RPG Forest
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.


Dodajmo domišljiji sanje, razkošna krila in tvegajmo let :)
 
KazaloPortalLatest imagesRegistriraj sePrijava

 

 Srčna koliba

Go down 
AvtorSporočilo
Sabriel
Džin
Džin
Sabriel


Female Prispevkov : 38
Starost : 22
Geslo : In tako se je lev zaljubil v jagnje,
Registracija : 09/03/2012

Statistika
Status: Berač
Denar: 12.500

Srčna koliba Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Srčna koliba   Srčna koliba Icon_minitimeSre 14 Mar 2012 - 5:51

Srčna koliba je mala, a razkošna koliba, ki jo je zgradila Sabrielina mama Mirella. Stoji v osrčju majhne oaze, kjer se je že pred leti naselilo pleme džinov in kot džinki plemiškega porekla dodelilo zemljo v središču oaze, nedaleč od lepega jezera azurno modre barve z ledeno mrzlo vodo. Srčna koliba je zgrajena iz gladkega, a močnega črnega lesa. Ima tri majhne sobe in eno večjo-a še vedno je mala, skorajda pretesna za štiričlansko družinico. Ena od majhnih sobic pripada Mirellinin prvorojenki Sabriel. Ta sobica je majhna, zelo majhna. Na tleh ob kotu, zraven okna leži nekaj mehkih, toplih odej na kupu. Stene sobice so oranžaste, prebarvane z magijo. Druga, malce večja sobica pripada enojajčnima dvojčkoma Annetti in Danielu, Sabrielini bratcu in sestrici. Stene so spokojno modre, kot nebo, po tleh pa vidiš le več plasti debelih odej. Tretja sobica je last Mirelle, Sabrieline matere. Stene so temno rdečkaste, najljubša barva Mirellinega ljubimca in Sabrielinega očeta, ki pa je skoraj vedno na poti in se odpravlja, kamor ga vleče srce. Na tleh je slamnjača, dovolj velika za tri osebe. Glavna soba je le malce večja od sobe dvojčkov, stene pa so rumenkaste, skorajda oranžne. V sredini sobice stoji majhna mizica s petimi stoli, v tej sobi pa je tudi nekaj ogromnih oken, ki gledajo na Mirellin vrt za kolibo ali pa na suho, rdečkasto površino, malce dvignjeno od tal, kjer mladi in starejši džini preizkušajo svoje moči preoblikovanja oblike in obvladujejo svoje magične moči, sposobnosti.
Nazaj na vrh Go down
Sabriel
Džin
Džin
Sabriel


Female Prispevkov : 38
Starost : 22
Geslo : In tako se je lev zaljubil v jagnje,
Registracija : 09/03/2012

Statistika
Status: Berač
Denar: 12.500

Srčna koliba Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: Srčna koliba   Srčna koliba Icon_minitimeSre 14 Mar 2012 - 16:13

Ko je v majceno, na oranžno prebarvano sobico stopila svetlolasa džinka Mirelle, je bila Sabrielina glava še vedno počivala na toplih, mehkih blazinah, njeno mladostno telo z nežnimi oblinami pa zvito v klopčič na kupu odej. Mirelle se je nasmehnila. Sabriel, svoj hčerko, je imela rada in predvsem zaradi tega je vedela, da se bo prekmalu ločila od nje. In danes, na njen stodrugi rojstni dan, je Sabriel želela oditi. Stran od ljube, domače, a majhne oaze in stran od svoje družine, kot je to venomer počel Alejandro, Sabrielin oče. Podobna mu je, je pomislila Mirelle in pogledala svojo hčerko, ki se je prevalila na drugo stran in v polsnu zamrmrala dve besedi, ki ju je Mirella zelo dobro razumela.
Sabriel pa je bila ta trenutek nekje popolnoma drugje. Hodila je skozi svetel gozd, brez da bi se zavedala, da je to sploh gozd. Še nikoli ni namreč videla debelih, ovalnih rjavih debel, iz katerih so poganjale manjše veje, z njih pa so viseli lepi zelenkasti listi srčaste oblike. Nato pa je Sabriel zagledala postavo, na začetku le obris, ki pa je bil z vsakim trenutkom jasnejši. "Sabriel," je dejala moška postava. "Oče," je komaj slišno zašepetala črnolaska. "Pridi k meni," je Sabriel slišala postavo svojega očeta. "Forest ti bo všeč, čeprav bo tvoja magija tam nekoliko okrnjena," se je zasmejala postava. "Poisči me tam, povprašaj po temno rdeči hišici v mestu Lossarnach. In povej mami, da jo imam rad in se bom kmalu vrnil, s tabo. Pomagaj mi, Sabriel, pomagaj mi!" je prišel glas. "Bom, oče," je Sabriel tiho odgovorila, naslednji trenutek pa sunkovito odprla oči.
Ob vratih njene sobice je zagledala svojo mamo Mirello. Kot hipnotizirana ji je ponovila očetove besede. Njena mama je bila pretresena ter hkrati presenečena, da je njen ljubimec sploh še živ. Domov, v Srčno kolibo ga namreč ni bilo že vsaj pol leta, če ne še več in štiričlanska družina je vedela, da je nekaj zares narobe. Zdaj pa je bil tu naenkrat nekakšen dokaz, da je Alejandro se živ. "Čakaj malo," je nato pomislila Mirella. "Lossarnach?" Je ponovila nenavadno ime nekega mesta. "Nekam znano se mi zdi," je rekla, kot bi bila naglas razmišljala. "Mislim, da mi je Alejandro nekoč pripovedoval o tem mestu, po tem, ko se je vrnil še z enega potovanja. Bil je naravnost očaran nad tem mestom. Ne bi me presenečalo, če si je novo bivališče izbral tam." Sabriel je razumela. Njeno mamo je pretreslo, da si je njena ljubezen daleč od doma izbrala novo bivališče, nato pa se ni vrnila domov, kot bi bilo Alejandru bolj všeč tamkajšnja pokrajina kot puščave in vroče ozračje, ki ga je Mirella tako zelo ljubila. "Razumem, mami," je tiho dejala Sabriel, nato pa vstala. Še vedno se je gibala z prečudovito eleganco in milino, pa čeprav je bila stara že malce več kot eno stoletje. Nato pa je črnolaska pomislila na očetove zadnje besede, ki jih je mami očitno pozabila povedati. "Rekel je tudi, naj ti povem, da se bo vrnil. Da se bo vrnil... z mano." Je rekla popolnoma podzavestno in v Mirellinih očeh opazila kanček upanja, kot iskrico. "Če je tako, imaš moj blagoslov," je tiho, a z upajočim tonom v glasu rekla svetlolasa Sabrielina mati, zatem pa se obrnila proti vratom in še dodal: "Obleči svojo najboljšo obleko. Nato pridi na Ardán, spopadle se bova," Sabriel je podzavestno na široko odprla usta, a Mirella se zanjo ni zmenila. Ne, smuknila je skozi vrata, stopila skozi glavno sobo in nato za sabo na rahlo zaloputnila vrata, saj ni hotela, da bi zbudila mala dvojčka Annetto in Daniela, ki sta še spala. Ko ji je njena mama izginila izpred oči, je bila Sabriel presenečena. Njena mama je veljala za najboljšo borko v plemenu in je bila ena od starešin plemena, v katerem se je rodila tudi Sabriel. Plemena Na'zim. Najprej je Sabriel pomislila, kaj je naredila anrobe, da jo glavna starešina poziva na spopad. Nato se je spomnil. Vsak džin v njihovem plemenu se je moral, ko je dopolnil eno stoletje in dve leti, na Ardánu, pusti plošči nedaleč od Srčne kolibe, spopasti z glavno starešino plemena. To je bil že od nekdaj običaj v Sabrielinem plemenu in ze vedno bo ostal. Ob tej misli se je Sabriel pomirila in na njenem obrazu se je spet zarisal prijazen, mil nasmešek. Odpravila se je proti majhni, iz lesa narejeni omarici, veliki skorajda nič, in previdno vzela ven rdečkasto obleko, ki ji je segala malo nad gležnje. Hitro je slekla spalno obleko iz mehkega materiala, ki jo je nosila, in jo zamenjala za obleko. Okoli vratu si je obesila nekaj nakita, ki je bil značilnost njenega plemena. Njene noge so bile bose, ko je stopila v glavno sobo. Namenila se je še proti vratom zraven vrat, iz katerih je pravkar izstopila. Stopila je na mehke odeje in zagledala majhno Annetto, k ije zadovoljno spala v svojem kotu, a nedaleč od Daniela. Annetta je bila trletni dojenček, z kratkimi črnimi lasmi in lepimi, svetlo modrimi očmi. Bila je kot mlajša različica Sabriele. Le ta se je napotila k svoji sestri ter se sklonila nad njeno čelo, da bi ji pritisnila poljub, ko so se Annettine ročice oprijele njenega vratu. Če se Sabriel ne bi ugriznila v ustnico, bi kriknila. Annettine oči so se odprle in se zagledale v sestrine. "Sabriel odhaja," je rekla. "Nekoč šla tja tudi Annetta," je nadaljevala. "Kaj si videla?" Je resno vprašala Sabriel. A tega je bila navajena. Sabriel in Annetta sta bili namreč potomki ene od prerokinj v njunem plemenu, in ni bilo čudno, če sta vsako noč sanjali kaj čudnega. "Annetta videla očka. Annetta videla rdečo hiško. Annetta videla zeleno, veliko zelene.. in mesto," nato je Annetta zaprla oči in zaspala nazaj. Sabriel je bila pretresena. Zamišljeno je sestri pritisnila poljub na čelo, nato pa stopila še do spečega Daniela in poljubila še njega.
Odpravila se je nazaj v glavno sobo, sedla za enega od stolov in se sestradana lotila majhnega hlebca kruha, ki ga je njena mama spekla to jutro, ter kozarca vode iz jezera blizu Srčne kolibe. Ta čas je opazovala pokrajino skozi okno, ki je kazalo na pusto rdečkasto ploščad, malce dvignjeno od tal, okoli njega pa se je na varni razdalji že zbrala množica džinov, ki so pričakovali spopad. Sabriel se ej zastrmela v ploščad, na kateri se bo ta dan borila. Na njej je kot mlada deklina že preizkušala svoje moči, ponavadi pozno zvečer, po polnoči, sama ali z učiteljem, ali pa podnevi, ko je sklenila kakšno stavo s svojima rivaloma Dennisom in Erdorjem, ki pa je nista nikoli premagala. Bila je premočna. Včasih se je spopadla tudi z Marcelle, svojo sovražnico, hčerko džinke Aleksandre, ki je bila druga starešina v plemenu. A še nikoli se ni spopadla z mamo. Zavzdihnila je, nato pa si ploščad ponovno ogledala, da bi opazila karkoli, kar bi ji pomagalo za zmago. Opazovala je, z natančnostjo, ki s jo pogosto pripisali njeni materi. Šele sedaj je spoznala, da je ploščad malce bolj rdečkasta kot puščava okoli nje. Bila je dvignjena od tal za približno trideset centimetrov in se je včasih zazibala sem ter tja, če je bila teža neenakomerno razporejena. Bila je dolga kot široka približno tri metre, a se je na prvi pogled zdela majcena. Namesto robov so bile konice zaobljene, da ne bi koga poškodovale. Očitno je bilo, da je ploščad z pomočjo magije lebdela nad tlemi, vedno pa se je z nje usipal pesek, ki je dajal vtis, da je ta ploščad pač le malo dvignjena površina, in peska ni nikoli zmanjkalo, začuda. Sabriel je po tem premišljevanju vstala. Bil je čas.

[Ploščad Ardán]
Nazaj na vrh Go down
 
Srčna koliba
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
RPG Forest :: Skok v realnost :) :: Arhiv :: Domovanja-
Pojdi na: