Framling

Prišel je tisti dan, ki ga je Mithron tako nestrpno pričakoval. Takoj ko je odprl oči, je stekel do okna in pogledal po jasi, če bi tam že opazil jezdeca. Ni ga bilo. Kje hodi, zdaj bi že moral biti tukaj! Rekel je ob zori. In zora je že prešla, saj se je sonce dvignilo izza dreves in ptički so veselo prepevali hvalnice novemu dnevu. Prijetno topel zrak je napovedoval vroč dan, kar za ježo ni bilo najbolj ugodno. Ker si je Mithron vse pripravil že prejšnji večer, je samo segel po zloženih oblačilih in si jih navlekel nase. Preko mehke tunike si je ovil dva tanka pasova, vsakega namenjenega svojemu namenu. Vrhnjega mu je podaril stari Endar in nanj si je pripasal meč, spodnjega pa je dobil od matere in k temu se je oprijemala majhna malha. Vrh tunike si je pripel nežno vilinsko ogrinjalo, ki se je spenjalo s srebrno broško v podobi bele ptice. Nazadnje se je še postavil pred ogledalo in si poravnal dolge zlate lase, ki so mu v spanju zlezli na vse konce in kraje.
Ko je bil nared, je vzel veliko potovalno culo in z njo zapustil sobo. Pri okrogli mizi je sedela Neniel in nepremično zrla v hrapav les. Ko je zagledala sina, je dvignila pogled in se zanj zazrla s tistimi velikimi žalostnimi očmi. Veliko vilinov je pravilo da sta si zelo podobna, mnogi so Mithrona zamenjevali za vilina in kadar si je pokril svoja gladka ušesa, še od blizu niso opazili razlike. Po materi je imel svetleče zlate lase, ki so mu rahlo valovito padali do sredine hrbta, mlečno belo polt in nekoliko polnejše ustnice. Razlikovala pa sta se v očeh, saj so njene bile temnorjave, fantove pa modre. To je podedoval od očeta. "Man lû vin achenitham?"(1) Materino žalost je razumel, a želja po zunanjem svetu je bila prevelika, da bi večno ostal med tem drevjem in se staral skupaj z vilini. Hrepenel je po očetu, po svojih koreninah in po mestu, kjer se je rodil. "Hebo estel.(2) Vse bo še dobro mati. Starejši sem kot je videti in tukaj sem prejel ogromno nasvetov in izkušenj. Če mi to ne bo pomagalo tam zunaj, potem mi ne bo nič." Stopil je do nje in ji z rokami objel njene dlani, ki so bile tako hladne in mehke. "Findesselya vanya"(3) se je Neniel z žalostjo nasmehnila in se dotaknila sinovih zlatih las. "Razum se strinja s tabo, a srce me svari. Res smo ti nudili vse kar je v naših močeh, a tudi vilini nismo vsemogoči in tam zunaj utegneš naleteti na stvari, ki jih sploh ne pričakujemo. Im gelir an le(4)." Neniel se je dvignila in s sinom sta se zazrla v oči. Oba sta bila vitka in visoka in tokrat je zlatolaska prvič opazila, da jo je sin prerastel. "Krvi ne moreš skriti. Lahko živiš kot vilin, misliš kot vilin in se vedeš kot vilin, a po srcu nisi vilin. V tebi je več očetovega, kot si sploh misliš. Pozdravi ga v mojem imenu in spomni na njegovo zaobljubo ob tvojem rojstvu. Calo anor na ven."(5)
"Tudi na tvoji mati. Navaer." Še zadnjič sta se poljubila in Mithron je zapustil leseno hišico na drevesu sredi Lathlesa, kjer je preživel vse svoje kratko življenje. Na zeleni jasi ga je že čakal snežnobeli Fidelis, zraven njega pa je na visokem rjavem konju sedel mož temnih las in kratke kozje bradice, ki se oziral po okolici. Ko je zagledal fanta so se mu tanke ustnice ukrivile v nasmešek in pozdravil je. "Dobro jutro Mithron, komaj sem spet našel ta kraj. Ta gozd je res poln vilinske magije. Ste pripravljeni na potovanje k svojemu očetu?" Mithron mu je prijazno prikimal, skočil na Fidelisa in krenil novim pustolovščinam naproti. Predtem pa se je še poslednjič ozrl po hišici na drevesu, a matere ni opazil.
Dvojica se je usmerila proti vzhodnemu robu gozda in bi naj zatem po Argonovih besedah nadaljevala proti severovzhodu. Možakar je jezdil prvi in je Mithrona kar precej spraševal, a dlje ko sta napredovala, bolj se je poglabljal v tišino in ko gozdu ni bilo videti konca, je začenjal postajati slabe volje. Tako je fant prevzel vodstvo in po dveh dneh sta se znašla na vzhodnem robu Lathlesa, najbolj oddaljeni točki, ki jo je Mithron kdajkoli obiskal. Pred njim se je odprla prostrana zelena dežela, ki se je v vsem razlikovala od domačih gozdov.

(1) - se boš še kdaj vrnil?
(2) - imej pogum
(3) - kako lepe lase imaš
(4) - vesela sem zate
(5) - naj ti sonce osvetljuje pot