Gozd Araw

Ko je Ethelena Seraphina z Es dohitela 'sprevod', je bilo tam že ogromno ljudi, vilincev, mislila je, da je zagledala celo škrata. No, tako velikega sprevoda pa res nisi pričakovala, je pretreseno ugotovila Ethel. A je le stresla z glavo, nato pa se postavila zadaj za sprevod in ker so vsi konje držali v hoji, je tudi sama upočasnila svojo kobilo in jo potrepljala po vratu, ponosnem in z labodjo obliko. "Pridna," ji je zašepetala. Kobila je bila zadihana in je bila vesela, ko jo je gospodarica ustavila. Hvaležno je zarezgetala in ob tem je Eleni na obrazu zaigral nasmešek. Med ježo sta Ethelena in Es postali pravi prijateljici. Ethel je bila celo tako pozorna, da je začela opažati kretnje in obnašanje svoje kobile ter se skušala naučiti konjske govorice. Ne, ni nameravala rezgetati ali kaj podobnega, ampak je skušala biti samo pozorna. Takrat pa je pomislila, da bi odprla duha in se tako poskusila sporazumeti z Es. No, vredno je poskusiti, je nemočno pomislila svetlolasa vilinka, nato pa previdno odprla duha. Začela se je zavedati vseh duš okoli sebe, še najbolj pa Esine. Dotaknila se je njene duše, se prestrašila ter se sunkovito vrnila v svoje telo. Kobiline misli so bile skorajda... človeške. Še enkrat je poskusila, tako, da je odprla zavest, nato pa se nežno dotaknila kobilinih misli. Esennia? je vprašala, previdno, v pripravljenosti, da potegne svojo dušo k sebi. Da? Je začutila nežen glas nasprotnega duha. Esennine misli so bile zares skorajda... človeške. Kobila je bila bolj intiligentna, kot si je mislila. Zaslišala je nežen smeh... predvidevala je, da je Esin. Skoraj je že začela pogovor, ko jo je nekdo ogovoril. Svojo dušo je zopet sunkovito potegnila k sebi, nato pa se ozrla za sabo.

((Kdorkoli?))

"Čez drm in strm me vodi pot, tja daleč pod gore. Je prešlo listje in trave in svet se spremene..." si je čarovnik tiho brundal eno izmed mnogih pesmi, ki jih je pobral med svojimi dolgimi potovanji po svetu. Če se je iz tistega časa kaj naučil, je to bilo vsekakor to, da so si ljudstva zelo različna, a imajo nekatere skupne elemente. Ljudi in viline druži le malo, a pri obeh najdeš take, ki hrepenijo po svobodi, pravičnosti in redu v svetu. Kaj pa take, ki hrepenijo po moči, oblasti in prevladi? Odgovor na to vprašanje mu ni bil povsem jasen, saj se je med ljudmi našlo več kot preveč takih posameznikov, vilini pa niso bili znani po teh "vrlinah". A vendar, če se pojavljajo pri drugih, zakaj se ne bi tudi pri njih? Zmedeno je zavzdihnil in si poskušal predstavljati kraje in ljudstva, kamor jih bo vodila pot. Tako daleč na sever še ni potoval, vzroka pa sta bila predvsem dva. Na prvem mestu je bilo nehvaležno vreme, ki je bilo v spisih omenjeno neštetokrat. Redki posamezniki, ki so se kdajkoli lotili podviga na sever, so se najbolj bali snežnih neviht, neznosno nizkih temperatur in ledu. Na drugem mestu je bila neposeljenost. Sever je vedno veljal za odmaknjen iz izoliran kraj, kjer naj ne bi živel skoraj nihče, a nekdo vendar je. To je bilo nenavadno ljudstvo, opisano zgolj z nekaj skromnimi besedami. V zadeve južnih pokrajin se niso vmeševali, imeli so samosvoje običaje in prepričanja in ni se še zgodilo, da bi eden od njih kdaj zataval v Forest. Verjetnost da jih bodo prepričali v zavezništvo ni bila velika, a če bodo izbirali prave besede in poskušali čim bolj razumeti tista nenavadna bitja, bi jim celo znalo uspeti. Pri tem pa moja vera v te mlade obraze ni ravno trdna. Starčeve oči so preletele bližnje jezdece in se na vsakem za hip ustavile. Bilo je precej vilinov, ki so sloveli po svoji modrosti, a vsi vilini je niso posredovali enako veliko, prav tako pa so jo mlajši posredovali manj od starejših. In potem še Džini in škrat...
Iz razmišljanja ga je predramila vilinka, ki se je nazadnje priključila čelu vrste in se je predstavila kot Ull. "Najboljše, saj tavanje po snežnem metežu ni ravno najzabavnejše. Poiščeš si najbližje zavetje in če ga ne najdeš, se vkoplješ v sneg. A še boljše se mu je v celoti izogniti." To je bilo teoretično mogoče, a praktično veliko težje izvedljivo. Že v deželah Foresta je bilo vreme sila nepredvidljivo, kako pa je bilo še severneje, pa si čarovnik ni upal niti ugibati. Na Ullino naslednje vprašanje je odvrnila temnolasa vilinka, ki se je imenovala Earedien. "Earedien?" je ponovil Framling in jo pozorno pogledal. Enaki temni lasje, nežne obrazne poteze in prodoren pogled. "Ne morem verjeti svojim očem. Šele zdaj sem te spoznal. Verjetno se me ne spomniš, a nekoč sem dobro poznal tvojo mater Marethiel in pot me je mnogokrat vodila tjakaj v Elwe. Bil sem še mlajši in krepkejši, a zato nič manj nor." Starčeve ustnice so se izoblikovale v nasmešek, saj so mu v glavi oživeli lepi spomini. "Kako je kaj Marethiel? V zadnjih letih oziroma desetletjih so me opravki zadržali drugod, a njenega gostoljubja ne gre pozabiti." Ni dvomil, da gre za Marethielino hči in to dejstvo ga je razveselilo. Vendarle je potoval vsaj z enim vilinom, ki ga je povezoval z preteklostjo

Sunkovite je razprl veke. "Ne, ne smem zaspati." si je zamrmral v košato, prav škratjo brado. Toda kaj, ko je bilo zibanje tako mamljivo ... vsekakor preveč mamljivo. Da bi se Tronir vsaj nekako zaposlil ter tako svoj um odvrnil od nedela se je ozrl po spremljevalcem. Kar nekaj svetlostrancev je prišlo, pripravljenih tvegati svoje življenje na zasneženem severu. Niso se bali hladne smrti, ki jih je tam morda pričakovala kajti vedeli so, da je nadvlada temnostrancev veliko hujša reč. Gremo po svoji poti, ne glede na to, kaj pravijo dvomljivci. Borili se bomo dokler ne bo naša zemlja ponovno svobodna. Lahko računamo drug na drugega, ko se bomo borili nasonjeni drug na drugega. Zakaj? Ker imamo za izgubit samo še svojo svobodo, tiste, ki si nam blizu ter svoje življenje. In za kaj se bitje, naj bo škrat, vilin, človek ali pa kaj drugega, bolj goreče bori? V ospredju, na glavnini kolone, se je »vodstvenemu štabu« pričelo pridruževati večje število osebkov, da so bili sčasoma skorajda bolj nagneteni kakor druge v koloni. Le kako bodo tako opazovali pot pred nami, ko se pa drenjajo kakor stisnjene koze? Tronir je zmajal z glavo in se raje posvetil misli, ki se mu je predhodno zrinila v center razmišljanja. Čas je prišel, da se sanje o svobodi spet uresničijo. Nova zemlja, kjer bodo spet plapolale stare zastave. Ko je tako razmišljal o namenih in prihodnosti, ki jim je znala navreči še marsikaj, se je spomnil tudi starih, škratjih pripovedi, ki so se dotikale bojev. Ko je nebo počrnelo, kakor mu je oče večkrat razlagal, ko je bil majhen. Mali bojevnik je kakor v transu zaprl oči in zaslišal okoli sebe krike tisočih tovarišev, ki so se vneto bojevali. Heroje, ki so padali in tiste, ki so jih pobijali. Novi junaki so nastajali s pomočjo prelivanja krvi. Prošnje bogovom, ki so bile izrečene, se ne bi dalo prešteti kajti tako veliko je bio njihovo število. Puščice so letele skozi nebo in se zapičile v nesrečnike, ki niso pravočasno poskrbeli za primerno varovanje. Njihove telesa so padla na trdo zemljo, ki je bila že dodobra prepojena s krvjo. Vsakdo se j eboril za svoj prav, za nekaj, kar je menil, da je bojše od nasprotnikovega. Ali pa vsaj, da si je bolj zaslužilo zmagati čeravno ni bilo že boljše v vseh pogledih.
Mladi so umirali in ne samo stari. Toda sedaj so vsi pri bogovih v večnosti ter se veselijo skupaj z njimi. Nepozabljeni toda neimenovani heroji v naših srcih. Nič več ga ni mikalo, da bi spet zaspal. Debata s samim seboj, ki jo je razvil v sebi, ga je več kakor samo držala pokonci. Še krajšala mu je čas, ki se mu je pred tem vlekel kot jara kača. In ko je ponovno pogledal naokrog se mu je zdelo vse skupaj kanček drugače, čeravno so se nahajali še zmeraj med drevesi v samem gozdu. Morda je gledal na sopotnike sedaj kanček drugače, ko se je končno ovedel, da bodo skupaj pisali zgodovino. Da jih čaka še marsikaj zanimivega, še marsikaj nepredvidljivega. In zakaj jih ne bi bolje spoznal? Oči so se mu tako zaustavile na neki vilinki, ki je jezdila na kobili svetlo rjave barve. Odtenek živali se je kar ujemal z žensko postavo, ki so ji po hrbtu kakor slap padali rumenkati kodri. Ženska je izgledala rahlo zasanjano in ravno zaradi tega jo je najverjetneje škrat ogovoril. Kdo bi namre vedel, morda sta si celo delila podobna mišljenja? Ko jo je poklical z kar rahlo grobim "Hej ti! Ti tam ja!" ji je pomagal. Sam namreč ni mogel odjezditi k njej, saj ni bil on tisti, ki je vodil jezdno žival. Luciane pa je tudi izgledala kakor, da se je zagledala v nekaj. Tako je lahko samo upal, da se bo neznanka odzvala.

((evo ti Ethelena )

Ko je zaslišala klice, je Ethelena sunkovito obrnila glavo v tisto smer, od koder so skorajda grobi klici prihajali. Zagledala je škrata, in ko je ugotovila, da kliče njo, je rahlo spodbodla Esennio in odjahala do škrata. Jahal ni sam, a kaj zato. Ko je bila Ethel v isti vrsti kot on, je škrata presenečno pogledala. Je kaj narobe? Se je vprašala. Z zatiranim strahom se je ozrla vse naokrog, a vsi so bili videti popolnoma mirni, spokojni. Jaz imam vsaj izkušnje s tem. No, niso moje, vendar od moje prapraprababice Seraphine. Poleg tega me je prav ona naučila jezik ene od ras, ki so prebivale na severu, in poleg tega je ona že bila tam. Upam, da bo vsaj to malce pomagalo. Veliko me je naučila o severu, jugu in vzhodu. Je razmišljala, nato pa rekla: "Da?" Odgovorila je namreč škratu, ki jo je poklical. Spet je začela premišljevati, zakaj jo je škrat poklical. Je res kaj narobe in je videz ostalih samo pretveza? se je spraševala, že skorajda prestrašeno. Nagonsko je odprla zavest in se malce posvetila drevju ter rastlinam. Ne, nič ni kazalo, da bi bilo kaj narobe. Nobenih zasledovalcev, nobenih vojakov, ki bi jim lahko prekrižali pot v vsem trenutku. Ko je Elena uvidela, da so biti okoli nje popolnoma mirne, se je pomirila še sama.

((Se opravičujem za tako pozen odpis, ampak preprosto ni bilo časa. In volje, priznam. xD))

Očitno besede malega moža niso bile preslišane kajti glava ogovorjene oziroma bolj poklicane vilinke se je sunkovito obrnila. Skorajda prisegel bi lahko, da preden so njegove besede dodobra zapustile ustnice bojevnika se je vrat dekelta že napel. No ja, saj so bili vilini pač edinstveni in če so imeli bolj razvit slušni sistem pač ni bilo nič čudnega.
Bolj, ko se je neznanka približevala, bolj se je Tronirju dozdevalo, da vidi v njenih očeh ... strah? Kakor, da bi bila kakšna preganjena žrtev, se mu je zdelo, da se preplašeno obira ter ozira naokrog. Čudni so ti špicouhlji. Ko že misliš, da te ne morejo presenetit, te. Pod kopiti njenega konja se je trava ki je vztrajala kljub zimskemu času, upognila. Za seboj je tako puščala sled, ki pa jo je blažji veter kaj hitro izničil, ko je pomagal bilkam nazaj na svoje mesto. Škrat je lahko že skorajda prisegel, da se mu je zdelo, da je zavohal sever. Mraz je namreč bolj pritisnil in se že v naslednjem trenutku taktično umaknil nazaj. Z kratkim odgovorom je prišlekinja odgovorila, očitno še zmeraj nesigurna v potezo približevanja enemu izmed poslednjih predstavnikov svoje rase. Njeni plašnosti Tronir ni mogel drugega kakor, da se ji je rahlo nasmehnil. Seveda, bitje kakršn je bil, ustvarjen za trdno delo kovača ter krvavo klanje bojevnika, se mu je zdela njena nedolžnost kar rahlo hecna. "Nikar ne bodi tako preplašena." ji je zabrundal. Z dlanjo ji je segel nasproti in čeravno njegova roka ni imela največjega dosega, ni mogel nihče trditi, da se ni vsaj potrudil. In to kljub nesigurnemu ravnotežju na konju! "Tronir. Pa ti?" Kar direktno, ne meneč se za morebitna pravila olike, ki bi prišla lahko v poštev, ki dopolnil svoj besede.

Ko je Ethelena Seraphina zaslišala besede škrata, da ji ni treba biti tako prestrašena, se je skorajda namrdnila. Saj se je že umirila. A vedela je, od mame in prapraprababice, da imajo škratje zares velik ponos in jih lahko hitro užališ. Škrat je stegnil svojo roko, v pozdrav. "Tronir. Pa ti?" je vprašal. Ethel je, kakor vljudna je bila, tudi ona stegnila vitko roko ter stresla škratovo. "Ethelena Seraphina, za prijatelje Ethel ali Elena." Je rekla ter se prijazno nasmehnila. Ker je poznala zgodovino, je vedela, da s škrati v daljni preteklosti niso bili v kakšnem bližnjem stiku. Zdaj se ji to ni zdelo niti malo resnično.
Ko je Esennia ponesreči malce nrodno prestopila velik kamen na tleh, je njeni gospodarici padel pramen svetlih las na stekleno modre oči. Ethelena pa je, avtomatično kakor ponavadi, ko se ji je to zgodilo, z zapestja vzela nebesno moder svilen trak za lase, razvozlala vozel, ki ga je držal na njenem zapestju, in si, kakor je bilo mogoče visoko, in da je ujela vse lase, zavezala le te v čop. Zdaj so ji segali le malo prek hrbtnega ovratnika debele, žametne tunike. Tokrat se je nasmehnila opravičujoče ter škrata pogledala v njegove temno zelene oči, ki pa zaradi košatih obrvi niso bile ravno vidne.

Luciane je zrla nekam v daljavo in ni bila pozorna na dogajanje okoli sebe. Vedela je, da jo boo konj nosil varno kamorkoli bo pač šla kolona. Odsotno je božala konja po grivi ko se je zavedela, da je Tronir spregovoril. Že vsaj drugič. Stresla je z lasmi in opazila vilinko s katero se je Tronir pogovarjal. Nasmehnila se ji je, nato pa opazila, da se je njihovi koloni pridružilo že precej novih sopotnikov. Opazovala je sopotnike, večinoma viline, pa tudi enega čarovnika, ki so jezdili na sever. Poskušala si je v spomin vtisniti čim več obrazov ko je ob sebi opazila temnopoltega moškega. Spomnila se je, da je to tisti, ki je razjezil Tronirja zato je nezavedno stisnila ustnice in ga svareče pogledala. Stari, jaz sem ne konju z njim, in mene bo dol vrgel! Pazi se me!
Cel čas ko je govoril ga je merila s pogledom, nato pa, ko je odšel spet pogledala vilinko, ki se je pogovarjala s Tronirjem. "Luciane," se je na kratko predstavila, nato pa pogledala proti gozdu. Čutila je vsa drevesa okoli sebe, in bilo ji je všeč, da so edini potniki v tem gozdu. Zato se je nasmehnila in se posvetila pogovoru med Tronirjem in vilinko.

Immer je počasi stopala po zaraščeni, skoraj neprehodni gozdni potki. Čeprav ni bilo pozno popoldne ali večer, je bilo v gozdu srhljivo mračno ter hladno. Kapuca je zakrivala večino njenega obraza in pod njo se je počutila izjemno varno. Kdaj pa kdaj si je zemrmrala kakšen urok, da si je s poti spravila večje prepreke. Dolgo ogrinjalo se je vleklo po vlažnih gozdnih tleh ter je bilo že kar precej blatno ter prebodeno s trni in bodicami. Toda Immerinih nežnih nog ni zavarovalo pred takimi in drugačnimi rastlinami: pri gležnjih je bila močno opraskana ter kri je vztrajno kapala na gozdna tla. Počasi, a vztrajno se je prebijala naprej ter razmišljala o tem, da se pravzaprav nadeja storiti nemogoče. Le kdo bi lahko v tem ogromnem gozdu našel skupinico ljudi, ki jih ne pozna niti po videzu. In niti sanjalo se ji ni, kaj bi storila če bi se srečala z temnostranci. Najbrž bi se izdajala za eno od njih, to ji je že mnogokrat uspelo.
Zadihana se je ustavila pri velikem, z mahom obraselim drevesom, kjer je potka postajala širša in s tem tudi lažje prehodna. Le s prstnimi blazinicami se je dotaknila drevesne skorje na tistem delu ki je ni obraščal mah. Ni imela pojma kam naj bi šla sedaj, do mesta na katerem je stala so jo pripeljali njeni občutki. Nanje se je vedno zanesla, saj je za enkrat še niso izdali. Zavedala se je da bo kmalu spet vedela kam naprej, zato je zaprla oči in poslušala ptičje petje, ki se je razlegalo z vseh strani gozda. Odprla je oči ter se razgledala okoli sebe. Kam zdaj? Močneje je prijela lubje ki se ga je dotikala ter ga odtrgala z drevesa. Pod lubjem je zagledala sledi lubadarjev, kar je ni niti najmanj presenetilo. Zatopila se je v oblike pred sabo ter v njih poskušala najti kakšne podobe, karkoli. S prsti je drsela po majhnih vdolbinicah ter se dlje časa zadržala na neki zakrivljeni, v obliki šrke S. S. Ja, saj je vedela da gre na sever. Ampak seveda, najprej mora najti tisto skupinico, se vanjo nekako vključiti. Zavzdihnila je, potem pa še enkrat pogledala v S. Počasi se je odmaknila od drevesa ter nadaljevala svojo pot v smeri severa. Skrenila je s poti, a je že čez nekaj minut našla novo, bolj prehodno stezo. Zadovoljno si je pokimala ter brez problema nadaljevala pot, ko se je na razpotju srečala s skupino čarovnikov, vilinov ter škrata. Zadržala je dih, a se je kmalu sprostila. Postalo ji je jasno da so svetlostranci, a se jim še vedno ni upala približati. Stopila je korak nazaj ter se poskušala ne zmeniti ta poglede vseh vrst ki jih je čutila na sebi. "Sem Immer," se je tiho predstavila ter jih pogledala, enega za drugim. Ko je opazila, da še vedno niso zadovoljni, je zajela sapo: "Svetlostranka." Upala je, da jim bo kmalu postalo jasno da se jim želi pridružiti.

Ko je tista vilinka, s katero je Tronir jezdil, obrnila glavo proti njej, se ji je Ethelena Seraphina nasmehnila. "Luciane," je rekla. Luciane je imela rdeče lase in rjave oči. Svetlolasi vilinki se je zdela izjemno lepa. Ethel ji je, ob tem, ko je povedala svoje ime, le prikimala. "Ethelena Seraphina, za prijatelje Ethel ali Elena, drugače pa se lahko sama odločiš, kako me boš klicala," je napol ponovila stavek, ki ga je malo poprej izrekla Tronirju. Odprla je dušo, pa ne, da bi komunikicirala z Luciane, ampak da bi se potopila v zavest gozda in ji prisluhnila. Tam nekje, globoko v njej, je še vedno vladalo malo strahu. Ko so drevesa začutila korake, ki niso bili vilinski ali konjski, se je v njih prižgala iskrica strahu. "Nekdo prihaja," je šepnila Elena in po vratu pobožala Es. Dotaknila se je njena zavesti in rekla: Nekdo prihaja sem. Najti nas hoče. Mislilm, da je ta nekdo v magiji talentiran skoraj tako kot jaz. Če se bo želel bojevati, se bom bojevala skupaj s to skupino, ji je rekla, nato pa se vrnila v svojo zavest. Esennia je zvesto zarezgetala in se z kopiti 'pritisnila' v razlahljano zemljo. Iz gozda se je naenkrat prikazala mladenka. Ethelena je predvidevala, da je dekle staro malo manj kot ona, a vseeno je bila zagotovo manjša. Čarovnica, stavim, je pomislila svetlolasa vilinka, ko si je neznanko dodobra ogledala. Njen izgled je bil nežen in tih. Rjave oči, bledikasta polt, nežne, tanke ustnice. Kodrasti rjavi lasje, rahlo zašiljena brada, lepa postava. Ethelena Seraphina je bila pogosto pozorna na vse lastnosti pri osebah, pa naj so bile katere koli rase. Ampak poteze te osebe so jo spominjale na viline, svojo raso. Svetlostranska čarovnica. Mogoče hči vilina in človeka. Vsaj tako izgleda, je predvidevala. "Sem Immer," je reklo dekle. Besede so zvenele nežno, a vendarle odločno. Ethel je s kotički oči pogledala naokoli. Vsi pogledi so bili uprti v neznano dekle in niso bili videti ravno zadovoljni. "Svetlostranka." Je dodala Immer. Elena se je ob zadnjem 'stavku' malce sprostila. Spet je odprla zavest in segla k Es. Nenevarna. Mislim, da je svetlostranska čarovnica. Mogoče hčerka otroka in vilina. Skoraj tako talentirana kot jaz. Je poročala. Ophina, ali misliš, da ne opažam dobro? ji je odgovoril čist, čil glas, polen energije. Svetlolasa vilinka se je zdrznila. Po imenu Ophina jo je klicala le prapraprababica Seraphina, ki je mislila, da je ime Ophina edino okrajšava imena Seraphina.

Pogled ji je zdrsnil od enega do drugega ter se na vsakem za trenutek ustavil. Bila je oprepričana da so svetlostranci, z lahkoto bi stavila na to. Bila je pomirjena, k temu je zagotovo pripomogla mirna narava, ta vlažni zrak, dišeči mahovi ter pomirjujoče ptičje petje. A vseeno se je pomaknila že toliko nazaj da se je zadela ob bližnje drevo ter se za trenutek obrnila. Ko je bila prepričana da ni v gozdu za njo nikogar (in to je bilo že po nekaj trenutkih) se je spet obrnila k skupini pred njo. Med njimi je vladala smrtna tišina ter Immer se je vsak trenutek bolje zavedala da se nebi smela kar tako povabiti mednje. Pa vseeno je te misli v trenutku pregnala, se odrinila od drevesa ter se vzravnala. Ob hitrem gibu je temno ogrinjalo zaplapolalo okoli nje in spet je imela občutek da je temnostranka. Fej. Zdelo se ji je da je zaslišala tih šepet, ki je prihajal od konja vilinke ki je bila najbližje Immer. Ni imela pojma ali je to samo prisluh ali je res nekaj slišala, a s tem se ni mislila preveč (ali vsaj malo) ukvarjati. Že od njenega otroštva ji je bilo jasno da je čarovnica po mami in ne vilinka po početu, čeprav si je to želela iz vsega srca. Želje ki ne bodo nikoli uresničene. Bolje da so za vedno pozabljene, je pomislila in upala da ni spet razmišljala na glas. Opazila je da niso ob njeni misli niti trznili, zato je sklepala da so pač ostale v njeni glavi. Da, popolnoma jasno ji je bilo da so v zadnjih minutah slišali le ptičje petje, ter besede ki jih je Immer namenima izgovorila. "Odpravljate se na sever, imam prav?" je rekla in počakala na njihov odziv. Nagnila je glavo vstran ter sprostila dlan ki jo je nezavedno stiskala v pest, najbrž že precejšen del poti. "In upam da se ni bi branili še enega svetlostranca." Nihče še ni rekel niti besede in Immer jih je opazovala. Nihče ji ni vrnil pogleda a se za to ni preveč zmenila, sklepala je da so bile njene oči polne strahu. Ugotovila je da imajo vsi konje, sama pa je bila peš, skoraj brez denarja. Resno, počutila se je kot zapuščen otrok. In kako jih sedaj mislim dohajati? Spet je zaslišala ptičje petje, a trenutno ji ni prav nič pomagalo pri razmišljanju. Pravzaprav je lahko samo upala da ji bo nekdo od njih ponudil sedež na svojem konju.

"Da, da." pobrundal v smeri sedaj ne več neznanega dekleta. Poskušal si je njeno ime vtistini v spomin kajti prav nič ni bilo prijetno, če si kdaj kasneje pozabil ime sogovorca. Tako, kot se mu je enkrat zgodilo, da je sredi gostilne pozabil ime tistega, ki mu je plačal pivo. Tako je nato moral gostilničarju na dolgo in široko, seveda ob mahanju z rokami. Sekira, ki je bila tedaj v njegovih rokah, se je tamkaj nahajalo povsem po naključju. Vojaki, ki so ga odpeljali zaradi motenja javnega reda in nemira pa niso bili tako zelo razumevajoči kakor bi si opiti škrat predstavljal, da bodo.
Tišino, ko se je vsak umaknil v svoje misli ter gledal, kar je pač gledal, je prekinila lastnica jezdne živali na kateri je sedel Tronir. Kratko in jedernato, presenetljivo, se je Luciane predstavila. To je bilo pa sumljivo malo. Preden bi se lahko kaj dodatnega spregovorilo se je premikajoča kolona iznenada zaustavila. Presneto, saj bi napisal kaj več a kaj, ko mali bojevnik pač ni mogel videti čez hrbet vilinke. Saj se je poskušal premakaniti tako a ko mu je skorajda uspelo telebniti iz sedla je raje obstal pri miru. Še po sekiro ni moge seči, saj je ni bil mogel prijeti z desnico! In kaj preostane škratu, ki bi se rad tako zelo bojeval ali pil pivo ali morda oboje skupaj? Nič razen tega, da odsedi in nerga kakor se pač za to malo raso spodobi. Oziroma se je spodobilo. "Prekleto, presneto in prešmentano. Pri moji bradi, če mi nekdo takoj ne pove kaj se dogaja bom skočil na tla in pobil tistega ali tisto, kar je krivo, da smo se zaustavili! Že tako komaj čakam, da pridemo iz tega gozda na odprto." Zadnji stavek je izrekel že bolj samemu sebi dokler niso besede tiho ozdvenele v kosmato brado ter jih je vetrič odnesel stran proti neznani točki.

Ni ravno vedela koliko ras se je še pridružilo celotni skupini, ker nekako ni pogledovala nazaj. Je pa hotela spoznati škrata, bil bi njen prvi poznani škrat in imela je dober občutek glede njega. A ne sedaj. Sedaj je bila pri čelu, kjer se je že pogovarjala z drugimi. Dobila je odgovore in spoznala imena oseb, ki so bile poleg nje. "Me veseli." je kratko prikimala. "Po pravici? Imela sem občutek, da bomo, boste šli tu mimo." je odgovorila sproščeno in glavo nagnila na stran. Občutek ji je pravil, da so jo sprejeli in to ji je bilo všeč. Vendar je občutek čisto nekaj drugega kot dejanska stvar.. "Na severu nisem bila še nikoli, žal. Vendar upam, da bo vsaj malo prijetna izkušnja. Bog ve kakšne vremenske razmere so tam.." je dodala in uprla pogled naprej. Feanor je bil nekoliko tiho, ali je zgolj Earedien prepustil besedo. "Drugače če rabite pomoč pri pripravi hrane ali iskanju, se mire volje lahko obrnete name. Vendar samo za rastlinje in jagodičevje." slučajno ji je padlo na pamet. Sicer je nekaj jagod vedno imela v mošnjičku s seboj, vendar to nikoli ne bi bilo za dosti. Sploh pa v celi skupini ni ravno videla ogromne prtljage na konjih..
Obrnila se je proti Framlingu. "Hm, kaj pa tako velika skupina kakor mi? Najbrž bi morali izkopavati brloge po skupinah, tri ali pa štirje skupaj. Vendar mi misel, da bi ležala v snegu ni kaj preveč prijetna." Ull je vedno bila vajena gozda kakor pa česarkoli drugega. In misel na tisti hlad - vsaj tako je slišala, je bila nadvse neprijetna. A najverjetneje bo morala spati v enem izmed takšnih brlogov. Če bo imela srečo in bojo tam drevesa, si bo lahko postlala z vejevjem..

Kot na ukaz škrata se je skupinica začela premikati ter Immer ji stopala z njimi. Bila je vesela da imajo lep, počasen tempo saj jih v nasprotnem primeru ne bi mogla dohajati. Ko jih je opazovala, takole vse na konjih, se je počutila izjemno majhno. In, čeprav si je težko priznala, tudi manjvredno. Samo na pol je poslušala pogovore med vilini, čarovniki ter kaj vem čem še. Pravzaprav so besede letele mimo nje, kdaj pa kdaj je pač ujela kakšno. Kakšno, ki se ji je zdela koristna. Ampak zaradi tega še zdaleč ni sledila pogovorom, kaj šele da bi se v kakšnega vključila. Znanih obrazov si v skupinici niti ni poskušala poiskati; tako ali tako ni imela veliko znancev, tisti redki pa bi bili vse prej kot navdušeni nad njeno pridružitvijo nalogi. Imela pa ja tudi nekakšen občutek, ki so ga ni znala natančno razložiti. Se je počutila ničvredno proti vsem tem magičnim bitjem, ki so svojo magijo že lahko nadzorovali, ona pa tega še ni bila tako zmožna? Ali se je preprosto počutila osamljeno in drugačnp? Ni se velikokrat zgodilo da bi se ona tako počutila, lahko bi rekli da se ne spomni kdaj se je nazadnje. Malo nad gležnji je spet začutila kri in nemočno je zavzdihnila. Sklonila se je, ne da bi pri tem ovirala skupino ki se je pomikala naprej. Pobožala se je po ranah ter za silo so se pozdravile. Vedela je, da urok ne bo zdržal dolgo, a propravljena ga je bila obnoviti.

Pridruževanju ni bilo videti konca. Na vsake toliko časa je zašumelo v tem ali onem grmu in njihova skupina se je povečala za še enega člana. Framling ki je ves čas jezdil v ospredju, je vse to opazoval z neodobravanjem, a nestrinjanja ni izrazil. Njihova naloga je imela zelo pomemben cilj, za usodo Foresta je bila ključnega pomena in potrebno bi jo bilo jemati s primerno resnostjo. Naknadno pridruževanje se mu je zdelo neodgovorno in nespametno, saj je celotno odpravo spravljalo v nevarnost, še posebej če bi se nadaljevalo v bolj odprtih deželah. Poleg tega je bil precej skeptičen glede tega, ali bodo tista nenavadna bitja na severu uspeli prepričati v zavezništvo. Mi vdiramo na njihov teren in potem jih bomo prosili še za pomoč. Iz tega se ne bo izcimilo nič dobrega. Stvari bi bile drugačne, če bi imeli o teh bitjih jasno sliko, če bi poznali njihove želje in interese in jim v zameno za pomoč tudi kaj ponudili. Toda vsaj na videz se je zdelo, da grejo tja zgolj z lepimi besedami in otroško razposajenostjo v srcu. Čarovnik si je zamrmral nekaj nerazločnih besed v brado, ko je začutil nenavaden občutek, sprva tuj in oddaljen. Poskušal se je ozreti za njegovim izvorom, a kamorkoli je pogledal, je videl zgolj široka debla, podrast in krošnje, ki so se bohotile nad njimi. Čar tega vilinskega gozda celo pozimi ni zamrl.
Od iskanja so ga odvrnile Ulline besede. Obrnil se je proti njej in se rahlo nasmehnil. "Sever in sneg sta neločljivo povezana, tako da ti ležanje v snegu ne bo pobegnilo. Lahko pa mi verjameš da bo to ena najmanjših tegob, ki nas bo doletela." Nikoli ni skrival tega, kar mu je rojilo po glavi in vselej je govoril naravnost. Posledica tega je bila, da si je v preteklosti že večkrat nakopal neodobravanje in sovraštvo, po drugi strani pa je mnogokrat dosegel tisto, kar z lažmi nikoli nebi. Mladi bi mu zato pravili pesimist, a sam se je videl kot realista. Potovanje v neznane dežele je bilo polno nepredvidljivih zank in nevarnosti, ki jih nisi mogel predvideti. Spet tisti občutek. Še vedno ni opazil ničesar nenavadnega, a nenadoma se mu je utrnil preblisk in spoznanje ga je presenetilo. Začutil je čarovnika, občutek pa mu je bil sprva neznan zaradi tega, ker že dolgo ni imel nikakršnega stika z njimi. Po deželah je potoval sam in če se je kje zadržal dlje, so to bile kvečjemu vilinske dežele oziroma svetlostranska mesta. Z drugimi čarovniki ni imel najboljših izkušenj, saj je bila večina temnih in med njimi je vselej tlelo sovraštvo. Čarovnik, tukaj? Še preden bi uspel seči po palici, se je pred skupino pojavila še ena zamudnica, ki pa se je od preostalih razlikovala. Res je bila mlada, nežnih potez in preplašenega pogleda, a prav v njej je Framling čutil tisti izvor magije, ki je bil zdaj najbolj izrazit. Če bi ocenjeval po videzu, je ne bi prištel med temne čarovnike, a videz prepogosto vara in svojim občutkom se ni smel prepuščati. Po nekaj pretečenih trenutkih je obrnil Fidelisa in ob strani skupine pojezdil do mladenke, ki je samotno tavala na repu. Prišel je še ravno pravi čas, da je videl njeno zdravljenje ran na nogah, ki ni bilo najbolj uspešno. "Bili bi slabi svetlostranci, če bi pustili svojo pripadnico samo in izgubljeno" je mirno rekel in njegove modre oči so jo preiskovale. Na ranah so se ustavile za trenutek več in ko je spet spregovoril, se mu je na obraz prikradel nasmešek. "Pridi, zlezi na mojega konja. Fidelis bo z lahkoto nosil še enega človeka, še posebej lahkega kot tebe." Beli žrebec je nežno pristopil v dekletino bližino in starec ji je ponudil roko, da se lahko povzpne na sedlo.

Opazila je da se je kolika pomikala vedno bolj naprej ter Immer je zaostajala. Topot kopit je postajal vedno tišji in prepričana je bila da bi kmalu popolnoma zamrl, če se ne bi star mož odločil iz neznanega vrniti na mesto, na katerem je sedaj že stala ona. Stopila je korak naprej in že čez trenutek jo je starec ogovoril: "Bili bi slabi svetlostranci, če bi pustili svojo pripadnico samo in izgubljeno." Rekla ni ničesar, a se je nekako strinjala z njim. Mislila je pač, da je bilo nekoliko nevljauno se kar priključiti v skupino, z vsakim korakom pa se je zavedala tusi svoje nekoristnosti. Nikoli je ni nihče povzdigoval med zvezde, zukaj pa so se ji vsi zdeli tako odlični, samozavestni glede tega kar so, kar delajo in kar zmorejo. Sama ni nikoli zaupala v svoje magične sposobnosti: pravzaprav je bila glede njih prepričana le v tem da jih bo uporabljala za dobro drugih. Svetlostranka. Ko sta se ji mož in konj še bol približala, je tudi sama naredila korak ali dva. Nežno je pobožala konja, ki je kot v pozdrav sklonil glavo. Pozdravljen, mali. Pravzaprav, bi bilo bolje če bi ti rekla veliki? Fidelis. Ja, prepričana sem da ti moja teža ne bo povzročala prevelikih težav. Mhm. Ja super, sedaj se že s konjem pogovarjam. Včasih se je sama sebi zdela prav nora. Vedela je da ni vilinka, pa ni važno če si je to želela ali ne. N.e.u.r.e.s.n.i.č.l.j.i.v.o. Š enkrat je pobožala Fidelisa (mimogrede, to ime se ji je zdelo čudovito, prav tako kot ta beli žrebec), nato pa sprejela starčevo roko ter se povzpela na sedlo. Pri tem je njen temen plašč zaplapolal ter nežno padel za njo na konjev hrbet. Ni se zmenila zanj, bilj jo je presenetil nekakšen čuden občutek ob dotiku moža. Bila je izjemno podoben tistemu, ob dotiku mame in brata Hommera, občutek magije. V trenutku ji je postalo jasno da bi starec najbrž tudi v sanjah vedel da je čarovnica in kotički ustnic so se ji razlezli v nekaj, še najbolj podobnem nekakšnemu nasmehu. Pa ne, da si že pozabila kako se smejati, Immer? Postala si prava zamorjena deklica, veš? Se je oglasil tečen glas v njeni podzavesti, a ga je potlačila nazaj tja ter pozabila nanj. Začutila je da so se spet začeli premikati in vedela je da bodo kaj kmalu spet ujeli preostale člane skupine, ki je bila vse prej kot majhna. Ni vedela ali je bila taka že od začetka odprave ali so se člani sproti pridruževali, a glde na to da je tudi sama prišla kasneje se ji je zdela bolj možna slednja možnost. Nagnila je glavo v stran da bi lažje videla kaj se dogaja na poti pred njimi. "Torej ste vi tudi čarovnik?" je vprašala moža ki jo je sprejel k sebi ter se spomnila da ne ve niti njegovega imena. Niti tega ali on ve njeno? Mogoče pa so izkušnejši čarovniki kot ona (ja, teh je bilo po vsej verjetnosti izjemno veliki) lahko ugotovili določene podatke o nekem človeku? Počutila se je popolnoma nevedno. Ne da bi počakala na starčev odgovor so iz nje kar poletela vprašanja... "Lahko s pomočjo magije ustvariš tudi resnične predmete ali samo iluzije? In kako se lahko zdravi večje rane? Je to sploh možno... milsim, vsem čarovnikom? Imamo vsi enako sposobnosti?" Takole se je počutila kar malo -v bistvu kar precej- neolikano. V trenutku je zaprla usta ter se odkašljala. Super. Pokvarila si prvi vtis o sebi, sama se zavedaš da je taka poteza izjemno pametna. Sama zase je zavzdihnila, a še vedno je obstajala možnost da se staremu možu njena radovednost ne bo zdela moteča. Na to je močno upala, saj bi jo v nasprotnem primeru najbrž čakala hoja. Pešačenje vse do oddaljenih dežel severa? Neprivlačno.

Ko se mu je mlada čarovnica pridružila na Fidelisovem hrbtu, ga je Framling obrnil in hitro pojezdil za skupino, ki ju je v tem času že pustila za seboj. Dekletina navzočnost na konju ga ni prav nič motila, po svoje ga je zabavala njena radovednost. Fidelisa je dolgo opazovala, med drugim ga je tudi pobožala in ob tem ji je po glavi nedvomno švigalo ogromno misli. Ko sta ujela številčno skupino sestavljeno iz različnih ras in spolov, se je čarovnica le oglasila. Po prvotni tišini je sledil plaz novih vprašanj in prav vsa so namigovala na to, da je spremljevalka še sila neizkušena v magiji. Ali pa se le pretvarja se je znova moral opozoriti starec, kajti čarovnikom ni bilo zlahka za zaupati. Magično avro si pri njih brez težav zaznal, a obarvanost te avre je ostajala vprašanje. Morda so največji čarovniki osvojili tudi to sposobnost in so takoj ločili med slabim in dobrim čarovnikom, toda Framlingu kljub mnogim letom in izkušnjam tega ni nikdar uspelo. Odločil se je ostati previden in skop z besedami, mladenka pa se bo prej ali slej razkrila. Nihče ni bil namreč sposoben v nedogled skrivati svoje prave narave, kajti vedno jih je kaj izdalo, pa naj je bilo še tako majhno in nepomembno dejanje.
"Da, lahko bi mi rekla čarovnik, lahko pa me kličeš tudi Framling." Preden je odgovoril na goro sledečih vprašanj sta se jezdeca že priključila ospredju potujoče skupine in Fidelis je upočasnil v hojo. "Z magijo vplivaš na snov, lahko jo preoblikuješ in uničiš, ne moreš pa je ustvariti iz niča. To je temeljno pravilo magije, ki bi ga moral obvladati vsak čarovnik. Mar nisi bila deležna nobenega učenja?" Ošinil jo je preko ram, a so ga pri tem ovirali dolgi beli lasje, ki so mu silili v obraz. Glavo je spet zasukal naprej in opazil spremembo v okolici. Araw jih je še vedno obdajal v vsej svoji veličini, a starcu se je zazdelo da nekje v daljavi kljub vsem zvokom skupine sliši tiho šumenje vode. Nedolgo zatem je njegove misli povzel vodilni vilinec in skupino obvestil o prečkanju reke. Lithlad, naša prva prepreka. Me prav zanima domiselnost naših popotnikov. Kraj je dobro poznal, saj je po Arawu že neštetokrat jezdil, a med enim jezdecem in celo skupino je precejšnja razlika. Samoten popotnik ubere pot čez strugo, skupina pa nekoliko težje, še zlasti če se nekateri ne želijo zmočiti. Nad glavo mu je poleta majhna ptička, ki ga je s svojim živahnim čivkanjem spomnila na spremljevalko. "Tvoje rane so precej globoke. Za tovrstno zdravljenje potrebuješ nekaj več od osnovnega znanja. A naj bo čarovnik še tako vešč, zgolj mrmranje besed brez zelišč pri zdravilni magiji ne bo zaleglo. Te pa najde samo tisti, ki ima ostro oko in dober nos." Starec je utihnil in potonil v svoje misli. Morda se bo dekle izkazalo za povsem nedolžno in kaj potem? Bi jo vzel v uk? Toliko let že nisem učil nobenega čarovnik, toliko časa že nisem delil svojega znanja... Potovanje bo nedvomno najboljši pokazatelj tega. Če bi se ujela in bi se Framling prepričal v njene dobre namene, bi jo lahko že med samo potjo poučil o tej ali oni zadevi s področja magije, ob vrnitvi pa bi prevzel polni nadzor nad njenim urjenjem. Če bo do vrnitve prišlo. Tukaj je še vedno bil sever in njegovi prebivalci. Tudi če jim ubežijo v primeru neuspeha, jih bo v Forestu še zmeraj čakal mrak, ki se je vanj naselil po zadnji zmagi temne strani. In prej ko slej bo ta le še bolj pritisnil. "Naš edini up so severne dežele. Vse drugo je zdaj postransko" je dejal dovolj glasno, da ga je lahko mlada čarovnica slišala, medtem ko ostalih spremljevalcev glas ni dosegel.