Est'iathini skali

Lahkoten smeh je odmeval čez neskončne valovite ravnice iz mlečno belega peska. Mehak vetrič je dvigoval zrnca in jih kakor blede meglice nosil prek nežnih sipin. Kolikor daleč je seglo oko je bilo videti le fini pesek in redki šop žilave, ostre trave, ki se je obdržala tudi pod žgočim južnim soncem. Občasen rezki krik jastreba, krožečega nad truplom kakega uboge živali, ki ni preživela vročine, je bil edino, kar je zmotilo soparno tišino. Na sinjem nebu brez oblačka je bilo videti le bežne, oddaljene obrise velikanskih kamnitih gmot, ki so lebdele desetine metrov na tlemi in morjem.

Na to čudovito pokrajino je zrlo nemirno oko osamljene držinke, ki je z izrazom trpljenja na obrazu strmela prek peščin. Blagi piš se je poigraval z lahnimi, prozornimi tančicami, ki so dekletu služile kakor obleka; kljub vročini se je le redkokateri džin po obali potikal povsem razgaljen. Prijetno hladni vetrc bi bil pravi blagoslov za kogar koli na njenem mestu, a Est'Iath je bila naravnost neutolažljiva. V njenih lepih očeh so se bleščale komajda zadržane solze, ki jih je od pretakanja zadrževalo le sonce; le-to jih je namreč uparilo skoraj isti trenutek kot so previdno pokukale izza veke. Običajno živahna bazenčka ognja sta zdaj prečesavala obzorje le kakor dve skorajda ugasli kroglici tleče žerjavice.

"Tero," je z izgubljenim glasom zamrmrala rdečelasa džinka in se z gibi, bolj primernimi za betežno starko, obrnila na skali in se dvignila na noge. Kaj ji je koristilo izgubljati čas s smiljenjem sami sebi? Za to, kar se je bilo zgodilo, je bila kriva ravno toliko kot Tero. Za trenutek je zatisnila oči in svojo zagorelo polt uprla proti pekočini sonca, ki je viselo na zenitu neba. "Ah, pozabi!" je siknila v nenadnem napadu obupane jeze, rojene iz bolečine, ki je razjedala njeno plameneče srce. Iztegnila je roko, iz katere je bušnil požrešen jezik ognja, ki je jel stegovati svoje pohlepne zublje po vsem, kar bi lahko zgorelo.

Est'Iath se je na koncu posrečilo le spremeniti majhno zaplato peska v čudno upognjeno ploskev stekla, ki se je veselo lesketala v poldnevnih sončnih žarkih. Oči so se ji zasvetile kakor žarko sonce na nebu, ko je z zadovoljnim nasmeškom na obrazu pohodila krhko skulpturo, in obraz se ji je razsvetlil s potešenostjo, ko je začutila tenko plast, kako se drobi pod njenimi bosimi stopali. Vseeno ji je bilo za tistih nekaj drobnih, komajda omembe vrednih ranic, ki ji jih je prizadejalo razbito steklo; tedajci je trpela veliko večje bolečine, s katerimi se par skelečih, neopaznih ureznin ni moglo primerjati. "Prekleta Tero," je napol pljunila, napol zaječala v zevajočo praznino okoli sebe, in vendarle odkorakala iz svojega osamljenega kotička sredi Karoške puščave.