Arbeah je zjutraj zbudilo sonce, ki ji je sramežljivo posvetilo v oči. Krmežljavo se je dvignila in si pomela od mraza otrple ude. Kot džin mraza sicer ni čutila, je pa vplival na njeno gibljivost, hitrost odzivanja, magijo in ... nesmrtnost. Na silo je odrinila to misel, se nasmehnila v sonce in prav po mačje pretegnila. Saj se je odločila že ko je odšla iz domačega mesta, neumno bi bilo zdaj razmišljati o tem. Zavila se je v rjav pleten pančo, ki ga je ponoči uporabljala kot odejo in se nasmehnila Ryanu, potujočemu glasbeniku, s katerim se je nekako spoprijateljila. Ryan ji je povedal, da je prepotoval kar velik kos dežele, a ni nikjer posebej uspel, zdaj pa se je kar nekako ukoreninil v tej ulici in se že nekaj časa ne more odločiti, da bi odpotoval naprej. Arbeah je rada poslušala njegovo petje, kajti čeprav njegov glas ni bil zelo melodičen, je bil tih, brundajoč; pomirjal jo je in spominjal na dom. Poleg tega pa so ji zelo prav prišle tudi njegove tatinske sposobnosti, s katerimi jima je včasih zagotovil obrok, kajti sama je prav obupno kradla. Poleg tega je to nasprotovalo njeni morali, a če ni imela druge izbire, je pač pojedla tisto, kar je prinesel Ryan. Prav zaradi tega se je s takšnim veseljem spominjala prejšnjega večera, ko sta naredila načrt in šla s klobukom na eno bolj obljudenih mestnih ulic. On je igral lutnjo, ona pa je plesala, oblečena v živobarvno blago, iz katerega sta zimprovizirala krilo, nekaj pa si je sposodila od ostalih prebivalk ulice. Zaslužila sta dovolj, da sta si privoščila čisto pravo večerjo, ostanek pa porabila za krofe, ki sta jih razdelila na ulici. Obdržala nista ničesar, kajti na Ulici lene lisice so živeli iz dneva v dan.
Ryan ji je vrnil nasmeh, nato pa se odpravil po svojih opravkih, skrivnostno in tiho kot vsak dan. Arbeah pa je počasi pospravila svoj kotiček, pojedla polovico krofa, ki jo je prihranila za zajtrk in se sprehodila naokrog. Nekje na poti jo je ustavila Naisha, še ena njena znanka iz Lene lisice. ''Hej, Arbeah ..'' je zašepetala in delovala, kot da se počuti krivo. ''Kaj je narobe?'' je vprašala Arbeah in nagubala čelo; dekle ji je bilo všeč. ''No … Odpravljam se na potovanje in … No, družba bi mi prav prišla,'' je izmikajoče povedala, vendar se je hitro odprla in ji zaupala vse o nalogi, ki so jo organizirali svetlostranci. Misel na potovanje je zanetila iskrico v Arbeinih očeh, vendar je le-ta potemnela, ko je pomislila, da bi morala zapustili Lisico, ki je kar nekako postala njen dom in … no, Ryana. ''Ryan ti je všeč, ane?'' je uganila pravo njena sogovornica. Arbeah je zmedeno odkimala, a ni vedela, kako bi se uprla, saj se ni najbolje razumela glede svojih čustev do njega. Z njim je bila sproščena, privlačil jo je .. a bil je temnostranec in nekaterih od njegovih načel Arbeah preprosto ni mogla sprejeti. Mogoče bi bilo najbolje za oba, da grem, si je rekla in se odločneje obrnila proti Naishi. ''Dobiva se pri fontani s feniksom čez pol ure, bo šlo?'' je na pol ukazala in se izgubila med ljudmi. Na Ulici lene lisice je pobrala svoje stvari in iz kosa blaga od prejšnjega dne zvezala preprosto malho. Ryana ni srečala in menila je, da je tako bolje, le enemu od njegovih prijateljev je povedala sporočilo zanj. Precej točno se je pojavila pri fontani, kjer jo je že čakala Naisha, s katero sta se podali iz mesta, novi usodi naproti.
Naslov sporočila: Ulica lene lisice 
Ned 15 Jan 2012 - 14:38