Kremplji so popraskali trpežno lubje, ko se je mačkon prebudil. Trava je zašelestala, ko si je spečnež pričel pretegovati zaspane ude. Konica ušes je zastrigla, ko je mačkon še z zmeraj zaprtimi očmi prisluhnil zvokom okolice. Nič več ni bilo slišati, da bi ledeni vihar, k mu je komaj uspel ubežati na toplo, še divjal zunaj. Tiho je zapredel od zadovoljstva, ko je še enkrat pričel zbujati svoje okončine. Po telesu se mu je razlegla toplina in tedaj je vedel, da je pripravljen na neizogibni premik, ki je prvi sledil pri vstajanju.
S taco si je kobold popravil kapuco, da so ušesa zleza na prosto skozi za to namenjeni odprtini. Tul s puščicami on lok si je z vajeno, skorajda povsem podazavestno potezo oprtal na hrbet. S kremplji je zaril v lubje. Zadnje tace so se napele in že se je telo sunkovito pognalo navzgor z neverjetno lahkoto. V nekaj potezah je bil mačkon pri izhodu skozi katerega se je v prostor zlival slap sončne svetlobe. Na robu je postal, trdno držeč se s kremplji in zajel polna pljuča svežega, a mrzlega zraka. Morde oči so se zazrle po okolici in črni smrček na koncu belega gobca je trznil, ko je okusil vonjave v zraku. Skozi bele veje je lahko videl zamrznjeno travo, ki je stala strumno kakor vojaki. Ako bi se katero bitje v času spanca potikalo tukaj naokoli bi Varulv to sedaj lahko z hitrim pogledom ugovotil. Pogled mu je skočil na bližnja drevesa, ki so se bohotila nedaleč stran. Vsa so bila mogočna ter kakor stari varuhi gozda, ki jih nič ne more odvrniti od njihove naloge. Čeravno si te mogoče rastline niso bile blizu so se njihove veje stikale in tako ustvarjale nekakšno igro sonce ter senc. Svetloba, ki bi se odbijala od snega, tako ni bila premočna, da bi lahko škodovala očesu. S samozavestnimi premiki se je stari mačkon povzpel višje, skorajda v sam vrh svojega domovanja. Od tamkaj, kjer je bilo ohranjanje ravnotežja je nadvse težko in je moral v to nalogo usmeriti poslednje mišično vlakno v telesu, se mu je šele razpostrl prekrasen pogled po okolici. Kamorkoli so se mu modre oči zazrle, vsepovsod je videl bele krošnje. Gozd starih varuhov, kakor ga je sam rad poimenoval, je veljal pri koboldih za nekaj posebnega, nadvse spoštovanja vrednega. Prav vsa drevesa so namreč dosegala častitito število let. Ravno zaradi tega se je lovec črnega kožuha tukaj počutil povsem drugače kakor med predstavniki svoje rase. Tukaj je lahko našel tisti notranji mir, ki mu je bil med ostalimi tuj in tujak, med tem lubjem, na mehki pobeljeni trava in trdni, mrzli zemlji se je lahko prepustil svojim mislim.
[Gozd starih varuhov]