Posti izbrisanih članov

1. Nikoli končana naloga Hišni tat uporabnice Naye

Nekemu premožnemu starcu v Min-Rimmonu so okradli hišo. Ponuja nagrado za kogarkoli bi bil pripravljen poiskati tatu in prinesti ukradene stvari nazaj. Rekel je, da vsakega, ki želi nagrado čaka na glavnem trgu opoldne.

Naya: Če je bila fontana nekdaj čudovita, bela, meščanom v ponos, se je v sedanjosti pisala popolnoma drugačna zgodba. Načel jo je zob časa, blat je zamazal še zadnje sledi belega kamna in umazana voda pa so storili svoje. Postali so sramota tega, sicer nič kaj prijaznega mesta.
Toda, če so se drugi meščani fontane izogibali je bila sama njihovo popolno nasprotje. Pogostokrat je sedela na stopnicah, opazovala druge, si ob tem mislila svoje ali pa je sanjarila o dnevu. Posebnem dnevu. Dnevu ko ne bo več tisti ne-bodi-ga-treba človek. Ko se bo sama povzpela nad druge. Ko se bo ona pomaknila višje po šahovnici življenja in se bodo drugi klanjali njej .. Toda dokler 'ne odraste', si nabere izkušenj, dovolj denarja in pripadnikov, se bo pač morala sprijazniti z trenutno situacijo.
Novice so se širile hitro. Sploh zanimive, nenavadne novice. In ta, da je razpisana nagrada za najdene stvari, je kaj hitro dosegla tudi njena ušesa.
Temu premožnemu, a dobremu starcu, Tommasou, ki ga je že nekaj časa sovražila - predvsem zaradi njegovega glasnega smeha, velikega nasmeška in dara, da je v vseh poskušal najti nekaj dobrega - je nekdo oropal hišo in odnesel kar nekaj cenjenih stvari, katerih cena je bila primerno zasoljena, ki pa jih je on, za primerno ceno želel dobiti nazaj. In nagrada je bila tista, ki je del tehtnice obrnila v prid Tommasu. Res da bo pomagala njemu, toda tudi sama bo imela veliko od tega.
Skočila je na noge. Čez obraz si je še bolj potisnila kapuco temnega ogrinjala, da je bil vsaj del njenega obraza skrit pred pogledi drugih. Stopila je proti množici ljudi ob strani, ki je obkrožala Tommasa. Malomarno je odrinila nekaj ljudi, da se je končno le znašla v prvi vrsti.
Za seboj je slišala pogovarjanje, kletvice, toda njo je tokrat zanimalo le, kaj ima ta ukradeni starec za povedati tokrat …

Merenwen: Ko se je nabralo že zelo veliko ljudi je starec spregovoril: »Hvala vam, da ste prišli Vendar rabim le enega izmed vas« je govoril z nasmehom. Vsi ste ga grdo gledali vključno z tabo in preden si se zavedla te je starec potegnil proti sebi in se skoraj zadrl, da so ga lahko vsi slišali »Izbral sem tebe, saj kažeš največ zanimanja« potem pa ti je prišepnil v uho: »Pravzaprav sem te izbral, ker si me najmanj grdo gledala« in se zasmejal. »Včasih se sprašujem zakaj sploh stanujem tu« je še dodal nato pa odslovil vse ostale. Ko so odšli z trga ti je rekel, da mu sledi in peljal te je čez tg in v neko ozko uličico zraven. Ko se je vstavil je dejal: »Ponoči sem videl, da je tat, ki me je okradel odšel skozi mestna vrata, saj živim skoraj zraven vrat. Odšel je po cesti za Lossarnach. » namenil ti je resel pogled »Odpravi se tja. Nagrada pa je odvisna od tega kako dobra in hitra boš« nato se je nasmehnil in ti položil manjši nahrbtnik v roke. Počakal je, da si si ga nadela nato pa dejal: » Notri imaš hrano za pot do Lossarnacha in malo denarja za hrano, ki jo boš kupila tam. O tatovem videzu ti lahko povem, le da je ženska saj so za njo plapolali dolgi zlati lasje. Bila je velika a suha. Na hitro sem videl tudi njen obraz in bil je zelo lep. Nosila je gozdno zelen plašč. Pojdi zdaj«. Odpravila si se skozi vrata in po cesti k Lossarnachu.

Naya: Namrščeno ga je opazovala kako svečano in kar nekoliko ponosno, da je to lahko storil, začel z pripovedovanjem in izbiranjem. In še preden se je dodobra zavedala je stala poleg njega, vse oči pa so bile uprte vanjo. Ponosno je dvignila glavo in z las potegnila kapuco, da se je pokazal njen bledi obraz. Nekateri so bili osupli, spet drugi zgroženi. Mogoče je bil razlog v tem, da je kljub bogati moški izbiri izbral žensko, zagotovo pa je bil razlog tudi v njeni barvi polti, ki pa je bila za odtenek svetlejša, in zgradbi njenega telesa, ki pa je izgledala nekoliko .. krhko, čeprav temu v resnici ni bilo tako. Toda zadržali so se komentarjev in vsi so eden za drugim po Tommasovem ukazu zapustili prizorišče.
Ob njegovih, znova z optimizmom in dobroto prepojenimi besedami je zavzdihnila in zavila z očmi. Temu starcu res ni bilo pomoči. Ker prvič - glede na to, da je imela na sebi kapuco in s tem prikrite oči niti slučajno ni mogel opaziti njenega pogleda, no ja tisto o zanimanju je mogoče vendar le držalo, toda vseeno je bilo poleg nje kar nekaj ljudi, ki so si želeli biti na njenem mestu. Mogoče celo bolj, kot si je sama želela biti.
Sledila mu je čez trg v ozko uličico poleg mestnih vrat. Ustavila se je, naslonila ob sivo stavbo in si zamišljeno ogledovala svoj sijoči meč, ki ga je potegnila iz nožnice.
"In kako to, da nisi takoj odšel za njim?" Zavila je z očmi. Oh, kako zelo je sovražila nesposobneže. Sprejela je ponujen nahrbtnik in ga odprla da bi se prepričala, da starec govori resnico.
Le še tega se je manjkalo, da je dekle gozdna vilinka, si je mislila, toda misli ni izrekla na glas, le zavila je z očmi. Vsekakor pa bo boj, če bo do njega prišlo, zanimiv.
"Le glej, da bo nagrada visoka, drugače se ti ne piše dobro." je ob koncu bevsknila, se obrnila na petah, pospravila svoj meč in ponosno odšla skozi vrata.
Sonce se je počasi skrivalo za gore, postajalo je vse temneje, občasna sapica pa je povzročila plapolanje njenega sivega pregrinjala. Toda kljub temi in vetru se je podala na nalogo, odločena da jo izpelje do konca tako kot se zagre..

2. Začetek uporabnice Aque na nalogi Čudne ptice, ki sta jo nato prevzeli Merenwen in Nellas.

Aqua: Aqua se je podala na novo pot, saj je precej avanturistska. Počasi je stopala po stezici, ki ej vodila proti zanimivemu gozdu. Ko je le prišla do do začetka gozda se je ustavila. Veter ji je švigal skozi lase in mrzel zrak ji je rosil oči. Zagledala se je v gozd, zdelo se ji je da je nekaj čudnega opazila, saj ne želi srečati kakšnega hudobnega človeka ali kaj podobnega. Pogledala je visoko v nebo in krošnje dreves. Goz se ji je zdel temačen a le s pogumom je stopila v goz nakar je občutila svetlobo, ki prej ni bila vidna. Njena vilinska ušesa so se stresla in svež zrak ji je prihitev v pljuča. Vesela je bila da je morala v tem gozdu začeti svojo novo nalogo. Še malo je hodila, da je bila nekje na sredini gozda, čeprav ni vedela točno kje in čeprav je bila vilin je ni dobro poznala. Tam je na majhni jasi stal štor na katerega se je usedla. Občudovala je neverjetni goz za katerega še ni slišala, saj ji ni bilo treba potovati skozi njega. Zamislila se je vase in skoraj nemigno sedela na štoru.

Mery: Merenwen se je skoraj neslišno sprehajala za Aquo. Aquina prisotnost se ji je zdela čudna. Merenwen se je počutila, kot da bi jo poznala, vendar ker je vedela, da to ni res je to hitro izbila iz glave. Vsedla se je zraven drevesa in začela premišljevati o nalogi. Škrati, zmeraj so imeli nekaj proti nam vilinom si je mislila Merenwen. Sama ni imela nič proti njim, vendar če bi morala izbirati med škrati in vilini bi seveda izbrala viline. Nato pa je stopila proti Aqui, ki je sedela na šotoru. Merenwen se je usedla poleg nje in jo začela spraševati: "Nikoli te nisem videlu v Elweju... Iz kje si?"

Lea: Tako sta hodili po gozdu in vodila svoja konja ob sebi. S sabo sta imeli tudi dovolj hrane, pa orožje, ki sta ga potrebovali. Bil je lep dan in po gozdu je pihal rahel veter. Nato ste prispeli do precej majhnega potoka, ki pa je imel strugo kar globoko, kar bi povzročalo težave konjema...

Aqua: Aqua je rekla Merenwen: prej si me nekaj uprašala zato si bom sedaj odgovorila: ''ne rada govorim o svoji preteklosti, prihajam iz še meni neznanega kraja.'' Ob potoku se je vsedla in opazovala. Že videti je bilo da je potok globok in ni vedela kako bi prišli čez, zato se je obrnila proti Merenwen in jo uprašala: imaš kakšno magijo da bi srečno z konjema prišli čez? Jaz je nebi uporabila saj konj zna plavati in verjamem da tudi midve. Najbolje bo, da konja spostiva v vodo da bosta sama plavala, midve pa pred njima z povodci.''

Mery: "Oprosti" se je Merenwen opravičila Aqui in pogledala v tla. Ker je bilo njeno otroštvo zelo lepo in mirno ji je bilo še bolj žal. Nasmehnila se je, ko so jo preplavili spomini. Vnedar se ni mogla upreti radovednosti in je vseeno vprašala: "Pri komu pa si potem živela... Si sama skrbela zase?","Reka je res malo globoka samo nima toliko toka, zato ne bi imeli težav priti čez. Drugače pa, če bi morala bi lahko uporabila magijo". Pobožala je konja poleg nje. Bil je temno rjave barve, njegova barva se je čisto ujemala z Merenweninimi očmi. Premišljevala je kakšno ime bi mu dala a ni imela idej. Pogledala je proti Aqui in ji dejala: "Ko prideva čez potok lahko malo posediva, vredu?". Sama je postala tudi malce lačna. Konj je začel rahlo trzati, Merenwen je čutila, da ga je strah. Merenwen si je sezula čevlje in pogledala proti Aqui. Prijela je konja za uzdo in se nato počasi začela premikati proti potoku in naposled ta ona ter konj stopila v ledeno mrzlo vodo in se začela prebijati na drugo stran.

Lea: Bili sta premočeni do pasu, saj nista pričakovali globjega tolmuna na sredini potočka. Z nekaj težavami sta vendarle spravili konja po blatnem bregu navzgor. Da bi se ogreli, kajti voda je bila resnično ledena, sta nekaj minut še hodili, nato pa sta se ustavili, da bi pomalicali. Dan je bil kot naročen za dolge sprehode in pogovore. Vendar to ni bil sprehod, ampak pomembna naloga. Ko sta pomalicali, sta se odločili, da pred nadaljevanjem poti preizkusita svoje sposobnosti v bojevanju, saj je Merenwen povedala, da do konca gozda ni več daleč. Imeli sta meče in loka, sklenili pa sta se preizkusiti še v magiji. V varnem zavetju gozda sta se tako pripravljali na nalogo...
V zraku se je pojavilo nekaj belega prahu, ki je frčal okrog... A nekaj pogledov v nebo in videli sta, da je to dejansko sneg, prve snežinke ki padajo na tla... Ni ga bilo toliko, da bi vaju motil, a vendar je bilo sporočilo jasno: Zima prihaja...

3. Posti nekaterih izbrisanih uporabnikov na beleriandskem karnevalu

Teedy: Mladi fantina je utrujen prikorakal na Hrastov drevored. Bil je poln adrenalina, želel si je akcije zato je stopil na najtemnejšo ulico Belerianda. Na desno je videl škrata ki se je boril s svojo senco, bil je namreč do mrtvega pijan. Na kratko se je zasmejal in nadaljeval pot. V daljini se je videl ogromen hrast, za katerega se je čudil, da sploh uspeva v tako zagrenjeni ulici. Pospešil je korak in odkorakal do hrasta ob kateremu je stala gostilna, katera vratna okenca so bila zatemnjena. Navzven se je videl le napis Skrivenčeni Hrast in ker trenutno ni imel nobenega posebnega opravka se je odločil odpočiti in popiti kakšen napitek za okrepitev.
"To bo sigurno polno umazanih škratov in sebičnih čarovnic!" je dejal in vstopil.

Ob potisku vrat je že začutil vonj čarovnic. V istem trenutku, ko je Teedy vstopal je odhajala dolgolasa čarovnica, katera je bila na pogled nedolžna. Zaslišal je visok, čarovniški glas.
"O, mlado meso. Gotovo imam še časa!" je dejala in se vrnila.

Teedy se je usedel stran od nje in naročil jedačo. Volčji golaž je bil v tej gostilni prava poslastica. Po nekaj trenutkih je k Teedy-ju pristopila ista čarovnica, katero je videl pri vstopu. Žačela ga je objemati, takoj je videl da je preveč popila in da je bila pijana.

"Pejdi stran od mene, preden se ti kaj slabega zgodi. Nimam dobrih izkušenj z čarovnicami in imam slabe živce. Če se ne umakneš, bojo težave!" je dejal in jo odrinil stran. Ko je to rekel je v senci opazil temnega čarovnika, ki se je dvignil in ki je hodil proti njemu..
Kaj se bo zgodilo, ni vedel...

Elizabeth d'Artagnan: Ko je Liz prišla v mesto najprej ni vedela, kam naj sredi noči gre. Zavila je na Hrastov drevored. Kmalu je zagledala gostilno Skrivenčeni hrast in zavila je proti njej. Že ko se je bližala je občasno zaslišala pijane vzklike gostov.
Ko je vstopila, ji je v nos bušnil vonj po alkoholu in potu.
Nagnusno, si je mislila, pa vendar je vstopila, saj ni imela iti kam drugam.
Naročila si je pijačo in se usedla za mizo v kotu. Od tam je opazovala dogajanje okrog sebe. Nek stari pokvarjenec za sosednjo mizo jo je poželjivo opazoval, vendar ga je z ostrim pogledom odgnala od sebe. Mirno je srkala svoj čaj in razmišljala.

Richard: Richard je prišel v Skrivenčeni Hrast. Tu ni bil še nikoli, zato se je presenečeno razgledoval naokoli. Notranjost si je predstavljal ... drugačno. Nekako bolj živo in veselo. Notri je bilo polno ljudi. Nazadnje se je le prebil do pulta, kjer je opazil debelega moškega z brado. Ker je bilo v gostilni zatohlo, se je odločil, da bo vodo.
"Lahko naročim kozarec vode?"
Bradati moški se je obrnil proti njemu. Imel je močan vonj po alkoholu. Ne da bi rekel kar koli se je odmajal stran.
Takrat je Richard opazil še enega moškega za pultom in ugotovil, da tisti prejšnji sploh ni bil gostilničar. Skomignil je z rameni in ponovil vprašanje pravemu gostilničarju.
Ta je prikimal in mu podal kozarec vode.
Richard se je nasmehnil v zahvalo in se ozrl za prazno mizo. Ena je samevala v kotu. Napotil se je do nje in se na široko izognil moškemu, katerega je zamenjal za gostilničarja.
Sedel je in se ozrl okoli, da bi preveril če koga pozna. Opazil ni nikogar in se zato posvetil kozarcu vode in se zatoplil v svoje misli. Komaj je čakal, da se začnejo tekmovanja, saj ni imel nič za početi.

4. Posti uporabnice Loryne in Wolfene na nalogi Vohunjenje za vohunom

Wolfena: Končno je prišla do ulic.Razgledovala se je okrog in občudovala lepe hiše.
Takrat je zagledala kraljevega svetovalca.Stopila je do njega in rekla 'Ali ste vi tisti kraljevi svetovalec,ki se bo dobil s tistim,ki bo vohunil za vohunom?' ga je vprašala.

Lea: "Da, to sem jaz," je resno odgovoril suhljat kraljevi svetovalec srednjih let in te ocenjujoče premeril. "Ti si bila torej izbrana za nalogo?" je precej po nepotrebnem vprašal. "Pozdravljena, jaz sem Hirost. Pridružil se ti bo še nekdo, tako da bova počakala nanj oziroma nanjo, preden bom razložil situacijo. Kakšno je pa tvoje ime, iz kje prihajaš?" se je vljudno pozanimal, medtem pa na skrivaj nestrpno pogledoval po ulici, pričakujoč drugega udeleženca naloge.

Loryna: Tania je prihitela po ulici. "Oprostite, da sem zamudila" je zasopihala in pozdravila oba udeleženca. "Slišala sem, da nama morate razložiti še previla" je neučakano rekla.

Wolfena: Wolfena je zagledala mlado vilinko,ki je prispela za njo. Verjetno bo tudi ona vohunila je pomislila. Takoj se je spet posvetila kraljevemu svetovalcu, ki jo je spraševal po imenu in iz kje prihaja. 'Ime mi je Wolfena, živim pa tukaj v mestu Elwe, kjer sem se tudi rodila.'
Po glasu sodeč druge vilinke, je pomislila, da je neučakana.Tudi sama je postajala.

Lea: Hirost te je dobre volje pozdravil, ko si prihitela po cesti in vljudno zamrmral, da sploh nisi pozna. Nato je pokimal Wolfeni, ki se je predstavila. Ker sta bili končno obe zbrani, se ni obotavljal in se je takoj lotil razlage.
"Situacija je naslednja. V mestu smo opazili osebo, moškega, o kateem močno in utemeljeno sumimo, da je vohun. Seveda predstavlja potencialno nevarnost našemu mestu, a za to nimamo nobenih dokazov," je pojasnil. "Vajina naloga je, da nam priskrbita te dokaze, za kar bosta primerno nagrajeni. Ugotoviti morata ..." Podal je Wolfeni list z napisanimi točkami. Pisalo je:

1. Kdo je ta moški? Ime in priimek: _______________
2. Njegova rasa in stran: ____________, ____________
3. Kaj počne v tem mestu? _______________________

če je pod tretjo točko ugotovljeno, da vohuni,

4. Kdo ga je poslal? __________________
5. Kakšne podatke zbira? ____________________________

"Vse kar potrebujemo, je tale list, izpolnjen," je nadaljeval. "Iz grajske orožarne vama bomo izposodili nekaj orožja, za vsak slučaj, če bi se morali braniti. Vajina naloga je izključno zbiranje dokazov - pazita, da vaju domnevni vohun ne bo spregledal. Gotovo je izurjen - ne spravljajta se v nevarnost," je prijazno zaključil, v tistem trenutku pa je do njega prihitel tudi sel z orožjem v rokah. "No, tule imata meča," izročil vama je preprosta, a kvalitetno izdelana kratka meča, "in pa bodali." Dobili sta tudi vsaka svoje bodalo. "Če imata še kakšno vprašanje, vama bom odgovoril po poti. Zdaj vama bom pokazal, kje živi osumljenec."

Odpeljal vaju je po ulicah in po nekaj minutah hitre hoje ste prišli do klasične hiše, ki je stala na vogalu dveh ulic in se ni prav nič razlikovala od drugih hiš. "Tukaj živi. To je vse, kar vemo mi. Vidve bosta izvedeli več. Ko bosta izpolnili list, da prinesita v Elwenski grad - čakal vaju bom. Veliko sreče, dekleti," je dejal in že hotel oditi, ko se je spomnil in obstal. "Imata še kakšno vprašanje?"

Loryna: Tania je prikimala in vzela list papirja. Nato je počasi odšla, in pustila Wolfeno za sabo. Še enkrat je pogledala list in se odpravila proti domovanjih. Pop oti se je spotaknila in skoraj padla, nato pa opazila veliko skalo pred vohunovo hišo. Šla je do nje. Spotoma je opazovala drevesa, ko se je pa približala se je potuhnila in tiho odšla do nje.

Nadaljevanje: http://forest-way.heavenforum.org/t190-domovanja

Loryna: Tania je prijezdila do gradu. Stopila je do vrat ter s trkalom potrkala nanje. Počakala je, da bi prišel kdo odpret. Prišel je nek služabnik in Tania je vstopila. Služabnik jo je popeljal do kraljice in Tania je rekla: "Vaša visokost. Opravila sem nalogo, o vohunjenju. Dobila sem te podatke;" je rekla ter ji pokazala list.

1. Kdo je ta moški? Ime in priimek: Ralio Murer
2. Njegova rasa in stran: človek,temna
3. Iz katerega mesta prihaja? iz minn-rimmona
4. Kaj počne v tem mestu? vohuni

če je pod četrto točko ugotovljeno, da vohuni,

5. Kdo ga je poslal? kralj minn rimmona, zoglong
6. Kakšne podatke zbira? kako močni so vilini, saj se želijo boriti

"To je vse" je rekla.

Lea: Kraljica je vzela list v roke in prebrala, kar je pisalo na njem. Njene obrvi so se zakrbljeno namrščile. "Za njim bomo poslali stražo, je zamrmrala in poklicala stražarja. Nekaj mu je zašepetala in stražar je resno pokimal, nato pa odšel. Kraljica se je nato obrnila k tebi. "Hvala," je rekla, "priskrbela si nam neprecenljive podatke. Tole je tvoja nagrada," izročila ti je mošnjo zlatnikov. "Hvala še enkrat," je prijazno rekla in ti pokimala. "Lahko greš. Srečno."

5. Post uporabnika Rawlinga

Rawling se je obupano vlekel po makadamski cesti. Skoraj mu je že bilo žal, da se je odpravil proti Minn-Rimmonu. Na začetku je sicer z veseljem vihtel svoj meč toda zdaj, po nekaj urah hoje mu je šla cesta že strašansko na živce. Bo že konec te idiotske ceste, je pomislil Rawling. Bil je zelo presenečen saj ni na celi poti srečal nikogar. V daljavi je že videl konec makadama, toda kam bo prišel ni vedel, ker je začelo močno snežiti in kmalu ni videl več kot nekaj metrov naprej, toda kmalu je pod podplati skozi sneg začutil travo. Zagledal je kažipot. Pogledal je nanj. V smeri kamor je bil namenjen je pisalo Ethir. ,Nisem iz Ethira pravkar prišel?', je pomislil Rawling. Rekel je še: ,Ta svinjarija ne dela' in močno brcnil v kažipot. Na njegovo nesrečo je bilo ogrodje kovinsko in ga je zato zabolela noga. Zakrilil je z rokami in se skotalil v sneg.
Ko je spet vstal je zgrabil meč, ga potisnil v nožnico in začel teči po travniku (vsaj domneval je tako). Po nekaj deset mučnih minutah teka se je ustavil, saj se je nekako znašel v mešanem gozdu. Postajalo je temno in zeblo ga je, zato si je iz vej (meč mu je spet prišel prav) nekako izdelal bakle. Zaradi jeze se na tuljenje volkov in na zvoke drugih živali ni oziral. Med potjo je videl nekaj zajcev in skoraj bi mu postalo žal, ker ni kupil loka. Namestil se je pod drevo z mečem v eni, baklo pa v drugi roki. Hitro je zaspal.
Ko se je Rawling zjutraj zbudil ni več snežilo, zato se je z veseljem odpravil naprej. Ko je po nekaj urah prišel iz gozda se je pred njim pojavila velika senca. Gore. Že kot otrok je rad plezal. Z veseljem se je zakadil v strmino. Bil je vesel, ker utrjene potke še ni bilo. Dvakrat je sprožil manjši plaz toda to ga ni brigalo kaj dosti. Na vrh gorskega prelaza je prišel zelo hitro, in tam se mu je prikazal izjemen razgled. Na eni strani Minn-Rimmon, sredi puste pokrajine, ki je bila videti kot, da tam ni bilo padavin že več let. Na drugi strani, pa se je v daljavi kot pikica videl Ethir. Na tej strani je bilo vse belo od snega. Kar stresel se je, ko je pomislil skozi kaj je vse šel. Zdirjal je po klancu, ki je bil položnejši kot na 'Ethirski' strani.
Po teku skozi zelo suho in pusto pokrajino se je znašel v Minn-Rimmonu. Rawling je bil zelo vesel, ker je prispel na cilj.

6. Posti uporabnika Jina in njegovo srečanje z Abello

Min-Rimmon, Cerkev in pokopališče; Tukaj se začne Jinova zgodba

Hodil je po od dežja premočenem listju, puščajoč stare spomine za sabo. Dež je že prenehal, njegovo pomirjujoče škrebljanje je zamenjala tišina. Dež je odplaknil vse kar je bilo umazanega na pokopališču. Jin se ni zavedal kako je prišel tja, bilo je kot da bi na novo začel svoje življenje.

''Presneto'' so bile jinove prve misli. ''Znašel sem se sredi ničesar, sredi pokrajine ki je ne poznam''. Okrog njega so se nahajali grobovi, ki so stali v zavetju cerkve. Vse to je delovalo predvsem strašljivo zato se je Jin odločil da se kaj hitro pobere iz tega kraja.
Preskočil je ograjo, ki je varovala grobove, zdelo se je kot da mu mrtvi šepetajo naj vstane še dlje in jim dela družbo. Jin se je zamislil na prelepe gore, v katerih je včasih živel, da bi odmislil ta grozen kraj, a ni bilo časa za sanjarjenje, kajti kljub fantaziranju se ni nič spremenilo. Tema se je počasi spuščala in Jin se je zavedal da bo moral prenočiti.

V zadnjih drobcih svetlobe, ki sta jih premogli njegovi očesi, je iz podrasti izrezal nekaj dračja in dva kamna. Vse skupaj je počasi posušil s svojo srajco - V vlažnem okolju ne preživi noben ogenj - nato pa pripravil pomožno ognjišče. Noč se je starala, ko je Jin drgnil kamna drug ob drugega, in že je čutil, kako ga mineva potrpljenje. Dajmo ... dajmo ... Tedaj pa se je rodila iskra. Ogenj se je vnel in začel oddajati svojo toploto. Jin je nanj dal še nekaj vejic in zagorelo je. Noč je postajala starejša in starejša ogenj pa vse močnejši.
Jin je rzgrnil svoj plašč na tla in se ulegel nanj. Ni minilo veliko časa, ko je že zatisnil oči in se predal svetu sanj.

Prebudil se je.
Sonce ni prišlo še preveč visoko na nebo - svetloba je bila šibka. A bilo je dovolj svetlo, da je lahko videl svojo okolico, to pa je bilo najbolj pomembno.
Vstal je in se pretegnil, zadovoljen po svojih sanjah. Iz ognjišča se ni več kadilo. Pobral je svoj plašč ga nadel in odšel proti najbližjemu mestu.

Zriperjeva trgovina; Stopal je po ulicah mesta in si ogledoval hiše in vse kar jih je krasilo in obdajalo. Ljudje so hodili sem ter tja in ni bilo videti da bi kaj dosti premišljevali, ravno nasprotno od Jina. Vsak njegov korak je bil vnaprej premišljen.
Nekaj časa je še stopal dokler ni pred seboj zagledal trgovine z orožjem.
…Nimam nobene zaščite… si je mislil in z levo roko potisnil vrata tako da so se odprla. Prostor je bil temačen, ravno po njegovem okusu. Stopil je do pulta in snel kapuco z glave. Počakal je da pride prodajalec in nato brez kakršnegakoli pozdrava spregovoril: imate kakšne meče? Nato se je ozrl naokoli in pogled spat vrnil na prodajalčev obraz.

Jin se je le ozrl okrog in svoj pogled že usmeril proti vratom. Bilo je videti na zunaj, da ni vajen mest in da niti natančno ne ve kje se nahaja. Ljudje so strmeli vanj a ni se zmenil zanje.

''Phaa…napačen kraj'' si je mislil in pihnil lase iz čela. Obrnil se je in odkorakal skozi vrata, preden jih je odprl je pogledal čez
ramo, nato pa odšel….

Obzidje; Začelo se je temniti, ali pa se je tako le zdelo tako. Ulice so se praznile, noga je sledila nogi in koraki so vodili proti izhodu iz mesta.
''Moram ven iz tukaj'' si je mislil, kot da ga mestni zrak duši. Odšel je po stranskih ulicah, saj ni hotel hoditi skozi glavni trg poln ljudi. Hodil je z rokami v žepu in z kapuco čez glavo, gledal je pod noge in ko je dvignil pogled, so se pred njim že dvigala veličastna vrata, ki so pomenile odhod iz mesta. Stopil je skozi njih, po stopnicah, ki so se zdele nekoliko
ozke. Ko je JIn prehodil stopnice, je že pred seboj zagledal naravo in prostost. ''Spustiti se moram iz te vzpetine preden se stemni''.
Ni trajalo dolgo dokler ni hriba pustil za seboj in odšel proti mestu Lossarnack.

Lossarnach, Ulice na obrobju mesta; Po dolgi hoji čez podeželje, ki obdaja mesto, je Jin končno prišel do mesta, ki ga je iskal.''LOSSARNACH!'' je rekel na ves glas in se brez počitka odpravil v mesto. Na obzorju so se prikazale reke, ki so v mesto ulivale prečudovit videz. Jina je voda privlačila, zato mu je bilo mesto takoj všeč. Vstopil je in se ogledoval naokoli. Hodil je z tihimi koraki in odprtih oči. Odločil se je da gre po stranskih ulicah, kjer nebo toliko ljudi. Zavil je na zelo ozke ulice, bilo je malo prostora, dva človeka bi se komaj prebila drug mimo drugega. ''Končno, kraj kjer mi je všeč'' Na teh ulicah
zlahka vidiš če ti kdo sledi ali če ti kdo hodi nasproti, vsak obraz si lahko podrobno ogledaš. Želel si je da bi kar se da dolgo hodil po teh ulicah, a moral si je kupiti orožje, le ta misel ga je preganjala. ''Brez orožja, brez zaščite''. Noge so ga že kar močno bolele od hoje, '' Dobro bi si bilo umisliti kakšno prevozno sredstvo'' a ni imel denarja za to.
Njegove misli so odtavale domov. Dom, ki ga je nekoč imel a ga ni več. Ni vedel kam bo odšel in kaj bo počel, vedel je le da sovraži ta svet in da ni prepričan kaj sploh je njegova naloga. ''Vsak ima svojo nalogo'' je premetaval misel v glavi. Njegova preteklost je polna bolečine, to razloži njegovo temno stran. Še je premišljeval in premišljeval in vedno bolj ga je zanašalo po temnih ozkih ulicah mesta.

Abella: Abella se je od obzidja prebila do ozkih temnih ulic. Mesta še ni poznala zato si je le ogledovala začetek temne poti. Sonce je le malo segalo do ulic a vendar, ni poznala nobene druge poti po kateri bi lahko šla. Počasi je stopala po ulici in si ogledovala temačne hiše v katerih najbrš živijo temnostranci. Bala se je, tako mlada in sama hodi po temačnih ulicah ki so ozke, da komaj 2 hodita po njih. Ogledovala si je hiše in gledala nebo, ki se ga je malo videlo, nakar je zaslišala korake. Skrila se je za vogal hiše in čakala da gre mimo, vendar korakov ni bilo slišati več. Hitro je stopila izza vogala in videla da nasproti nje stoji postaven mladenič. Njene sinjemodre oči so se zazrle in pogled je švignil od nog do glave. Ni vedela kaj naj naredi, zdel se ji je temačen in ni si upala nič reči. Začela je hoditi proti njemu, kakor da nič ni, a vendar bol se je poskušala odmakniti bolj skupaj so bile ulice. Abella se je spotaknila ob kamen ker je prehitro poskušala hoditi in oditi iz teh temačnih ulic. Obležala je na tleh in opazovala kaj se bo zgodilo.

Jin: Zatopljen v svoje misli sploh ni opazil dekleta pred seboj, zaslišal je le korake, ki so hitro cepetali sem ter tja, kot bi jih gnal strah. Najprej so se skrili za vogal hiše, ko pa je že mislil da so odšli, je spet usmeril svoj pogled v tla.Nato pa so se vrnili veliko bol počasi nato pa jim je sledil čuden plosk. Na tleh so ležali dolgi, kot sonce zlati kodri, ki so pripadali visoki a vitki ženski postavi Ustavil se je korak pred njo, saj ni sumil na nikakršno nevarnost. Dekle je dvignilo obraz le toliko da je videlo njegove čevlje. Na obraz se mu je porodil rahel nasmešek. ''Štorasto dekle''
A naj bo še tako štorasto, se je Jinu zdela nekoliko privlačna. Pogledal je proč z očmi in ji ponudil roko, da bi lahko ustala.

Abella: Pogled je usmerila le do njegovih čevljel, ki so bili nekoliko umazani, vendar se za to ni zmenila, ker ji je že roka molila pred nosom. Ni vedela ali naj sprejme ali ne, vendar se ji je zdelo prijazno. Njene oči so se rahlo nasmejale in roko je položila na roko postavnega fanta. Vzdignil jo je in že je z majhno praskico stala na nogah. Oči so izžarevale nasmeh, saj ima sposobnost branja misli in včasih to naredi tudi če tega noče. Vendar so njene misli zdaj bile v njegovih in ni vedela kaj bi mu rekla. ''Am...aaa... hvala za pomoč'' je odgovorila prijaznemu tujcu. Zazrla se je v njegove oči in mu še enkrat rekla ''hvala''. Ni več vedela kaj bi naredila, njegov pogled jo je čisto zbegal. Roke je stisnila k sebi in čakala, če bo on kaj povedal, in h krati razmišljala, da bi najraje postala nevidna ali se vgreznila v tla. Bilo jo je sram da je padla po tleh in da si je misli da je nerodna. Zazrla se je v tla in čakala.

Jin: Dekle ga je gledalo iz oči v oči. To mu ni bilo ravno všeč, a ko jo je enkrat pogledal v oči, ki naj bi bile zrcalo duše, se kar ni moral odlepiti od nje. ''Nehaj'' si je rekel in pogledal proč. Hotel je že oditi….
''lahko jo prašam za smer'' še enkrat jo je pogledal, ona pa je še kar stala kot prilepljena. ''Si vredu?'' je rekel preden je postavil vprašanje.Opazil je prasko na roki, jo prijel in pogledal. ''Ah mislim da boš v redu'' Njegov glas je bil skrivnosten in tih, kot ponavadi. Ni se hotel obotavljati zato je kar takoj prišel k stvari.''Morda veš kje se nahaja orožarna?'' Z pogledom jo je spet oplazil, saj je bila edina stvar po toliko dolgem času, ki mu je pritegnila zanimanje. Nekaj je bilo na njej, nekaj drugačnega…

Abella: Abella je stala kot kip. A vendar je z pogledom pogledala drugam, da nebi bilo videti čudno. Rekla mu je:'' oprosti, ne vem kje je orožarna, ker sem prvič v tem temačnem mestu.'' Lasje so zavihrali v vetriču in abela je odvrnila pogled od fanta in odšla po ulici naprej tako kot je prišla. Ogledovala si je okolico in pazila da se ji nebi še kaj naredilo. V mislih je razmišljala o njegovih mehkih rokah in o njegovih mislih. A vendar je še vedno pogrešala njeno rpejšno ljubezen. Kakor da bi se izgubila sredi mesta je obstala sredi ulice. Ozrla se je okoli vendar nikjer ni bilo ničesar. Na koncu je le zagledala svetlobo in glej ga zlomka, tam je bilo mesto.

Jin: Odgovorila mu je z nežnim, odločnim glasom. Pozorno jo je poslušal, a na žalost mu ni dala informacij, ki jih je želel. Pogledal je v tla, nato pa dvignil pogled in se zahvalil. ''Hvala.''
Dekle je odšlo mimo njega naprej po ulici, ona pa se je odpravil ravno v nasprotno smer.
''Sedaj pa moram res že najti to urožrarno'' Nato pa se je uzrl nazaj da bi še enkrat pogledal proti dekletu.
''Ne spotakni se še enkrat'' si je mislil, se nasmejal in odšel naprej. Hodil je in hodil, premišljeval o dekletu, nato pa je pred seboj zagledal izhod iz tega labirinta ulic. Nedaleč proč je stala tudi orožarna.

Orožarna; ''Tam je, orožarna! Končno'' si je oddahnil in se odpravil tja. Z cekini v žepu je hodil naravnost proti vratom. Potisnil jih je in vrata so rahlo zaškripala. Iz orožarne je stopil škrat. ''Škrat?'' večji so kot sem si predstavljal'' Jin jih še nikoli ni videl tako od blizu, zato se je rajši umaknil, saj ni vedel kakšna bi bila njegova reakcija če bi se zaletela. Rekel ni nič le stopil je naprej, globje v hišo. Snel si je kapuco iz glave in tako razkril svoj obraz. Najprej se je razgledal, da bi videl kaj vse so imeli, nato pa se je obrnil k prodajalcu.

''Meč, kratek, če se da modro kovino'' je dejal odločno.
''Prosim'' še doda in počaka na odgovor prodajalca.

Min-Rimmon, Osrednji trg; V orožarni se je zahvalil, vzel meč in odšel ter plačal seveda.. ''Tako sedaj pa nazaj v Min Rimmon, na nalogo''. Spet se je znašel na ulicah, a tokrat se je počutil varnejše, saj je bil oborožen. Odpravil se je po enaki poti kot je prispel. Spet so se ulice vlekle kot velika dolga kača, a nekako so mu to misel ublažili spomini na dekle, ki jo je tukaj srečal. ''Morda jo še srečam'' je hodil z sklonjeno glavo kot ponavadi. Šel je mimo mesta, kjer je neroda čmoknila na tla in naprej proti v hodu v mesto. Nekaj časa je hodil,dokler se ni znašel v naravi. Minilo je nekaj dni in noči, preden je spet prispel v Min-Rimmon.

''Spet tukaj'' je rekel ko se je vzpenjal po hribu navzgor. A tokrat ni bil utrujen kot v zadnjo, saj si je posebno za nalogo odpočil. Na obzidju je zagledal vojake, ki mesto stražijo. Brez strahu je spet vstopil. Namenjen je bil naravnost na trg, kjer naj bi se vsi zbrali.
Ni trajalo dolgo, dokler ni prišel do tja… ''no pa sem tukaj,trg''. Hodil je po trgu in se ustavil nekje na sredini.