Dodajmo domišljiji sanje, razkošna krila in tvegajmo let :)
 
KazaloPortalPomoč pogostih vprašanjSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava

Share | 
 

 Mešani gozd okoli Ephel Duatha

Go down 
Pojdi na stran : 1, 2  Next
AvtorSporočilo
Leassi
Admin
Admin
avatar

Female Prispevkov : 8330
Starost : 23
Lokacija : Lossarnach
Geslo : .•° No Mercy °•.
Registracija : 22/06/2008

Statistika
Status: Morilka
Denar: 116.620

ObjavljaNaslov sporočila: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Sob 11 Feb 2012 - 22:39

To je mešani gozd, ki se razprostira severno in vzhodno od travnika, ki obdaja Ephel Duath. Na vzhodu se priključi gozdu okoli Ethira, medtem ko se na severu razprostira daleč v vedno hladnejšo neznano deželo. Gozd je star, mogočen in neraziskan; popotnikom je dolga leta vlival strah pred potovanjem na sever. Lahko je temačen ali bolj svetel, odvisno kje, vendar pa je znan po precejšnji količini neprijetne podrasti, ki še bolj ovira gibanje po njem.
Nazaj na vrh Go down
http://forest-way.heavenforum.com
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Tor 6 Mar 2012 - 17:57

Ko se je naslednje jutro Ethelena zbudila, je naprej pojedla zajtrk, medtem ko jim je voditelj povedal za tri skupine, ena bo odšla v kovačijo, druga v neko prodajalno gorskih koz, tretja pa naj bi kar takoj krenila proti mestu, kjer naj bi postavili taborišče in naredili magične zaščite okoli njega. Elena, ki ji hrup mesta ta trenutek ne bi dobro prijal, se je odločila oditi s tretjo skupino.
Ko so prišli v mešani gozd okoli Ephel Duatha, je svetlolasko rahlo stisnilo pri srcu. To naj bi bilo mesto, kamor je odšel njen oče, nato pa se nikoli več vrnil. Vse bo še v redu, mala, jo je potolažila Esennia, ko je začutuila njene občutke. Boš spet uporabila idejo za mreže? Trenutno je okoli nas samo gozd, moralo bi učinkovati, je predlagala Es in tako načela drugo temo. Mogoče. Mislim, da bom danes bivališča prepustila drugim. To mi je vzelo zelo veliko energije, zaščite je ne vzamejo toliko. Poleg tega sem se domislila ravno pravega uroka, ki nas bo varoval pred tistimi divjimi zvermi, ki naj bi tu prežale na osamljene popotnike, se je nasmehnila. In kateri urok misliš uporabiti? je povprašala kobila. Babica me ga je nekoč naučila, mislim, da se po vilinsko imenuje Fiäin, nekaj takega. Mislim, da bom potrebovala liste neke posebne rastline, a ravno tu naokrog jih je v izobilju. Menda moraš liste v krogu postaviti okoli tistega mesta, ki ga želiš zaščititi, nato pa lahko liste z posebnim vilinskim besedilom pripraviš do tega, da naredijo velik, neviden ščit z obliko kupole okoli želenega mesta. Kadar bi se zveri ščitu približale samo na kratek en meter, bi dobile občutek, da jih v telesu strahotno žge. Nerada povzročam trpljenje, četudi zverem, a to je tu očitno nujno. Es je odobravajoče zarezgetala. Pametno, je rekla. Boš šla sama? je nato tišje vprašala. Da, sama grem. Poleg tega se lahko povežem z gozdom in prek njega ugotovim, kje te male rastline rastejo. Hvala za skrb, vseeno. Kmalu pridem nazaj, je svojo kobilo potrepljala po vratu, se obrnila in odkorakala v gozd.
Ko je stopila korak ali dva v notranjost, jo je prevzel znani občutek zapolnjenosti. Odprla je dušo, na široko, in vsem drevesom poslala znano podobo rastline Plandäi, ki jo je iskala. Kmalu je dobila nazaj podobo, ki je predstavljala jasico nedaleč od mesta, kjer naj bi postavili tabor, in takoj se je odpravila proti njej.
Ko je čez približno pol ure prispela, je bilo na jasici polno teh rastlinic. Ethelena si je s preprostim urokom zavarovala roke, da so bile, kot bi bile okoli njih rokavice. Plandäi so bili namreč smrtno strupeni. Nato se je odpravila nabirati. Previdno je nabrala eno za drugo, da ne bi slučajno eni od njih samo padel en sam list na tla. Kajti če bi na tla padel en sam list, bi bilo to zares grozno. Te rastlinice, občasno jim je Ethel pravila vragci, hitro zaznajo nevarnost. Če na tla pade en sam list njihovih utrganih 'prijateljic', se zarastejo globoko v zemljo.
Eno uro je tako nabirala, nato pa po številu ugotovila, da jih bo dovolj. Počasi se je odpravila nazaj proti taboru.
Ko je prišla, je začela trgati liste iz rastlin ter jih polagati na tla. Z njimi je začela delati krog okoli tabora. Medtem se je v duhu pogovarjala z Es in kmalu zaključila krog. Nato je s tihim, in tudi hitrim prepevanjem enega in istega stavka začela postavljati ščit. Po nekaj sekundah je Ethelena zagledala ogenj, ki se je širil in ustvaril neprebojno kupolo, nato pa nenadoma izginil. Ethelena ga je prestopila in se zasmejala. Uspelo mi je, je oznanila svoji spremljevalki. In mislim, da mi je ostalo še dovolj energije, da bom izdelala nekaj mrež, najprej pa se moram spočiti. Skuhala bom koreninice te rastlinice. Je dodala. Kaj niso te rastline strupene? je sumničavo vprašala Esennia. "Da, so. Listi. Koreninice pa so izredno užitne in so tudi edino zdravilo proti listom iste rastline, na žalost tisti, ki se zastrupijo, nimajo več moči, da bi pojedli vsaj majcen grizljaj korenince," je rekla svetlolasa vilinka. Nato je stopila do enega od vilinov, ki naj bi bili zadolženi za kuharske pripomočke, torej lonce, žlice in podobno. Na hitro je objasnila, da misli skuhati kosilo za dve drugi skupini, ki naj bi kmalu prišli. Vilin ji je zdolgočaseno predal lonec, ona pa je z urokom hitro zakurila ogenj, medtem pa na še enem posebnem kuhinjskem pripomočku nastrgala koreninice, ki jih je trenutek prej previdno strgala od stebla in očistila zemlje v bližnjem potoku, iz katerega je v lonec tudi natočila nekaj vode. Po pol ure, ko je od ognja ostala le vroča žerjavica, jo na njo Ethelena dala lonec in počakala toliko, da je voda zavrela. Potem je počakala, da se je ohladila na nizke temperature, in nato precedila vodo v drug lonec, nastrgane koreninice pa pustila v tem loncu. Dodala jim je še nekaj listov užitnih rastlin, ki jih je našla v gozdu. Še enkrat je zakurila ogenj, ločila žerjavico od njega in lonec položila na le to, dokler ni vedela, da je dovolj toplo. Skuhano je pretresla nazaj v vodo, nato pa je bilo kosilo pripravljeno. Ker je bila utrujena, je Ethelena vzela svojo odejo, jo pogrnila po tleh, nato pa se udobno zleknila in zadremala.
Nazaj na vrh Go down
Immer
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Female Prispevkov : 119
Starost : 22
Geslo : Life's a bitch and then you die. Any questions?
Registracija : 26/01/2012

Statistika
Status: Vojak
Denar: 29.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Čet 8 Mar 2012 - 20:15

Immer je stopala po vedno bolj zaraščenih poteh, ki so vodile iz skoraj opuščenega škratjega mesta. Rane na nogah so jo peklensko pekle in spet se je sklonila k njim, da bi jih za silo ozdravila. Ko se jih je dotaknila ter zamrmrala urok, je skelenje za nekaj trenutkov ponehalo, a zatem so se rane spet odprle. Tiho je zaklela. Sovražila je svojo nemoč, še posebej sedaj. Morala bi biti popolnoma zdrava, pripravljena na ovire, ki bodo zagotovo še prišle. A ne, v ključnem trenutku jo ujamejo temnostranci in jo poškodujejo. Ja, vedela je da je imela veliko sreče že s tem, da je prišla iz njihovih krempljev živa, a bila je jezna in zaslepljena. Naredila je še nekaj korakov, a ob takih bolečinah ni mogla več dohajati skupine. Mogoče bi bilo v tem trenutku najbolje, da bi jim povedala za svojo težavo, a ni jih hotela moriti še s tem. Izgubljala je njihov tempo ter po nekaj minutah pristala na repu skupine. Upala je, da njenega zaostanka ne bodo opazili, saj se je zavedala nevarnosti teh gozdov. Ni se ji zdelo prav, da bi zaradi nje morebiti nastradala cela skupina. A najbrž bi bili pripravljeni pomagati... Nehala je razmišljati o tem ter že nekoliko obupano ponavljala urok za zacelitev ran. Brez uspeha. Sedaj se je že približevala dvema vilinoma, ki sta zaostajala od skupine. Nobenega od njiju ni poznala, a izgledalo je kot da sta velika prijatelja. Vesel ton v njunem glasu ter nasmeha na obrazih so pričali o sproščenem razpoloženju ki je vladal med njima. Taka je bila pravzaprav cela skupina, vsak je bil zatopljen v prijeten pogovor ali vesele misli in spomine. Te ima vsak, ne glede na to kako težko življenje je imel .To je bila ena redkih stvari, glede katerih je bila mlada čarovnica prepričana. In kaj vse bi dala, da bi se ji uspelo vključiti v enega izmed pogovorov ter bi tako lažje pozabila na bolečino... A bila je tiha in ni hotela motiti tega vzdušja. Že z eno besedo bi lahko tvegala, da ga uniči, tega pa resnično ni hotela. Tiho je hodila, pa čeprav počasi. Počasi so ji izpred oči izginjali še zadnji člani skupinice, ki se je podala v kovačnico v škratjem mestu. Rane na njenih nogah so izgledale tako nedolžno, a bile so kot hinavske zverinice, ki so vedno bolj razjedale kožo temnolasega dekleta. Vsake toliko časa se je bila prisiljena ustaviti ter se nasloniti na eno izmed dreves, tako poraslih z mahom, da se debla skoraj ni videlo. Vdihnila je svež gozdni zrak ter dogajanje okoli nje jo je močno spominjalo na čas, ko se je pridružila skupini svetlostrancev. Spet se je znašla v enakem položaju, nemočna. Zavzdihnila je ter si popravila lase, ki so ji padali na obraz. Po nekaj dolgih minutah se je spet spravila v gibanje ter se prisilila, da je mislila na kaj drugega in ne na bolečino.
Ni hodila preveč dolgo, a pot se ji je zdela kot večnost. Z vsakim korakom jo je v predelu gležnjev zapeklo ter opazila je, da so se ji rane čez noč zagnojile. Bile so še grše kot prvi dan, dan ko jih ji je brat za silo ozdravil. Upala je, da bo ona sama ali nekdo drug hitro našel zdravilo za to, a njena trenutno največja skrb je bila, da se nekako spravi do tabora. To bi bila lahka naloga, če bi lahko hodila hitro kot je bilo to takrat, ko je šele odhajala v Fin Hollen. Ni imela pojma, kako se je stanje v ranah lahko tako hitro poslabšalo, a bilo je možno. Po poti, ki so jo izoblikovale sledi njenih sopotnikov, je prišla (beri: se je privlekla) do kraja, kjer naj bi postavili tabor. Začutila je magično zaščito ustvarjeno z vilinsko močjo ter bila je iz srca hvaležna bitju ki jih je zavaroval. Zadnje kar je v tem trenutku potrebovala je bilo to, da bi od nje zahtevali karkoli magičnega ali fizičnega dela. Ni se kaj prida zmenila za svet okoli sebe, iz bližnje smreke si je odtrgala nekaj vej ter se ulegla nanje. Šele takrat se ji je zazdelo, da lahko spet svobodno zadiha. Ko noge niso bile obremenjene, so jo bolele veliko manj kot med hojo. Da nebi pritegnila pogledov, si je krvaveče ter gnojne zareze zakrila z robom plašča ter se pretvarjala, kot da se ni zgodilo popolnoma nič. Vsak je imel več kot preveč svojih opravkov ter razen Immer in vilinke s pogumnim konjem ni počival nihče. Mlada čarovnica pa je sklepala, da je vilinka že opravila svoje delo, torej zaščito tabora. Sonce je sijalo skozi snežno bele oblake, ter Immer se je zavedala, da ga na Severu ni. To njegovo toploto je preprosto oboževala in gotovo bo to nekaj, kar bo najbolj pogrešala v novih dežela. Zatopljena v misli je pustila, da je čas tekel mimo.
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Čet 8 Mar 2012 - 20:58

Ko je Ethelena zagledala temnolaso čarovnico, ki se jim je pridružila isti dan kot ona, se je žalostno namrščila. Kajti opazila je, da je ta čarovnica nekam preveč zgrbljena in utrujena, in šele ko jo je premerila od gleve do pet, je opazila strašne rane na njenih gležnjih, ki si jih je sicer nekaj trenutkov pozneje zakrila z robom plašča ter jih skrivala, kot da ne bi hotela pritegniti preveč pozornosti z le temi. To mora boleti, zelo boleti, je pomislila Ethel tiho. Pojdi ji pomagat, je zaslišala Esin glas, katerega lastnica se je pasla nekaj korakov stran od nje in odeje, an kateri je sedela. Elena je vstala ter se napotila k čarovnici, nato pa sedla poleg nje. "Pozdravljena," je z vljudnim tonom rekla. "Moje ime je Ethelena Seraphina, lahko me kličeš kar Elena," se je na hitro predstavila. "Videla sem tvoje rane na gležnjih. Bi mi kaj zamerila, če bi ti jih pozdravila? Ne bi bilo dobro, če bi nam temnostranci pripravili kakšno zanko, poleg tega z ranami verjetno ne boš zmogla dolge poti do Severa in potem še iz njega, prej bi rekla, da boš omagala," je rekla ter se začela počutiti kot mama, ki pomaga otroku, ki je v nekaj ali iz nečesa padel, in ta občutek ji je bil dokaj všeč, čeprav ga je hkrati tudi malce sovražila. Opazovala je, da bi videla, kakšen bo čarovničin odziv. Upala je, da ni s tem slučajno kakorkoli ranila njenega ponosa ali podobno. Pravilno si naredila, jo je spodbudila Esennia. Hvala, je sarkastično odvrnila Ethel in se nato široko nasmehnila črnolaski poleg nje. "Če pa nočeš, je prav, da ti ponudim vsaj kosilo, ki sem ga pred kratkim naredila," je še pripomnila, kar malce zadovoljna sama s sabo. Samozadovoljstvo, kaj? je pripomnila kobila, a jo je Ethelena namerno preslišala ter se raje poskusila pripraviti na neznančin odziv, kar pa ej bilo težko, saj le te sploh ni poznala, ne po imenu ali obnašanju, čeprav jo je do zdaj že kar nekajkrat opazovala in premišljevala o njej. Čarovniki te hitro presenetijo, je pomislila. In zbegajo, je še dodala. Še vedno je ohranjala up, da čarovnica ne bo zavrnila njene ponudbe, da ji pozdravi rane. Verjetno bi se po nekaj kilometrih zgrudila po tleh ali pa bi preveč zaostala za skupino in bi jo raztrgale divje živali, je premišljevala ter se vedno bolj zavedala nekega občutka, ki ga ni občutila že dolgo. Občutek odgovornosti.
Nazaj na vrh Go down
Framling
Čarovnik
Čarovnik
avatar

Male Prispevkov : 166
Lokacija : Valinor
Geslo : It's the unknown we fear when we look upon death and darkness, nothing more.
Registracija : 30/12/2010

Statistika
Status: Pomočnik
Denar: 17.230

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Pet 9 Mar 2012 - 17:54

Potovanja od Fin Hollena do mešanega gozda se Framling pozneje ni več podrobno spreminjal, saj se je skorajda vso pot posvečal obujanju spominov in so bile njegove oči slepe za okolico. Oddaljen spomin na obisk Fin Hollena mu je namreč oživel in zdaj se je videl v precej mlajši podobi, kako je na hrbtu rjavca jezdil proti starodavnemu škratjemu mestu. Pot je bila vse prej kot zapuščena, saj je pogosto srečeval škrate, ki so pešačili ali potovali na kozah in tovorili najrazličnejše izdelke. Eni so odhajali na delo v rudnike, drugi so prevažali tovor v človeška mesta in spet tretji so potovali proti svojim domom nekje sredi te prostrane dežele. Velikansko obzidje je bilo gladko, vsi kamni so bili na svojem mestu in vrh njega se je sprehajalo več ducatov stražarjev, ki so budno bdeli nad dogajanjem v okolici. Tudi sama vrata so bila zastražena in dvojica do zob oboroženih škratov je bila izrazito zbirčna, ko je prišlo do spuščanja skozi vrata. Škrate sta še spuščala, a tujcem sta namenila mnogo vprašanj in če so bili odgovori nanje napačni, sta dvignila sekire in zarenčala skozi čelade. Framling oziroma takrat še Mithron je imel to srečo, da je bil obdarjen z magijo, poleg tega pa mu je jezik skoraj vedno pravilno tekel in tako se je s kombinacijo preudarnih besed in kančka magije brez prevelikih ovir prebil na drugo stran obzidja. Prizor na Fin Hollen ga je osupnil, s tem mestom se ni moglo primerjati nobeno drugo. Zrak je bil nasičen z nečim mogočnim, starodavnim in pozabljenim. Ena stavba je bila večja od druge, iz dimnikov so se valili temni dimi peči in plavžev, neuklonljivi škratje pa so dvignjenih glav korakali po tlakovanih ulicah in sumničavo merili vsakega obiskovalca.
Ob primerjavi s sedanjo podobo mesta je starec turobno zavzdihnil in počasi dvignil pogled. Napravil je presenetljivo dolgo pot in zdaj se je pred njim razširjal skrivnosti severni mešani gozd, skozi katerega še ni nikdar potoval. Z Arawom se ni mogel primerjati, kajti njegova mračnost in zloveščnost nista bili prav nič vabljivi, tla pa je preraščala neprijetno visoka podrast, tako da so se noge vse prevečkrat zapletale vanjo. Preostali člani so očitno v vmesnem času že postavili tabor, saj je ob robu gozda zagledal tanek dim, ki se je dvigoval kvišku, ob tleh pa se je premikalo nekaj postav. Do večera je še manjkalo nekaj ur in sonca niso prekrivali oblaki, toda zrak je bil ne glede na to hladen in oster. Ko je Framling prikorakal do tabora, se je druščina mudila z najrazličnejšimi opravki in praktično nihče z izjemo Immer in še ene vilinke ni posedal. Prvi pogled na mlado čarovnico mu je dal jasno vedeti, da je z njo nekaj hudo narobe in začutil je strah. Dekle mi je resnično priraslo k srcu. Brez omahovanja je stopil do dvojice in se usločil ob majhni vilinki. Njegove oči so se najprej ustavile ob Immerinih nogah in takoj je razumel, čemu bledica in izčrpanost na njenem obrazu. Čeprav si je rane delno prekrila, je kri še vedno mezela na tla. Palico je odvrgel in se priklonil zraven svoje mlade spremljevalke, povsem nežno odmaknil blago, ki je prekrivalo rane in se zazrl v izvor celotne bolečine. Nemogoče. Kako se je lahko stanje tako hitro poslabšalo? "Vilinka" je urno nagovoril Etheleno, ki je bila v neposredni bližini. "Pomagaj mi prosim. Če ji rane zdaj ne pozdravimo, nas bo dekle kmalu zapustilo. Primi tole." Segel je pod plašč in iz malhe potegnil kos tankega temnega odtrganega blaga, ki je moralo biti nekoč del neke halje. Nato je segel še po majhnih rdečih plodovih, ki jih je nabral prejšnjo noč in dva izmed njih podal vilinki. Ostale tri si je spravil nazaj v malho in se počasi dvignil na noge. "Dobro me poslušaj. V teh dveh plodovih je ogromno tekočine, ki bodo pomagali Immer. Plodova zmečkaj in blago prepoji z njuno tekočino. Ko začutiš, da sta plodova povsem izsušena, prepojeno blago nežno položi na čarovničine rane. To bo zaustavilo krvavitev in bolečine, a za dokončno ozdravitev bo potrebna še kakšna magična beseda, za katero bom poskrbel jaz." S temi besedami je Framling odkorakal nekoliko stran in sedel ob debelo deblo, ki je poganjalo na samem robu gozda. Gnojne rane so ga zmedle in zdaj se je moral spomniti najboljšega uroka, ki bi mu prišel prav. Nekoč se je veliko ukvarjal z zdravilno magijo, a v zadnjih letih jo je bolj ali manj opustil in tako je za obuditev pravilne besede rabil zbranost in umirjenost. Misli o hitrem napredovanju rane je le s težavo odrinil stran in se osredotočil izključno na starodavne besede, ki so mu jih zaupali različni mojstri in knjige. Pri izbiri zdravilnega uroka si moral biti zelo natančen, saj je že majhna nepravilnost lahko povzročila nepredstavljivo škodo.
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Pet 9 Mar 2012 - 19:15

Ko je čarovnik, ki je naredil prehod čez reko Lithlad, stopil proti njej, je Ethelena prestrašeno pogledala larovnico zraven sebe. "Vilinka," jo je hitro ogovoril čarovnik in na obrazu se mu je videlo, da tudi njega skrbi za temnolaso čarovnico. Ethel je na hitro pokimala v pozdrav. "Pomagaj mi prosim. Če ji rane zdaj ne pozdravimo, nas bo dekle kmalu zapustilo. Primi tole." Ji je rekel in Elena, ki je bila vedno pripravljena pomagati, je ubogala. Segel je pod svoj plašč in ji v roke dal kos tankega, temnega odtrganega blaga, nato pa je segel po še nečemu, kar je v Etheleni zbudilo zelo veliko spoštovanje, pa tudi presenečenje. V roku je stari čarovnik imel rdeče plodove Zvezdne kapljice. Elena, ki je bila zaradi svojega očeta izredo poučena o cvetlicah in podobnem, je bila zares presenečena. Čarovnik je Ethel v roko dal še dva plodova, tri preostale pa spravil nazaj. "Dobro me poslušaj. V teh dveh plodovih je ogromno tekočine, ki bodo pomagali Immer. Plodova zmečkaj in blago prepoji z njuno tekočino. Ko začutiš, da sta plodova povsem izsušena, prepojeno blago nežno položi na čarovničine rane. To bo zaustavilo krvavitev in bolečine, a za dokončno ozdravitev bo potrebna še kakšna magična beseda, za katero bom poskrbel jaz." Je zaslišala reči čarovnika, in prikimala je. "To sem že nekoč počela," je pripomnila, nato pa opazovala, kako je čarovnik odkorakal stran. Blago je hitro položila na svoja stegnjena kolena, nato pa z vajenimi gibi nad blagom začela mečkati plodove. Mečkala je in mečkala ter od minute do minute pogledala slabotno čarovnico po imenu Immer. Ko sta bila plodova popolnoma izsušena, je Ethelena blago pobrala s svojih kolen ter ga previdno ovila okrog temnolaskinih ran. Stavim, da je bila stvar, katera je čarovnici naredila takšne rane, premazana s kakšnim strupom, mogoče še uročenim zapovrh, je pomislila zaskrbljeno. Še enkrat je pogledala Immer v obraz in ko je videla, da so se njene poteze rahlo sprostile, si je oddahnila. Mislim, da je ne boli več, vsaj ne toliko kot prej,
Nazaj na vrh Go down
Framling
Čarovnik
Čarovnik
avatar

Male Prispevkov : 166
Lokacija : Valinor
Geslo : It's the unknown we fear when we look upon death and darkness, nothing more.
Registracija : 30/12/2010

Statistika
Status: Pomočnik
Denar: 17.230

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Ned 11 Mar 2012 - 14:37

Po dolgem mrščenju se je čarovnikov obraz vendarle razvedril, ko se je spomnil kombinacije pravilnih besed. Seveda, saj je povsem logično. Izpustil je globok pomirjen izdih in se počasi spravil nazaj na noge, saj Immer nanj ni mogla čakati v nedogled. Zvezdne kapljice so bile izjemno zdravilo, zdravile so še najhujše rane in umirjale neprijetno bolečino, a gnojne rane so bile zanje vseeno preveč. "Zelo dobro" je Framling pohvalil vilinko in počepnil zraven ležeče čarovnice, katere obraz je zdaj deloval precej spokojneje kot prej. Desno dlan je iztegnil nad ranjeno mesto in se približal obvezi, kolikor je le šlo Zaprl je oči in se osredotočil izključno na svoje besede, ki so se počasi izvile iz njegovega grla "Salutem mundus luto." Zatem je besede še enkrat ponovil in razprto dlan počasi premikal vzdolž celotne površine obveze, da ne bi katerega predela poškodbe zgrešil. Čeprav je tovrstno čaranje delovalo nadvse lahko, je v resnici bilo daleč od tega. Vsaka izgovorjena beseda je iz Framlingu izpila presenetljivo veliko moči, čutil je, kako njegovo telo šibi in če bi še dolgo nadaljeval, bi se zgrudil od onemoglosti. Njegova zdravilna magija je namreč vdrla v rane in se spopadla z neko drugo magijo, ki je bivala v njih in povzročila tako hitro poslabšanje dekletinega stanja. Kdorkoli je ustvaril to drugo magijo, je moral biti res močan in starec si ni mogel pomagati, da ne bi celo v teh mučnih trenutkih začel premišljevati o tem skrivnostnem začaru. Na koncu je njegova magija vendarle prevladala in iz ran je izskrkal ves strup in vso hudobijo, ki sta se zasidrala nenavadno globoko. Roka mu je omahnila ob telesu in če se ne bi močno oprijel lesene palice, bi telebnil po tleh. Zadihan ni bil in tudi fizično ni deloval utrujeno, toda njegova notranjost se je izčrpala in potreboval je nujni počitek. "Vse se je dobro izteklo" je počasi odvrnil vilinki in jo na kratko pogledal. "Čarovnica bo zdaj nekaj ur spala in ko se zbudi, se zadnjih ur ne bo spominjala. Če želiš lahko ostaneš ob njej in ji po potrebi ustrežeš." S temi besedami se je vzdignil in sključeno odkorakal do odmaknjenega predela tabora, kjer si drugi niso postavili ležišč in ga je ogenj komajda osvetljeval. Plašča si ni slekel, pač pa se je zleknil v travo in palico skupaj z mečem položil zraven sebe. Trenutno ni imel moči za nič, niti za kajenje tobaka ne. Zaprl je težke veke in skoraj isti hip potonil v umirjen spanec brez sanj.
Nazaj na vrh Go down
Immer
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Female Prispevkov : 119
Starost : 22
Geslo : Life's a bitch and then you die. Any questions?
Registracija : 26/01/2012

Statistika
Status: Vojak
Denar: 29.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Pon 12 Mar 2012 - 16:44

Ne glede na to, kako si je mlada čarovnica želela, da nihče ne bi opazil njenih ran, je k njej pristopila mlada vilinka. Immer si je na obraz nadela nasmeh, ki pa je bil vse prej kot pristen. Čeprav so njene laži velikokrat izpadle zelo dobro, v tem trenutku ni morala kazati niti enega drugega čustva razen bolečine. Glede na to, da je bilo dekle vilinka, se ne bi čudila če bi prebrala mimiko njenega telesa. Predstavila se je ter Immer ni veliko zaostajala za njo. Vljudnost je pač pomembna stvar, vsaj zanjo je bila. "Immer Ares Distance. Samo Immer." Poskušala je zveneti veselo, a tokrat ji je povsem spodletelo. Glas se ji je na sredini stavka prelomil in skoraj je zastokala od bolečine. P njenem stanju sedaj ni bilo dvoma, mogoče je bil tudi to razlog da ji je Elena ponudila pomoč. Immer jo je olajšano pogledala ter ji pokimala. Na hrano, ki ji jo je ponudila, ni mogla niti pomisliti. Že tako ji je bilo kar slabo od bolečine, če pa bi kaj pojedla … Bila je skoraj sto procentno prepričana da bi tisto v trenutku prišlo spet nazaj čez isto odprtino, skozi katero bi prišlo. Zavzdihnila je ter vilinki ni odgovorila. Ta se ji je do sedaj prikazala v dobri luči, kot prijazna oseba s čutom za druge. Le nekoliko zamišljena se ji je zdela, a taka je bila tudi ona sama. A nekaj n a tem dekletu je bilo posebnega… kot da bi se ves čas pomenkovala z nekom, pa drugi tega niso mogli slišati. Glede na to da se je Immer zdelo da so njene rane le površinske, je mislila da jih bo Elena z lahkoto popravila. Takrat pa je na mesto, kjer so si postavljali tabor, prišel star čarovnik ki ga je spoznala. Take hitrosti nebi pripisala njegovim letom, ki pa gotovo niso bila zanemarljiva. Immer bi ga z veseljem pozdravila, a je preveč energije porabila za komuniciranje z Eleno. Tako mu je namenila samo pogled, ki pa je bil tako ali tako polen bolečine in popolnoma nepotreben. Framling se je pogovarjal z svetlolaso vilinko, a besede so kar letele mimo Immer, vedno bolj slabotne in blede. Z vsakim trenutkom je čutila, kako jo zapuščajo moči ter pred očmi so se ji začele pojavljati črne lise. To res ni bil primeren čas za omedlevanje, tega se je še preveč zavedala. In Bog ve, koliko časa bi še lahko zdržala z odprtimi očmi, če ji Elena ne bi na nogo pritisnila njej neznane rastline. Ki pa je imela takojšen učinek. Immerin vid je spet postal oster kot po navadi ter bolje se je zavedala ljudi, okolja ter vsega drugega, ki jo je obdajalo. Videla je že skoraj postavljen tabor, opazila je da se nahajajo na jasi ob mračnem gozdu. Bolečina je bila prej tako neznosna, da je pozabila vse kar se je dogajalo. Čeprav jo je noga še vedno bolela, je bila skoraj prepričana da je najhujše za njo. Pogledala je vilinko zraven sebe in bila je prepričana da se njeno ime začne na črko E… več se o njej ni spomnila. Nedaleč stran je videla Framlinga, edinega čarovnika v skupini poleg Immer. Zdel se ji je zamišljen, zato ga niti ni hotela motiti ter ga pozdraviti. To pa sploh ni bilo potrebno: starec je stopil do dveh mladenk ter z roko na čarovničinih ranah izgovoril besede. Urok. A če je črnolaska prej mislila, da je vsa bolečina za njo, se je pošteno zmotila. Vanjo je kot strela z jasnega butnila nova bolečina, tokrat ne fizična. Telesa ni več čutila Gležnji, na katerih so bile rane so bili popolnoma v enakem stanju kot drugi deli njenega telesa. Ta bolečina, ki jo je čutila sedaj, je bila psihična. Pravijo, da lahko besede bolijo bolj kot udarci, in te besede je v prenesenem pomenu tokrat izkusila Immer In nihče, ki tega še ni doživel, si teh bolečin ne more predstavljati. Njeno telo je popolnoma obmirovalo ter navzven je bila popolnoma normalna. Tako nesumljivo. Da, bila je popolnoma prepričana da so bile tiste lisice prepojene z magijo ali pa vsaj strupom. Pred zaprtimi očmi so se ji vrtele podobe, strašljive ter neresnično grozljive. Neprijetni spomini iz njenega življenja so se preoblikovali ter postali neznosni. Med njimi pa je bil le en realen spomin, ki pa jo je najbolj prizadel. Pogled njene mame. Zadnji pogled, ki ji ga je namenila preden je za vedno zaprla oči ter odpotovala tja, s koder se nihče ne vrne. Pogled, poln bolečine, odgovornosti ter neizmerne materinske ljubezni. A v njem je bilo opaziti tudi nekaj drugega: kanček strahu. Temveč ne strahu pred smrtjo, strahu pred tem, kako jo bodo odnesli njeni otroci. Bodo preživeli ali ne? In če bodo, kako naprej? Immer si je vsak trenutek bolj želela zakričati ter pregnati podobe stran od sebe, jih spet potlačiti v njeno podzavest. In ko bi bilo to le možno…
Kar naenkrat pa je vse to minilo, vse je izginilo. Pred njo se je pojavila sama belina, kot da bi gledala nebo, popolnoma prekrito z oblaki. In bila je tišina, ter bil je vonj trave. Njeno telo pa je bilo še vedno negibno, kot travnata bilka, s katero lahko veter naredi, kar koli želi. In prazna glava. Nobenega spomina, ne slabega, ne lepega. Kakor da bi se svet v trenutku popolnoma spremenil, da stari svet ne bi več obstajal ter bi bil že dolgo pozabljen. Tak občutek ji je bil všeč, občutek miru. Varnosti. In ne glede na to, kako si je želela zaspati, ji oči ni uspelo zapreti. Ali pa mogoče sanja ter ima oči že ves čas zaprte?
Koliko časa je minilo, preden se je zbudila? Minute, ure, dnevi? Kakorkoli, belina je izginila. Temnolaska se je tega občutka že težko spominjala. A začela je čutiti svoje telo, vsak posamezni delček telesa. Počasi je odprla oči ter za trenutek razmišljala. Noč. Veter. Visoka trava. Mraz, a ta j bil prijeten. Dvignila se je ter pogledala okoli sebe. S prsti si je razčesala lase, najbrž iz navade. Okoli sebe je zagledala veliko spečih osebkov vseh ras. Bilo ji je jasno, da je bila v taboru, več pa ne. Ker so vsi okoli nje spali, ji ni bilo strah. Po njihovih spokojnih izrazih je sklepala, da so svetlostranci. Takrat se ji je posvetilo. Svatlostranska misija na Sever. Seveda, Immer. Kako si lahko pozabila na to? Med nedolžnim spancem? Sama nase se je jezila, a te misli je hitro pregnala. Ni bila več zaspana; želela je nekaj početi. Ko pa se je oprla na roke ter poskusila vstati, jo je v gležnjih nemarno zaskelelo. Zavila je z očmi ter privzdignila rob plašča, za katerem so se skrivale rane. Ob pogledu na to mesti je osupnila. Ni imela pojma, kako so se ji lahko tako hitro zacelile in to jo je še kako zanimalo. O tem bo zagotovo povprašala kakšnega vilina, ki se spozna na zdravljenje. Zjutraj seveda. Pobožala se je po krastah, te pa so bile edino, kar je ostalo od ran. Vstala je ter se sprehodila po taboru do ognja. Tam je bil kot vedno stražar, a je veselo zasmrčal ob ognjeni toploti. Ker na tem mestu ni bilo za pričakovati sovražnikov, se mlada čarovnica ni zmenila zanj. Za trenutek je postala pri ognju ter se pogrela, nato pa jo je njeno početje začelo neznansko dolgočasiti. In bila je lačna. Njen želodec je bil prazen vsaj nekaj ur, gotovo je izpustila kosilo. Odtavala je do roba gozda ter tam pobrskala za plodovo, ki pa so se v tej zgodnji pomladi že začeli kazati na plan. A tokrat ni imela sreče; našla ni popolnoma nič. Lačna in nekoliko utrujena se je odpravila nazaj spat, ko je za sabo zaslišala nek glas.
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Tor 13 Mar 2012 - 15:51

"Nekaj od kosila sem ti prihranila, domnevala sem, da boš lačna, ko se boš zbudila," je rekla Ethelena, ki je opazovala Immer, črnolaso mlado čarovnico. Zleknjena je sedela nedaleč od ognja, v senci, poleg nje pa je spala Esennia. Prijazno se je nasmehnila temnolaski ter ji pomignila, naj se ji pridruži. "Immer, kajne?" Je še dodala, čeprav je njeno ime že vedela, to je pripomnila le zaradi vljudnosti. "Spala si šele nekaj ur, pričakovala sem te bolj zjutraj," je še dodala, kot bi vedela, kaj se sprašuje mlada čarovnica. Elenin glas je bil miren, njen obraz pa spokojen, kot maska mrtveca pri pogrebu. Le pristen, živ nasmeh in bleščeče oči so pričali, da je svetlolasa vilinka živa in ni mrtva. "Kako se počutiš? Tisti stari čarovnik ti je pozdravil rane, mogoče bi nas kmalu zapustila, če ga ne bi bilo tu," se je namuznila. Ethel je Immer neopazno premerila od glave do pet. Zgledala je utrujena, na obrazu pa je imela izraz, ki je kar sporočal, da bi lahko pojedla celega piščanca in še več. Njeni las so bili razmršeni, oči pa presenetljivo spokojne za nekoga, ki bi bil skorajda umrl. Immerina koža se je rahlo posivila, mogoče zaradi mraza, mogoče zaradi lakote, kdo ve.
Nazaj na vrh Go down
Immer
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Female Prispevkov : 119
Starost : 22
Geslo : Life's a bitch and then you die. Any questions?
Registracija : 26/01/2012

Statistika
Status: Vojak
Denar: 29.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Pon 19 Mar 2012 - 13:39

V trenutku, ko je vilinka spregovorila, se je k njej obrnila snežno bleda Immerina postava. Zaradi črnega (pa čeprav umazanega ter na robovih razcapanega) plašča ter blišča njenih rjavkastih oči v soju zvezd je izgledala prav strašljivo, s koso v roki bi spominjala na Smrt. Tudi vilinkin obraz je bil vse prej kot naraven; mrtvaški, a ob enem poln življenja. Počasi se ji je približala, nezaupljivo ter še kako previdno. Ji lahko zaupam ali ne? Gotovo je svetlostranka... je razmišljala sama pri sebi ter njeni koraki so postali odločnejši. Svetlolaska je poznala njeno ime in Immer je to sila presenetilo, pa vendar je samo pokimala ter prisedla k njej, na travo, že malo mokro od jutranje rose, ali pa od večernega dežja. Mlada čarovnica ni vedela, dogodki prejšnjega večera so bili zanjo kot zaviti v temo. A ne več dolgo; dekle poleg nje ji je v nekaj stavkih odgovorila na vsa vprašanja, ki so jo morila od trenutka, ko je dvignila svoje zaspano telo ter začela dojemati svojo bit. Iz njenih besed je bilo razbrati veliko, Immer pa je najbolj presenetilo to, da je, kakor ji je rekla vilinka, komaj ušla smrti. Pa je bilo res tako? Ni vedela, ni se spominjala niti trenutka od takrat, ko je zapustila varno zavetje škratjega mesta. Preprosto je morala zaupati neznanki, ki pa je že izgledala iskreno. "Te poznam? Mislim, čudno se mi zdi da veš toliko o meni, jaz pa ne vem niti tvojega imena," je rekla medtem, ko je med zobmi mlela koreninice neke čudne rastline, ki ji jih je za 'kosilo' ponudila vilinka. Bile so dobre, vsekakor užitne. A Immer je še vedno izgledla kot živi okostnjak ter bila je prepričana da bo trajalo še vsaj teden dni, da se spravi v normalno stanje. Rane so bile voč kot navadne zareze, v to je bila prepričana. Iz nje so odvzemale energijo, dan za dnem je postajala šibkejša ter bolj suha. Ker pa se je vedno skrivala za njenim plaščem, nihče ni opazil že tako drobnega in zaradi ran shiranega telesa, še sama je za to potrebovala nekaj časa. Le njena upadla lica, bledikavost ter nenormalno koščeni prsti so pričali o neki čudni bolezni. Takoj ko je pojedla, se je počutila kanček bolje, a še vedno izčrpano ter potrebno spanca. "Hvala," je rekla svetlolaski, pravzaprav pa ne le zaradi vljudnosti, resnično je bila hvaležna. "Mogoče veš, koliko je še do jutra? Se mi splača zaspati ali se bo bolje začeti pripravljati za pot?" je začela z vprašanji.
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Pon 19 Mar 2012 - 14:15

Ko se ji je črnolasa čarovnica počasi, zelo nezaupljivo približala, se je Ethelena prijazno, iskreno nasmehnila. Opazovala je Immer, kako se ji je približala, prikimala in sedla poleg nje. "Včeraj sva se spoznale, a se verjetno ne spomnjaš, zelo di bila utrujena," je odgovorila na njeno vprašanje. "Moje ime je Ethelena Seraphna, lahko me kličeš kar Elena," je še dodala. "Do jutra je še kakšno uro, ampak predvidevam, da bomo odšli šele okoli poldneva ali pozneje, saj moramo postoriti še veliko. Naprimer pospraviti tabor. Poleg tega bi rada umaknila svoj ščit," je dahnila Ethel ter vstala. Previdno je stopila do mesta, kjer je začela s postevljanjem magičnega ščita. Previdno je dvignila roko in malce bredla po zraku, ko je njena roka začutia nekaj mehkega, a hkrati osrega. Ščit je ob njenem dotiku vzvalovil po vsej površini in zameglil videz okolja okoli tabora, v katerem so spali tisti, ki so si želeli na sever. "Sicer zelo dobro varuje pred zvermi, a ne bi rada, da bi vedno, kadar bi kakšna zver stopila v okolico enega metra, začela trpeče tuliti in se zvijati," žalostno se je nasmehnila, nato pa si s strani ogledala Immer. "Je bila hrana dobra? Iz iste rastline, kot je bila narejena, je bil postavljen tudi ščit," zavzdihnila je, nato pa sedla nazaj na odejo, kjer je sedela že malce prej.
Nazaj na vrh Go down
Immer
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Female Prispevkov : 119
Starost : 22
Geslo : Life's a bitch and then you die. Any questions?
Registracija : 26/01/2012

Statistika
Status: Vojak
Denar: 29.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Pon 19 Mar 2012 - 15:06

Immer je opazovala vilinko, ketere ime je sedaj že poznala. In imela je prav, čarovnica se prejšnjega večera ni spominjala, ne dogodkov, kaj šele imena katere od oseb. Na tihem je upala, da pred vsemi ni izpadla preveč neumno, po drugi strani pa ji je bilo za to popolnoma vseeno. Prvič je srečavala ljudi iz Foresta in z njimi je želela imeti dober odnos, če ga bodo seveda želeli imeti tudi oni z njo. Na Zahodu ji je bilo dobro, vsega je imela dovolj, če ne še preveč. Brat in sestra.. spet so se v njeno glavo prikradli spomini, a jih je kaj kmalu odgnala. Sedaj je imela dovolj težav, ni se želela ukvarjati še s to, bolja ali manj motečo. S temi mislimi se je ubadala sve dokler se Elena ni vrnila nazaj ter spet prisedla. Immer, ki si je do tedaj že nabrala moči ter se dodobra zbudila, se ji je pristno in iskreno nasmehnila. "Veš, ne morem samo sedeti tukaj ni nič ne narediti. Počutila bi se preveč nekoristno," je rekla ter se ozrla po taboru. Ta je bil tako rekoč na popolni lokaciji, obrobje gozda, senca dreves ter majhen potoček, ki ni vzbujal prevelike pozornosti. "Poskrbela bom za konje," se je v trenutku odločila ter vstala. Bilo jih je kar nekaj, lahko bi rekli da je bila Immer ena redkih popotnikov, ki so potovali peš. Nežno je pobožala njihove grive, ki so plapolale v jutranjem vetriču. V njej se je spet prebudila tista želja po vilinskih močeh, po močeh povezanosti z naravo ter njihovo megijo. Bila je ponosna čarovnica, ponosna da se je odločila za dobro stran. A vedno si je del nje želel nečesa drugačnega, pa čeprav ne močnejšega. Zavzdihnila je ter konje povedla do potočka. Vi kar pijte. Gotovo ste žejni... In potrebujete moč. Trave je tukaj tako ali tako preveč... je mislila sama zase ter opazovala te elegantne živali. Takoj ko bodo prišli nazaj v Forest, si bo kupila svojega, to si je skoraj prisegla. Naslonila se je na hrbet nekega rjavca, ki pa je mirno ostal na mestu. Mlada čarovnica ni vedela, koliko časa so bili tam, sicer ne daleč stran od tabora, pa vseeno se ni več počutila preveč varno. Na vzhodu so se začeli svitati prvi sončni žarki, ki so ožarčili vas tabor. Immer je še sama pokleknila k potoku ter si umila obraz. Nato je spet vstala ter se odpravila nazaj proti taboru. Konji so ji brez izjeme sledili vse do mesta, kjer so prebili noč. Tam je spet vsakega posebaj pogladila po grivi ter se ločila od njih. Sonce se je že skoraj pokazalo ter Elena in Immer nista bili edini dve budni osebi v taboru.
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Pon 19 Mar 2012 - 15:33

Ethelena je zaskrbljeno pogledala Immer, ko je ta vstala in sklenila, da bo poskrbela za konje. "Si prepričana? Morala bi počivati. Še vedno si dokaj šibka," je dejala in skušala prikriti zaskrbljen ton v svojem glasu. A čarovnica je očitno ni poslušala, vendar je konje odpeljala do potočka. Elena jo je opazovala, pripravljena, da bo vstala in steka do Immer ter jo ujeal, če bi se slučajno zgrudila. Videla je, kako se je čarovnica nasmehnila, ko je božala grive lepih konjev. V njenih očeh je bilo skorajda videti, kako zelo rada bi se z njimi sporazumela in kako zelo je hrepenela po nečem. Ko se je Immer vrnila, je bila Ethel malce olajšana, ker je bilo z njo vse vredu. Na obzorju je že vstajalo veličastno rdeče sonce in slišala je zehanje drugih oseb v taboru in šume, ko so se pretegovali. Pa ne, da si vso noč bdela? je zaslišala godrnjanje kobile Esennie in ni si morala pomagati, da se ne bi nasmehnila. Z elegantnim gibom je vstala ter stopila do Es in jo potrepljala po čelu. "Daj no, ne godrnjaj. Šele zbudila si se," je rekla. Hej, ne bom jaz kriva, če boš ti med potjo naenkrat omedlela zaradi pomanjkanja spanca, se je branila veličastna kobila, katere svetla dlaka je žarela v soncu, katerega barva je obarvala oblake in obzorje v najrazličnejše pisane, žive barve. Ni morala prezreti, da je imela Es dokaj utemeljen razlog za skrb.
Nazaj na vrh Go down
Framling
Čarovnik
Čarovnik
avatar

Male Prispevkov : 166
Lokacija : Valinor
Geslo : It's the unknown we fear when we look upon death and darkness, nothing more.
Registracija : 30/12/2010

Statistika
Status: Pomočnik
Denar: 17.230

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Sob 24 Mar 2012 - 9:14

Stal je na robu zelenega travnika, medtem ko se je pred njim razpiralo morje nepojemljive črnine. Mrak je bil tako gost, da ga ni mogla prodreti nikakršna svetloba in kdor je dolgo zrl vanj, se ga je poloti brezup. Framlingova sključena postava, oprta na drobno palico je bila edina ovira, ki je stala na poti tej grozeči temi in zdelo se je, da ga bo vsak hip pogoltnila. A glej, naenkrat se je začela tema spreminjati, skoncentrirala se je na eno samo točko in pričenjala dobivati podobo človeškega bitja. Dolge temne noge, roke z ostrimi kremplji in neopisljivo grozeč obraz, vse to se je dalo opaziti v tem skupku črne materije. Sčasoma je prikazen dobila glas in ko se je zasmejala, je s svojim strupeno hladnim zvokom zasekala skozi zeleno poljano, da se je ta pri priči spremenila v pustinjo. Le starec je še vedno stal, trden in nepopustljiv, čeravno zverižen pod bremenom mnogih let. To je prikazen tako razhudilo, da se je dvignila v višave in s črno pestjo zasekala naravnost proti mestu starca. Čeprav se mu je smrt vse bolj in bolj bližala, se Framling ni ganil, njegove oči so prazno zrle nekam v neznano in z ničemer ni kazal, da bi se sploh zavedal nevarnosti. Ko je bila temna pest le še nekaj sežnjev nad njim, pa je starčeva roka s presenetljivo hitrostjo švignila kvišku, medtem ko je z desno roko zamahnil po zemlji in ob tem ustvaril oglušujoč pok. Kar je sledilo, je bilo neverjetno. Iz samega telesa starca se je izvil beli curek svetlobe, jasen in čist kot sveže pomladno jutro in treščil naravnost v temno pest. Zrak je zadonel od še enega trušča, tokrat polnega bolečine in jeze. Luč in tema sta se borili in več časa je preteklo, bolj svetel je postajal zrak. Nenadoma je bela svetloba zapolnila vsak kotiček prostora in ko je začela slabeti, o prikazni in mraku ni bilo več niti sledu. Starec je še vedno nepremično stal na mestu, njegov obraz je bil spokojen in njegove oči polne zmagoslavja. Počasi se je obrnil in izginil v neznano...
Framlinga je prebudilo čivkanje redkih ptic, ki so bile prve znanilke pomladi in so to naznanjevale tudi na tako hladnem severu, kot so se trenutno nahajali. Sprva se ni spominjal drugega, kakor svojih živih sanj in prepričan je bil, da bo vsak hip znova ugledal grozečo se prikazen. Toda dlje časa je minilo, prikazni ni bilo in čarovnik se je začel počasi spominjati preteklih dogodkov. Spomnil se je potovanja iz Arawa, prečkanja reke, nabiranja zelišč, obisk Fin Hollena in nazadnje še mučnega zdravljenja Immer. Tedaj je pomislil nanjo in se urno dvignil, da bi si jo lahko ogledal. Vpričo močne svetlobe je potreboval nekaj trenutkov, da so se njegove oči zbistrile in je jasno razločil tabor. Sodrugi so se počasi dvigali, modro nebo je napovedovalo še en lep dan in njegova mlada pomočnica je nedaleč stran zasanjano opazovala prihod novega dne. Na videz je delovala zelo šibko in če bi jo čarovnik spoznal v tej luči, bi jo zlahka zamenjal za temnostranko. A bolj je opazoval njene svetle oči, bolj pomirjen je postajal. V njih več ni bilo tiste bolečine in brezupa, ki sta predstavlja temno senco in to je pomenilo, da je njegov boj uspel. Radostno se je nasmehnil in takoj posegel po drobni steklenički pijače, ki jo je tovoril v svoji malhi. Šlo je za okrepčilno pijačo vilinov, ki so mu jo poklonili davno tega in mu je oživljala duha. Spanec mu je zelo pomagal, a izčrpanost mu je povzročila magija in le magija jo je lahko pozdravila. Nekaj kratkih požirkov pijače nenavadnega okusa in že je bil pri svojih starih močeh. Pipa, zajtrk in vse ostalo bo lahko počakalo, saj ga je najprej zanimala predvsem mlada čarovnica in njeno počutje. Pograbil je palico, ki jo je prejšnji večer odvrgel nedaleč stran in se opirajoč na njo počasi odpravil preko zamrznjene trave, ne meneč se za prebujajoče se popotnike. "Immer, lepo te je videti tako čilo in osveženo" ji je dejal s toplim glasom in se ustopil nedaleč stran od nje. "Če kaj vem, potem moj boj ni bil zaman in so tvoje rane povsem zaceljene." Z rahlo navihanim nasmeškom jo je pogledal od glave do peta in ji podal kos precej trdega kruha, ki ga je prav tako prenašal v svoji malhi. "Zagrizi v ta kruh in počutila se boš bolj čvrsto. Grižljal ali dva bosta pomagala." Njegove oči so se dvignile proti mračnemu drevju hladnega gozda, ki se je dvigal za čarovničinim hrbtom in starec se je zresnil. "Danes bomo zagrizli v najtežji del potovanja in če se ne bomo odpravili dovolj spočiti, bo sever nedvomno naša poguba." Po Framlingovem mnenju je bil zdaj zadnji trenutek, da se tisti, ki se ne čutijo dovolj močne za sever, obrnejo in odkorakajo nazaj proti svojim domovom na jugu. Pred njimi so se namreč razprostirale povsem neznane dežele in za neizkušene to ni bil primeren kraj.
Nazaj na vrh Go down
Arbeah
Džin
Džin
avatar

Female Prispevkov : 61
Starost : 23
Lokacija : {v plamenih}
Geslo : {try to set the night on fire!}
Registracija : 14/01/2012

Statistika
Status: Berač
Denar: 13.250

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Sob 24 Mar 2012 - 12:19

Arbeah je zamišljeno prijahala v tabor nekoliko za ostalimi, kajti pokrajino si je želela dobro vtisniti v spomin. Ni bila namreč prepričana, da bo še kdaj prišla sem, kajti kljub debelim ogrinjalom ji je telesna temperatura nezadržno padala. Počutila se je otopelo, kajti čeprav ni bilo z njo telesno nič narobe, je lahko čutila, kako počasi umira. Tega občutka se je za razliko od ljudi zavedala, ker ga večino svojega življenja ni imela. In čeprav je bil občutek neprijeten, pa jo je navdal z nekim nebrzdanim veseljem človeških bitij, ki so vedela, da je njihov čas omejen in da morajo živeti, ljubiti, potovati, doživeti in pripovedovati čim več, preden umrejo. Počutila se je, kot da vsi užitki tega sveta čakajo nanjo, da jih odkrije, in da jih odkriti mora, ker nima neomejenega časa.

Z nasmehom, širokim kot poletje, je privezala svojega rjavca in se sprehodila po taboru, ki so ga njeni sopotniki že prav zgledno uredili. Toplo se je nasmehnila temu in onemu, bežnim znancem, s katerimi je govorila na poti. Sprehodila se je do sredine tabora, do prostora, ki je bil previden za taborni ogenj, in na svoje veliko zadovoljstvo opazila, da je tokrat drva nabral že nekdo drug. Tako se je lotila postavljanja ognja in poskusila narediti ogenj, ki so ga pri njih imenovali apolon in je imel uporabno lastnost, da se je nalagal sam. Delo ji ni povsem uspelo, čeprav ni vedela zakaj - morda je bil na jugu les toliko drugačen, ali pa je imela prste vmes tista vroča magija, ki je neprestano prevevala džinska naselja. Kakorkoli, ker ji ni uspelo postaviti apolona, je naredila nekakšno pagodo in z rahlim nezadovoljstvom opazovala svoje delo. Do ognjišča je privalila nekaj kamnov, jih postavila v krog in zunaj kroga posula še tanek pas zemlje. Ko ji je vlažna zemlja polzela med prsti, je zahrepenela po vročem puščavskem pesku, ki je obdajal njen dom, v katerega se je bilo tako prijetno zakopati in vpijati njegovo toploto ...

V svoji zamišljenosti se je zagledala v veliko, z mahom poraslo drevo in hipoma se je prestavila v stvarnost. Tukaj sem, potujem na sever in nič drugače. Ne morem vsak trenutek misliti na dom. Odločitev jo je ohrabrila, da je vstala, si obrisala roke v pončo in se sprehodila po taboru, opazovala druge, poslušala pripoved tega in onega, pomagala kjer je morala in se učila. Znanje je vpijala vase, kot je presušen puščavski pesek vpijal vodo. Ko se je začelo temniti, se je vrnila k ognjišču in zbrala pest najdrobnejšega dračja ter posušene trave. Iz enega izmed žepov na tuniki je izbezala dva kresilna kamenčka, ki sta bila ena njenih najdragocenejših lastnin. Morala ju je namreč poiskati, ko je bila po mnenju starešin njihovega plemena pripravljena za prehod v odraslost. Tako so jo poslali na dolgo iskanje dveh kamenčkov, ki so bili v puščavi redki kot svetlolasi džini. Po dneh iskanja je končno našla prvega in ko se je bližala drugemu, je čutarico, ki jo je smela imeti s sabo, že zdavnaj izpraznila. Žgoče sonce je pritiskalo na osamljeno postavo v puščavi in ji v nasprotju s pričakovanji ... dalo moč. Žejna, a omamljena od uspeha se je postava vrnila v domačo vas in ponosna predala kamenčka starešini. Tisti večer je pleme združilo svoje moči v skupinski urok, s katerim so zagotovili, da bosta kamenčka vedno oddajala vroče iskre, če jih bo podrgnila skupaj ona. Tako si je zagotovila svojo odraslost in najboljše kresilo na svetu, s katerim je sedaj, tisoče kilometrov od doma, zanetila ogenj.

Iz nekaj smolnatih vej so iskre veselo frčale po zraku in prav tako iskrivo je bilo Arbeahino srce. Počutila se je izpopolnjeno, pa ne le zaradi ognja, temveč ker se je kljub premnogim razlikam počutila, kot da spada v njihovo malo skupinico popotnikov. Pogled ji je zdrsnil od ostarelega čarovnika s svojo vajenko do vilina špičastega obraza in nato mimo bledega dekleta, ki so jo pestile nekakšne poškodbe. Pogledala je zamišljenega džina, postavnega vodjo naloge in malega škrata, ki je izžareval največjo odločenost, poleg njega pa nepredstavljivo mlado vilinko, ki je preživela že preveč. Iztegnila je svoje dolge, temne roke proti ognju in zadovoljno zagodla, ko jo je oblila vročina, obnavljala njeno telo in jo varovala pred otopelostjo. Zadovoljna je pokrčila prste in ognju nastavila svoje svetle dlani, obraz, telo. Sopotniki so tu in tam zapeli kakšno pesem, ki jo ni poznala in v enem izmed premorov je zapela tudi sama. Pela je eno najbolj znanih džinskih pesmi, pela je o sreči in toploti, o pesku, kamnih, hladnih jezerih in toplih srcih, pela je o ognju in iskricah v očeh. Ni bila prepričana, ampak zdelo se ji je, da je sčasoma tudi Morskow pritegnil njenemu napevu in celo nekateri ostali sopotniki so si mrmrali preprosto melodijo. Zajela jo je toplota in umirjena sreča, pozno v noč je še poslušala pogovore sopotnikov in nato končno zaspala, zavita v ogrinjala in z nasmeškom na obrazu.
Nazaj na vrh Go down
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Ned 25 Mar 2012 - 9:02

Ethelena se je nasmehnila, ko je začutila, da se je Esennia prebudila. Lepe sanje, kaj? jo je smeje pobarala in zavila z očmi nad Esinem godrnjajem potrdilu. Elena je bila tisti dan dokaj dobre volje, čeprav je bil v njej kanček žalosti. Es ga je kmalu opazila in jo povprašala o tem. Danes naj bi odšli na sever, je jedernato odvrnila Ethel in se zazrla v sončni vzhod, v barve, ki so že rahlo izginjale z obzorja. Bile so svetle in temne, a svetle so, na nek način, prevladovale. Temnih je bilo namreč zrlo malo. Ko bi bilo tako tudi v Forestu, je pomislila in se nasmehnila. Zato pa gremo na sever, je dejala Es in se napotila k potoku blizu tabora, da bi se napila vode.
Kmalu so tudi barve sončnega vzhoda izginile in nad obzorjem je Elena lahko videla ogromno, rdečkasto-oranžno kroglo, ki je sejala svetlobo vsenaokrog. Pomlad, je bila prva misel, ki je Etheleni Seraphini prišla na misel. Da, pomlad se je začenjala, nekatere pomladne cvetlice so že zlezle iz zemlje in malce odprle svoje prelepe, živobarvne cvetove. To je Ethel lahko čutila zaradi svoje ovezanosti z naravo. Uživala je, ko se je rahlo potopila v bit gozda in čutila, kako se bitja in rastline v njem prebujajo in na sončni svetlobi odpirajo cvetove.
Ko se je Es vrnila, je bila Ethelena ravno pri poganjanju cvet pod njenimi spretnimi prsti. Prihrani energijo, ji je svetovala. A Elena se ni zmenila z njo, vendar je še vedno tiho prepevala in rastlina, prej majhna za samo nekaj centimetrov, je živahno vzbrstela in rožnat cvet na široko odprla. Sicer je Ethel to malce izčrpalo, a je hitro vzela nekaj energije iz rastlin okoli nje in spet je bila polna energije, živahna v sebi in mirna na videz, kakor skoraj vedno. Takrat je dvignila glavo ter roke so ji omahnile ob telo in natančno si je ogledala rastlino, vsej petnajst centimetrov veliko z čašnimi listi živahne rožnate barve. Svetlo zeleni listi srčaste oblike so poganjali od gladkega, štirioglatega stebla, ki je ponosno, pokončno stalo in se je upiralo vetru, kateri je občasno malce zapihljal po taboru. Nato je vstala in potrepljala Es po čelu, odejo, an kateri pa je še malo prej sedela, pa zložila na polovico in ga namestila na Esenninem hrbtu. Ko je začutila, kako se je Es vprašujoče zazrla vanjo, se je zasmejala in dejala: "Naj vsaj malce nadomešča sedlo,"
Nazaj na vrh Go down
Immer
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Female Prispevkov : 119
Starost : 22
Geslo : Life's a bitch and then you die. Any questions?
Registracija : 26/01/2012

Statistika
Status: Vojak
Denar: 29.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Ned 25 Mar 2012 - 10:32

Immer se je udobno namestila na travi ter opazovala sončne žarke, ki so eden za drugim posijali na travnik ter osvetlili tudi obraz mladenke, ki pa si je že opomogla od večera prejšnjega dne. Njena koža je bila še vedno mrtvaško bleda, a v očeh se ji je svetila iskrica življanja, katere ni bilo mogoče spregledati. Njene misli so se zmedeno mešale med seboj, a zanje se ni zmenila. Na stran je odrinila vsa vprašanja, ki si jih prej ni in ni nehala postavljati. Počutila se je tako čudovito, sedeč na travi, mokri od jutranje rose. In preden se je zavedala je sonce popolnoma vzšlo ter prebudilo še zadnje popotnike. Za seboj pa je takrat zaslišala glas starca, ki ji je, po vilinčinih besedah, rešil mlado življenje. "Da, tudi jaz imam tak občutek. Počutim se popolnoma prerojeno," je rekla ter se za trenutek obrnila v smer, s katere je prihajal glas. Na njenem obrazu se je prikazal nasmeh, pa čeprav le za kratek trenutek. Framlinga je pogledala naravnost v spokojne oči, ki so najbrž videle že marsikaj. "Hvala." Dal ji je star kruh, ki pa ga je mladenka z veseljem sprejela. Ni vedela koliko hrane bi v tem jutru še lahko zmetala vase, gotovo pa bi je bilo veliko. A že po dveh grižljajih tega kruha se je počutila neizmerno bolje. Seveda, magija. Kaj drugega sem pa lahko pričakovala? Opazila je, da Framling, ki je spet spregovoril, opazuje gozd za njenim hrbtom. Še sama se je obrnila ter pogledala v mračno goščavo. "Izgleda tako... neprijazno. Si že bil tam? Je nevarno? S strani temnostrancev ali divjih živali?" Vprašanja so spet letela iz Immer in mlada čarovnica se ni mogla zadržati. Globoko v podzavesti pa jo je skrbelo, če bo sploh imela dovolj moči za to težko pot? Vse bi dala za to, da bi se svetlostranci spet prebili na oblast, da bi v Forestu spet nastopilo boljše obdobje. In želela je biti del tega, počutila se je kot da je to pravzaprav njena dolžnost. Dolžnost... Bi sploh lahko kar odšla, tukaj, na sredini poti (ali pa še to ne)? Seveda bi. Le da si nikoli ne bi odpustila. Da. Raje umrem tukaj in mlada, kot pa zagrenjena svetlostranka v temnem mestu. Bila je trdno odločena da bo prišla tja, da bo dosegla zastavljeni cilj. Da ga bodo dosegli skupaj. Spet se je zazrla v temačen gozd ter upala, da bodo iz njega vsi prišli živi in zdravi.
Nazaj na vrh Go down
Framling
Čarovnik
Čarovnik
avatar

Male Prispevkov : 166
Lokacija : Valinor
Geslo : It's the unknown we fear when we look upon death and darkness, nothing more.
Registracija : 30/12/2010

Statistika
Status: Pomočnik
Denar: 17.230

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Ned 25 Mar 2012 - 14:32

Na Immerino vprašanje je stari čarovnik zgolj odkimal, medtem ko se njegove oči niso spustile s senc mračnih gozdov. Noben popotnik s kančka zdravega razuma se ne bi napotil v ta gozd, saj je predstavljal popolno uganko. A še bolj kot gozd, je Framlinga skrbela dežela za njim. Drevje jih bo vsaj zaščitilo pred zahrbtnimi snežnimi viharji, neusmiljenimi severnimi vetrovi in gostim naletavanjem snega. Ko enkrat pridejo na odprto, bodo lahki plen in plenilcu ne bo potrebno veliko, da jih stisne pod težo svoje roke. Največjo in od vseh ovir najbolj nepredvidljivo nevarnost pa so predstavljala sama bitja, h katerim so se namenili. Iz knjig in starih zapisov se je dalo o teh nenavadnih prebivalcih Severa prebrati marsikaj, a teorija in praksa ste se le redko povsem dopolnjevali in vprašanje je bilo, od kod je pisec črpal svoje vire. Če prispejo na sever in jih bitja sovražno sprejmejo, bo vso potovanje zaman in ni možnosti, da bi kdaj ponovno uzrli dežele Foresta. Tisto je bil njihov teren, poznali so ga do obisti in nedvomno so bili tudi odlični vojščaki. Čarovniku je bilo sicer vseeno za svoje življenje, saj ga je večino že izživel, a ko je tako opazoval vse mlade sodruge, si ni mogel pomagati, da ga ne bi obhajale mračne misli. Morda zadnjič uzirajo drevje Arawa, pa starodavno mesto Fin Hollen in travo Foresta. Seveda se bo še vedno lahko vse dobro izteklo, a zagotovila niso imeli. Ker je imel Framling že vse pripravljeno za nadaljevanje poti, je sedel v travo zraven Immer in si na plan znova privlekel svojo dolgo pipo, ki jo je že kar pogrešal. V njen kotliček si je natlačil nekaj tobaka in začel s spuščanjem tipičnih dimnih oblačkov, ko se je naenkrat obrnil k mladi čarovnici in jo resnobno pogledal. "Največji strah izhaja iz neznanja, to si je dobro zapomniti. Zakaj je strah pred smrtjo in mrakom tako razširjen? Zaradi tega, ker nam nista poznana in ne vemo, kaj lahko od njiju pričakujemo. Čisto enostavno." Framlingove modre oči so se nekoliko zožile in za nekaj trenutkov je med zobmi le tiho prekladal svojo pipo. "Enako je v tem primeru. Gozda in Severa se bojim zato, ker ju še nikoli nisem obiskal in ne vem, kaj lahko od njiju pričakujem. Bosta zlovoljna ali dobrovoljna? Kdo ve. In ravno ta dvom v živih bitjih ustvarja strah, strah, ki pogosto žene do mej norosti." Zamišljeno je prikimal in se s prosto roko pogladil po svoji košati bradi. Plašč si je že prvotno ogrnil, tako da ga ni zeblo, prijeten vonj tobaka pa mu je pregnal željo po hrani. S hrano so morali varčevati, tega se je še predobro zavedal in zato tudi ni želel po nepotrebnem trošiti zalog, ki jih nekateri bolj potrebujejo. "Temnostranci, divje živali. Vse to so znani in vidni sovražniki. Resda se jih bojimo in nam je pred njimi nelagodno, a si jih po drugi strani želimo tudi premagati in se zato ženemo z njimi v spopad. Povej mi, kdo se žene v spopad s smrtjo, nočjo? Nihče, ker je strah premočan." Rahlo se je nasmehnil in pihnil naslednji dimni kolobar, precej večji od vseh prejšnjih. S pogledom je preletel zbrane sopotnike in se vprašal, kakšne misli jim tavajo po glavah. Večina se je držala zase in se niso prav veliko spuščali v medsebojne pogovore, a čarovniku je tako kar ugajalo. Imel je več časa za razmišljanje, več zasa za pogovore s samim sabo in tako se je lahko pripravljal na neznane dežele. Ni manjkalo več mnogo časa, pa se bodo nekatere od njegovih misli že idealizirale in nanje je moral biti dobro pripravljen.
Nazaj na vrh Go down
Leassi
Admin
Admin
avatar

Female Prispevkov : 8330
Starost : 23
Lokacija : Lossarnach
Geslo : .•° No Mercy °•.
Registracija : 22/06/2008

Statistika
Status: Morilka
Denar: 116.620

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Ned 25 Mar 2012 - 18:02

NPC:
Jutro je obotavljivo stegnilo svoje hladne prste po skupini popotnikov, ki je mirno spala v zavetju starega gozda. Eden za drugim ste se prebudili in sledili utečeni rutini: zajtrk, pospravljanje tabora, priprave na odhod. Preverili ste, da niste česa pustili v taboru, zajahali konje in se prešteli, nato pa se v polni postavi odpravili na pot proti severu. Za sabo ste morali pustiti marsikaj; družine, ljubezni, dom in pomlad in korak za korakom ste se odpravljali v neznano.


[Čestitam Smile Prišel je čas, da se napotimo na sever, torej čas, da se izkažete s svojimi pisateljskimi sposobnostmi. Prosim, da si pred naslednjim postom še enkrat preberete temo Napotki za pisanje v Neznanih deželah, da si osvežite spomin. S pisanjem boste nadaljevali v tej temi, saj je to ena izmed 7 'robnih' oziroma 'mejnih' tem, prek katerih lahko pridete v Neznane dežele.

[V tej temi je obvezno napisati vsaj en post, sicer ne smete pisati v podforum Sever. Tako da zamudniki, ki še niste uspeli pisati sem, seveda lahko pridete na sever, a post tu bo vseeno nujen Smile]

Ker pa ste na skupinski nalogi, bodo pravila nekoliko drugačna. Še vedno velja, da v postu obširno opisujete nekaj, kar ste zagledali, če želite, da vam temo odprem. Vendar pa za odprtje nove teme le en post ne bo dovolj. Pomembno je, da isto stvar opišete najmanj trije udeleženci, vsak iz svojega vidika. V poste vključujte debate o poimenovanjih - ker ste prvi Forestčani tukaj, boste seveda poimenovali hribe, gozdove, potoke .. na katere boste naleteli. Oglatih oklepajev na dnu posta tako ni treba pisati, ker bom ime razbrala iz postov.

Pomembno! Na splošno si pokrajino ustvarite povsem po svojih željah in predstavah, a tem z nerealnimi odpisi vseeno ne bom odpirala. Omejeni ste predvsem s podnebjem, kajti čeprav je letni čas že pomlad, pa bo proti severu hladneje, temperature pa največ okoli ledišča. Prav tako je nekako nelogično, da bi se mešani gozd na robu zemljevida končal z ravno črto, naprej pa bi bili ogromni ledeniki. Verjetno se bo gozd nadaljeval in se počasi prevesil v tajgo (nekaj takega), kjer naj bi ljudstvo, ki ga iščete, tudi živelo. A če ste iznajdljivi, lahko ustvarite mnogo bolj razgibano pokrajino od samih gozdov: gore, planote, vrelce, slapove, blatna jezera ... Upam, da je vse jasno Smile
------------------
Pišete pa neverjetno dobro Smile Imam pa, kot obljubljeno, nekaj pravopisnih popravkov napak, ki sem jih opazila med branjem postov.
nebi -> ne bi
polen (bolečine) -> poln
vsesti -> usesti
sto procentno -> popolnoma itd. (jezik naj bi zvenel bolj starinsko, srednjeveško)
iz Severa -> s Severa (ker gremo NA sever)
ob enem -> obenem
.. je rekla medtem, ko je .. -> .. je rekla, medtem ko je .. (medtem ko je dvodelni veznik in vmes NIKOLI ni vejice)
naprimer -> na primer
posebaj -> posebej
jedernato -> jedrnato]

_________________
¤~°~¤
"Veruj v svoje verige, a zastraži ujetnika."
~¤~°~¤~
Moč: 1
Spretnost: 2
Hitrost: 2
Inteligenca: 2
Spomin: 1
Motivacija: 1
Zbranost: 2
Iznajdljivost: 1
ORMV: 1
°~¤~°~¤~°

°~¤~°~¤~°
Nazaj na vrh Go down
http://forest-way.heavenforum.com
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Ned 25 Mar 2012 - 18:41

Ethelena je v naglici opravljala še zadnja dela, ki so ji ostala. Ščit, ki ga je postavila prejšnji dan, je z urokom podrla, nato pa se je potoila globoko v bit gozda in si nabrala toliko energije, kolikor jo je njeno telo lahko prenašalo. Ko je tisti, ki je vodil nalogo, oznanil, da bodo krenili proti severu, je zavzdihnila, nato pa se ozrla nazaj. Trava je rahlo vzbrstela, rastline so pričele rasti, drevesom pa so poganjali novi, zelenkasti listi. Pokrajina, kamor pa se je namenila, bo najverjetneje bela zaradi snega, ki bo padal tam, ozračje pa bo zelo mrzlo. Potem pa je tu še hrana. Morali bodo varčevati z njo, saj če bi jim zmanjkalo zalog, verjetno ne bi morali kar jesti lubja ali kaj podobnega. Ob tej misli se je malce obotavljala, ali naj sploh dokonča nalogo ali vse pusti ter odide. Tvoja odločitev je, je tiho dejala Esennia, ki je poslušala Elenine misli. Ostala bom, je odvrnila svetlolasa vilinika. In upala, da preživim. Nasmehnila se je, a Es se ni smejala njeni 'šali'. Ostala je resna. Zato se je tudi Ethel zresnila in natančno pogledala svojo kobilo. "Bova torej šli?" Je vprašala. Svetlorjava kobila je pritrdilno zahrzala in Ethelena Seraphina je zopet ponovila kretnjo, ki jo je ponavljala že celo jutro. Es je potrepljala po čelu, namreč. Nato je stopila ob njo in se lahkotno, z elegantnimi gibi povzpela na njen hrbet. Začutila je mehko, toplo odejo, ki naj bi po njenem mnenju nadomeščala sedlo, in se udobno namestila. To naj bi bila dolga in mrzla pot in kdo ve, ali jo bo Elena sploh preživela. Pa greva usodi nasproti, je sarkastično dodala Esennia in se prestopila na svojem mestu, kot bi želela oditi, ko jo je Ethel ustavila. Nekaj še moram storiti, je dejala, nato pa zaprla oči. Ponovno se je potopila v bit gozda in zašepetala nekaj besed, ki je k njej prinesel dokaj močen veter, po katerem je nameravala poslati sporočilo, kot jo je naučila njena babica. Sporoči moji babici, da bom kmalu na severu. Reci ji, da je lahko zdaj končno ponosna name, je dejala tiho, nato pa z nekaj besedami veter poslala naprej ter upala,d a bo njena babica in bivša učiteljica dobila njeno sporočilo. Nato je z rahim sunkom v Esino zavest le to spodbodla, da se je priključila 'karavani' in odjahala stran. Ni se ozrla, vedoč, da bi jo to lahko prepričalo, da se vrne nazaj v domovino.
Nazaj na vrh Go down
Framling
Čarovnik
Čarovnik
avatar

Male Prispevkov : 166
Lokacija : Valinor
Geslo : It's the unknown we fear when we look upon death and darkness, nothing more.
Registracija : 30/12/2010

Statistika
Status: Pomočnik
Denar: 17.230

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Sre 28 Mar 2012 - 13:14

"Fidelis moj, spet bo potrebno na pot. Upam da si si nabral moči v svojih čvrstih nogah, saj so pred nami nezavidljive razmere." Starec je z roko nežno zdrsel po konjevi beli grivi in opazoval njegove temne oči, ki niso razodevale nikakršnih občutkov. Ne glede na to pa je konj deloval živahno in prav nič zamorjeno, kar je čarovniku ugajalo. Jahanje na nervozni živali je znalo biti nadležno, še bolj pa nevarno, saj nisi mogel vedeti, kdaj se bo žival splašila in te vrgla s svojega hrbta. Preden se je Framling spravil na konja, se je še enkrat razgledal po okolici in preveril vse svoje reči. Zdaj so bili na meji vsega, južno od njih se je razprostirala zelena dežela Forest, prebujajoča se v novi pomladi in polna kipečega življenja. Zelene planote, posejani gozdiči in skalnati vrhovi so delovali prav zapeljivo, medtem ko pogled na drugo stran neba ni bil tako prijeten. Na severu so se videli zgolj gozdovi, temni in mračni, polni neznanih nevarnosti in skritih pasti. Kaj pa je ležalo še višje od njih? Tega pa nihče od zbranih ni mogel vedeti, čeravno si Framling ni predstavljal ravno sončnih obetov. Ozrl se je po svojih pripomočkov in preveril, ali so na svojem mestu. Palico je že predhodno pritrdil na sedlo Fidelisa, medtem ko mu je meč počival na varnem v nožnici, ta pa mu je visela za pasom. Preko halje si je že tudi poveznil malho s polno koristnimi pripomočki, med drugim pipo, različnimi zelišči in nenavadno vilinsko hrano, ki jo je dobil v preteklosti. Zadovoljen je prikimal in se v enem samem skoku pognal na hrbet svojega prijaznega belca, ki se je v preteklosti izkazal za zelo zanesljivega in potrpežljivega konja. Čeprav bi ga lahko čarovnik poslal proti Arawu in mu zaukazal, naj tam počaka njegovo morebitno vrnitev, zaenkrat ni imel teh namenov. Potovanje na konju je bilo mnogo lažje in hitrejše, kot če bi moral pešačiti, poleg tega pa se je Fidelis uvrščal med žilave konje. "Ko bom presodil, da smo dovolj visoko, te že pošljem domo. Ne skrbi tovariš." Besede je tiho zamrmral in konja znova pobožal, nato pa se je skupina popotnikov že premaknila naprej. Vodilni je zopet bil vilin, ki jih je usmerjal že od samega začetka in je deloval zelo zaprto. Čarovnik doslej še ni spregovoril z njim, saj se je vilin odmaknil od družbe in sam preživljal počitke, Framlingu pa tudi ni bilo do tega, da bi rinil v samotarje.
Skupaj z vilinom je jezdilo še nekaj vilink, medtem ko je sam jezdil skupaj z Immer nekje na sredini kolone. Na repu so bili trmoglavi škrat Tronir, nenavadni Džini in še nekaj vilinov. Škrat si je med počitkom nabavil kozo in to ne kakršnokoli. Zgledala je zelo žilava in ravno to je škrat potreboval. Pa ne bo več jamral nad nekoristnostjo se je namuznil starec in na kratko ošinil škrata. Kmalu se je njegov obraz zresnil, saj so se podali v temine hladnega severnega gozda in ta prav vsakemu odvzame željo po veselju. Ogrnjen v debeli popotni plašč se ni bal za mraz, prav tako ga je še nekoliko grela topla vilinska pijača, ki jo je zaužil nekaj časa pred potovanjem.
Nazaj na vrh Go down
Immer
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Female Prispevkov : 119
Starost : 22
Geslo : Life's a bitch and then you die. Any questions?
Registracija : 26/01/2012

Statistika
Status: Vojak
Denar: 29.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Pon 9 Apr 2012 - 12:05

Poslušala je vsako besedo modrega starca (ki ji je, mimogrede, vedno bolj priraščal k srcu) ter si vsako posebej vtisnila v spomin. Bila je kot goba: vsrkala je dobesedno vse, kar je do sedaj izvedela o magijo, o njenih sposobnostih. Še sedaj so se ji zdele neverjetne ter skoraj ni dojemala, kaj se ji dogaja. Le kako je lahko živela v nevednosti toliko časa, v prepričanju da se bo vsega naučila sama? A že v naslednjem trenutku se je dekle začelo zavedati, da bo dovolj časa za premišljevanje, ko se (beri: če se vrne) vrne nazaj v Forest, deželo, ki bi jo skoraj lahko klicala dom.
Skupinica popotnikov se je premaknila v smeri proti temnemu , z gozdom perkritemu gorovju. Čeprav je Immer vedela, da mora to oviro hočeš nočeš premagati, če želi osvojiti zadani cilj, je ni nič kaj vleklo tja. Stresla se je, pa niti ne toliko zaradi mraza, ki je postal počasi bolj očiten. Ne, bolj jo je presenetila nevarna energija, kot nekakšna avra, ki jo je oddajal gozd. Ne da bi se zavedala, se je trdno oprijela Fidelisove dlake, kot da bi jo močan žrebec lahko obvaroval pred tem, v kar se je podajala. Šele sedaj pa se je zavedala, da pravzaprav nima pojma o tem, v kaj se spušča: da slepo sledi modrejšim osebkom od nje. Pa jim lahko zaupa? To se je že mnogokrat vprašala. In se tudi zavedala, da brez sodelovanja in zaupanja v skupini ne bo nič iz njihovih visokih pričakovanj in ciljev.
Iz jase so dokaj hitro zakoračili v gozd, ki pa je bil drugačen od tistih v Forestu. Če se je še tako trudila, v njem ni in ni zapazila niti enega listavca, z vseh strani so vanjo štrlele iglice. Spraševala se je, če je v svojem življenju sploh kdaj že videla toliko iglavcev na kupu. Že res, da je bila v iglastih gozdovih, a... Nikoli je narava ni preptirano zanimala. Čeprav je imela vedno rada živali in rastline, se je velikokrat le površno ozrla okoli sebe. Lahko bi rekli, da je gledala, a ni videla. Iz njinih misli jo je zbudilo nekaj belega, ki je po svoji barvi sekalo iz zelenja. Kaj za vraga dela breza tukaj? je pomislila temnolaska ter se namrščila. Take pokrajine ni poznala niti iz pripovedovanj, kaj šele, da bi kdaj bila v njej. Bila pa je temačna, ravno tako kot si je to predstavljala v mislih. Medtem, ko so si konji utirali pot med praprotnato podrastjo, je Immer imelo, da bi zaprla oči ter še za uro ali dve utonila v sanje. Prejšnjo nič ni pretirano veliko spala ter to ji je vse prej kot ugajalo.
Nazaj na vrh Go down
Arbeah
Džin
Džin
avatar

Female Prispevkov : 61
Starost : 23
Lokacija : {v plamenih}
Geslo : {try to set the night on fire!}
Registracija : 14/01/2012

Statistika
Status: Berač
Denar: 13.250

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Sob 14 Apr 2012 - 19:11

Arbeah se je zbudila in se zaspano ozrla okoli sebe. Tabor je bil že na nogah, njeni sopotniki so živahno vrveli naokrog kot kolonija termitov in marljivo pospravljali. Tudi sama se je spravila pokonci, pospravila svoj prostor in se jim nato pridružila. Že kar nekoliko rutinsko so se odpravili na pot, ki jih je vodila skozi temačen gozd, ki ga je počasi presvetlilo sonce. Bilo je hladno, a ne dovolj, da bi Arbeah to kakorkoli oviralo ali prizadelo. Dobre volje je jezdila nekje ob robu skupine in opazovala okolico, razmišljala o svojih sopotnikih in o tem, s kom začeti pogovor. Želela se je pogovoriti z nekaterimi sopotniki, a so se ji zdeli preveč odsotni in nezainteresirani za pogovor, zato je misel na to opustila. Raje je podrobno opazovala pokrajino, gozd, drevesa, tla.

Njen konj je potrpežljivo stopal čez skale, korenine in mestoma precej gosto podrast. Arbeah se je zdelo, da se vseskozi rahlo vzpenjajo, a v to ni bila popolnoma prepričana. Gozd je bil enoličen in precej nezanimiv; spraševala se je, kako vodilnim uspe držati pravo smer. Sama si ni mogla predstavljati, da bi se tukaj znašla sama, razen seveda z magijo, ki pa je bila ob tako hladnih temperaturah zelo šibka. Po drugi strani pa je vedela, kako močni so vilini v gozdovih - verjetno so uporabljali uroke, ki so kazali proti severu, čeprav sama takega uroka ni poznala. Pomislila je, da bi enega od vilinov prosila, da jo nauči, kajti nekaj takega se ji je zdelo zelo uporabno. Orientacija ni bila njena najmočnejša točka, razen kadar se je morala orientirati na znanem terenu, med številnimi sipinami - takrat je vedno znala najti pot nazaj domov.

Tako so potovali ure in ure, ne da bi se zgodilo kaj posebej zanimivega. Arbeah si je čas še naprej krajšala z opazovanjem okolice, kar je bilo zanjo nekaj precej novega. V mladosti je hitela skozi življenje, od enega kraja do drugega in le redko si je vzela čas, da bi se ustavila, razgledala in si posebej lepe trenutke vtisnila v srce. Zdaj, še vedno mlada, a s kar nekaj desetletji za sabo, je to obžalovala. Žal ji je bilo, da je od vseh užitkov v svojem življenju marsikaj pozabila, da se ni več spomnila vsebine prvega ljubezenskega pisma, ki ga je dobila, in okusa prvega poljuba enega od fantov iz domače vasi. Žal, da ni bolj opazovala, da ni pisala ali govorila o svojih občutkih, da se je delala tako nedosegljivo, tako hladno. Sedaj si je želela, da bi lahko svojo toplino razdajala drugim, a v preteklosti jo je ljubosumno varovala pri sebi in ni pustila, da bi kdorkoli izvedel, koliko ji pomeni - in tudi za to ji je bilo žal. Zmajala je z glavo nad svojim razmišljanjem in spodbodla konja, da je živahno preskočil nekaj kamnov.

Zdelo se ji je, da se je gozd korenito spremenil, kajti ne le, da so se ves čas rahlo vzpenjali, tudi drevesa so se spreminjala. Podrasti je bilo vedno manj in postajalo je vedno bolj temačno in hladno, kajti vedno več dreves je bilo smrek in jelk, katerih goste iglice so svetlobi preprečevale, da bi dosegla njihovo skupinico. Zaradi hladu in mraka si je Arbeah bolj kot kadarkoli zaželela žgočega ognja, ki bi vanjo poslal tako ljubljen val toplote ... a stisnila je zobe in jahala dalje. Ni mogla zanikati, da je bil ta iglasti gozd poleg vsega tudi nenavadno lep in pravljičen, kajti odpadle iglice so v gosti plasti prekrivale tla brez podrasti in tako ustvarjale debelo preprogo, ki je mehko udušila vsakršen zvok. Zrak je tako polnilo nežno, komaj slišno škrtanje lomečih iglic pod konjskimi kopiti, ki je dajalo prizoru pridih čarobnosti in občutek, da jim gozd šepeta svojo nikoli končano pravljico. Drevesa so bila videti stara, a nobeno se ni vzpenjalo opazno višje od svojih sosedov, kot bi živela v tihi harmoniji in sožitju, kjer ni nihče privilegiran in boljši od drugih. S tiho zamaknjenostjo je Arbeah opazovala temna, hrapava lubja in potočke smole, povoskane iglice, ki so se lesketale zaradi nedavno staljenega snega in brloge nenavadnih živali, za katere si ne bi upala niti ugibati, kakšne so. Ko je ugotovila, da je lepot okoli nje dejansko več kot mraka, je tudi na mraz začasno kar pozabila.

[Ajd gremo sproducirat ta gozd ;D]
Nazaj na vrh Go down
Framling
Čarovnik
Čarovnik
avatar

Male Prispevkov : 166
Lokacija : Valinor
Geslo : It's the unknown we fear when we look upon death and darkness, nothing more.
Registracija : 30/12/2010

Statistika
Status: Pomočnik
Denar: 17.230

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Ned 15 Apr 2012 - 7:37

Le kakšne skrivnosti hranijo tvoji starodavni hrami je skozi mislil ogovoril mešano drevje, ko so se počasi prebijali skozenj. Gozd je bil precej enoličen, le tu in tam se je pojavil kakšen osamelec, ki je izstopal iz povprečne slike listavcev in iglavcev. Smreke, jelke in bori so se izmenjevali z hrasti, kostanji in javorji, vmes pa se je pojavila celo kakšna breza in temačno okolje obarvala s kančkom beline. Podrast je bila precej gosta, saj je do gozdnih tal prodrlo dovolj svetlobe in le ta je omogočila rast številnega grmičevja, majhni dreves in nenavadnih cvetlic.
Fidelis je počasi stopal po neravni gozdnati prsti in s svojimi težkimi kopiti teptal jeseno listje, ki je še zmerom trohnelo na tleh ali razlomil že zdavnaj odpadlo vejo katerega od dreves.
Čeravno ni potoval sam in ga je na hrbtu njegovega konja spremljala mlada čarovnica, se je počutil nenavadno osamljeno. Morda je k temu pripomoglo to, da se sodrugi niso med seboj menili, še verjetneje pa prostornina tega ogromnega prostora. Drevju ni bilo videti konca, pa naj si se ozrl v katerokoli stran, le proti jugu se je še zmeraj svetlikala rahla zaplata modrine in poudarjala, da se je njihovo potovanje šele pošteno začenjalo. Zadovoljen je bil, da se je prejšnjo noč dobro spočil, se okrepčal z vilinskim napitkom in pokadil nekaj pipne zeli, saj je okolje nakazovalo, da se njihovi dnevi užitkov bližajo koncu. Ne le, da severa niso poznali, ta je bil več kot neusmiljen in kdor je tja krenil nepripravljen, se po čarovnikovem mnenju več ne bo vrnil v prvotni obliki. Navsezadnje je bil morda celo sam v tej skupini, pa čeprav si je tako zavzeto ponavljal, da je pripravljen na pot, da ima s seboj vse najpomembnejše pripomočke in da ga ne bi smelo nič presenetiti. Tolažba starca, ki se zna izkazati za precej napačno. S pogledom je potoval od drevesa do drevesa in se spraševal, kakšno zgodbo pripovedujejo. Drevje v Arawu je bilo starodavno in veličastno, videlo je najstarejše dneve in preživelo bitke, ki jih človeška bitja niso. Zaradi povezave z vilini je bilo prav tako mistično in vzvišeno, kot vladarji davnine. Glede tega drevja si še ni ustvaril prave slike. Zdelo se mu je tiho in nezaupljivo, mračna lubja so se stiskala vsaka k sebi in krošnje so se dvigale visoko v nebo, kot bi se bala dotakniti mračnih senc spodaj.

Čas se je polagoma vlekel in Framlingu se je zdelo, da se pokrajina prav nič spreminja. Toda motil se je. Ves čas so se prav rahlo vzpenjali in prvo spremembo je bilo mogoče zaznati v sestavi tal. Trohneče listje je izginilo, sveža zelenina mladih grmičkov in nenavadnega cvetja prav tako, vse skupaj pa so zamenjale iglice, potočki smole in nenavadne odprtine, ki so se odpirale v tej ali oni vzpetini. Gozd se je spremenil, zrak se je spremenil in Framling je spoznal, da dežele Foresta zapuščajo za seboj. Gozd je imel pridih starosti in mračnosti, starodavna lubja iglavcev pa so se razlikovala od tistih v vilinskih gozdovih. Res so bila stara, a ne tako kot magična, prav tako pa v njih čarovnik ni začutil vilinske miline, ki jo je premogel Araw. Prej negostoljubje in svarilo. Iglavci so se stiskali drug zraven drugega, bili so skorajda identične starosti, kar se je dalo sklepati po debelini debel in širini krošenj. Ena krošnja je prehajala v drugo in skoznje je prodiralo tako malo svetlobe da se je zdelo, kot bi potovali ponoči. Ne glede na to pa je valovita tla prekrivala tanka plast snega, gozdne luže so bile zamrznjene in brlogi neznanih živali so jih mračno opazovali. Kolikor je bil gozd prej raven, se je zdaj namreč zgubal in potovanje se je posledično še otežilo. Gozdne kotanje so se počasi a vztrajno spuščale, medtem ko se je okoliški teren dvigal in drevje je delovalo le še bolj visoko in mogočno.
Mraz je grozeče pritiskal in čarovnik bi ga nedvomno občutil, če se ne bi raje prepustil okolici in se tako zamotil pred nenehnim šklepetanjem z zobmi. Priznati je bilo potrebno, da ga je debelo ogrinjalo sicer dobro varovalo pred mrazom v južnih krajih, a sever je bila povsem druga zgodba. Tukaj je bil mraz neznosnejši, vse pa se bo še poslabšalo takrat, ko bodo prišli v bolj odprt svet in se bodo nadnje spustili ledeni vetrovi, ki so jih opisovali starodavni zapisi. Ideja o počitku v tem gozdu mu ni ravno prijala, saj bi znalo med spanjem iz lukenj prilesti marsikaj nezaželenega, po drugi strani pa se je zavedal, da njihova telesa ne bodo prenesla stalnega napredovanja in bodo morali nekje postaviti šotor. Takrat pa bo vse odvisno od naše spretnosti in iznajdljivosti.
Nazaj na vrh Go down
Tronir
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 5111
Starost : 25
Lokacija : Lahkih nog in težke sekire naokrog
Geslo : Hec mora bit! :D
Registracija : 17/06/2010

Statistika
Status: Vojskovodja
Denar: 10.440

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   Ned 15 Apr 2012 - 11:44

((prišel od tukaj))

Skupaj z novim sončnim vzhodom na obzorju se je v njegovi luči pojavil tudi pravi pravcati pogled na starega škratjega bojevnika, ki je izgledal skorajda mistično. Čemu pridih mističnosti? Ker je vzhajajoča krogla ognja vlivala upanja ob prihajajočih nevarnostih severa in je mali vojak v značilni borbeni opravi skorajda izumrle rase na njihovi značilni jezdni živali izgledal skorajda kakor vodič, poslan s strani bogov. Proti odhajajočim sopotnikom je Tronir odjahal vzravnano in polno ponosa, kar se je odsevalo tudi na novi kosmati pridobitvi, ki je prav tako odražala samozavest lastnika.

Po hitro nudeni pomoči, ki jo je pač ponovno k skupini priključeni osebek lahko ponudil, je končno padel ukaz, da se pomaknejo svetlostranci naprej. Kar rahlo čudno mu je bilo, ko se mu ni bilo več potrebno gnesti skupaj z Luciane na hrbet njenega konja. Sedaj se je lahko namreč zavihtel kar na hrbet svoje koze. Pod debelim kožuhom prave severnjaške, škratje izdelave, ki ga je privlekel od kdo bi vedel kje, se je nahajal očiščen oklep. In še pod to začito se je nahajala še ena plast zaščite pred mrazom. Še dobro se je namreč spomnil svojih urjenj za bojevnika, ko mu je bilo večkrat naročeno eno in isto. "Veliko hujši sovražnik kakor nasprotnik iz mesa in krvi zna biti naravni izzivalec. Mraz namreč skorajda nezaznavno počasi leze vate ter te ohlaja. Na začetku se ohladi samo kovina, ki pa pritiska kakor dih same smrti na kožo. Mišice se pričnejo tresti, da bi se znebile tega neprijetnega občutka, toda počasi te takšno stanje pričenja zibati v spanec. Dokler seveda ne zaspiš in se nikoli več ne zbudiš na tem svetu. Da, varujte se mraza čeravno zna biti taka smrt prijetna na koncu, ko preprosto utoneš v sanje." Besede za besedo si je tiho mrmral medtem, ko jih je spomin obujal rečeno. Zavedal se je, da bo sam hlad severa pomenil najverjetneje še večjo nevarnost kakor morebitne zveri, ki bi znale živeti tam. Toda jaz bom pripravljen! Priključil se je tako v tišini začetku kolone, ki se je že pričenjala pomikati naprej. Nekako se mu je namreč zdelo, da ga bodo še močno potrebovali.

Občutek za čas se je znal med takšnimi potovanji kar izgubit. Prav počasi se je namreč pokrajina pričenjala preoblikovat. Zelenje je pričenjalo izginjati z njim pa prav tako znaki toplejšega letnega časa. Vedno bolj je prihajalo v ospredje rastlinje, ki je bilo boj prilagojeno na hujše razmere. Še nebo je pričenjalo pridobivati bolj mračni pridih kakor, da se nekdo od zgoraj želel skriti ter jih opazovati. Toda čeravno je marsikateremu svetlostrancu takšna okolica zbrisala veder nasmešek na obraz in tja postavila resnejše poteze, ki so se zavedale v kaj se podajajo, pa pri Tronirju ni bilo tako. Pri njemu se je namreč pričel ravno sedaj risati majhen nasmešek. Vonj smole, ki je tekla iz vedno bolj prevladujočih iglavcev, se je pričenjal širiti po zraku kakor prijetno dišeča sladica, ki jo mati postavi na okenco polico, da se ohladi. Kakor preproga so padle iglice pokrivale tla in vzbujale v njemu tako rekoč pravljično občutje. Odpravljal se je namreč tja, od koder so njegovi predniki prihajali. Kamnine po katerih so dedi nekoč tolkli, so ga vabile medse, da jih ponovno odkrije. Dogodivščine iz škratjih pripovedi, tistih najboljših, ki jih je poznal najverjetneje samo on, so se mu pričele prikazovat v glavi. Dejanja, ki so zapisovala bojevnike v zgodovino ter jih kovala junake v zvezde, so čakala nanj, da jih stori. Oh, kakšna radost se je pričenjala razgrinjati v njegovem srcu. Vsekakor temni gozd, vonj smole v zraku pomešan z mrazom, ki je za sedaj samo še grozil neprevidneže in jih odganjal nazaj juženeje, v toplejše kraje, njemu ni mogel priti do živega. Samo še bolj ga je vabil medse na samo njemu poznan način. In takšnega klica ne bi mogel zavrniti za nič na svetu.
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: Mešani gozd okoli Ephel Duatha   

Nazaj na vrh Go down
 
Mešani gozd okoli Ephel Duatha
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 2Pojdi na stran : 1, 2  Next

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
RPG Forest :: Škratja mesta :: Podeželje-
Pojdi na: