Pot med Ephel Duathom in Fin Hollenom

Faith se je počasi vlekla po prašni cesti. Sonce je pripekalo in bil ja žejna. Upala je, da bo kmalu prispela v Elphel Duath.

Vročina je pripekala in Luciane je ob spremljavi konja in škrata Tronirja počasi hodila do škratjih mest. Med potjo sta se pogovarjala - bolje rečeno, Luciane je govorila v tri dni, Tronir pa je prikimaval večino časa pa Lucynemu govoru sploh ni sledil.

((prikorakal od Smreke Rebeke))

Sprva se je gozd počasi prelival v travnike. Ravno je že izgledalo po nekaj dnevnem potovanju, da bo škrat lahko ponovno ugledal noramnlo sončno svetlobo ne pa samo skozi gosto listje, ko so se travnate površine ponovno spremenile v gozdnate. Toda pri tem se ni dalo nič kaj veliko pomagati. Kajti če sta želela osebka pripotovati do Ephel Duatha sta morala vse to prenašati. Kakor, da to ne bi bilo že dovolj, je bilo ozračje prav soparno zadnje čase, da je male moža nadvse mučila žeja. Zaloge vode so hitro primanjkovale in edino divjim izvirom, ki so sem ter tja zašumeli ob poti, se je imel zahvaliti, da je lahko shajal.

Po nekaj dneh potovanja (ali tednih? Škrat je že povsem izgubil občutek za čas.), ko ni nič izgledalo, da bi se spremenilo je Tronir nenadoma obstal. Jezen se je zatrdo odločil, da svoje riti ne bo več premaknil z mesta dokler si ne odpočije kar je glasno tudi izrazil. "Pri moji bradi, da se več ne premaknem dokler si ne naberem novih moči!" Zraven velikega konja je škrat izgledal kakor trmoglavi otrok, ki nadvse rad ugovarja skrbnikom ne pa kakor mali bojevnik kar je tudi bil. Toda spačeni obraz se je nenadoma razjasnil kakor, da bi skozi možgane bitja zavela nadvse bistra ideja. "Vem! V bližini je jezero Lalaith!" Ponovno je vstal in (spet) ne da bi počakal na morebitno strinjanje z strani vilinke stekel nekam v neznano.


((stekel proti jezeru Lalaith))