Pot iz Noldoriana do Lossarnacha

Saiaron je uspelo, da se je Airen malo umirila, zato je začela uživati v ježi saj se ji ni bilo potrebno ukvarjati s preprečevanjem padca s kobile. Občutila je kako lep in lahek, a obenem močan in hiter galop ima njena Airen. Najprej sta jezdili skozi čudovit gozd, ki se je kopal v zeleni, nato pa med skalami, po travi, robidovju ikn pesku. Med potjo, ko sta se komaj prebili skozi robide sta se ustavili, saj je imelo robidovje velike in ostre trne in se je Airen močno popraskala. "Grde rane imaš," je Saiaron na glas razmišljala, "moram jih pozdraviti." Rjavolasa vilinka je najprej nežno pobrala trne iz prask in ran, nato pa hiro ozdravila kobilo. "Tako, to je to," je šepnila Saiaron, zajezdila kobilo in nadaljevala pot...

Bili sta hitri in kmalu sta bile na poti proti Beleriandu.

Samell je hodila po poti, ki se je zelooo vlekla. Ni in ni se hotela končati. Ko je to razmišljala, je Samell zaslišala čuden zvok. Slišala je krik. Pohitela je proti smeri iz katere je prihajal. Ko je prispela do mesta je zagledala moškega oblečea v črno. V roki je imel nož. Ko se je še bolj premaknila, je opazila, da govori čudne besede. V bistvu sploh in govoril, nekaj je mrmral. Približeval se je majhnim postavam. med njimi je opazila 3 otroke, ki so se stiskali k materi, po možnosti materi. Četudi ne bi razumela moškega kaj je govoril, bi vedela, da jim grozi. Samell se je jih je odločila obvarovati. Začela je govoriti besede, katere je znala že od otrošta. Moški je nenadoma spustil nož, ter se dvignil v zrak. moški je bil videti zelo prestrašen. KO je nehala govoriti, je padel na tla. Hitro se je pobral ter zbežal proč. Družina se je ozirala za svojim rešiteljem, a ganiso mogli videti, saj je Mell že zdavnaj žvižgajoč odšla proti Noldorianu.

Samell je kupila kar je želela. Zdaj se je začela odpravljati nazaj proti Lossarnachu.

Aro je navdušen stopal po lepo urejeni poti in se razgledoval naokoli. Sonce je prijetno svetilo skozi krošnje dreves, zato gozd ni zgledal niti malo nevaren. Spoznal je že vso vilinsko deželo. Oba večja mesta, le po gozdovih se ni veliko potikal. Zato je z radovednostjo stopal proti Lossarnachu, kajti vedel je, da tam ne bo videl samo vilinov. Zato pa tudi ni bil previden in naenkrat je za sabo zaslišal renčanje. Ravno pravi čas je še skočil v gozd, kajti na mestu, kjer je prej brezskrbno stal je zdaj renčal velik lev. Aro je zamahnil z mečem proti živali, a je lev skoraj zdolgočaseno odbil rezilo, da je orožje padlo po tleh. Globoko je zajel sapo in si v misli priklical urok. Položil je roko na tla in rekel: "Ignis," Slišalo se je tlenje in trenutek za tem je ogenj bušnil iz rastlinja in izoblikoval pregrado med Arom in levom. Zaslišal se je nečloveški krik - kajti zakričal je lev- in trenutek za tem je nastopila tišina. Aro je imel še ravno dovolj moči, da je izgovoril: "Lympha" in voda je pogasila svojega sovražnika. Vilin je previdno stopil iz zavetja rastlinja, pobral svoj meč in tokrat previdneje nadaljeval pot proti Lossarnachu.

Bil je že malce zdolgočasen hoje po cestah, še posebej, ker je sonce žgalo, kakor da je sodni dan. A moč mu je dajalo upanje, da bo lahko končno podrl klop in si zgradil nov dom na drevesu. In ko je ves zamišljen stopal po cesti, je komaj opazil, da je že stopil na drugačno cesto. Dvignil je pogled in v daljavi zagledal domač prizor. Nasmeh mu je priplaval na obraz in hitro je stopil Noldorianu naproti.

Zopet je hodil po poti in si mislil, da bi bilo bolje, da bi kar ostal v Lossarnachu. Med potjo je koval načrt, kako bo prepričal vilinko. Upal pa je, da ni preveč trmasta in bo lahko to opravil hitro in učinkovito. Načrt je sestavljal tako zazveto, da je komaj opazil, da je prišel v mesto. Globoko je vdihnil in se pripravil an prepričevanje, ki mu ni šlo preveč od rok.

Še malo, pa bomo tam. 'Lej, ga že vidim. ne boš vrjela, vendar še nisem bila v Noldorianu.' Jaz sem bila že večkrat. 'Lepo lepo...In kakšno se ti zdi...?' Kaj pa jaz vem... Ne vem kako bi opisala... 'Čisto preprosto, prosim.' Vredu...Zdi se mi tako...tako....Vilinsko. Strela je prhnila. 'Pa ne da res.' Mell se je nasmejala in kmalu sta prispeli v Noldorian.

Aro je srečen hitro stopal po poti, z ramo ob rami z vilinko. Prav prijetno je bilo, ko je stopil v zavetje gozda in čutil je, kako ga polni nova, sveža energija. Ko sta končno stopila v zavetje Noldorianskega gozda, je globoko vdihnil svež zrak. Naenkrat se je cesta razcepila v več poti in obrnil se je k vilinki. "Lirian, lepo te je bilo spoznati in upam, da bosta zdaj z možem srečno do konca," ji je rekel in se zazrl vanjo. Čez nekaj časa je umaknil pogled in odšel vzdolž ceste, kjer se je nahajal njegov dom.

Samell je dirjala po poti, do Lossarnacha. Komaj je čakala, da se festival znova začne. Še prej pa se bo ustavila doma, nato pa se napotila u gostilno. 'Zakaj pa v gostilno?' Zato, ker me tam po možnosti še vedno čakata Rain in Lyan. 'Aha tako..' Jap.

Lyan je zavila proti vilinskim mestom in s tem izzivala svojo srečo. Glede na to, da nima ravno čiste vesti.

Hodili so po poti in Lyan je kmalu zaznala tisti zanemarjeni smrad, ki veje iz Lossanarcha. Veselo je vzkliknila:"Pohitita, no!".

Mike se je le prijel za nos, čeprav mu smrad ni tako zelo šel na živce in sledil Lyan.

Nathaniel je urno hodil proti Noldorianu, ampak ker se je že večerilo se je oddaljil od ceste in se utaboril na velikem travniku. Noč je bila mirna, zato se je ob prvem jutranjem svitu odpravil do Noldoriana in naprej do vilinskega zbirališča.

Merenwen je v galopu hitro napredovala proti vilinskem zbirališču, kjer naj bi se začela naloga. Po poti je očarano gledala čudoviti jesenski gozd in, kako je močan veter liste premetaval po zraku, šele takrat se je zavedla, da bo zelo kmalu prišla mrzla zima.

Lucian je po tistem ko se je izognila Min-Rimmonu hodila po potki in se bližala zbirališču ki je bilo omenjeno.

Ea je hitela po cesti in upala je, da je zdaj že blizu zbirališča. Med potjo se ni preveč ozirala naokoli, saj je bila skoncentrirana na to, da je čim hitreje hodila. Upala je, da bo tam srečala Mery in Lucy.