RPG Forest
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.


Dodajmo domišljiji sanje, razkošna krila in tvegajmo let :)
 
KazaloPortalLatest imagesRegistriraj sePrijava

 

 Podzemni rovi

Go down 
2 posters
AvtorSporočilo
Armadal
Admin
Admin
Armadal


Male Prispevkov : 7678
Starost : 28
Lokacija : Toasting in the summer sun.^^
Geslo : Scream, scream, like you would if I ravished your body.
Registracija : 02/02/2009

Statistika
Status: Morilec
Denar: 113.919

Podzemni rovi Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Podzemni rovi   Podzemni rovi Icon_minitimeSre 10 Avg 2011 - 14:24

Rovi so bili nekoč dobro vzdrževani in razsvetljeni, a v letih po bitki, v kateri je pomrla velika večina škratov, so jih opustili in le-tej so pričeli propadati. Nekateri manjši, stranski rovi so se že zrušili pod težo zemlje in skalovja in tudi večjim že grozi uničenje, a vsakemu drznejšemu pustolovcu se v teh tunelih obeta neverjeten dobiček, saj so pohlepni škratje Fin - Hollena vanje poskrili svoje dragocene zaklade.
Nazaj na vrh Go down
Luthien
Človek
Človek
Luthien


Female Prispevkov : 999
Starost : 27
Geslo : What is dead... MAY NEVER DIE.
Registracija : 13/08/2010

Statistika
Status: Morilka
Denar: 17.270

Podzemni rovi Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: Podzemni rovi   Podzemni rovi Icon_minitimeTor 27 Sep 2011 - 13:27

Luthien je s tresočo se roko prižgala svetilko in pomolila glavo v rov. »Hm. Tukaj bi si pa želela preživljati jesen svojega življenja.« je sarkastično pripomnila in še zadnjič pobožala svojo Lalaith, ki je žalostno strmela vanjo. »Saj bova prišli nazaj.« jo je tolažila, kljub temu, da ni bila popolnoma prepričana v to.

Globoko je pogoltnila slino in se po trohneči lestvi spustila v rov. V nos ji je butnil vonj po vlagi, postanem zraku in (morda si je le domišljala), truplih. Neodločno se je ozrla nazaj, v svetlo točko nad sabo, od koder ji je zaskrbljeno mahala Kiana. »Pridi dol!« je Luth opogumljajoče zaklicala in pomislila, da se njen glas sliši mnogo bolj pogumno, kot se je v resnici čutila.

Spomnila se je neznanca v črnem, Belree in vseh, ki sta jih srečali na poti. Morda bo vsega tega sedaj konec. je žalobno pomislila in si zaželela, da bi s Kiano čim prej našli tiste nesrečne škrateljce. Čakalo ju je nič kaj lepo opravilo. Nabiranje plena med trupli. Že zdaj se ji je ob misli na to nekako obračal želodec, a zaradi Kiane je na ven ostala hladna in mirna. Res ni želela, da jo tako imenovana prijateljica vidi prestrašeno, še bolj pa jo je skrbelo, da bi bila potem prisiljena nase prevzeti vse umazano delo. Grenko je pomislila na njen osamljeni boj s škratom, ko je Belree sramotno pobegnila, Kiana pa je bitko zgolj opazovala.
Namrdnila se je in ne koliko bolj odločno stopila negotov korak naprej. Ker jima nihče ni povedal kam iti, je sklenila, da se bo najboljše obneslo sledenje vonju, pišem hladnega zraka, ki so vsake toliko časa nakodrali njene od poti umazane in razcefrane lase ter intuiciji za dobro opravljanje naloge.

Ko je Kiana končno prilezla dol, je Luth stisnila njeno dlan, jo pogledala v oči in zašepetala: »Kiana, prišli sva zelo daleč. Prosim ne obrni se zdaj. Samo najti morava tisti plen, potem pa lahko odideva domov. Nič več ne boš hodila po svetu, polnem norih škratov in skrivnostnih izginjajočih neznancev v črnem. Z vsem kar si boš nabrala boš lahko živela v pravi vili, lahko pa se priseliš v moj skoraj prazni dvorec...« Skomignila je z rameni in nato pokazala predse. »Pojdiva sedaj.«

Previdno sta stopali po drsečih tleh. Bila je tema in Luth je bila precej srečna, da se je spomnila prižgati svetilko, ki jo je sedaj skrbno nosila pred sabo. Svetilka je osvetljevala temačno stezico in Luth se je počutila, kot bi bila zakopana v kakšni brezizhodni jami. S stropa je rahlo kapljalo in povsod ni bilo čisto nobenega zvoka.


((Kiana, Arm, pohitita prosim))
Nazaj na vrh Go down
Luthien
Človek
Človek
Luthien


Female Prispevkov : 999
Starost : 27
Geslo : What is dead... MAY NEVER DIE.
Registracija : 13/08/2010

Statistika
Status: Morilka
Denar: 17.270

Podzemni rovi Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: Podzemni rovi   Podzemni rovi Icon_minitimeSob 3 Dec 2011 - 19:01

Luthien se je sklonjena plazila po vedno ožjem rovu. Čutila je meč, ki ji je med hojo udarjal ob stegno, ta občutek orožja ob sebi jo je navdajal s pogumom, med tem ko je njena laterna počasi ugašala in Kianini koraki za njo zamirali.

Zrak je bil težek, vlažen in poln drobnih prašnih delcev. Luth je dihala le s težavo, njen pogled so zastirale strme kamnite stene, po katerih so drsele kaplje vode.

Še vedno je hodila, čeprav Kianinih korakov že dolgo ni slišala za sabo. Pozabila je nanjo, topla kri ji je butala v obraz, čutila je naval adrenalina v žilah. Ni se hotela ustaviti pred ciljem, čutila je, da bo našla nekaj, kar ji bo za vedno spremenilo tok življenja. Zato ni ustavila svojega koraka, niti ko je začutila pritisk stene na svojih ramenih in plahutanje netopirjevih kril tik ob svojih ušesih. Ko se je komaj še plazila med stenami, se je rov nenadoma zelo razširil v manjšo dvorano, iz katere so vodili različno široki rovi v vse smeri. Luth se je previdno ustavila na koncu svojega rova in s kredo, ki jo je potegnila iz torbe označila rov, iz katerega je prišla. Nato je naključno izbrala enega izmed srednjih širokih in se odpravila po precej bolje vzdrževanem rovu.
Hodila je in hodila, spet… dokler ni zrak postal tako gost, da jo je začelo zbadati pri srcu. Stežka je nadaljevala korak, ko je opazila, da se pod njenimi nogami nabira vedno več kamenčkov različnih velikosti in oblik. Počasi se je sklonila in enega od kamenčkov podržala pred lučko, ki je komaj še brlela v šibki oranžni svetlobi.
Ko je razpoznala čudovite prelivajoče barvne odseve, ki jih je svetloba risala po steni, je osupnila. Komaj je verjela svojim očem. Kamenček je hitro stlačila v žep in se napotila dalje. Po ne dolgem času hoje po čudovitih kamnih je naletela na neprehodno gmoto zemlje in blata. V rovu se je namreč posul strop in Luth je predvidevala, da je bilo nad stropom tega rova skrito bogastvo, ki se je razsulo po v rov in čakalo nanjo, ki si je upala prečkati opustele škratje rove…
Nazaj na vrh Go down
Armadal
Admin
Admin
Armadal


Male Prispevkov : 7678
Starost : 28
Lokacija : Toasting in the summer sun.^^
Geslo : Scream, scream, like you would if I ravished your body.
Registracija : 02/02/2009

Statistika
Status: Morilec
Denar: 113.919

Podzemni rovi Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: Podzemni rovi   Podzemni rovi Icon_minitimeČet 19 Jan 2012 - 20:57

Ravno si se namenila prižgati novo smoljenko, ki ti je visela ob boku poleg meča, ko si zaslišala škripanje težkih korakov, pod katerimi se je drobilo kamenje, ki je prekrivalo tla rova. Vajena nevarnosti, ki si jih preživljala v Min-Rimmonu, se nisi predala paniki, temveč si hitro počepnila za enega izmed večjih kosov vsutega stropa in si s kapuco prekrila svetle lase, ki bi se morebiti bleščali v soju, ki se je bližal izza zavoja rova, od koder si prišla. Nekaj težkih stopinj kasneje se je ravno v tvojem dogledu izza skale izrisala nižja, čokata silhueta, ki je tako visoko nad glavo, kolikor ji je dovoljevala kratka roka, držala prižgano baklo, ki je z migetajočim sojem osvetljevala predor. Škrat je imel preko razmršenih in štrenastih rdečkastih las, prekritih z zemljo, blatom in umazanijo, poveznjeno obtolčeno, napol zarjavelo čelado, ki mu je bila očitno prevelika, saj mu je lezla na drobne, zlobne oči, ki so izpod košatih obrvi sumničavo bolščale v tvojo smer.

Pritlikava, zanemarjena postava je še nekajkrat povohljala zrak in prav nemarno poškilila v tvojo smer, a nato ga je nek oddaljen zvok premamil nazaj v večjo dvorano in proč od tebe. Počakala si še nekaj časa, da si se prepričala, da se škrat ne bo vrnil, nato pa si se previdno povzpela po razrušenem kamenju, ki je ostalo po udoru stropa, in obstala v veliko lepšem rovu, ki je pred podrtjem neovirano potekal nad spodnjim. Na sivkastih, plesnivih stenah so viseli ostanki čudovitih zlato-srebrnih tapiserij, stkanih iz tankih niti žlahtnih kovin, in ko si se z vedno hitrejšim korakom podala naprej, si na svoji levi in desni opažala na stotine čudovitih stvari, ki jih tvoje oči, navajene revščine Min-Rimmona, še nikdar niso uzrle. V trenutku, ko si zavila okoli vogala dolgega hodnika, se je pred teboj odprl pogled na manjšo sobano s podrto zakonsko posteljo, na kateri so trohneli ostanki nekdaj razkošnega baldahina in žimnice, a to ni bilo tisto, kar je v veliki spalnici pritegnilo tvoj pogled – pred razpadajočo posteljo je namreč stala velika, s težko kovino okovana in z verigami prepeta skrinja. Prsti so te prav po tatinsko zasrbeli in notranji temni čut ti je pravil, da prav v notranjosti tega zaboja iz črnega lesa ležijo največje dragocenosti temačnega Fin Hollena.


Okej, Luth, zdej sam še opišeš, kako s svojimi roparskimi spretnostmi odkleneš skrinjo in jo izropaš do zadnjega zaklada – kaj bo noter prepuščam tvoji domišljiji. Very Happy potem pa napiši še tistih par postov po podeželskih cestah in se zglasi u beleriandu pri skrivenčenem hrastu, da ti zaključim nalogo. Smile


Nazadnje urejal/a Armadal Ned 22 Jan 2012 - 14:56; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
Luthien
Človek
Človek
Luthien


Female Prispevkov : 999
Starost : 27
Geslo : What is dead... MAY NEVER DIE.
Registracija : 13/08/2010

Statistika
Status: Morilka
Denar: 17.270

Podzemni rovi Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: Podzemni rovi   Podzemni rovi Icon_minitimeNed 22 Jan 2012 - 14:28

Luthien je že ure in ure tavala po zaprašenih, vlažnih in neprijaznih hodnikih Fin-Hollenskih podzemnih rovov in iskala zaklad, bogastvo, nekaj kar ji bo spremenilo življenje. Kiana ji že dolgo ni sledila. Zaradi tega ji je bilo prav neprijetno tesno pri srcu in zavedala se je, da najmanjša storjena napaka tu lahko povzroči njeno smrt. Bila sama in neznansko sama v nepoznanih prostorih, v enem izmed slabših primerov naseljenimi s škrati, oboroženimi s svetlečimi sekirami in ovenčanimi s smrdljivo in zavozlano rdečkasto brado. Luth je sovražila škrate. Preprosto ni prenesla pogleda na njihovo malo čokato postavo in brado. Sovražila je brade.

Ko je s tal pobrala še nekaj zadnjih rdečkastih kamenčkov, pa je zaslišala neprijeten cmokajoč zvok, vdiranja škornjev v blato, ki je prihajal vse bližje in bližje. Nato je zagledala oranžasto svetlobo, ki se je izza ovinka plazila vse bližje in bliže k njej. Škrat. Zajela je sapo in se pognala za eno izmed sluzastih skalnih gmot, ki so ležale razmetane na vhodu v manjšo dvoranico, kjer se je posul strop. Skrčila se je v dve gubi in si čez lase spustila dolgo špičasto kapuco plašča in svoje lase od podtalne vode razmočene lase stlačila za vrat. Z brado se je naslonila na kolena, se objela z rokami in poslušala.
Zvok kratkih, težkih korakov je prenehal, opazila je senco škrata, ki je v roki držal baklo in zelo sumničavo buljil v njeno smer. Vohljal je po zraku in Luth je molila, da se ne bo odločil pogledati za kakšno gmoto zemlje. Po nekaj kratkih in mučnih trenutkih tišine je škrat naredil korak proti njej. Luth je popolnoma zastal dih. Zvrtelo se ji je od strahu, a škrat se je obrnil in odšel.

Ko je zvok njegovih korakov popolnoma potihnil in svetloba bakle odtavala drugam je Luth previdno vstala in si prižgala majhno lučko. Napeto je prisluhnila, a ni slišala ničesar. Olajšano se je povzpela po gmoti skal in blata, ki ji je onemogočala prehod in prišla na hodnik, ki je deloval veliko lepše od rova, po katerem se je plazila prej. Še več, stene so bile zidane in okrašene z bogatimi tapiserijami, stkanimi iz pravega zlata in drugih kovin. Očarano je zajela sapo in se hitro odpravila naprej. Ko je že skoraj tekla po hodniku se je pred njo odprla sobana, v kateri je kraljevala že skoraj razpadla postelja z baldahinom iz prave svile. Hitro se je razgledala še po ostalih kotih in pod posteljo končno odkrila veliko, z verigami okovano težko skrinjo. Z zamaknjenim korakom je kot v snu stopila do nje in z majhno roko pobožala pokrov. Kovina je bila mrzla in mračna na dotik, a Luthien je mislila le na to, kakšni zakladi bi se lahko skrivali v njej. Brcnila je vanjo, vendar se skrinja ni premaknila niti za las. Odložila je svetilko na tla, ki so bila prekrita s plastmi prahu in z rokami začela iskati ključavnico.
((nadaljevanje še pride))
Nazaj na vrh Go down
Luthien
Človek
Človek
Luthien


Female Prispevkov : 999
Starost : 27
Geslo : What is dead... MAY NEVER DIE.
Registracija : 13/08/2010

Statistika
Status: Morilka
Denar: 17.270

Podzemni rovi Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: Podzemni rovi   Podzemni rovi Icon_minitimeSob 19 Jan 2013 - 15:37

Ključavnica je bila neznatna in majhna, skoraj nevredna tako težke in z verigami prevezane skrinje. Ni se ji sanjalo kako bi lahko odklenila tako majhno ključavnico, ni je mogla zlomiti, tako majhen ključ pa bi bilo v tej razpadli sobi popolnoma nemogoče najti. Zato je Luth z vajeno vlomilsko spretnostjo iz šopa las potegnila lasnico (ki jo je kot po naključju vso pot do Fin Hollena nosila s sabo) in jo potisnila v luknjo. Malo je zaškrtalo in skrinja je bila odklenjena. S težkih okov so se vsuli oblaki prahu in napolnili že tako zamegljeno in z vonjem po trohnobi napolnjeno sobo.

Bilo je prelahko.

Počasi in z občutkom je dvignila pokrov in v pričakovanju velikega zaklada, kupov dragih kamnov ali kakšnih starodavnih simbolov škratje oblasti, je poškilila v temno notranjost. Skrinja je bila prazna.
Skoraj prazna. Na dnu je ležal zvitek pergamenta. Luth ga je previdno prijela v roke, prelomila pečat in razvila. Kratko besedilo, okrašeno s čudovitimi inicialkami in napisano v nekakšnem njen nepoznanem starodavnem besedilu škratov, je bilo neberljivo. Jezno je stisnila pest in pergament skoraj zmečkala do nespoznavnosti. Njene ustnice so oblikovale ravno črto in iz njenih ust se je izvil tih zvok besa. Sem jo je poslal le po ta papir. Papir. Dolga pot. Dnevi prebiti v samoti. Vse to le zaradi enega drobnega kosa papirja, ki ga tako ali tako ne more prebrati. Poslal me je po košček papirja. je še enkrat jezno pomislila in se postavila na noge. Papirček je stlačila v žep dolgega plašča in si strkala prah z rokavov.
Sprehodila se je po sobi, odprla nekaj omar in predalov, vendar ni našla ničesar vrednega. Vse je bilo staro, les ji je prhnel v roki in spet je bila polna prahu.
Še enkrat se je ozrla po sobi, brcnila v rob baldahinaste postelje, zaprla skrinjo, verige namestila na pravo mesto in z dvignjeno brado odšla nazaj v predor. Pograbila je še oljenko, ki jo je namestila v preddverju sobe in se podala v temo.

Rov je bil še vedno blaten in umazan, tišina v njem je napolnjevala njene misli in postajalo jo je strah. Po temi se je nekje v bližini še vedno plazil škrat, ki jo je skoraj našel nekaj minut nazaj. Kljub temu, da ni slišala nobenih zvokov ali sledi njegove prisotnosti, je pazljivo stopala, poskušala povzročati čim manj hrupa, v desnici pa je trdno stiskala meč. Čutila je tudi bodalo, ki ji je tolklo ob bok in si želela, da je škrat že zdavnaj izginil po kakšnih skrivnostnih opravkih po skrivnostnem rovu in ne bo več motil njenih skrivnosti.

Po kakšne pol ure hoje je izčrpana in s polnimi žepi draguljev, ki jih je nabrala v prvem hodniku in trapastim papirčkom, ki ga je našla v sobici, končno prispela do jaška, po katerem se je spustila v rov. Čudno… je pomislila, ko je opazila, da je pokrov, ki je pokrival vhod na pol naslonjen čez odprtino. Skoraj gotovo bi lahko trdila, da ga je v upanju, da ji bo Kiana sledila pustila odprtega in pokrov naj bi ležal ob njem. Z dvignjenim mečem se je povzpela po kratki lestvici in odrinila pokrov.
Vanjo se je zastrmel besen škrat. Čakal me je, kaj pa drugega! je nezadovoljno ugotovila in se pognala ven. Po zraku je naredila nekaj hitrih gibov z mečem, si ogrela zapestje in se nato osredotočila na napadalca. Temen, ozaljšan s temno brado, jo je podpovprečno velik in očitno že malce starejši škrat, s sekiro v roki, besno motril. Zagrčal ji je nekaj besnih a nerazpoznavnih besed in se pognal nanjo. Pa zaplešiva! je v svojih mislih kriknila Luth in se hitro odzvala. Ni imela namena izgubljati časa in živcev z nekim naključno mimoidočim škratom, ki jo je zalotil pri kraji. Nekajkrat je še zaokrožila okrog njega, nato pa mu z serijo hitrih zamahov prerezala vratno žilo in ga pustila pasti v blatna tla.
Pretipala mu je še žepe in malho, si tam nabrala kar zajetno zalogo hrane za potovanje domov in zažvižgala Lalaith.

Skupaj z njenim dragocenim plenom in papirčkom, ki so bili zdaj že varno pospravljeni v sedelni torbi se je podala na pot domov.

Nazaj na vrh Go down
Sponsored content





Podzemni rovi Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: Podzemni rovi   Podzemni rovi Icon_minitime

Nazaj na vrh Go down
 
Podzemni rovi
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
RPG Forest :: Škratja mesta :: Fin Hollen-
Pojdi na: