Za duhovno rast

Pesem, ki mi je od 2. letnika najbolj ostala v spominu. Preprosto preveč resnično je to, kar pravi George Byron, in preveč lepo je to zapisal, da se ne bi vedno znova spomnila na to pesem. Naslov je Samota, spada pa v cikel pesmi Romanje grofiča Harolda.

Razmišljati na skalah tik prepada;
počasi stopati skoz gozdni mrak,
kjer so stvari, ki človek jim ne vlada
in kjer ni hodil še njegov korak;
za čredo divjih koz skoz siv oblak
v neznano plezati po gorski steni;
strmeti v slapa belogrivi trak -
to ni samota - to samo pomeni
pomenkovati se z naravo v vsej lepoti njeni.

A v hrupu, gneči gledati, čutiti,
živeti med ljudmi in od spoznanj
utrujen tujec v tujem svetu biti,
brez koga, ki bi bil dvom tvojih sanj
brez koga, ki bi ti bil sreča zanj,
brez koga, ki kot ti ta svet zaznava,
ki bi, ko umreš, smejal se malo manj
kot ves ta svet, ki zdaj te obletava -
to je res biti sam, to je samota prava.

Svoboda od Byrona je res lepa. <3 Morda še jaz postam kdaj kasneje kakšno gimnazijsko pesem ki smo jemali in so mi bile všeč. Tokrat pa še naprej slike. (:


Pull Down Heaven 28 od MoonsongWolf na deviantArtu
URL: http://fc06.deviantart.net/fs70/f/2011/020/7/3/pull_down_heaven_28_by_moonsongwolf-d37ocnp.jpg


Pull Down Heaven 46 od MoonsongWolf na deviantArtu.
URL: http://fc04.deviantart.net/fs70/f/2013/019/7/e/pull_down_heaven_46_by_moonsongwolf-d5s2c0v.jpg

To so dve strani iz 'stripa' Pull Down Heaven, ki ga najdete na deviantArt strani od MoonsongWolf. Res mi je všeč stil slikanja, sploh to da slika z vinom in akvareli, ker res obožujem slike z akvareli. Zaradi vina je vodilna barva stripamehka rozasto-rdeča. Strip govori o tigru in miši, ki se spoprijateljita in se odločita, da bosta skupaj zbežala iz laboratorija. Še ena značilnost stripa je ta, da ne govorijo v angleščini, ampak vsebino izveš samo iz slik. Tudi sam govor likov je prikazan s sličicami. Res mi je všeč kako lepo je prikazan ta prijateljski, zavezniški odnos med tigrom in mišjo, ki ju združi skupni cilj. Če bi mi samo povdal tematiko stripa brez, da bi videla kako je naslikan me skoraj zagotovo ne bi zanimalo, saj nisem velika oboževalka tematik v stilu roboti, laboratoriji & živali v enem, ampak ko se videla me je pa takoj pritegnilo. Resnično lepa zgodba & stil.

URL: http://fc09.deviantart.net/fs71/f/2013/031/8/d/animal_by_kurotus-d5tcyr7.jpg
Animal by Kurotus

Ker je tako lepa in tako žalostna risba.

tko svobodno izpade slika - kokr, da se nimaš z ničemer za obremenjevat, sam za uživat in to je to

»Dan za dnem sedim ob oknu v zakajeni pisarni. Na ulično vrvenje tiho pada mrak, le še gore škrlatno žarijo. Njihova slepeča svetloba pada naravnost na to moje nesrečno okno. Ženski klepet kakor ropotanje kavnega mlinčka brni mimo mene, vmes drdrajo seštevalni stroji in šumijo papirji. Čudovito so se sodelavci navadili name, tako čudovito, da me največkrat sploh ne opazijo. Kako rad bi jim dal vsaj košček hrepenenja, pričakovanja in sinjih daljav, ki jih nosim s seboj. Kako revni morajo biti ljudje, ki sedajle sredi cigaretnega dima razpravljajo o osebnih dohodkih, o oblekah in avtomobilih, sedajle, ko gore žarijo v zahajajočem soncu.«

[Nejc Zaplotnik - Pot]

Ker Pot še vedno ostaja najlepša knjiga, kar sm jih kdaj prebrala. Ker vedno postanem malo otožna ob teh stavkih, ker pomislim na to, kako dandanes živi večina ljudi. In pomislim na vso svobodo, ki jo čutim v gorah, in sm žalostna, ker teh občutkov toliko ljudi ne pozna.

Ooooo Pot :3 to je res krasna knjiga, jo imam doma in sem jo ze nestetokrat prebrala, pa se je se vedno ne navelicam drugace pa se strinajm, da ni vesela knjiga oziroma ti pusti vsaj slad otoznosti, sem pa na enem forumu, ne RPG, prebrala zgodbo o enem tipu ki je potem, ko je Pot prebrau zacel s hribolazenjem, letos pa planira ze Killymanjaro. Prej pa nikoli ni bil ne planinec, ne nic takega ,preprosto so ga Zaplotnikove besede tolko navdihnile.

Drugace pa pogresam gore ze od poletja nisem bila in nimam nikogar ki bi ga zvlekla zdej

Tole je ena čudovita animacija, narejena iz celega kupa sličic, ki jih je avtor narisal na roko. Zame je njen čar v muziki in pa v tem, da je namerno zelo nedodelana, risbe so na ravni skic in vse je zelo preprosto, pa prav zato še toliko lepše. Všeč mi je, kako ne forsira nobene zgodbe, ampak pušča ogromno različnih interpretacij odprtih. Zdi se mi, da prav zato veliko ljudi lahko vidi v tem videu svojo lastno zgodbo, in, no, jaz sem jo.
Obstaja tudi dokumentarec o delanju tega filmčka.

tole je pa povedala (napisala) naša Tina!
Korenine, talent, geni, otroštvo, lahkotnost, občutljivost, drznost, preciznost, pogum, strah, vzgoja, vztrajnost, marljivost, predanost, vera, prepričanje, perfekcionizem, razočaranje, neuspeh, potrtost, depresija, žalost, solze, orientacija, slabi ljudje, dobri ljudje, pozitivnost, baza, sonce, moč, uspehi, ravnotežje, morje, hitrost, ljubezen, prijatelji, vzdržljivost, sovražniki, zavist, sprememba, inteligenca, detajli, mišljenje, odprtost, radost, veselje, sreča, pogum, marljivost, razum, čustva, kontrola, listje, življenje, igrivost, zaupanje, simpatičnost, glasba, cvetovi, popolnost, preprostost,zavedanje, hvaležnost, negovanje, realnost, čutenje, nadaljevanje.

ja tega je pa najdla na eni tekmi!
"Be not afraid of greatness:
some are born great,
some achieve greatness
and some have greatness thrust upon them."

prevod:
"Ne bojte se veličine:
nekateri so rojeni veliki,
nekateri to dosežejo,
a nekaterim je nebeško darovana." (napisal William Shakespeare)

Tista animacija mi je tako lepa. <3 Pa ful mi je všeč, ki je risano.

Jaz bi pa delila odlomek, ki se mi zdi tak poseben in zelo lep iz naše maturitetne knjige. Zelo neklasičen dogodek recimo. Vem, da je precej dolgo, ampak nekako je bilo treba ujet cel dogodek, da dobiš ta tapravi občutek ob branju. Sploh so mi všeč te super dolge povedi in celotni duh dogodka in pač to da nekako ni pričakovano. Kaj se pa pol zgodi si pa lahko sami razlagate ali pa lepo prebrete knjigo. (: Pa povejte če vam je bil všeč ali ne in zakaj.

Per Petterson: Konje krast
Obrnil sem se in pogledal Jonovo mamo, ki zdaj ni imela nič opraviti z Jonom, ali pa je morda imela, ampak bila je dve različni osebi in bila sva enako visoka in imela sva enako svetle lase po več tednih na pripekajočem soncu, ampak obraz, ki je bil še pravkar odprt, ja, skoraj gol, je bil zdaj zaprt, samo oči so dajale sanjav vtis, kakor da ni čisto tukaj, in gledala je isto, kot sem gledal jaz, nekaj večjega, o čemer nisem vedel nič, ampak razumel sem, da tudi ona noče reči ničesar, da bi ustavila oba moška, da lahko zaradi nje nadaljujeta in odločita o nečem, česar jaz nisem zaznal, enkrat za vselej, da morda hoče prav to. In to je bilo malo grozljivo. Ampak namesto, da bi me odbilo, sem pustil, da me je vsrkalo, kajti kaj naj bi sicer počel sam s sabo? Nisem imel kam iti, ne sam, tako da sem napravil en korak bližje in stal sem čisto ob njej, tako da se je moj bok dotikal njenega. Mislim, da ni takoj opazila ampak jaz sem opazil, kot udarec v telo, in onadva na skladovnici sta opazila in za trenutek sta naju pogledala in pozabila na svoji vlogi za trenutek in takrat sem storil nekaj kar je še mene presenetilo. Položil sem ji roko okoli ram in jo potegnil k sebi, in edina, s katero sem to počel dotlej, je bila moja mama, to pa ni moja mama. To je bila Jonova mama, ki je dišala po smoli in soncu, tako kot sem gotovo tudi jaz, ampak poleg tega še po nečem, zaradi česar sem skoraj omedlel, tako kot me je v omotico in skoraj v jok spravljal gozd, in nisem hotel, da bi bila mama komur koli, ne mrtvemu ne živemu. In nenavadno je bilo to, da se ni odmaknila, ampak je mojo roko pustila ležati in se je rahlo naslonila name, in jaz nisem razumel, kaj hoče, kaj hočem sam, ampak prijel sem jo še trdneje, popolnoma prestašen in srečen, in mogoče je bilo samo zato, ker sem stal najboljižje, ona pa je potrebovala roko v oporo, ali pa zato, ker sem bil sin nekoga, in prvič v življenju nisem hotel biti sin nikogar. Niti svoje mame v Oslu niti moškega, ki je stal na skladovnici in je bil tako presenečen nad tem, kar je videl, da se je vzravnal in spustil kavelj, da mu je podrsal med dlanmi, čeprav sta ravno vlekla, amapak to je bilo več kot dovolj in Jonov oče, ki je bil videti prav tako presenečen, je poskušal zadržati hlod.

Všeč mi je slog tega odlomka, kako pripoveduje o nekem dogodku polno nabito s čustvi, hkrati pa še ful pove o sebi. Lepo je prikazan asociativni tok, mislim zdi se mi, da se besede približujejo toku njegovega razmišljanja.^^


Deviantart: http://lorenaalvarez.deviantart.com/art/Snow-285120658

Všeč mi je, ker je srčkana in pozitivna in ker pripoveduje, da ljubezen ne pozna nobenih meja.

všeč mi je, da so najdl tud v tako "slabi" stvari nekaj tako pozitivenga in dobrega - to pomeni sam, da če hočeš lahko vidš dobro, ne pa zgolj slabo

Ker mi je on res všeč. Ker ima povezavo z Harry Potter knjigami. Ker je igral Rawsyja, ki je en od najljubših HP likov. Ker mu je res pasala ta vloga. Ker je citirana ena najlepših scen iz Hpja. Ker je lepo pašeta citat in slika. Ker je enostavno. Ker ma epic nos.
<3

Oh, ta citat mi je takoo všeč. Sem se navduševala nad njim neki časa nazaj. Prav ganljivo vse paše skupaj. In strinjam se, da je Raws eden boljših likov.^^

Js mam pa tokrat odlomek iz ene kriminalke, mislim da od Fred Vargas, ki govori o komisarju Adamsbergu. Sem si ga prepisala že ful dolgo nazaj in se ne spomnim točno, iz katere knjige je. Moram pa rečt, da so se mi njene kriminalke vedno zdele nekaj čisto posebnega v tem žanru, zaradi sloga in karakterjev. Mislim, da tale odlomek to ful lepo prikaže.

"In bolj kot ga je poznal, manj mu je bil jasen, nepredvidljiv, kot nočni metulj, katerega težak, blazen in vztrajen let tistega, ki bi ga rad ujel, utrudi. Rad bi mu odvzel to nenatančnost, približnost, uhajanja, kadar je bilo videti, da njegov pogled od časa do časa trpi ali gori in te navdaja z željo umakniti se od njega ali pa se mu približati. Zdelo se mu je, da bi tudi sam lahko videl, če bi gledal z njegovimi očmi, kako stvari trepetajo in izgubljajo svoje logične obrise kot drevesa poleti, kadar imamo zaradi vročine občutek, da res trepetajo. Mogoče bi se mu tako svet zdel manj neizprosen. Mogoče bi ga nehal skušati razumeti do njegovih najbolj oddaljenih meja, do točk, ki se jih na nebu niti ne da zaznati. Če bi bil le manj utrujen."

mene pa neki navdušuje nad tem besedilom pa ne vem kaj mogoče zgodovina, ki veje iz njega, mogoče alternativna prihodnost, ki bi se lahko zgodila, nevem kdo bi vedu kaj - vem sam, da mi je faking awesome

Ena luškana animacija o človeških odnosih. Ker je velikokrat res tako. Pa res mi je všeč.

ti da mislit ja

Letos me je od knjig, ki sem jih prebrala (Goodreads pravi, da zaenkrat 49, pa ne vem, če so vse), s svojim pripovednim slogom najbolj očaral Vitomil Zupan. Jaz sem se zaljubila v njegovo pisanje. :)Prebrala sem pa Menuet za kitaro (na 25 strelov) in Igro s hudičevim repom.

Zavedati se, kaj iščeš, kaj pravzaprav hočeš od te in te posamezne ženske osebe - to je najteže. Nihče na svetu ne živi spolno brez nekakšne krinke. Že sama taktika in strategija zbliževanja terjata veliko pretvarjanja. Pa sram. Pa navade in slog obdobja.

Belo-siva skala s svetlo zelenim nizkim mahom, obdana z borovničevimi grmiči - vse to je tako čedno, zdravo, privlačno, da bi se človek kar ustavil in začel jesti okolico, prigriznil bi to mlado, čvrsto smrečico, pa malo bele brezove skorje.

Samo redko v življenju se mi je zgodilo, da sem spal s kom pod isto odejo, pa da ne bi mogel uganiti, občutiti, izvedeti na kakršen koli način, kdo je, kaj je, kaj se v njem dogaja.

Človek se nepopisno hitro obnavlja: nekaj grižljajev hrane, srk župe, malo počitka, čik, beseda - pa je prerojen. Sonca morebiti res še ne vidi, opaža pa že malenkosti v svoji okolici, že govori, upa in laže.

So pa celice v človeku, ki se nikoli več ne morejo obnoviti.

Padaš, padaš v neko strašno, temno luknjo v samem sebi, v luknjo brez dna, potem spet šineš navzgor, ko da bi te vrgla vzmet. In že imaš rad neke človeške oči, ki so uprte vate. Zaradi te ljubezni ravnaš drugače, kakor bi brez nje.

Tudi meni je bilo do tega, da ga ne izgubim. Le midva sva vedela, kakšen dan je minil. Le midva sva lahko molčala o istem.

To leto smo preživeli že vse letne čase, pomlad, poletje, jesen in zimo, zdaj smo v petem letnem času, ki je ustvarjen samo za nekatere, ki nimamo drevja, da bi ga obrezovali, ne hiše, da bi ji popravljali streho; imamo samo sanje v neki noči.

[Menuet za kitaro (na 25 strelov)]

Tega imam še toliko napisanega, da je kar težko pustiti ... ampak naj bo to zaenkrat dovolj.

Lepi, so mi všeč. Sem jih prebrala že takrat, ko si me napotila sem, samo nisem komentirala. Jaz si morem tudi kake odlomke izpisovat, ki so mi všeč. Je škoda pozabit.
Sploh uni tatretji mi je všeč, ker se mi zdi da enostavno, ko si z nekom telesno tako blizu (ok ne če se bašeš na busu, ampak včasih tudi), pa čeprav morda sploh ni tvoj prijatelj, pobereš del njega s sabo, če me razumeš kaj hočem povedati.

No, jaz bi pa dala nekaj iz Welcome to Night Vale podcastov, ki so me navdušli. Poleg tega, da so zabavni, pa zgodba je posebna in način kako je vse skupaj predstavljeno imajo pogosto tudi kaj kar se me nekako bolj dotakne. :DSploh začetki so ponavadi fanj.

Sometimes you go through things that seem huge at the time, like a mysterious glowing cloud devouring your entire community. While they’re happening they feel like the only thing that matters, and you can hardly imagine that there’s a world out there that might have anything else going on.
And then the Glow Cloud moves on. And you move on. And the event is behind you. And you may find that, as time passes, you remember it less and less. Or absolutely not at all, in my case.
And you are left with nothing but a powerful wonder at the fleeting nature of even the most important things in life — and the faint but pretty smell of vanilla.

The arctic is lit by the midnight sun. The surface of the moon is lit by the face of the earth. Our little town is lit, too, by lights just above that we cannot explain.

And listeners, Night Vale is an ancient place, full of history and secrets — as we were reminded today. But it is also a place of the present moment, full of life, and of us.
If you can hear my voice speaking live, then you know: we are not history yet. We are happening now. How miraculous is that?

Close your eyes. Let my words wash over you. You are safe now.

In breaking news, the sky. The earth. Life.
Existence as an unchanging plane with horizons of birth and death in the faint distance.
We have nothing to speak about. There never was. Words are an unnecessary trouble. Expression is time wasting away. Any communication is just a yelp in the darkness.
Ladies, gentlemen, listeners, you.
I am speaking now but I am saying nothing. I am just making noises and, as it happens, they are organized in words and you should not draw meaning from this.

Silence is golden.
Words are vibrations.
Thoughts are magic.

"I will place within some of you questions. Within others, I will place answers. These questions and these answers will not always align. The questions I provide may have no answers, and the answers I provide may have no questions. I will study the effects of these questions, and these answers. Some of you will hurt others, and others will heal. Grow my seeds inside you, and let them flower."

The sky tonight is a soft, quivering green. The wind is calm, but prepared. Get your sleep, Night Vale, and don’t forget to dream.
Goodnight.

Očitno sem jaz na vrsti :)Sem prebrala antologijo gruzinske kratke proze, naslovljeno Vrhovi levjih barv. Večina zgodb me ni posebej impresionirala, ampak predzadnja mi je bila pa pravi zaklad, zgodba o fotografu in njegovemu pomočniku, ki sta oboževala literaturo. Ponujam vam vpogled v njene najboljše trenutke.

"Vzemi mu [človeku] možnost misliti, sanjati, preudarjati, pa bodo njegovi možgani propadli od izčrpanosti."

"… ali pa fizika-lirika - zadnje čase se je pojavila tudi taka kategorija ljudi, čeprav res ne vem, kaj jih povezuje, nemara edinole ritem - …"

"… sva kljub temu ena celota, ker oba strastno ljubiva književnost, in, v nasprotju z vama, >prejemnikoma čestitk<, prav nič ne hlepiva po povišanju pa tudi smrti se bojiva manj, saj sva že neštetokrat umirala in izkušala vse, no, dobesedno vse na svetu …"

"In ko sva zgodaj zjutraj stopila iz hiše, sva srečevala - kakor vedno ob svitu - neke rahlo čudne ljudi z otožnimi, zaspanimi obrazi, na katerih pa je bilo vedno mogoče prebrati nekakšno željo, nekakšno prikrito moč; kakor upanje se vlije vate >pozdravljeni< nekoga in tavaš nekam brez cilja in brez razloga, hodiš, postopaš kdo ve kje, ker si v vse in vsakogar nehote zaljubljen; veš, koliko je vredno človeško druženje, pa vendarle ne pozabiš, da človek tu in tam še kako potrebuje samoto in da mu ne škoduje, če se včasih kar tako malo klati zunaj mesta; in niso še izginili Gulelebski in Ničbiški gozdovi in globoke jame, v katerih temno vlago se lahko za dolgo skriješ in tam posediš, sključen v dve gube, zato da potem na svetlem soncu pomežikaš in se spet ozreš naokrog, se počutiš kakor na novo rojen in se spomniš, kako je svet velik in lep."

"Mačka ima devet življenj, jaz pa, ki sem imel tako rad vse to - ooo! -, jih imam toliko, da jih ne prešteješ; čigavih in kakšnih življenj vse se nisem nagledal, vaju, izpraševalca, >prejemnika čestitk<, pa zanima, koliko časa izgubim v vrsti za makarone, medtem pa, kdo ve, kje vse se jaz ravno v tistih trenutkih ne potepam, s kakšnimi strastmi se vse ne srečujem - oko je sijajna stvarca, ampak kako naj se kosa s tisočuho in tisočoko domišljijo! Pa naj si kdo drzne reči, da nisem bil v resnici v Peruju in Nigeriji, da nisem bil kakšen poveljnik palube s pipo med zobmi, ki je na ladji prebrazdal vsa morja in oceane in videl ves svet!"

"Pa tudi to je laž, da se, če doživiš veliko vsega in vsakršnega, nehaš bati smrti - nasprotno, takrat se je celo teže posloviti od življenja! A o nečem ne dvomiš: preživel si polno življenje, po dolgem in počez si prehodil zemljo, vsega si se nagledal. Seveda je tudi vsak meni podoben nemočen pred smrtjo, vendar na smrtni postelji vsaj lahko reče: >Eh, lépo si bilo, vrag te vzemi!< Resda pa takle hrust, kot ste vi, lahko škodoželjno vpraša: >Kaj, življenje ali leposlovje?<, v odgovor bi, če vas zanima, jaz rekel …"
"No, kaj bi vi rekli?" vpraša Šef, ki že ne ve več, kaj naj si misli.
"Jaz bi vam rekel: >Mar ni vseeno?<"

Guram Dočanašvili, Človek, ki je bil zaljubljen v literaturo (Vrhovi levjih barv)

"Zmaji! Zmaji so grabežljivi, nenasitni, verolomni; ne poznajo milosti ne kesanja. Toda ali so hudobni? Kdo pa sem, da bi sodil dejanja zmajev? … Bolj modri so, kot smo ljudje. Z njimi je tako, kot je s sanjami, Arren. Mi ljudje sanjamo, se ukvarjamo z magijo, delamo dobro, delamo zlo. Zmaji ne sanjajo. Oni so sanje. Oni se ne ukvarjajo z magijo; ta je njihova vsebina, njihova bit. Oni se ne gredo magije; oni jo živijo.
/…/ Starejši so kot človeštvo …" Obmolknil je in čez čas nadaljeval: "In četudi bi se mi zgodilo, da bi pozabil ali obžaloval vse, kar sem kdaj v življenju storil, bi se spominjal, da sem videl zmaje, kako se, na ozadju sončnega zahoda, na krilih vetra dvigajo v nebo nad zahodnimi otoki; in bil bi zadovoljen."

Ursula K. Le Guin - Poslednja obala


Eden zame najlepših citatov o zmajih, na sploh čudovito poetična fantazija Le Guinove, ki mene nikoli ne pusti razočarane. 
Delite citate, slike, misli z nami - za duhovno rast!