Obmorska pot

S težkimi koraki je stopal po kamniti cesti. Tu in tam je pogledal navzdol proti pečinam in butajočem morju. Bilo je še jutro zato je domneval da je bila še vedno plima. Stopal je počasi saj se ni hotel naprezati ali utruditi. Trenutno ni imel cilja, odšel je od doma da bi si našel novo življenje. Potreboval je neko orožje, meč ali sekiro. Brez njiju se je počutil ranljivo. Imel je malo denarja, bilo je skoraj dovolj za preživetje za samo par dni. Čeprav mu je denar podaril oče se je še vedno sam pri sebi krivil da ga je za več let oropal. Star je bil že dovolj da si lahko začne svoje življenje. Gledal je proti tlom, ni si drznil pogledati v znak in čeprav se mu je na sproti pravkar približeval ribič. Imel je močne roke in velik slamnat klobuk, ki mu je zakrival obraz. El je poskušal ignorirati mimoidočega a ta ga je nesramno spotaknil. Opotekel se je ter skoraj padel. Jasno mu je bilo da marsikateri človek ni maral škratov, čeprav je bil večji kot ostali njegovi vrstniki so ga še vedno izdajala zašiljena ušesa. Zaslišal je majhno žaljitvico od mimoidočega ribiča a El ga je preprosto ignoriral. Ni hotel zanetiti prepirja. Ko je bil ribič že precej oddaljen je El le pogledal vznak. Z roko se je zaščitil pred močnimi žarki vzhajajočega sonca ter pogledal vzdolž poti. Nekje daleč naprej se je prikazovala nova vas. Njenega imena ni vedel a prepričan je bil da bo tam našel svoj nov začetek...

[torej kot je bilo naročeno, prišla od Jaelovega trga ]

Počutila se je že kar bedasto, ko je tako stala in srepo streljala s pogledi iz središča trga kot eden od bližnjih mimikov. Ko so ščemeči mravljinci načeli njeno desno nogo se je prestopila in prenesla težo na drug ud, z očmi pa nestrpno ošinila sence, ki so jih ustvarjale mnoge stojnice z blagom kakšnih deset korakov stran. Koliko se bodo podaljšale preden bom končno srečala katerega od odgovornih pri tej nalogi? Iz poglabljanja v nestrpno godrnjanje jo je predramil nek vilin nedaleč stran, ki je z glasom in mimiko precej očitno namigoval, naj pride bližje. Bil je vitke in razmeroma visoke postave kot večina vilinov, obraz pa je izražal dolga prestana leta. Oblačila na njem so ustrezala njegovemu položaju. Od glave do peta tutor, s pokončno držo in trdnim pogledom vred. Nerada je prisilila svoje noge v hod in prišla bližje, predvidevajoč, da je tam zaradi naloge. Špicuhlji. Že tako pri meni niso najbolje zapisani, zdaj pa me bo eden od njih vodil. So pa res pri koncu s sredstvi, da pošljejo njega. Ko je prišla bližje je imela priložnost spoznati, da tudi vilin ni imel posebno naklonjenega odnosa do pripadnikov temne strani. Z njimi je govoril s povsem nevtralnim in monotonim glasom; kot bi skali razlagal o vremenu, a se je iz njegove nezainteresiranosti dalo razbrati, da nanj niso naredili dobrega vtisa.
Eyana je zadržujoč nekaj pikrih opazk na njegovo obnašanje prisluhnila navodilom in opisu poti. No, no. Kdo bi si mislil, da so lahko vilini tako pohlepni. S kimljajem glave je pritrdila vilinovemu vprašanju, ali so razumeli njegova navodila in zastrigla z ušesi ob omembi nagrade. Zlasti ta del je vzbudil njeno zanimanje. Zna biti kar dober dobiček, če bo lov uspešen.Tutor jih je po danih navodilih za pot poslal na jug, proti Arastei, nato dalje čez meje znanih dežel. Eyano je obet zanimivih doživetij napolnil z energijo in pregnal čemernost z obraza, obrnila se je proti sopotnikoma in ju premerila s pogledom. Oba človeške rase, hvala bogu. Visoka ženska blede polti in temnih skodranih las, precej starejša od Eye ter srednje visok črnolasec s svetlo modrimi očmi. No, lahko bi bilo veliko slabše. ''Kot kaže smo obtičali skupaj, zato upam da se bomo kolikor toliko razumeli. Jaz imam čast biti Eyana, vajini imeni pa sta ... ?'' Slučajno je ujela oster pogled vilina z akademije in zavila z očmi. ''Ja, razumem. Morda bo bolje, če mi ju povesta na poti. Gremo?'' Odkorakala je proti zapovedani poti blizu morja, ne da bi se ozrla za sopotnikoma. Komaj je čakala da prispejo do vasi, saj bi ji dobro delo nekaj hrane. Medtem so se oblaki na nebu dovolj razpršili, da je skoznje sonce začelo greti peščeno pot, ko pa je zapihal veter so Eyanine nosnice lahko okusile slan, vlažen morski zrak, ki je občasno ohladil okolje in spominjal Beleriandške prebivalce na zimo, ki se še ni nameravala umakniti toplejšim obdobjem. Vsaj vreme je obetalo precej lepo popotovanje.

Krasno. Res krasno, je bila prva misel, ki sem jo je bila Aestiva v tistem trenutku zmožna. Hlad ji otrdil prste in naenkrat se je postopanje iz ene noge na drugo zazdelo naporno. Čim bolj je poskušala skriti čustva, da bi zakrila njeno nelagodje, a jo je izdala roka, ki je trznila proti hrbtni strani vratu in ga nepotrpežjivo popraskala. Koliko časa je že minilo? Še postarala se bom na tem trgu... Niti časa ni imela dokončati svoje pritoževanje, ko se je na trg prikazal neki vilin. No, če ni dan postal še boljši, so se njene misli pocedile s sarkazmom, ko ji je vilinec pomignil naj stopi bližje. Njene ledene sive oči so ošvrknile očitno temnostranko. Človek. Morda čarovnik. Ni mogla vedeti brez, da se je dotakne vsaj za trenutek. Ogledala si je še vilinca, ki mu leta niso dobro dela, a resen obraz in visoka vitka postava sta povedala vse o njem. Bolj, ko so jo njene nekoliko otrdele noge nesle blizu, bolj je njena nelagodnost naraščala. Njegove oči so le za trenutek ujele njene ampak je bilo to dovolj, da si v njih jasno ujel stud. V svojih časih se je že srečala s svetlostranci, nič čudnega saj njena starša sta bila ena od njih. Misel je hitro pregnala stran, ko se ji je v usta povrnil dobro znani slab okus. Ni bilo dolgo, ko je rečeni vilinec spregovoril. S tem glasom bi lahko delal s kakšnimi otroci, ki imajo težave zaspati in v tem trenutku se to ni zdela tako slaba ideja. Poslušala je slokega tutorja med zibanjem sem ter tja in se kot ponavadi delala nezaintereserano.

Kako mi gre na živce. Sovražila je preklete vilince, ki naj bi se prikazali in mislili, da lahko kar tako govorijo z mano. Za nalogo, za nalogo... Njene oči so jih vsakih nekaj sekund pikro spreletele njegove našpičene uhlje in potrebno je bilo kar malo samokontrole, da ga ne naskoči in pristriže na malo krajše. Njene misli je prekinil z vprašanjem in komaj opazno je zmajala z glavo. Ko je prišel do dela z nagrado so se ji oči rahlo zalesketale. Lepi mogočni dobiček, ki je verjetno edini razlog, da je svoje ustnice odmaknila od vrčka s pivom in njene ritnice odlepila od stola in če tako pomisliš zna biti zadeva silno zanimiva. Očitno jo bodo pota tokrat poslala na jug čez meje od kjer se bo lahko domov kasneje odpravila, ne samo z lepo mislijo, ampak tudi polnimi žepi. Še enkrat se je obrnila proti sopotnikom in dvignila obrv proti nekaj let mlajši ženski s temno rjavimi lasmi in podobno temnimi očmi. Skoraj neopazno sem trznila, ko je spregovorila prva, a obdržala svoj običajni ledeni izraz. Kmalu je omenila naj se odpravimo in odšla na zapovedano pot, ki je peljala blizu morja in neslišno se je odpravila za njo in jo nekoliko prehitela. Pri tem se je z ramo narahlo zaletela v njeno, da bi s srečo morda občutila kakšno magično moč. Ko ni začutila nič so se ji kotički ustnic nesramno dvignili kvišku in brez, da bi se obrnila je glasno in odločno odvrnila »Moje ime je Aestiva. Aestiva Carnifex, temnostranka, ljubiteljica piva in ponosna prebivalka Min-Rimmona.« Zanalašč je spustila tisto majceno podrobnost o njej biti čarovnica. Magično moč je nameravala uporabiti le, če bo res treba. Njeni spremljevalci ne rabijo vedeti. Spet je nekoliko pospešila korak, ko je na svojem obrazu začutila rahlo božanje nekaterih sončnih žarkov, ki so se uspeli prebiti skozi oblake. Ni se motila uzreti nazaj. Vreme gre na bolje in več je vedela o takšnih nalogah. Pot ne bo lahka. Z majhnim poskokom v koraku si je žvižgala veseli ampak nadležni ritem.

((Heh, heh, malček je trajal... čist ene mejčken.))

Dewarh je iz poti proti Beleriandu zavil na obmorsko pot. Hotel je ujeti ostali udeleženki naloge še v vasici, kajti ni natančno vedel kam jih bo pot vodila naprej. Zato je za vsak slučaj korakal še hitreje kakor prej. Vedel pa je, da se bosta morali tam ustaviti za nekaj dlje časa, da si nagrabita živeža za na pot. Kar mu je dajalo zadosten razlog, da ni bil preveč zaskrbljen med tem ko je hodil proti vasici.