno je pogledala očeta, ki je na njeno čudo še vedno brskal po vreči. Začutil je njen pogled. »Saj ne misliš, da nama je pozabila dati sir?« je z drobnim glasom vprašal. Kaithlyn ni prenesla pogleda na tega drugače radoživega škrata, ki je bil zdaj tako slabe volje.
Bodi prekleta vest in te žalostne zelene očke! »Seveda ne!« Odložila je svoj kos in iz nahrbtnika potegnila večji kos sira. Ob pogledu na ta zavitek, so se mu oči zasvetila kot otroku, ki prvič vidi samoroga. »Polepšala si mi dan.« je hvaležno rekel in sedel poleg nje. »Saj si ga čuvala pri sebi, da ga nebi kdo pojedel tvojemu staremu, kajne?« Ona mu je pritrdilno prikimala in težko zadrževala smeh nad pogledom, kako neusmiljeno ga je napadel. Stari škrat ga je pokončal brez milosti in ob dokončni zmagi zadovoljno zagodrnjal. »Temu jaz pravim poštena zmaga!« »Nobene možnosti ni imel.« mu je spodbudno odvrnila predstavnica višje rase, medtem, ko zaključevala zadnji vozel na prej odprti vreči. »Vseeno pa predlagam, da malce omiliš svoj sloves, sir se že več kot očitno skriva pred tabo! Če mu bo pa tvoja mogočnost povzročala še več strahu se bo pa še skisal…« je v smehu še poskušala čim bolj pokroviteljsko dodati. »Predlagam pa da zdaj končava postanek. Če želiva doseči obzidje Ethirja še do mraka, se ne smeva več obirati.« Je malce bolj resno nadaljevala. »O, lisica!« je dahnil, ko se je pobiral s tal. Namenil ji je tisti pogled, ki ga nekomu nameniš ko mu želiš nekaj reči v povratek, a se je le ta brez besedno usmeril najprej v tla, potem pa v smer poti. »Se strinjam…« vzel si je čas za globok izdih, potem pa s širokim nasmehom požugal v njeni smeri. »… za tole ti pa še vrnem.« Ona se je le spet začela smejati. »Kaj naj rečem? Učim se od najboljših.« Ta odgovor mu je na obrazu zamenjal prej nelagoden nasmeh za tistega ponosnega. Kljub temu pa je vedela, da naj v prihajajočih dnevih pričakuje povratek v vsaj dvojni dozi.
V dobrem vzdušju in živahnem pogovoru sta še pred večerom zakorakali skozi glavna Ethirska vrata in do časa, ko je padel mrak sta že našla gostišče sredi mesta, kjer sta nameravala tudi preživeti noč. Lastnik jima je oddal zgledno dvoposteljno sobo, koza in oven pa sta se tudi zadovoljno namestila v lepo urejenem boksu v gostilniškem hlevu. Dobro založena škratovska in nič manj založena človeška postava, sta se prebili skozi obljudeno pritličje, kjer ni škoda omeniti, da je med drugim že deloval tudi nočni šank. Ko se je Kat v sobi odrešila teže z ramen, se je razgledala po sobi. Bila je skromna, a domačna - z dvema posteljama, omarami, mizo s stolom in okni, skozi katere se je videlo na glavni trg. V mislih si je že izbrala posteljo v zadnjem levem kotu, a ko se je ozrla za svojim sostanovalcem ga ni bilo več v sobi. Kdaj je izginil, ni vedela. A kje je? To pa je prav dobro vedela.
Ni imela problema najti iskanega, saj je kot daleč najbolj glasen in zgovoren zabaval bolj kot ne celotno družbo, ki se je tisti večer odločila preživeti v gostilni ob točenem pivu. Več kot očitno, ni bil ne pri svojem prvem, ne pri drugem pivu, ko je glasno naznanil njen prihod. Pa da res ni nihče zgrešil je (sicer približno) s prstom pokazal v njeni smeri. V tistem trenutku, se je večino moških glav obrnilo prav tja. Malce presenečeno, ali pa glede na njegovo stanje tudi ne je stopila do očeta. Še preden je lahko karkoli rekla, jo je že kar pošteno opit škrat potegnil bližje. »Tukaj je moja lepotica! Ravno sem tem mladeničem razlagal o tebi!« Je brez zadržkov najavil. Ob pogledu na njegovo družbo, od katere je le on predstavljal raso drugačno od človeške, je na obrazih zaznala presenečenje. Po resnici povedano, niti ni hotela vedeti, kaj jim je povedal. Njen edini namen tisti trenutek, je bilo trmastega škrata, dokler je še kolikor toliko bil v hodnem stanju spraviti do postelje; saj ju je naslednji dan čakal ran odhod, ura pa je bila že dokaj pozna. A jo je tisti trenutek ogovoril rjavolasec iz njegove družbe: »Ko je govoril o svoji hčeri, smo pričakovali, da se bo prikazala majhna svetlolasa pritlikavka. Vsekakor nismo pričakovali… tega! Smem dami plačati pijačo?«
Si pa vedno najdejo pravi čas za laskanje... Sicer po navadi ni odklonila dobrega točenega piva, posebej če ga je plačal kdo drug, a ni bil ravno najboljši čas za popivanje. »Hvala za velikodušno ponudbo, a žal morava z očetom oditi.« Je naravnost pojasnila. Rdečoličen škrat je takoj poskušal s protestiranjem, a po parih minutah zapletanja besed se je že majal za njo v njuno sobo. Očeta je usmerila do njegove postelje, kjer je bil produkt tople posteljnine in njegovega telesa takojšnje smrčanje. Tudi sama se je odpravila do svojega ležišča, da si nabere novih moči.
Dobro je zaprla oči, že jo je predramilo zimsko jutranje sonce. Ozrla se je proti drugi postelji, kjer je poševno čez posteljo še vedno smrčal njen bradati sopotnik. Razne jutranje tehnike prebujanja niso bile potrebne, saj se je predramil sam, ko so zaškripala tla ob njenem sestopanju iz postelje. Skupaj sta odšla na zajtrk, kjer jima je gospodinja postregla z domačim mlekom in drugimi dobrotami, potem sta otovorila še svoji živali in odrinila na pot. Ondior ji je razložil, da ju do končnega cilja ločita še dva dni hoda in da bosta do ponovne vrnitve v Ethir morala prenočevati na prostem, kar KaIthlyn, ki je bila tega že vajena ni motilo. Prvi dan je potekel mirno in v dobrem vzdušju, pa tudi starejšega člana druščine so noge nosile vse do večera. Noč so preživeli ob toplini ognja na obronku gozda, kjer se je že začelo dvigovati slovito Demensko gorovje. Drugi dan se je pokazala ena od dobrih značilnosti gorskih koz, kar pa je vztrajno premagovanje goratih in sneženih predelov. Glede na okoliščine, so kar hitro napredovali in kmalu po poldnevu so naleteli na prvega od kamnitih upodobitev škratjih bogov. »To je Idun, boginja pomladi in večne mladosti. Je edini kip, ki je še pod snežno mejo in s katerega se pomladi stali sneg. Sicer je najvišji vrh Montem Odinus, kjer imata prostor mogočna Odin in njegov sin Thor, a najin cilj se je pokloniti bogovoma Freyu in Freyi, za srečo v prihajajočih bitkah in…« je prekinil pripoved, da jo je lahko v namigujoče pogledal; ».. zdrave vnuke. Ni več dolgo do tam.« Ob teh besedah je bil videti resnično srečen, in ob avri ki jo je oddajal je tudi sama za kratek čas pozabila na strmo pot in boleče noge. Čez nekaj časa so dospeli do večje ravnine sredi hriba, nad katero se je dvigal manjši prepad. Ondior se je odločil za postanek in prav nihče mu ni ugovarjal. »Ah, od tukaj pa je res samo še čisto malo…« je zadovoljno izjavil škrat, ko so se posedli pod markantno košato jelko – pozimi edino zeleno drevo na tem opuščenem grebenu. Nato pa je mirno kramljanje prekinil visok neživalski krik. Neznan glas, ki ji je pognal kri po žilah. Živali sta skočili na noge in v očeh jima je bil jasno viden strah. Oče pa je mirno, a odločno poprijel za ročaj sekire. Čutila je, da se jim nekaj približuje, a ni vedela, kaj naj pričakuje. Stopila je do ovna in poprijela za lok, si opasala nekaj puščic in v pričakovanju zrla v na videz prazen gozd.
Naslov sporočila: Kaithlyn 
Čet 23 Dec 2010 - 18:52
