Ko se je Ethelena Seraphina zjutraj ob zori zbudila, se je skoraj nerodno prekopicnila z klopi. Ko je skočila na noge, se je namrdnila ter odejo položila na klop. Že nekaj dni je imela namen to jutro oditi in se pridružiti skupini, ki naj bi šli na sever, na še neraziskano področje, da bi z nenavadno raso tam v snegu sklenili zavezništvo. Ljubkovalno je pogledala svojo klop. No, nekaj časa me ne bo, je pomislila Ethel. Ampak enkrat sem tako ali tako morala oditi. Zavila je z očmi, nato pa izpod svoje klopi potegnila nahrbtnik in prašne, črne usnjene škornje. Že včeraj je svojo tuniko nebesno modre barve, svileno krilo vijolične barve in svoje vijola balerinke zamenjala za temno rjave usnjene hlače in drugo tuniko, ki jo je še imela, le da je bila ta debelejša, iz žameta in svetlo rdečkaste barve. Njena druga oblačila so bila varno v nahrbtniku, med premišljanjem pa je vanje zložila še svojo odejo. Bila je to odeja, najprej z čarovnijo sešita iz mahu, napolnjena z travo in prešita z nežnimi cvetnimi lističi. Elena jo je seveda ustvarila s pomočjo magije, čarovnije. Najprej v Konjušnjico, nato pa na pot! Je veselo pomislila Ethelena, nato pa se brez oziranja pognala po ulici, ki je vodila do Konjušnjiuce. Najprej si ja namreč morala najti konja, sama ne bi bila rada hodila. Ni imela sicer denarja za kakšnega čistokrvnega belca, ampak spodobno žrebico si bo že našla.