Pot proti človeškim mestom

Abella je prehodila že kar dolgo pot ko je prišla do čudnega začetka. Na strani kjer je stala je bilo vse zeleno, le mogoče en korak stran pa je bila že pusta trava, skoraj da puščava. Abella si je ogledala svet na tem čudnem območju. Vse je zgledalo tako majhno a hkrati prečudovito. Drevesa so se upogibala le na slebem vetriču, ki je prijadral skozi čisto nebo. Stopila je en korak naprej da si bo ogledala po kaj je pravzaprav prišla v to puščavo. Ozrla se je naprej a videla ni čisto nič razen še več pustinje, ki jo je nesramno sonce šibilo. Abella se je odločila še za en korak naprej kjer bo počakala še ostale, ki bodo skupaj z njo nadaljevali pot oz. nalogo.

Luciane je pozabila da bosta tukaj potrebovali veliko hrane in je pozabila vzeti hrano. Z Eo sta že dva dni hodili po tej cestici. Na srečo sta imeli vsaj veliko zalogo vode. Vsak dan sta pojedli la malo kruha ki sta ga še imeli. Luciane si je zelo očitala ker se nista spomnili. Opustila je misel na hrano in začela razmišljati kdo sploh je Eina učiteljica. Morda kakšna vilinska princesa? Morda celo kraljica. "Kako ji je sploh ime??" Šele po nekaj časa je ugotovila da je to rekla na glas. Hitro je dodala: "Tvojo učiteljico mislim" in zardela ker je prej povedala tako nesmiseln stavek. Zanimivo bi bilo spoznati vilinsko princeso, ali pa celo kraljico. Postajala je dobre volje. Začenjala se je veseliti festivala. Komaj je že čakala da bo končno v Beleriandu. Tam bo morda spoznala kakšno pomembno osebo ki je morda Eina učiteljica. Vesela je bila da je začela razmišljati o nečem drugem in je pozabila na lakoto. Ponovila je vprašanje:"Kako je ime tvoji učiteljici?" Nato pa polna pričakovanja čakala na odgovor.

Ea je bila sestradana in komaj je čakala, da prideta kam, kjer bosta lahko kupili hrano. Ker Luciane ni kazala nobenega znaka, da je lačna ji tudi Ea ni težila s tem. Nekaj časa sta tako hodili in Ea ni mislila na nič drugega kot na festival. Upala ja, da bo spoznala veliko novih ljudi in srečna je bila, da je Lucy z njo. Sama bi se najbrž težko znašla, pa še dolgčas ji je bilo. Vznemirjena je bila seveda tudi, ker bo spoznala svojo učiteljico. Tega se je tako veselila, obenem pa jo je bilo tudi malo strah. Ni vedela, kako sploh zgleda učenje in zdelo se ji je, da ne bo ničesar znala. Saj zato pa je učiteljica, da te nauči, se je opomnila. Zdelo se ji je, da jo čisto preveč skrbi. Bila je zatopljena v svoje misli, ko je Luc kar neankrat rekla: "Kako ji je sploh ime??" Ea je najprej mislila, da je pozabila njeno ime in ko je Luc razjasnila kaj je hotela reči se je zasmejala. Po premisleku je dejala: "Pravzaprav vem o njej zelo malo. Le to, da ji je ime Merenwen." Šele zdaj se je zavedla, da ne ve niti kako zgleda, niti od kje prihaja, niti ali je princesa, kraljica ali kaj drugega. "Še nikoli je nisem videla," je še dejala. "Upam, da bo prijazna in bo dobro učila."
Nekaj časa sta nato še hodili in Ea ni vedela, kaj bi rekla. Ker se ni spomnila nič boljšega je dejala: "Poznaš koga, ki gre na festival, razen mene?" Upala je, da pozna, saj bi se tako imeli s kom družiti. Sama ni nikogar poznala, saj se ni veliko družila z ljudmi. Zdaj je nameravala to spremeniti, saj se je včasih počitila zelo osamljeno.
Na tihem je upala tudi, da bo mogoče spoznala kakšnega člana njene družine. O trem je vedela zelo malo in ni bila niti prepričana ali ima kakšnega brata ali sestro. Upala je, da ima.
Čez nekaj časa je vprašala: "Je festival res tudi za slabe ljudi? Slišala sem, da je tako. Kako bo to vse organizirano?" To se ji je zdelo res čudno. Skoraj prepričana je bila, da jih bo kdo napadel. Nikoli ne veš, kaj ti zlobci naklepajo. Nikoli jim ni niti malo zaupala in vedno je mislila, da bodo naredili najbolj kruto stvar možno. Z zanimanjem se je zazrla v Luc, nato pa pogledala v tla in hodila naprej, čakajoč na njen odgovor.

Sai se je pri menda zadnjem potočku na poti proti Fin-Hollenu ustavila. Bila je že noč in z airen sta potrebovali počitek. Napili sta se vode in pojedli nekaj Sainega kruha. Airen je popasla nekaj užitnih rastlin, Sai pa je ujela prepelico in jo spekla na ognju. Siti sta kmalu zaspali.

Jutro je bilo nenavadno za poletje. Hladno, megleno, vlažno... Sai in Airen sta vstali in pospravili za sabo. Nato se je Saiaron preoblekla v temno zelen plašč s kapuco, slednja ji je namreč zakrila obraz. Sai se je navse zadnje povzpela na Airen in jo pognala v drnec.

Pozno popoldne sta ugledali sivo obzidje Fin-Hollena. Takrat se je Airen sama pognala v galop, da bi čimprej prispeli do mesta.

Na njegovem obrazu je vladal vesel nasmešek zaradi nakupa orožja in ščita v Fin Hollenu. "Še dobro, da sem za tako odlične kose plačal tako malo zlatnikov." si je mrmral in si s temi besedami vlival še večjo samohvalo. Roke so mu prosto otepale ob telesu, saj sta njegovi novi ščit in nova sekira počivala ter se sončila na njegovem hrbtu. Morda bi se možnemu mimoidočemu zdel pogled na malega moža, polnega mišic in s sekiro, ki je bila skorajda večja od njega, smešen toda Tronir bi mu hitor pokazal, da je lahko še tako majhen nasprotnik nevaren ne glede na svojo višino.
V mestu je slišal, da se v neki puščavi bogu za zadnjo dlako odvija bitka med dobrim in zlom. "Morda ne bi bilo tako slabo, ako bi se jim odpravil pomagat. Kakor so moj stari oče vedno dejali: Bolje en škrat na bojišču kot en škrat brez dela doma. In deda so bili resnično modri." Zadovoljen, ker so bili v njegovi družini taki veliki pametni škrati se je pogumno namenil skozi zapuščeno pokrajino po poti v smeri človeškega mesta Min-Rimmon.

Faith se počasi hodila po izsušeni cesti, ki se je kar vlekla in vlekla. Namenila se je v Fin Hollen, in resnično je upala, da bo kmalu prispela.

((dodobra založen prišel iz škratjega mesta))


Še po nekajkratnem spoznanju, da bi tla zagotovo morala biti bolj mehka, ali pa on bolj trezen za kar je bilo manj možnosti, je Tronir prispel do svojega domovanja. Tamkaj je že pasla velika zver, ki mu ni namenila niti trzljaja z repom. In prav tako je škrat ignoriral tudi konja. Hitro se je odpravil v hišo, pograbil najnujnejše ter stekel prot mestnim vratom. Kakor strela je švignil mimo vratarjev ter tekel kolikor so mu dopuščale majhne noge. Prah se je dvigoval ob stiku zemlje ter stopala in pokrajina se je prelivala v barvah, ko je drvel mimo. Ni pomnil kdaj bi nazadnje tako hitro pretekel tolikšno razdaljo toda za to mu ni bilo mar. Kar se da hitro je moral priti na cilj, saj so ga tam nujno potrebovalo pri težavici z zastrupljeno vodo. Ali pivom? Da to bo bilo to. Pri težavici z zastrupljenim pivom. Ha le koga pa briga voda?
Veter se je tuleče vel mimo njegovih ušes, ko so ga okončine ponašale vedno dlje od škratje prestolnice. Toda ker nesreča nikoli ne počiva prav tako, kakor pogled opitega bitja ni nikoli povsem jasen, se je na njegovi poti znašel kamen, da se je škrat prevrnil kakor je bil dolg ter širok. Hitro se je moral pobrati saj sedaj ni bil več daleč od svojega cilja!

"Gospod ali ste dobro?" se je zaslišal glas enega izmed vratarjev pri mestnih vratih Ephel Duatha. V odgovor je Tronir samo nekaj zagodrnjal kar si je vojak razlagal kako pritrditev čeravno ni bilo povsem izključeno, da niso bile v stavku omenjene tudi brade prednikov, kekakšen sralec, načrtno popivanje ter pogrešanje alkoholne substance.

Kakor naročeno pa se je tedaj iz mesta privalila kolona trgovcev, ki so male možu prijazno ponudili, da ga odložijo v Ethirju saj so sami potovali mimo. Zavedajoč se, da ni ravno v odličnem stranju za potovanje, je ponosni bojevnik sprejel ponudbo.

Dnevi so tekli, noči so se menjavel toda zgodilo se ni nič posebnega vse do prispetja na cilj. Tamkaj se je Tronir nadvse prijazno, kolikor je škrat sploh lahko prijazen, zahvalil dobrotnikom za prevoz in zakorakal med ljudi. Mnogi izmed visokih bitij so ga začudeno opazovali, saj še nikoli ali pa že zelo dolgo niso videli takšnega ... stvora.


((prispel v mesto))

Luthien, ki že nekaj ur ni spregovorila niti besede, je razmišljala o prejšnji noči in dnevu. Kiana ji je na dolgo in široko pripovedovala o svojem življenju. Luthien jo je celo noč zamišljeno poslušala, ni pa še odgovorila na njeno vprašanje o njenih letih in življenju. Ker se je dan že skoraj prevesil v popoldne, se je Luthien odločila, da bosta s Kiano pojedli skromen obrok, njuno kosilo. S sabo sta vzeli neizmorne količine vode in hrane, saj sta po pripovedovanju meščanov slišali, da je pot dolga in utrudljiva. Konja sta bila upehana in Luthien je s težavo lovila sapo. Pokrajina je bila neverjetno pusta in prašna. Enoličnost so razbijale le visoke skale ali samotna drevesa. Ko je Luthien v bližini zagledala eno od teh dreves, se je napotila proti njemu. Lalaith je nežno potegnila za sabo in upala, da ji bo Kiana sledila. Brez obrazložitve se je vsedla na skalo in iz Lalithine torbe potegnila mehur z vodo. Željno je pila, nato pa je napojila tudi Lalaith, ki je kmalu začela brskati po kamnitih tleh za kakšno rastlinico.

Nato pa je začela. "Moje življenje ni bilo zelo zanimivo. Stara sem okoli 17 človeških let, ne vem natančno koliko. Živela sem v majhnem podeželskem mestu s svojo družino. Nato sem se po naši navadi odpravila na potovanje, s katerim bi dokazala, da sem dovolj zrela za življenje. Ko pa sem se vrnila, naše hiše ni bilo več. Preraščal jo je tih gozd, in nikoli nisem videla nikogar od svojih. Zato sem potovala. In nato sva se srečali. Mislim, da v Min-Rimmonu. To mesto kar dobro poznam, saj sem tu prebila kar velik del svojega življenja. Vedno je bil izhodišče in cilj mojih potovanj. " Luthien je umolknila in se spet zaprla v svojo tišino.

Počakala je, da je tudi Kiana končala s svojim skromnim obedom, nato pa je Lalatih spet povedla na pot. Od vročine se ji je še vedno vrtelo, čeprav je vedela, da bo kmalu padel mrak, je strumno nadaljevala svojo pot po prašni cesti. Želela si je le, da bi bila ta naloga kmalu končana, ali pa da bi spet srečali neznanca v črnem, ki jima je vedno dajal navodila. A pričakovala je, da ga še dolgo ne bo na spregled.

»Zanimivo. Zdi se mi kar prijetno življenje.« je tiho a bolj sama zase dejala. Kaj je bilo na Luthien tako prepričljivo dobrega Kiana ni vedela, a je dekle postajalo čedalje boljša prijateljica. »Tvoje življenje je polno preprek kakor moje. Resnično mi je žal za tvojo družino, čeprav še sama ne veš kaj se je z njimi zgodilo. Zagotovo so bili kakšni požigalci…« utihnila je. Sama nase je bila jezna, ko je že želela reči, da so jih ubili. Ubiti! Je težka beseda, to je vedela in bila je vsaj toliko dobrega značaja, da je pred ljudmi ni izrekala. Sama je imela namreč dolgo in precej srečno življenje, med tem ko so ljudje v nekaj letih kar umrli brez znanega razloga. »Če si človek še ne pomeni da moraš tako hitro umreti.« ji je dejala kar tako. Pa saj ta stavek niti ni imel katere izmed normalnih razlag. Ko se je Luthien umaknila s poti, ji je Kiana sledila. Bila je zaprašena, saj je bila cesta nemogoča. Lass ki ji je nemočno sledil, je imel še veliko moči in bilo je videti, da komaj čaka, da nadaljujejo svojo pot. »Daj no, saj bomo šli kmalu na pot.« mu je tiho zašepetala, saj je konj počasi postajal nervozen. Bil je konj za dolge poti, in rad je hodil hitro, pot in razdalja pa je bila prevelika, da bi Luthien in Kiana hodili s tako hitrostjo. »Pa se odpočijva za dobrih 15 minut.« je dejala in iz torbe vzela kos sira, kruha in nekaj mleka. Vso stvar si je kupila že pred dobrim dnevom. Jedla ni že ni od jutra, bil pa je večer. Legla je pod drevesom in jedla počasi. »Kakšna pa je bila tvoja družina?« je tiho vprašala. Sama se svoje ni preveč dobro spominjala, a nekaj ji je še vseeno vstalo. Ljubezen.

»Prvič sem srečala človeka, kot si ti. Veš nekateri ljudje, nas vilince samo izkoriščajo. Napoji in zvarki, ki jih delajo čarovniki so za nekaj dobri. Mi vilini, ki pa se ukvarjamo z zelišči nam večkrat vse kar pokradejo!« je potarnala, čeprav je vedela, da Luthien že ni taka. » S čim se pa ti sploh ukvarjaš?« ko je naredila nekaj požirkov mleka je sito vstala in se pretegnila. Puščava, kjer sta se nahajali se je vlekla v nedogled. Pot, ki je vodila do človeških mest je bila resnično utrudljiva, kakor so govorili ljudje v prejšnjem mestu. »Pojdiva na pot.« povzpela se je na konj, in ji namignila naj ona prav tako sede nanj. »Samo nekaj kilometrov, bova takole jezdili, da bo pot v puščavi hitreje minila.« Lassu, ki je še vedno pil vodo j v gobec porinila sveže jabolko. Ta je z užitkom zaprhutal in skočil na zadnje noge. »No pojdiva.« čakala je na dekle, ki se je motalo gor in dol a na koncu vendarle prišlo. »V dir!« je rekla, svojemu konj. Lalaith Luthienin konj, je bil privezan na Lassa. Mirno je tekel ob njem, saj je bil kot poni dovolj hiter. »Če se boš slabo počutila, ali pa te bo kaj bolelo kar povej.« je rekla in stresla svoje dolge lase.

Luthien je tiho poslušala Kianino pripvedovanje, nato pa je rekla: "Moja družina je bila takšna kot vse. Imeli smo se radi in nič več." Ker ni rekla več ničesar, je Kiana nadaljevala s svojim razpredanjem, le da je sedaj tožila o krivicah, ki se godijo vilinom. Luthien se z njo ni najbolj strinjala, bila pa je tiho. Kiana ji je navrgla še nekakšen kompliment, ob katerem se ji je Luthien le nasmehnila. "Veš, ukvarjam se z ničemer." je zdolgočaseno odgovorila in nato obrazložila svoj odgovor: "Nimam niti najmajše izobrazbe in še nikoli nisem delala za denar! Vem, da bo to kmalu enkrat prvič. Celo življenje ne morem živeti na račun miloščine in dela drugih." Skomignila je z rameni in pomislila, da si bo res kmalu mogla najti kakšno zaposlitev. Torej našla jo bom, ko se s Kiano vrneva iz Fin-Hollena. si je rekla in nadaljevala pot.

Hodili sta že dolgo časa, a pokrajia je ostajala enako pusta. Spuščal se je mrak in Luhien je že precej skrbelo, kje bosta prenočili. Vedela je namreč, da so noči v puščavah hladne in vedela je tudi, da do noči ne bosta prispeli na cilj. Nemrino se je ozirala naokoli in si vroče želela, da bi opazila kakšen skalnat previs, kamor bi se lahko zatekli čez noč. A opazila ni niti najmanjše skalice, nasprotno, puščava je postajala vse bolj prazna in dolgočasna.

Ravno ko je Luthien želela Kiani izraziti svoje skrbi, ji je Kiana ponudila, da bi skupaj jahali na Lassu. Luthien je ponudbo z največjim veseljem sprejela in kmalu sta v mirnem drncu potovali skozi puščavo. Sonce je že zahajalo in nebo se obarvalo rdeče. Postajalo je vse bolj in bolj mrzlo in Luthien se je že precej bala, kako bosta oreživeli noč. Kiano je prijela za ramo in jo narahlo stresla. »Vstaviti se morava!« ji je zavpila na uho in Kiana je počasi vstavila konja. Luthien je takoj skočila dol in se sprehodila nekaj metrov nazaj, kjer jima je z zložnim korakom sledila mala Lalaith. Luthien ji je ljubeče pogladila ušesa in ji odstranila žvale. »Dovolj si se utrudila za danes!« ji je rekla in bila res vesela, da so se končno vstavili.

Bila je že skoraj tema, ko je Luthien predlagala Kiani, naj si najdeta zavetje za čez noč. »Počakaj prosim tu s konjema. Jaz se nameravam razgledati in poiskati prenočišče!« ji je rekla in se s težkim srcem odpravila s ceste. Še prej pa je Kiano prosila naj prižge svetilko, da se bo vedela kam vrniti. Hodila je in hodila, jnene noge pa so postajale vse bolj težke in veke so ji kar same lezle skupaj. A vedela je, da ne sme odnehati, saj jo Kiana čaka in pričakuje, da bo našla zavetje.
Luthien se je obrnila in z očmi ošinila lučko, ki jo je prižgala Kiana. Kaže mi pot! Je pomislila in ugotovila, da se približuje velikanski skali. Močno si je zaželela, da je tu možno prenočiti in da se bosta s Kiano končno lahko odpočili. Skoraj stekla je proti skali in se sprehodila okoli nje. Ker je bilo še vedno malo svetlobe in tudi polna luna se je že dvigala, je na zadnjem delu skale opazila črno liso. Ko pa se je lisi približala, je ugotovila, da je to vhod v jamo. Kljub temi je vstopila in se tipaje razgledala po jami. Jama je bila prostorna in široka. Imela je le malo prenizek strop, ampak Luthien je bila prepričana, da jima to ne bo povzročalo težav. Vesela in z lahkim srcem je stopila nazaj na pesek in skoraj stekla proti luči Kianine svetilke, za katero se ji je zdelo, da sveti tako lepo, kot še nikdar.

Ko je Luthien prispela do Kiane, je ona sedela na nizkem kamnu in v roki držala malho z vodo. Luthien jo je nasmejano pocuknila za lase in vzkliknila: »Našla sem votlino, kjer bova prenočili!« Pograbila je Kianino roko in jo potegnila kvišku. »Pridi! Takoj se morava odpraviti, ker bova morali v nasprotnem primeru prenočiti tu, ob cesti. In kaj veš kaj se nama tu lahko zgodi!« V roke je prijela Kiano svetilko in povodec, na katerega je bila privezana Lalaith. »Saj bo kmalu konec.« ji je tolažeče rekla in zarila obraz v njeno mehko, v temi svetlikajočo se dlako. Nato jo je povedla po svojim stopinjah, ki so se jasno videle v temi in odsevale od rumenkastega puščavskega peska. Pot se ji je zdela mnogo daljša kot prej in komaj je čakala, da s Kiano končno prispeta do jame. Po nekaj dolgih minutah hoje je Luthien končno zagledala skalo, kjer je bila votlina. Prijateljico je povedla proti vhodu in ji z roko nakazala naj vstopi. Kiana je vstopila in Luthien je Lalaith odstranila še ostalo breme in ga ponesla v votlino. Ko se je vrnila ven, je Lalaith naročila, naj ostane v bližini votline in si poišče nekaj trave. Ker je vedela, da jo je Lalaith razumela, se je vrnila v votlino, kjer se je Kiana že pripravljala na počitek. Luthien si je poiskala najbolj raven del tal votline in tam razprostrla vse svoje obleke. Nato je sedla na to zasilno posteljo in iz malhe potegnila čutaro z vodo. Z zanosom je pila in pila, nato pa si je postregla še s kruhom, ki pa je bila žal že precej posušen. Ko je pojedla svoj skromen obrok, se je ulegla na obleke in se pokrila s plaščem. Obrnila se je proti Kiani in ji zaupljivo šepnila: »Kiana, mislim, da bova kmalu prišli na cilj. In vedno bova ostali prijateljici!« Nato se je obrnila in zaspala.

Sanjala je, da sta s Kiano hodili po žgoči puščavi in umirali od žeje. Sanje so se ji zdele tako resnične, da je začela hropsti in kašljati, čutila je suh jezik na nebu svojih ust. »Pomagaj Kiana! Vode!« je vzkliknila. Ob zvenu svojih besed se je takoj zbudila in odprla oči. V votlini je bila trda tema in Luthien je le megleno videla obris Kianinega telesa. Slišala pa je njeno umirjeno dihanje. Ob ugotovitvi, da so bile to le sanje je zaprla oči in spet zaspala.

Zbudilo jo je Lalaithino prhanje in grebenje s kopiti. Planila je pokonci in ugotovila, da je že zdavnaj jutro. Pretegnila se je in si oblekla plašč, s katerim je bila pokrita ponoči. Zehaje je stopila ven, v puščavo, kjer je bilo sonce že precej visoko na nebu. Lalaith jo je smejoče opazovala in Luthien je stekla proti njej. Pobožala jo je med ušesi in jo tesno objela. »Oh , Lalaith. Saj bomo kmalu prispeli!« ji je zašepetala in jo še enkrat pogladila po mehki srebrnkasti dlaki.

Nato pa je poiskala Kiano in vzkliknila: »Dobro jutro! Čeprav je že skoraj dan. In mislim, da bova danes prispeli do tistega jezera, in morda bova že jutri v Fin-Hollenu!« Nsmehnila se je in se v srcu veselila, da bosta končno prispeli na težko zalužen cilj.

Belree je tiho pešačila po cesti. Padal je mrak in v daljavi je že videla vzpetino, na kateri je stal Min-Rimmon. Odločila se je, da si bo priskrbela nekaj orožja, nato pa se je nameravala vrniti v Beleriand. Čez nekaj časa se prispela do mestnih vrat i stražarji so jo po nekaj sumničavih pogledih spustili v temnostransko mesto…

Počasi in z občutkom je Luthien stopala ob svoji umirjeni kobili (oziroma poniju ženskea spola) proti domu. Min-Rimmon je bil daleč in njen cilje - Beleriand, še dlje. Na poti k Skrivenčen hrastu, gostilni, kjer je bila poslana na to nalogo, se ni nameravala ustavljati doma, niti v katerem koli drugem mestu. Imela je lok, imela je puščice in veliko, veliko dragocenih kamnov. Vse obcestne tržnice v bližini mest so ji bile odprte. Vendar se ni nameravala zadrževati v bližini ljudi, tovorila je namreč kar precejšen zaklad in neznanec, ki jo je poslal v škratjo prestolnico gotovo ne bi bil zadovoljen, če bi ji po poti zmanjkal kateri koli del škratjega zlata.
Po poti sicer ni hitela, gnala pa jo je želja, da se bo končno znašla v svoji kmečki hiši v domačem mestu. Min-Rimmon ji je bil pri srcu. Nobenih pretirano vernih ljudi, nobenih strogih patrulj in urejeno snažnih vojakov, le domača umazanija, kričanje in nered.
Prav lahko je verjela, da to mesto ni bilo ravno priljubljeno postajališče prijaznih popotnikov in visokorodnih dam. Tu so se domače počutili le tatovi in nepoštenjaki, vzgojeni v hrupu tamkajšnjih ozkih in strmih ulic.

Pot po široki cesti, ki je vodila proti človeškim mestom, pa je bila še dolga in dolgočasna.

Ceste so bile prazne. Bakla, ki je na rodovitna tla metala nežno oranžno svetlobo je počasi ugašala. V daljavi je počasi iz gozdne jase hodil škrat, nizke rasti, katerega brada je bila že zdaj tako dolga, da mu je skoraj segela do kolen. Velik ščit, ki ga jenosil na hrbtu je veselo cingljal ob ročaj sekire, ki je bila prav tako pripeta na njegov pas. Bakla je popolnoma ugasnila. Degor je stal na križišču ter v temi strmel v leseno tablo, ki je označevala smerokaz proti človeškim mestom. Mrko je z očmi očrhnil že vso obrabljeno baklo, ki je skoraj da razpadala v njegovih rokah. Običajni škrati, bi se v tej noči zatekli v kakšno bližnjo jamo ter tam ob bližnjem ognju in njegovi toplini do jutra zadremali. Odvrgel je baklo v zadnjo gozdno jaso ter se odpravil na pot. Gozdne jase so sedaj popolnoma izginile, v daljavi je bilo slišati samo ostro vijuganje in zavijanje vetra. Pred svojim odhodom je svojo prvo čutaro napolnil z vodo. Čutara je bila izdelana iz živalske kože ter močno prepredena z vrvjo. Njegova druga čutara je bila veliko manjša. V svetli mesečini je oddajala skrivnosten lesket temno modre svetlobe. Bila je izdelana iz škratovske kovine, dobili pa so jo samo vojaki. Dolgo je ni uporabljal, saj se svojih bojev na bojišču ni hotel spominjati. V njej bi moral nositi vodo, kakor je tudi sam nekaj noči preden je odšel iz tiste taverne ter globokega pogovora s svojim edinim tovarišem škratom, zapovedal da alkohol ni bila rešitev njegovih težav. Seveda je lažje lagal svojemu tovarišu, če tega ni rabil pogledati v oči. V manjši kovinski čutari je tiho pljuskalo škratje domače izdelano žganje. Za navadne ljudi je bilo to žganje zelo močno ali skoraj da premočno. Točilo se je samo v zelo majhnih količinah in je služilo predvsem za 'začinjenje' pijač. Degor se je ozrl okrog sebe, gozdove je pustil že davno za sabo. Obkrožala ga je skoraj vidna puščava. Nikjer ni bilo ne grmovja ničesar, samo kamenje in pesek. Vso to okolje je povzorčalo tudi sušo v njegovem grlu. Segel je po čutari iz živalje kože ter napravil majhen požirek, ki je takoj pogasil žejo. Med hojo jo je nato počasi zaprl ter nato hladno segel po čutari, ki je s svojo skrivnostno kovino hladila njegova prsa. Napravil je majhen požirek. Ostra tekočina je kot ogenj stekla po njegovem grlu, tako da je bil prisiljen rahlo zakašljati. Prebudilo ga je ter mu dalo še več energije, svoje mračne spomine pobijanja svetlostrancev pa je lahko mirno potisnil v ozadje svoje zavesti. Vanj je zapihal mrzel veter, ki se je vil skozi to pusto pokrajino. Svojo razmršeno brado je spletel v majhen vozel ter tako stopil na križišče, ki je bilo označeno s smerokazom Lossarnach.

((prišel od tukaj))

V noči, ko je večina bitij uživala svoj prislužen spanec, se je od Ephel Duatha poslavljala tih podoba škrata. Na kozi, ki je pogumno kakor, da bi šlo za največji bojni pohod, je odhajal stran iz rodnega mesta, ki mu je bil tako zelo drag. V daljavi je zasovikala sova a vendar melodija ptice ni iz misli predramila odhajajočega popotnika. V glavi, zavarovani z čelado in pokriti zavoljo toplote s kapuco rjavkastega plašča, se je obnavljal pogovor, ki se je pripetil še nedavno tega.
"Gospod, prosil bi vas za dovoljenje za odhod."
"Odhod? V teh časih, ko potrebujemo vsakega sposobnega škrata?"
"Da, gospod. Želim si vzeti nekaj časa zase, da si zbistrim glavo. Prav tako pa ne bi škodilo, če bi poizvedeli kakšno je stanje kaj v drugih kraljestvih."
"Tvoje besede teoretično držijo vendar te vseeno ne bi raje pošiljal stran."
"Mislim, da vam z preobremenjenimi mislimi ne bom ravno kaj veliko v pomoč."
"Dobro, naj ti bo. Vendar bodi odsoten predolgo. Vsakogar, ki je sposoben držati orožje in orodje, potrebujemo v teh časih."
"Hvala, gospod."
Pot je sprva vodila po travniku, ki je izpadel zaradi objema črnine kakor pusta pokrajina, brez kančka življenja. Vendar pa so bilke sčasoma nadomestila debla, ki so se kakor starodavni varuhi dvigovala proti nebi ter razpostrirala svoje lesene dlani na vse strani. Streha, ki je skrila nebesni obok pred pogledom, je še povečala temo, ki je vladala naokrog. Ker pa niti tema ni večna se je nežna svetloba zvezd, ki jih je pasla bleda luna, kaj kmalu spet vrnila ter pozdravila Tronirja. Čutare vode, ki bo sile pripete na sedlo, so nežno dopolnjevale zvoke okoliške narave. Pot se je počasi pričenjala razširati dokler se ni pred popotnikom pojavilo križišče. Ena smer je vodila v Fin-Hollen in druga proti morju, kjer je bil tudi zastavljen cilj. Odločitev tako ni bila pretežka. Kopita so ponovno potlačila pesek, ki je kraljeval na cesti in dvojica se je premaknila proti pusti pokrajini, ki se je raztezala v daljavi.
Tamkaj nekje v daljavi je vojskovodjo čakala odločitev, skorajda težja od vseh bojnih preizkušenj, ki so odločale o življenju vojakov. Ponovno srečanje z družino ali nadaljevanje poti.

((odšel semkaj))