Dodajmo domišljiji sanje, razkošna krila in tvegajmo let :)
 
KazaloPortalPomoč pogostih vprašanjSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava

Share | 
 

 Gostilna Zlata jama

Go down 
AvtorSporočilo
Tronir
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 5111
Starost : 24
Lokacija : Lahkih nog in težke sekire naokrog
Geslo : Hec mora bit! :D
Registracija : 17/06/2010

Statistika
Status: Vojskovodja
Denar: 10.440

ObjavljaNaslov sporočila: Gostilna Zlata jama   Ned 16 Jan 2011 - 23:48

V smeri proti jamam se nahaja večja zgradba, gostilna, če smo natančnejši, po imenu Zlata jama. Prvotni ustanovitelj naj bi namreč odkril v neki jami zlato s pomočjo le katerega je nato zgradil ta objekt. Toda kdo bi vedel, ali je to dejansko res ali pa gre samo za oglaševanje gostilne. Vsekakor pa je jasno kakor so škrati majhni, da je lastnik zelo občutljiv na plačilna sredstva. Čeravno je namreč krčmar po srcu dober človek, oprostite, škrat je njegova sposobnost računanja nezmotljiva. In z tistimi, ki ga poskušajo opehariti ne ravna ravno najlepše. Ste namreč že videli jeznega škrata, ki se počuti okradenega? Verjemite mi, nočete ga srečati še posebaj pa ne, če je besen na vas.
Nazaj na vrh Go down
Tronir
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 5111
Starost : 24
Lokacija : Lahkih nog in težke sekire naokrog
Geslo : Hec mora bit! :D
Registracija : 17/06/2010

Statistika
Status: Vojskovodja
Denar: 10.440

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Gostilna Zlata jama   Pon 21 Jan 2013 - 17:08

((prišel od tukaj))

Končno je spet ugledal domače mesto, ki mu je v v srcu predstavljalo ljubo očetnjavo. Čeravno je nekdanji blišč izginil je v mislih še zmeraj bila ohranjena podoba na nekoč veličastne objekte, ki so bili sedaj v lasti pobitih ali nasilno izseljenih škratov. In te podobe se ni dalo pokvariti, pa naj je bila beda še tako zelo velika. "Še bomo stopili na najvišji kamen in zviška gledali spet na druge, ki se nam sedaj smejijo." Tiho si je mrmral besede med tem, ko je spodbujal kozla proti obzidju Ephel Duatha. Nekaj bojevnikov, ki so simbolično varovali vhod, je opazilo samotnega jezdeca ter že hitelo klicati preosatlim soborcem čeravno njihovih klicev s takšne razdalje ni bilo mogoče razločno slišati. Zgolj sem ter tja je do Tronirjevih ušes veter kakor lažno vabilo ponesel kakšno napol razumljivo besedico.
Dvojica vojakov se je postavila pred masivna vrata s čemer sta poskušala vpostaviti nekakšno podobo ohraniteljev reda in miru. Vendar pa sta povzročala zgolj nasprotno, saj sta prikazovala škrate kakor izmučeno raso, ki je padla v težki preizkušnji. Da bi bila vsaj resnica prva ne pa slednje. "Postoj neznani popotnik!" Še glasovi niso bili tako zelo optimistični kakor nekoč. "Kdo si? Kakšni so tvoji nameni? Če si razbojnik se raje obrni ker imamo takšnih vaše vrste že preko brade." Zadana navodila je prihajajoči ubogal, kakor jih tudi ni. Kaj mislim vas zanima? Takoj vam objasnim. Zmanjšal je namreč hitrost premikanja, vendarle pa se popolnoma ni zaustavil temveč je nadeljeval približevanje. "Mirno kri prijatelj. Samo jaz sem, Tronir." O, kakšen nasmešek se je prikazal na obrazu dvojice. To, da se je eden izmed njih uspešno vrnil s severa, je bila že sama po sebi dobra novica. Kaj šele vesti, ki jih je lahko da nosil s seboj! Vrata, ki so ločevala propadlo civilizacijo od neusmiljenega sveta, so se pričela odpirati in vabiti v svoje nedrje, kjer so počivali še zadnji ostanki južnega kraljestva malih rokodelcev.

Poročanje, ki je sledilo, je marsikateremu izmed poslušalcev dalo novo voljo ter prepotrebnega optimizma, ki je prej izhlapeval kakor pa naraščal. Da nekje še obstajajo škratje, mogočni kakor tisti iz preteklosti, ki še zmeraj živijo po starih načelih? Idealno. Da bodo prišli na jug na pomoč bratom in sestram? Še bolj idealno. Očitno je bilo, da bo ta dan še marsikatera zahvala ter daritev podarjena bogovom, ki so varovali male može. Po trepljanju ter čestitanju se je vojskodovja izmuznil iz zbrane družbe rekoč, da potrebuje malo privatnosti, da si očisti misli. Z drugimi besedami, prepotrebenje bil hladne pijače zlatih odtenkov, ki bi mu pregnala težko sušo iz grla ter prebudila brbončice. Piva. Koraki so se kaj hitro usmerili proti prijetni gostilnici, ki se je nazivala z imenom Zlata jama. Časi sicer niso bili ravno zlati za takšno obrt, vendar pa je bila zatorej toliko bolj zlata izbrana družba, ki je še zahajala tja. V vsej opremi, s ščitom na hrbtu in nevarno sekiro ob pasu, je zakorakal skozi vrata naš pritlikavec. Ostri pogled, ki ni v vsej 60 letih, ki jih je imel na hrbi Tronir, prav nič izgubil na svoji ostrini, je preletel prostor. Obisk je bil bolj boren, tako rekoč ničelen. Očitno ura ni bila ravno taprava kajti edini, ki se je nahajal poleg prišlega v prostoru je bil še lastnik, ki je zdolgočaseno brisal leseni pult kakor, da mu je edino delo do konca življenja na tem svetu. "Hladen vrček pa hitro. Že predolgo nisem okusil tega bogastva." je naročil škrat še preden se je sploh vsedel za eno izmed miz, ki jo je obsvetljeval prijetno topel kamin v sosednji steni. En, dva, tri in že je bilo naročeno pred gostom. Ravno tako hitro pa je ta že pograbil za prineseno, omočil ustnice in si spravil nekaj pene na svojo brado. S hrbtno stranjo si je obrisal tujek v svojem ponosu, ne meneč se kaj veliko za bonton, ki naj bi se spodobil za nekoga njegovega naziva.
Nazaj na vrh Go down
Degor
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 117
Registracija : 14/09/2008

Statistika
Status: Vojak
Denar: 7.520

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Gostilna Zlata jama   Pon 21 Jan 2013 - 22:46

Pot iz okrožja jam Ephel Duatha mu je bila znana. Le kako dolgo je spal? Se je ves čas spraševal, medtem ko je v daljavi gledal ostale stavbe porušene ali puste. Začudeno je obstal ko se je premaknil bližje tem. Bilo je drugačno kot se ga je spomnil. Spomnil se je trenutka, ko je prvič prispel sem ter se odpravil v prvo gostilno. Škratje so bili izredno vljudni, dobrosrčni in njihov pogled je bil poln sreče ter upanja. Toda sedaj je na njihovih obrazih lahko opazil samo strah, žalost in delno jezo. Škrata ki sta ujela pozornost novega prišleka mesta sta imela vso pravico do teh čustev. Tako kot Degor sta tudi onadva izgubila to, kar so imeli vsi škratje nekoč. Vidno sta se zravnala ter segla po orožju ko je Degor stopal bližje in bližje. "Stoj!" Je zaklical prvi, ter iz nožnice napol povlekel meč. Rezilo se je ostro zasvetlikalo ob žarkih sonca. Degorjeva sekira ni bila več tako ostra a na to ta trenutek ni smel razmišljati. Postal je in nemočno dvignil roke v predajo. "Mirno tovariša. Sem eden izmed vas, prihajam iz okoliša jam Ephel Duatha, od vse bitke sem se skrival tam. Uspel sem se znebiti nekaj sovražnikov vendar, bi nujno potreboval oskrbo ter nekaj hrane." Degorjev glas je bil hripav in utrujen. Ob morebitnem spopadu se je sam spraševal, če bi se mu sploh uspelo česar obraniti. Bil je popolnoma brez bojnih izkušenj. Svojih nekaj vilincev je odnesel z velikim glavobolom rano puščice v ramenu in gromozansko luknjo v spominu. Oba škrata sta bila veliko bolj izkušena v boju, bila sta skrbno opremljena z bojnim oklepom in sveže nabrušenimi orožji. Prav tako sta bila oba pošteno nahranjena in žilava, poškodovan je bil samo njun ponos, kot je bil od vseh škratov. Drugi stražar je zmedeno pogledal Degorja v oči. Tišina se je stopnjevala. Oba škrata sta se nenadoma spogledala, slednji z mečem v roki pa je tega tiho spravil nazaj v nožnico. "Tovariš, odpusti nama. Vojna se je že zdavnaj končala, kot vidiš ni ostalo več veliko od nas. Trpeli smo velikanske izgube, pravzaprav je velik čudež da sva danes videla že drugega škrata v našem prelepem mestu." Degor je brez besed strmel v stražarja. Žal to niso bile samo slabe sanje... Se je zamislil ter tiho pogledal v tla. Daljši temni lasje so mu padali na oči. Tiho je poln sramu in žalosti stopil mimo obeh stražarjev. Nihče ga ni prepoznal, vsi so sodelovali na prvi bojni vrsti. Spopadali so se proti več tisočem sovražnikov a on? Ranjen in brez vojaških izkušenj je zbežal v bližnje skrivališče ter tam zaspal. Tiho je stopal po praznih ulicah mesta ter se oziral naokrog iskoč za gostilno v katero je stopil pred to vso zmešnjavo. Na žalost je bila stavba, ki je iz njegovega spomina bila ta ista gostilna iz svetle preteklosti zapuščena. Znotraj vrat se je odvijal glasen govor, skoraj prepir. Obrnil se je v drugo smer ter začel hoditi proti luči v oknu daljne stavbe. Na poti je srečal več smerokazev z imenom Jame Ephel Duath. Zapuščene in okrušene stavbe so ga spravljale v slabo voljo a naenkrat se mu je obraz nekoliko razsvetlil. Pogledal je k višku, k stavbi z razsvetljenim oknom. Ni bila samo navadna stavba temveč izgledala je kot gostilna. Zlata jama? To zgleda obljubljajoče v tem času... Je tiho pomislil ter odrinil težka lesena vrata.
Po njegovih pričakovanjih je bil močno presenečen. Prostor je bil poln s škrati. Nemudoma ko so se vrata za njim odprla, so se se vanj zapičili pogledi. Prvi je bil seveda lastnikov, škrat ki, ga je pogledal nekoliko po strani. Najbrž je iskal mošnjiček denarja, katerega na Degorjevem pasu ni bilo videti. Bojna sekira ter ogromen ščit ki ga je nosil na hrbtu pa sta ujela pozornost nekoliko samotnega škrata ob pultu. Škrat je bil starejši kot on sam, izgledal je tudi izkušen v samem boju. Ostali škrati ki so bili veselo popivali v prostoru so se ozirali za neznanim a precej popularnim škratom. Moral je biti precej poznan vojak. Degor ni nosil odlikovanj, saj tudi ni sodeloval v vojni za njegovo raso. Tega sramu ni mogel pozabiti, bil je berač, brez denarja v gostilni kjer bi moral metati zlatnike v pivske rogove ter se nacejati sladke in vabljive pijače. Tiho je odvrnil pogled radovednemu škratu ter se vsedel na stol pri pultu na bližnji strani tega, zraven vrat. "Kaj boš?" Ga je nekoliko nevljudno vprašal točaj. Iz razmršenih las in razmršene brade ter samega smradu, ki je odseval od prišlega škrata je bilo močno razvidno, da si ne bo mogel privoščiti nekaj slajšega. "Rog vode, bi mi zelo prijal. Če to seveda točite zastonj." Mu je odvrnil z težkim in hripavim glasom. Točaj se je namrdnil a se ga je vseeno vidno usmilil. Lepo je bilo videti, da se prijaznost med škrati ni nikoli spremenila. Na mizo mu je tiho postavil rog, ki je bil skoraj do vrha poln vode. Bil je že skoraj dehidriran in tekočino je že skoraj čutil na njegovem izsušenem jeziku a nekaj ga je še vedno begalo. Obrnil se je proti sedečemu škratu na drugi strani pulta, dvignil rog ter mu v zraku nazdravil. "Naj nas bogovi na naši ponovni vstaji obvarujejo." Je izdavil s ponosom, ki mu ga je še ostalo. Naredil je nekaj velikih požirkov vode. Ta mu je začela curljati po njegovi temni in dolgi bradi, ki mu je zrasla med njegovim spanjem. Glasno je zakašljal ter nato odložil prazen rog na pult. Iz ramen je odpel gromozanski ščit ter ga položil na tla zraven sebe. Ta je bil še vedno nekoliko umazan od trave ter strjene krvi. Točaj je prišel bližje k pultu in mu ponovno napolnil rog. "Tega še, potem pa dovolj." Tokrat njegov glas ni bil tako topel in prijazen kot prej. Seveda je bil Degor srečen vsake kapljice vode, ki jo je dobil. V svojem telesu je že čutil kanjčke obnovljene moči. Če bi le lahko dobil nekaj kruha ter morda tiste zlate tekočine, ki je dišala iz tistega škratovega vrča...
Nazaj na vrh Go down
Tronir
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 5111
Starost : 24
Lokacija : Lahkih nog in težke sekire naokrog
Geslo : Hec mora bit! :D
Registracija : 17/06/2010

Statistika
Status: Vojskovodja
Denar: 10.440

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Gostilna Zlata jama   Tor 22 Jan 2013 - 14:38

Ni se kaj pretirano menil za ostale pivce ali jedce v prostoru. Zgolj za svoj vrček, ki je bil ob vsakem spustu bolj prazen. Predolgo je minilo odkar mu je bilo naklonjeno uživati takšno radost zaradi česar se mu je zdel vsak trenutek, ki je imel moč okušati to pijačo bogov, nadvse dragocen. Užitka ni nič zmotilo, zgolj za trenutek ga je prekinila hladnejša sapice, ki je od zunaj zavela ob odprtju vrat. Prišleku, ki na videz ni deloval znano Tronirju, je namenil kanec svojega pogleda preden se je spet zazrl predse. Če ni bil kateri izmed njegovih znancev pač ni čutil potrebe, da bi se kaj bolj posvečal. Spet je dvignil roko in ponesel rob k ustnicam. V vrčku se je po tem dejanju nahajalo zgolj še nekaj tekočine, ki bi zadovoljija en sam pravi požirek. Med tem, ko se je pivo pretakalo po ustih proti nižjim predelom, je lahko slišal težo korakov, ki so se pomikali po lesenih tleh. Očitno neznanec prav tako ni imel kakšnega načrtovanega srečanja sam se je vsedel za pult.
Do tedaj ni njegove pozornosti nič pritegnilo k nepoznanemu osebku. Besede, ki so sledile kakor naročile, pa so spremenile situacijo. Vodo? Kakor, da ne bi verjel, je nagnil glavo. Res, prav so besede potovale do ušes. Prišlek je dejansko zlival po svojem grlu ter bradi nič drugega kakor brezbarvno tekočino. Nazdravljanju je odgovoril z rahlim nasmeškom, vendar brez komentarja. Kakor se spodobi je dvignil dno ter do konca izpil tistega nekaj užitka, ki mu je ostal. Preko roba je izpod košatih obrvi dvoje temno zelenih oči opazovalo pivca vode. Le ta je imel očitno iste probleme s količino tekočine kakor Tronir s to razliko, da točaj nad zaslužkom pri prišleku ni bil ravno najbolj zadovoljen. "Tega še, potem pa dovolj." Čudnega samosvojega razmišljanja, kakor je pač večina škratov, je Tronir tedaj rahlo povzdignil glas, da ga je lahko slišal tako lastnik kakor vodo-pivec. "Noben pošteni škrat ne bi smel biti prikrajšan za pivo! Krčmar, prinesi obema vrček tega tvojega zaklada, da nazdraviva tako kot se spodobi za nas može!" Počakal je, da je dobil predse zahtevano, nakar je dvignil predse prineseno. "Torej. Naj bogovi varujejo raje naše sovražnike pred našo silo in naj nobeno škratje grlo ne bo žejno piva!" V vsem tem času pa ni niti za trenutek umaknil svojega pogleda z neznanca.
Nazaj na vrh Go down
Degor
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 117
Registracija : 14/09/2008

Statistika
Status: Vojak
Denar: 7.520

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Gostilna Zlata jama   Sre 23 Jan 2013 - 12:27

Vstal je iz svojega sedeža ter stopil bližje neznanemu vojaku. Svoj ščit je težko podrsaval po tleh ter ga vlekel za sabo. Zlati sladko grenki pijači se ni mogel upreti, ne glede kdo mu jo je ponujal. Bil je berač, odklanjanje česarkoli bi bil zanj velik greh. Nekako pa je ob njegovem trenutno najboljšem prijatelju začutil, da mu bo nekoč za njegova dejanja močno poplačal. Brez besed je z mehkim obrazom pokimal neznancu ter se vsedel zraven tega k pultu. Z zdravo desno roko je segel po vrču, ter s palcem podrsel po mrzli steklenici. Neznančeva zdravica ga je bila osupnila. Presenečalo ga je, kako je takšen vojak, kljub največjem porazu vojne škratov v sebi še vedno imel toliko časti in ponosa v besedah in dejanjih. Degor je pogumno dvignil vrč ter ga nežno tresknil ob neznančevega. Ob zaužitju te bogohvalne pijače so se mu zasolzile oči. Napravil je nekaj velikih požirkov in takoj občutil rahlo omotico v glavi in poslej srečo. Že dolgo je minilo odkar je na svoj obraz prignal širok nasmeh. Motivacija do neznančevih besed in dejanj ga je popolnoma prevzela. Odložil je vrč na pult ter s svojo zdravo desnico segel po bojni sekiri. Dvignil jo je močno v zrak ter jo z manjšim treskom vrgel na pult zraven neznanca. "Degor. Na ta dan ostajam tvoj večni dolžnik. Z mojim ostrim rezilom prisegam ob tem vrčem zlatega škratovskega napoja da bom služil tebi in tvojim podrejenim, dokler me ne bo izdalo moje močno srce in dokler se vilinci ne bodo utopili v svojem lastnem blatu." Kljub njegovem poškodovanem ramenu, je bil pripravljen držati svoj ogromen ščit ter s svojim orožjem udrihati po sovražnikih. Sklonil je glavo kot, da je ta trenutek počastil svojega prvega boga, ki mu je končno odgovoril ter v njem prebudil ves ponos katerega je imel o škratih. Ponovno je verjel da bo čas prišel zopet nazaj, ko so škratje držali skupaj, do zadnjega diha. Sam je imel veliko srce in vsaki prijaznosti je bil običajno zelo hvaležen a ta trenutek, ga je nekdo pobral od klečanja na tleh, pred popolno izgubo ponosa in časti, da je lahko živel v svoji koži. Dvignil je glavo ter pogledal sedal svojega dolžnika v oči. "Povejte mi gospod, koga naj v prihodnosti naslavljam za vse bodoče ukaze. Katero ime bo s pomočjo ponovne vstaje škratov odmevalo po jamah in gorah ozemlja škratov?" Njegova desnica ki je še vedno pritiskala sekiro na pult je rahlo vztrepetala. Komaj je čakal da je lahko zopet segel po zlatem napoju ter ga zvrnil vase a radovednost, kdo je bila ta mogočna postava, ki je sedela nekaj centimetrov nasproti njega je bila veliko večja.
Nazaj na vrh Go down
Tronir
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 5111
Starost : 24
Lokacija : Lahkih nog in težke sekire naokrog
Geslo : Hec mora bit! :D
Registracija : 17/06/2010

Statistika
Status: Vojskovodja
Denar: 10.440

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Gostilna Zlata jama   Sre 23 Jan 2013 - 20:41

((všeč mi je tvoj stil pisanja Smile ne bi bilo slabo, da bi zaprosil za kakšno napredovanje, če se nisi ostati berač še nekaj časa – sem prepričan, da bi ga dobil))

Odložil je že rahlo bolj prazen vrček nazaj na les pred seboj. Očitno je njegova poteza neznancu pomenila veliko več kakor bi si lahko sprva zamislil. Desnica je dvignila močno v zrak orožje, ki si ga je sopivec lastil ob čemer si Tronir ni mogel pomagati, da ne bi opazil, nekakšnega nagibanja? Ali pa se je zgolj njemu tako zdelo. Ne, videl je že veliko poškodb v svojem življenju, ki so se pripetile ali pri delu ali pa sredi bridke bitke, ko so se lomile kosti. Degor. Poskušal si je kar se da bolje zapomniti ime, ko je nosilec le tega prisegal. Ni želel namreč, da bi se nekega dne bil prisiljen spopasti z nepoznavanjem imenovanja, ki mu je bilo nekoč zaupano. Rahlo se je zasukal na stolu in naslonil nazaj, da je lahko s prsti desne dlani potoval skozi brado. Pod prsti je lahko čutil mehke dlake, ki so mu predstavljale ponos ter ga obenem opominjale na vso tradicijo, ki je stala kakor branik za to malo raso in jo spodbujala naprej.
Na zastavljeno vprašanje ni odgovoril takoj. Vračal je pogled, da sta se pogleda srečevala med tem, ko je s prsti še zmeraj drsel skozi enega izmed svojih ponosov. "Tronir." Globok, miren a obenem na trenutke morda celo grob glas je spregovoril. "Pa znebiva se tistega gospoda. Nikoli nisem bil kaj velik privrženec vikanja." Izpustil je kocine iz svojega objema dlani in spet posegel po vrčku, ki je mamljivo vabil pivce, da naj ga povzdignejo k ustnicam. "Na nova prijateljstva torej." Izraz se je končno razpotegnil v rahli nasmešek. Nevidna nit, ki je povezovala obadva para oči, je bila pretrgana, ko je pir stekel po grlu. Tiho je zacmokal nad užitkom, ki ga je bil deležen. Na potovanjih, ki so ga vodila od bojnega polja pa, sedaj, vse tja do severa je ravno te reči najbolj pogrešal. Malenkosti kakor je bil topel prostor, dobra družba in pijača bogov. "Kakšna je torej tvoja zgodba?" Spet je obrnil glavo, da je v celoti v vidno polje zaobjel sogovorca. Pomignil je proti obrambi, ki je znala priti velikokrat še presneto prav. "Vidim, da je na tvojem ščitu že marsikatera praska kar pomeni, da si bojevniškega kova najverjetneje." Rahlo je rignil, ko se je pijača vrnila navzgor po poti po kateri ne bi smela iti. "Opa." Da bi pregnal čudni občutek v ustih se je odkašljal in nato nadaljeval, kjer je ostal. "Nekaj pa mi tudi pravi, da je za tvoje premikanje kriva nekakšna poškodba. Si bil torej udeležen nedavno v kakšnem boju ali pa gre za kakšno staro poškodbo?" Zanimalo ga je kaj bo imel za povedati novi znanec.
Nazaj na vrh Go down
Degor
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 117
Registracija : 14/09/2008

Statistika
Status: Vojak
Denar: 7.520

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Gostilna Zlata jama   Čet 24 Jan 2013 - 12:48

((OOC: Sem o tem že razmišljal zjutraj. Bomo videli če se bodo admini strinjali Smile ))

Lastnik taverne je prestrašeno gledal veliko bojno sekiro na njegovem pultu. Vojak torej. Si je potiho zamrmral ter se nato znova vrnil na čiščenje vrčev ter rogov. Ko je večkrat pogledal na samo rezilo bojne sekire, se je končno nekoliko sprostil. Rezilo je bilo namreč na nekaterih delih že skoraj topo. Dolgo je minilo odkar je le to doživelo bližnje srečanje z brusilnim kamnom. Rune na sekiri so se še vedno mračno svetlikale v tej oranžni svetlobi, ki so jo oddajale bližnje laterne in sveče. Že res da je sekira s pomočjo run bila skoraj neuničljiva vendar je v tem primeru delovala lahko veliko bolj kot kladivo kot pa nekaj s čemer bi bilo mogoče komu prerezati vrat, ker bi postal preveč pohlepen po teh zlata vrednih napojih v tej skromni taverni Zlate jame. Pivo v Degorjevem vrču je dokaj hitro izginjalo vendar si ga je le uspel prihraniti nekaj za na konec, medtem ko je od neznanca končno dobil ime. "Tronir. To ime bo nekoč kot grom odmevalo po gorah, ko bomo s strelo tolkli po Vilinskih tleh!" Je povzdignil glas ter s treskom odložil napol prazen vrč piva na pult. Lastnik se je ob tem močno zdrznil. Nenadoma ni bil več tako pogumen jezikati nazaj ne enemu ne drugemu škratu, ki sta očitno prihajala iz bojišč, medte ko je on sam bil vedno oborožen s krpo.
Degorjev obraz se je ob naslednjih vprašanjih zopet nekoliko pomračil. Tiho je rignil ter ob tem napel svoja poraščena lica. "Mmmmm... v nedavni vojni bi lahko rekel, da je bila prisotna večina škratov." Naredil je krajši premor ter povesil pogled k svoji sekiri in njenem ubogem rezilu, katerega že dolgo ni oskrboval. "Če bi le imel več izkušenj v bojevanju, bi lahko v sami vojni pospravil kakšnega vilinca več v grob. Bil sem ločen od svoje skupine in tako postal lažja tarča va večje črede sovražnikov. Uspel sem jih nekaj močno pohabiti a so bile njihove puščice neusmiljene, moje izkušnje za uspešno obrambo pa premajhne." Zopet je naredil kratek premor. Segel je po vrču piva ter iz njega vase nagnil preostal zlat napoj. Tokrat je vrč odložil počasi in tiho na pult ter ga s prsti nežno odrinil vstran. "Bilo jih je preveč. Če ne bi takrat pogoltnil svojega škratovskega ponosa ter pobegnil iz bojišča, ta poškodba njihovih ostrih puščic, ne bi bila edina. Včasih se celo sprašujem, kako sem bil vse skupaj preživel, najbrž sem imel srečo da sem s svojo oskrbo uspel zaustaviti krvavitev." Z desnico se je nežno potrepljal po poškodovanem ramenu. To je bilo še vedno obvezano s krpami njegovega raztrganega plašča. Rana se je celila veliko počasneje, saj jo je moral sprva večkrat razdražiti z ognjem, kjer pa je bilo najožje rezilo, ki ga je imel sekira. "Vendar, ko se bo ta praska zacelila, bodo ti izmečk zopet lahko pomislili da vame ni bilo pametno usmerjati puščic. Zahvala gre mojemu nekoliko prevelikemu ščitu a moram reči, da brez njega nikoli ne zatisnem oči. Nekaj te umazane krvi je na njem še ostalo, a sem se odločil naj tam kar ostane za tiho opozorilo vsem tistim, ki so nam ukradli našo zemljo in naš ponos." Z zdravo roko je nežno pobožal svoj ogromni ščit ki mu je tudi v sedečem položaju segal skoraj do oprsja. Ščit je bil del njegovega življenjskega sloga, z njim je hotel obraniti vse kar mu je bilo drago, bil je njegov edini oklep in edino orodje, ki mu je pomagalo tudi ob vsakdanjih opravilih. "Kaj pa ti dragi tovariš. Po vseh ponosnih pogledih v tej taverni sklepam, da si na prvi bojni črti dosegal velikanske podvige. Upam seveda da veliko večje z veliko boljšo zgodbo kot pa moj pobeg pred premočjo vilinov, ki nikoli niso poznali časti pri pravem bojevanju?"
Nazaj na vrh Go down
Tronir
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 5111
Starost : 24
Lokacija : Lahkih nog in težke sekire naokrog
Geslo : Hec mora bit! :D
Registracija : 17/06/2010

Statistika
Status: Vojskovodja
Denar: 10.440

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Gostilna Zlata jama   Čet 24 Jan 2013 - 17:14

((o sej se bojo zihr Smile))

Z zanimanjem je resnega obraza posluša bojno zgodbo govorca. Vsakdo, ki je imel dovolj brade za to, da se je pridružil križanju orožij si je zaslužil spoštovanje. Način kako je sogovorec preživel sicer Tronirju ni bil najbolj po godu vendar ni mislil drezati v temo, ki se ga ni dotikala. Novi znanec je že moral imeti svoje razloge, da se mu ni zdelo več vredno boriti. Kdo ve, morda pa so bili vsi njegovi tovariši že mrtvi in je bila poteza ob špricanju krvi na prvi pogled še najbolj logična. Vendar pa, kakor je bilo že rečeno, svojega razmišljanja ni na glas izrazil. Kanček je k temu pripomoglo tudi dejstvo, ki je vojskovodjo rahlo zmotilo. V veliki bitki, ki so ji bardi nadeli umetniško ime Bitka med dobrim in zlim, se je spopadlo dvoje zavezništev. Temno, ki je bilo sestavljeno iz temnostranskih mest ter svetlo, ki je zavzemalo dobre škrate Ephel Duath, nekaj še nepokvarjenih ljudi tega sveta in viline. Tako bradatežu ni in ni šlo v račun kako je lahko nekdo zato podoživeto opisoval bes proti špiceuhljem, ko pa naj bi se boril na njihovi strani.Vedoč, da bi znala postati prihajajoča tema morda pereča, je spil preostanek svoje pijače in pomignil krčmarju, da naj dostavi novo rundo. Med tem, ko je čakal na novo pijačo, se je spravil odgovarjati na vprašanje, ki se je dotikalo njegove lastne zgodovine. "Če začnem z zadnjimi dogodki lahko ponosno oznanim, da sem se pravkar vrnil z divjega severa. Od tamkaj prinašam vesele novice, da mi je uspelo locirati naše daljne sorodnike, ki se tekom velikega preseljevanja niso pridružili našim prednikom na popotovanju proti jugu. Več na morem povedati zavoljo kritičnih točk v prihodnosti, ki so odvisne od tega." Zaustavil se je, ko sta pripotovala pred dvojica nova dva vrčka. Z roba se je po pultu še cedilo nekaj pene, a pod le to se je skrival kakor v zemljo skrit skrival izvir radosti. Z rahlim prikimavanjem se je zahvalil gostilničarju za prineseno nakar je nadaljeval z začetim. "Tja sem odšel prostovoljno čeravno ni bil nihče prepričan, da bom tamkaj dejansko našel škrate. Potoval sem skupaj z neko drugo skupino, ki se je kljub negotovim časom odločila za raziskovanje nepoznanih dežel. Na začetku gorovja smo se ločili, čeravno ne načrtovano." Segel je po svoji pijači in omočil grlo med tem, ko so mu misli ušle k članom odprave. Jim je misija uspela? Kdo bi vedel, če bo kdaj dejansko zvedel rezultate odkrivanja. "Pred mojo potjo sem večinoma skrbel za odbijanje napadov plenilcev na naše mesto, čeravno ne zmeraj najbolj uspešno. Tega plevela je preprosto preveč, da bi jih lahko vse naenkrat iztrebili. Klanje mi je pridobilo naziv vojskovodje čeravno sam menim, da bi si ga kateri izmed soborcev zaslužil še bolj kakor sam." Spet se je zaustavil in srknil nekaj požirkov. Sedaj je namreč prihajalo na vrsto najbolj oddaljena zgodovina, ki je predstavljala, po njegovem mnenju, največjo težavo. "Še daleč pred tem, ko sem bil še mladec, sem se priučeval kovanja. Poleg vihtenja svoje zveste sekire in užinvanja ob pivu mi je to ena izmed največjih radosti v življenju." Kotičku ust so se dvignili, ko je izraz preplavil rahli nasmešek ob spominih na težko delo. "Če pa še povzamem dogodke med vajeništvom in branjejem mesta. V vojni med svetlim in temnim zavezništvom sem že od kar pomnim na strani svetlostrancev. In tukaj prideva do manjše težavice." Spet je nagnil svoj vrček s to razliko, da je tokrat naredil daljši požirek kakor poprej. Kar bo pa bo. Povsem se je zasukal k Degorju pri čemer je medli nasmešek izginil. Obraz, ki je bil zavoljo vročine v mladosti in vojaškega življenja videti še starejši in strožji, je bil resen. "Spregovoriva povsem iskreno. Ephel Duath je od nekdaj veljal za svetlostransko mesto. Sam se sicer nisem ravno strinjal, da se tako zelo povezujemo z ostalimi rasami, ki nas od nekaj skozi zgodovino niso jemale resno ter so nas na nekatere trenutke celo zasmehovale zaradi naših navad. Vendar pa nikoli nisem podpiral niti sovražštva in brutalnih tehnik, ki se jih je posluževala temnostranska stran pri vseh, ki niso delili istega mnenja kakor oni sami. In tako mi je ob poslušanju tvojih zgodb, pri moji bradi da spoštujem vse tvoje preživete izkušnje, kanilo na rob pameti. Srd, s katerim si opisoval bojevanje proti vilincem. Kako si se lahko bojeval proti nekomu, ki je na naši strani, na strani svetlostrancev?" Besede so obvisele v zraku in naenkrat se je dvignil tudi nivo napetosti. Čeravno so se namreč škratje morda bojevali še v toliko vojnah naenkrat niso nikoli pozabili razprtij med seboj. In kraljevina, ki ji je služil Tronir, ni bila nikoli v prav prijateljskih odnosih z Fin Hollen kar se tiče novejše zgodovine. Slednji pa je bil poznan ravno po svoji privrženosti sovražniku, ki ga je vojskovodja kljub skorajšnjemu izumrtju lastne rase še zmeraj mrzil iz dna srca. Jah, čudna so pota škratja.
Nazaj na vrh Go down
Degor
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 117
Registracija : 14/09/2008

Statistika
Status: Vojak
Denar: 7.520

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Gostilna Zlata jama   Ned 27 Jan 2013 - 13:28

Degor je vztrajno z zanimanjem poslušal pripovedi svojega tovariša. Čeprav je bil njegov vrč povsem prazen, je vso zgodbo dojemal z veliko radovednostjo. V mislih si je lahko izrisoval vsako besedo, ki jo je slišal. Ob novi pošiljki zlatega napoja, je ta hitro segel po ročaju ter nagnil vase nekaj več požirkov. Pivo po toliko časa mu je dobro delo, bil je skoraj da prerojen škrat, ki je pravkar poslušal napete in zanimive zgodbe iz bojišča. Kovanje? Mmm.. škrat navsezadnje ni tako mlad kot izgleda. Je zamišljeno pomislil, medtem ko je pogovor zajadral na besedo svetlostrancev. Degor se je začudeno namdrnil. To besedo je namreč slišal prvič. Za povrh pa se je ozračje med njima naenkrat nekoliko napelo. Nasmešek ter raj je zapustil ta pogovor in sosednji tovariš je proti Degorju začenjal pošiljati sume. Temnostranci? Vilinci na naši strani? Degor je svoj vrč počasi in previdno odložil na pult. Med tem pa je s pogledom tiho ošinil topo rezilo na bojni sekiri. Že dolgo ga ni upal nabrusiti od svojega zadnjega boja. Tišina ga v tem primeru ni več varovala in svojih izkušenj proti vojskovodji v boju še posebej ob nekaj vrčih piva ni hotel primerjati. Misel na vilince, ki bi se naj bojevali na njegovi strani ter na temnostrance ga je vedno bolj zbadala. "Hmm.." Je mračno odgovoril na visoko stopnjo napetosti v zraku. Pomislil je na pretekle dogodke in misel na tisto čredo vilincev ter njegova dejanja je bila sedaj veliko bolj jasna. Sklonil je pogled a se nato s celotnim telesom zavrtel proti Tronirju ter začel na glas pripovedovati svojo zgodbo.

Žvenketanje. Trki mogočnih kovin druga ob drugo. Bojni kriki hripavih glasov v tujem škratovskem jeziku so odmevali po jamah Ephel Duatha. Majhen temnolas škrat je živčno tekel po gozdu v smeri samih jam. Kolikor je razumel jezik škratov, so njegovi rojaki klicali za pomoč ter preklinjali svojega sovražnika. Preskočil je veliko deblo ki je ležalo na gozdnih tleh a se spotaknil ob oviro ki je ležala takoj za njo. Zvalil se je na tla a nemudoma pogledal za sabo. Iz pasu je potegnil svojo sekiro vendar se je ob pogledu na stvaritev omehčal. Oči so se mu zasolzile, ko je končno odvrnil pogled od svojega padlega tovariša, ki je s kričečim obrazom bil ob deblo pribit s puščicami, ki so bile brez dvoma vilinske. Obraz trupla je bil vidno v gorznih bolečinah a zaradi vse krvi na obrazu, ni mogel prepoznati, kdo je bil njegov padli tovariš. Pognal se je naprej v tek proti jamam od koder so prihajali kriki in upanja okrepitev. "Gnijte v onostranstvu!" Je iz bližine prišel krik, katerega naglas in hripavost je bila zagotovo škratja. Degor je spremenil tempo ter pritekel na jaso, kjer je v daljavi zagledal skupino vilincev. V ozadju so bili nekliko bolj zgoščeni, izstreljali so puščice v bližnje grme ter krošnje dreves. Nekoliko spredaj je opazil izvir besnega krikanja ležečega škrata. Ob njem je z nogo na njegovih prsih stal postaven vilinec. Na ramenu je slonel velik in dolg meč. Vilinčev obraz je bil nasmejan in ponosen, medtem ko je škrat s polomljenimi udi ležal nemočen na tleh, njegovo orožje je ležalo nekaj metrov vstran, katerega se je še vedno držala odrezana roka. Vilinec se je ob škratovem sikanju v tujem jeziku namrdnil ter dvignil meč globoko v zrak. Degorjeve zenice so se razširile. Pognal se je v tek. Škrat je z zadnjimi močmi stegnil roko proti vilincu. Škratovska kri je prekrila vilinčev obraz, ko je ta zasadil velik oster meč v neoborožen škratov vrat. "Brezčastni pokvarjeni strahopetci!" Vilinec se je prestrašeno obrnil a še preden je uspel razločiti glas kričečega škrata, je ta z glavo treščil v njegovo čeljust. V zrak so poleteli vilinski zobje, kri in majhen del zlatega obroča. Več vilincev se je v ozadju zdrznilo in dvema postavama so namenili prestrašene in ostre poglede. Degor je pristal na mehki jasi ter predse dvignil ščit. V svoji levici je poprijel za ročaj svoje bojne sekire. Vilinec se je z manjšo luknjo v čeljusti opotekel a iz svojega pasu izvlekel pomožno bodalo. "Kdor napade svojega neoboroženega sovražnika si zagotovo zasluži trpljenje na vašem temnem onostranstvu!" Je zavpil škrat ter s ščitom v desni roki spretno izbil manjše bodalo vilinca v zrak. V isti potezi je naredil obrat na mestu, se zavrtel okrog svoje osi, pretvoril vso moč, ki jo je imel v svojem rezilu leve roke ter ga pognal v telo razoroženega vilinca. Rezilo bojne sekire je, kot vroč nož skozi maslo raztrgalo usnjen vilinski oklep ter za utrganinami pustilo temno rdečo sled krvi. "Mož padel! Sovražnik na vidiku!" Je Degor zaslišal v daljavi. Jezno je dvignil pogled, z bojnim krikom preskočil truplo vilinca ter se pognal proti čredi vilincev, ki so iz koša puščic pripravljali na ponovno streljanje. Bil je vsaj nekaj metrov vstran. Vilinski vodja črede je iz nožnice vlekel svoj oster meč. Še nekaj metrov. "Napnite puščice!" Ostro je zaslišal napenjanje tetiv, medtem ko je s svojim ščitom obiral travo in zemljo iz gozdnih tal. Zazrl se je v ostra rezila puščic, ki so zrla direktno vanj. Še nekaj korakov! "Strel!" Vsaj pet vilincev je spustilo tetiva, ki so škratovi smeri z osnovnim bojnim oklepom poslale pet ostrih rezil. Prva je šibnila nekaj metrov vstran, druga previsoko, tretja mu je skoraj izbila iz rok ščit, katerega je sedaj poravnal predse. Začutil je dva močna trka, ki sta ga ob teku močno upočasnila eden izmed njiju, je povzročil ostro bolečino v levem ramenu. "Trčil bo v nas! Umik!" S ščitom je uspel pohoditi enega izmed vilincev ki se mu ni uspel pravočasno umakniti. Oba sta se skotalila po tleh, medtem ko se je puščica še bolj zairla v Degorjevo telo. Ta je ob tem glasno zaječal. Poškodba ramena mi je onemogočila moj osnovni napad. Ugh... prekleto... Kakor hitro se je pobral iz tal ter pognal v beg, je za sabo zaslišal bojne krike ostalih vilincev. "Napnite tetiva! Ujemite ga!" Degorjev ščit se je med tekom nenadoma pojavil na hrbtu. Z zdravo roko je zapel zaponko, ki je bila v bližini velikega kosa lesu, ki je štrlel ven iz njegvoega levega ramena. Čez nekaj sekund je mimo njega švignilo zopet nekaj puščic. Drevesa so se ob trkih le teh glasno zatresla, nekaj jih je zadelo ob Degorjev ščit. Pred sabo je zagledal majhno votlino, bila je v skalnati steni kjer so se nedaleč nahajale jame Ephel Duatha. Puščice so sedaj švigale mimo njega v večjem razponu. Od sovražnika se je bil sedaj že veliko bolj oddaljil, njihovo merjenje je bilo veliko bolj nenatančno a še vedno so ga imeli v vizirju. S krvavo desnico je tipal za puščico v njegovem ramenu. Ob ostri bolečini je glasno zaječal. Ob vhodu v majhno votlino se je s krvavo desnico oprl ob skalnato steno. Močno je krvavel iz vboda levega ramena, srce mu je od vsega teka udarjalo in s tem pospeševalo tok krvi po telesu. Končno je zlezel v majhno temno votlino. Za sabo je zaslišal kričanje vilincev, kletvic in ukazov. Izgubljal je zavest, ozrl se je proti izhodu od koder so prihajali zvokovi in nato ... nič.

"Nikoli nisem pomislil, da so bili Vilinci na naši strani. Tisti škrat je bil povsem nemočen. Mislil sem da je eden izmed nas! Že tako nas je bilo vedno zelo malo. Ravnal sem hitro in nepremišljeno, ob tvojih besedah mi je zdaj veliko bolj jasno da je šlo za zamešnjavo sovražnika in tovariša." Je zaključil Degor s svojim pripovedovanjem zgodbe. Še vedno je zrl v tla ter zmigoval z glavo. Natakar je obstal ter zrl v škrata, ki je tako bujno pripovedoval zgodbo. Bil je bled v obraz. Škrat je segel po vrču piva ter nagnil vase vso tekočino. "Hvala za pijačo tovariš. Razumel bom, če boš name ob tej zgodbi gledal nekoliko drugače. Za kar sem storil nosim globoko obžalovanje. Morda sem tvoj sovražnik vendar globoko v srcu še vedno nosim ponos nas takoimenovanih svetlostrancev. Še nikoli nisem srečal temnega škrata, za mene so bili vsi enaki." Odložil je prazen vrč na pult ter segel po svoji bojni sekiri. Skočil je iz visokega stolčka ter se tiho odpravil proti vratom. "Veselilo me je najinega pogovora Tronir." Je spregovoril, ne da bi pogledal svojega so-škrata, kateri je do njega sedaj najbrž čutil veliko jezo ter sovraštvo. Degorjev ščit z vilinsko krvjo ter zemljo Ephel Duatha je počival na njegovem hrbtu. Ob izhodu iz gostilne je nekoliko počakal na odgovor tovariša vendar iz tega pogovora je tudi sam vedel, da se ni dalo izpeljati več skoraj nič.

Spoiler:
 
Nazaj na vrh Go down
Tronir
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 5111
Starost : 24
Lokacija : Lahkih nog in težke sekire naokrog
Geslo : Hec mora bit! :D
Registracija : 17/06/2010

Statistika
Status: Vojskovodja
Denar: 10.440

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Gostilna Zlata jama   Pon 28 Jan 2013 - 17:11

Brez besed je poslušal obrazložitev. Niti črhnil ni zgolj občasno je posegel po ročaju vrčka in spustil vase nekaj tekočine. Obraz je ostajal smrtno resen, zgolj ob pripovedih o vilincih so se obrvi premaknile, da so gube dobile rahlo bolj temačen odtenek. Še celo krčmar je ob strani prisluškoval enostranskemu govorjenju med tem, ko je čistil svojo imovino. Kakor je imela zgodba svoj začetek je imelo tudi konec. Razlage, prav tako kakor ostalega, Tronir ni označil z lastnimi besedami. Morda bi si kdo celo želel, da bi poslušalec od sebe dal vsaj kakšen odziv. Vendar ne, zgolj sedel je tamkaj in puščal vprašanja neodgovorjena, da ni bilo mogoče dognati kaj se podi po njegovi glavi. Prijatelja ali sovražnika ni zaustavil, ko je le ta kakor kup vase posedene nesreče vstal.
Izgledalo je že kakor, da je bilo to nanačrtovano srečanje zaključeno. Skesanec je odhajal med tem, ko je vojskovodja še kar sedel kakor kip, ki so ga bogovi tamkaj postavili za svojo, navadnim smrtnikom neznano, zabavo. Ali pač? Kakor se je namreč lastnik velikega ščita znašel med okovi vhoda se je premaknil tudi bojevnik. "In kam odhajaš sedaj ter obračaš hrbet kakor škrat odrezane brade, oropan svojega dostojanstva in zaznamovan pred vsemi?" Gromek glas je zadonel po gostišču, brez kančka radosti, ki jo je bilo še nedavno mogoče najti v izmenjavanju bojnih zgodbic. Postava se je postavila na noge, da je velika sekira zaropotala, ko je ploski del udaril ob golenični ščitnik. Gostilničar je stopil korak stran od pulta ne vedoč ali naj pričakuje morebiti enega izmed pretepov kakršnih so se dogajali v starih, zlatih časih. "Mar sem kakšen hlapec, da se boš tako obnašal do nekoga kateremu si še malo nazaj obljubljal svojo zvestobo?" Stopil je bližje počasnega koraka po lesu, ki je pokrival mrzlo zemljo Ephel Duatha. Že se je znašel zamah sekire stran od prišleka, ki je brez poznanstev zakorakal v to gostilno. "Pri bradah mojih prednikov, ki se mastijo za večno polno mizo skupaj z bogovi, ..." je začel govoriti. "... da je bil že čas, da nekdo pokaže vilincem, da nismo kar tako mi škratje!" Obrazne poteze so se raztegnile v širok nasmešek in napetost je v trenutku izginila kakor je tudi prišla. "Mi ne potrebujemo nikogar, da nam briše riti! Raje si jo z lastnim ponosom obrišem!" Lopnil je svojega novega znanca po ramenu, se iskreno zakrohotal in stopil nazaj proti svojemu sedišču. "Zakaj sva brez pijače?" Že se je pipica odprla in se je pričela natakati nova runda. Pogled, ki je videl že toliko, pa je preskočil od lastnika prostora čez ramo. "Degor, prijatelj, ne stoj tamkaj kakor razočarana ženica! Pridi dokler je še pijača hladna!"


((me je kar malo sram s tako kratkim postom proti vsem prejšnjim dolžinam, ki sva jih spisala Razz))
Nazaj na vrh Go down
Degor
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 117
Registracija : 14/09/2008

Statistika
Status: Vojak
Denar: 7.520

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Gostilna Zlata jama   Čet 31 Jan 2013 - 14:31

Za sabo je slišal kako je njegov mogočni tovariš stopil iz stola. Tudi natakar se je zdrznil, saj je ozračje vsebovalo že dovolj napetosti za manjši pretep. Degor je prisluhnil, njegovemu tovarišu in njegovi tolažbi. Skrival je svoj pogled ter gledal v kljuko vrat, pred vso to bitko se je sam večkrat zastrmel v vrata, neke druge taverne, kjer je premišljal o odhodu ali ne. Kaj bi bilo, če se iz tiste taverne nikoli nebi vrnil, morda bi ne bil oskrunil svetle strani z ubijanjem tistega vilinca. S pogledom je ošinil svoje dlani. Bile so še vedno umazane od zemlje ter tu in tam je lahko zasledil sledove svoje krvi ali pa morda vilinčeve. Temna stran. Je grenko pomislil. Bitka je zaznamovala morjenje svetlostrancev, zaradi mene so izgubili še enega. Sem se mar izgubil tudi sam? Alkohol mu je na prazen želodec stopil v glavo. Otresel je glavo, da mu je brada večkrat pometla ramena, lasje pa so se še bolj skuštrali kot prej. Prhnil je v tolažbe Tronirja. "Hvala za te močne besede tovariš, vendar ne glede kako zlat napoj te prelepe taverne bi si od zdaj naprej privoščil, svojega bremena, ki ga nosim na hrbtu ne bom moral tako hitro odstraniti." Še posebej zdaj, ko je ugotovil da takrat ni napadel sovražnika temveč svojega vojnega prijatelja, mu kriki bolečin in ukazi vilincev niso šli ven iz glave. Alkohol mu je mešal glavo, odmevi glasov pa so se samo kopičili. "Ne skrbi, Tronir, nekoč ti bom poplačal mojo zvestobo a ta trenutek, ne glede na to ali sem vojak, častni svetlostranec ali izdajalec, potrebujem nekaj časa zase." Morda je bilo res kar je v tistem trenutku povedal Tronirju a morda se ga je hotel samo za nekaj časa znebiti. Izogibal se je pogledu nanj, vojskovodjo ki se je častno boril proti temni strani, medtem ko je on moledoval za svojo raso temne strani in za njih delal usluge. Čeprav so bila njegova dejanja nedolžna in nenamenska si tako hitro ni mogel oprostiti. Po končno nekaj minutah tišine je ponovno odprl oči in si iz njih pomel solze njegovega mehkega srca. Naredil je težki korak proti vratom a je vseeno čutil potrebo po spodobni poslovitvi od svojega novega prijatelja. "Morda bom poiskal kakšno taverno s kakšnimi lepo dišečimi zrezki. Še enkrat oprosti dragi prijatelj, vendar tudi škratje si moramo od časa do časa nekoliko zbistriti glavo. Nebi bilo priročno, če bi moral v takšnem stanju stopiti v boj proti sovražniku." Vrata so močno zaškripala in v gostilno je zajadral močan mrzel veter. Degor je stopil ven na vlažna tla ter močno vdihnil svež vlažen mrzel zrak. Bil je končno nekoliko bolj prebujen, še vedno malce pijan a precej boljši kot prej. "... ti povem še enkrat moj bradati prijatelj, čas je da v Lossarnachu na tistem pivskem tekmovanju pokaževa kdo so prvaki v zlivanju vrčev. Slišal sem tudi da imajo zelo dobro kuhinjo!" Je takoj zatem slišal za vogalom. Govorica ga je precej predramila in nemudoma je pomislil na velike mastne zrezke, tudi kakšno pivo bi se mu bilo prileglo. Moral je ven iz tega škratjega mesta, ki mu je vzbujalo toliko slabih spominov. Preveril je če ima vse svoje potrebščine na mestu, ter se odpravil na odhod proti omenjenemu mestu.


((OOC: Pardon za pozen odgovor. Izpitno obdobje pa te fore ))
Nazaj na vrh Go down
Tronir
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 5111
Starost : 24
Lokacija : Lahkih nog in težke sekire naokrog
Geslo : Hec mora bit! :D
Registracija : 17/06/2010

Statistika
Status: Vojskovodja
Denar: 10.440

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Gostilna Zlata jama   Pet 1 Feb 2013 - 18:45

((ni panike Smile))

Prisluhnil je besedam, ki jih je imel povedati novi znanec. Novico o lastnih dejanjih, ki v resnici niso bila to kar si je zamišljal, si je vzel veliko bolj k srcu kakor si je to predstavljal Tronir. Želji po samoti je zgolj prikimal in dvignil dlan v polovično salutiranje prede ne izhodu pokazal hrbet. Sicer ni bil prepričan, da je našel v sebi tudi razumevanje vendar se ni mislil kaj veliko več ubadati s tem. Če je Degorju tako narekovala pamet potlej je že pač bila nekje tamkaj zunaj od bogov dana usoda zanj. Še zmeraj je imel namreč pred seboj vojskovodja dvoje vrčkov, ki so sedaj očitno pripadali zgolj njemu. "No ja, stran pa že ne bomo metali." Nagnil je naročeno. Ko je umetnino za zdrževanje tekočine spustil se je pred njegovimi očmi izrisa obris gostilničarja, ki se je z druge strani pulta naslanjal na les. "Zanimiv škrat tale kaj." S cunjo je bolj podzavestno kakor zavedno brisal naokrog. "Kakor vsak." Čeravno pogovor ni zvenel ravno nevem kaj sta bila krčmar in bojevnik vseeno sodruga, ki sta pač imela edinstven način komuniciranja. "Boš ta vrček, ki ti je ostal?" Uprašanje, ki bi ga lahko skorajda šteli za žaljivo. Povpraševat škrata, če bo zmožen popiti do konca pivo? Nekaj, bi bila celo sprožilo pretakanje krvi, če bi bil osebek preveč podžgan z alkoholom. "Kar nagni saj ni nikjer v bližini tvoje predrage." Toda, kakor je bilo že izpostavljeno, se je dvojica poznala in je med njima vladala prijateljska vez. Kakor je dobil dovoljenje je kakor sestradana žival planil gostilničar po napitku. Sam je bil obdan z vsem tem, a vendarle je komaj kdaj dobil priložnost uživati pivo brez, da bi zraven njega nergala njegova ljubezen. "Hvala, hvala." Prazni vrčki so padli nazaj na pult in ustnice so se zaradi navlaženosti svetile v svoju svetlobe, ki je napolnjevala prostor. "Pusti to." je lastnik zamahnil z dlanjo, ko je želel Tronir plačat še zadnje dve pijači. "Raje se skloni bližje, ker bom to povedal zgolj enkrat." Iz radovednosti se je sogovorec približal, da mu je lahko škrat skorajda šepnil na uho. "Slišal sem, da se v bo Lossarnachu dogajalo neko pivsko tekmovanje." Utihnil je in sumničavo pogleda naokrog, če se ni kakšen nepridiprav morebiti približal ter prisluškoval besedam. Ko je končno pregnal svoje sume je nadaljeval začeto. "Tega ne govoriti okrog, ker nočem, da mi vse stranke pobegnejo tja. Vendar pa mislim, da bi tebi dobro dela malo menjava okolja čeravno mesto ni blizu. Prijateljski nasvet zgolj." In že se je zamišljeno vrnil k brisanju pulta. Tedaj je namreč skozi vrata prikorakala njegova žena, sumničava ter še bolj tečna kakor ponavadi.

((se nadaljuje tukaj))
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: Gostilna Zlata jama   

Nazaj na vrh Go down
 
Gostilna Zlata jama
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
RPG Forest :: Škratja mesta :: Ephel Duath-
Pojdi na: