Dno

Na tem svetu so kraji, ki niso nikoli videli sonca. Eden izmed takih krajev je ta ulica, ki je venomer zavita v mrak in tišino. Žar ognja, ki bi po nekem čudnem naključju posvetil v to uličico, bi razkril verjetno nikoli beljene stene, ki se bohotijo v umazano črni barvi. Opazili bi tudi kamnita, a razpokana tla, ki so nastlana z raznim smetjem in potresena z zemljo, ki gleda iz razpok, ki so v tleh. Najboljši opis za ta kraj in tudi za Alaphosovo duševno stanje, ko je tu živel, je "Dno". Ko se je Alaphosu uspelo dvigniti nazaj v svoj duševni "vrh", in sicer z ognjenim preporodom, je zapustil ta kraj. A dno ga venomer mika, kliče njegovo vrnitev.