Arova hiša

Klop leži ob cesti. Zraven nje je grm, nedaleč stran pa tudi drevo, ki ponuja zavetje ob slabšem vremenu. Aro se je vsedel na klop in se odpočil. Vsaj klop imam, kjer bom lahko prespal, je grenko pomislil. Ampak saj bom kmalu imel dosti materiala, da si postavim kolibo. Ali pa hišico na tem drevesu. Bom še o tem temeljito razmislil. Bolj udobno se je namestil na klopci in zaspal, čeprav je bilo sredi dneva. A vendar se je kmalu zbudil iz neznanega razloga. Sanjal je o meču. Spomnil se je, da je neoborožen, zato je hitro segel po mošnji z denarjem. Preštel je 7000 zlatnikov. Za navaden meč bo najbrž dovolj. Hitro se je vstal in se napotil proti orožarni.

Aro se je vrnil nazaj na razmajano klopco. Sedel je in opazoval, kako sonce tone za daljnimi hribi. Ker še ni bil zaspan je vstal in se sprehodil okoli svojega bivališča. Sklenil je, da bo trenutno ležišče zamenjal za hišico na drevesu. Že si je v mislih oblikoval, kako bo hišica zgledala, ko ga je pregnala misel, da nima materiala. Takoj se je hotel odpraviti v gozd, vendar je bila svetloba šibka. Malce nesrečen je legel na klop in stegnil roke proti nebu. "Lucis," je izrekel in majhna krogla svetloba se je izoblikovala nad njim, a je hipoma ugasnila. Z nasmehom na obrazu je zaprl oči.
Naslednje jutro so ga prebudili močni sončni žarki. Vesel je bil, da ne dežuje, zato je vstal, nekaj malega pojedel in se z odločnimi koraki napotil proti cesti za Lossarnach.

Aro je z vsem veseljem, kar ga je premogel brcnil v klop in delček se je odlomil od nje. Naredil je nekaj korakov in skočil na drevo. Plezanje mu je bilo vedno všeč in zdaj so se mu izpolnile sanje. Pričel je z gradnjo in po dobrih dveh urah je bilo drevo okrašeno z prelepo hiško. Za vse obiskovalce je še zgradil stopnice, ki so vodile iz hiške do tal. Odkhral se je in pričel z govorjenjem. "Drage dame in dragi gospodje. Dobrodošli v Arovem dvorcu na drevesu. Ta hiška vam ponuja odlično zavetje. Zakaj bi se odločili ravno za njo? Ker je to največja in najbolj luksuzna hiša, kar jih je videlo vaše oko. Če se želite odpočiti lahko preprosto ležete na tla in zaprete oči. Če želite hrano, sedete na stol in kmalu boste siti kot volk. A vendar nič ni zastonj. En dan bivanja v hiški stane 250 zlatnikov. Zato dobro premislite in se vidimo naslednjič." z bedastim nasmehom na obrazu se je vrgel na tla in užival v udobju.

Minilo je že nekaj ur odkar je bil buden. Pri nekem vilinu je dobil nalogo in ves srečen je bil, da bo že drugič v svojem življenju prispel v Lossarnach. Zato je pripravil vse kar je imel, vzel nekaj za pot zob in se odpravil proti poti za Lossarnach.

Aro je po nekaj korakih že prišel do svojega domovanja. Bil je blažen, saj je prvič v življenju naredil nekaj res koristnega in odločil se je, da bo nemudoma prišel z gradnjo hiše. Resda je sonce že začelo počasi zahajati, toda odločen je bil, da bo že danes dokončal svoj cilj. Počasi je prinesel vse, kar je potreboval in začel z gradnjo. En tram tu, drug tam in čez nekaj časa je imel dokončano že skoraj polovico hiše. A tudi sonce je vztrajno nadaljevalo svojo pot navzdol in Aro se je kmalu znašel v temi. Spomnil se je na urok, ki ga je neke noči izvedel in sklenil je, da bo poskusil tudi tokrat. "Lucis," je zašepetal in iz niča se je izoblikovala velika svetleča se krogla, ki je mirno lebdela nad Arom in mu dajala kar velik krog svetlobe. S potovanjem v Lossarnach je pridobil kar nekaj izkušenj in na to je bil ponosen. A znašel se je pred dilemo. Ni se mogel odločiti, ali naj stari hrast, na katerem se je še kar nahajala hiška podere, ali ga naj pusti kot zavetje. Spomnil se je na vse deževne dni, ki jih je na svoji klopci preživel pod tem hrastom in sklenil je, da bo stara hiška na drevesu del nove hiše.
Luna je ponosno sijala, ko je Aro dokončal svoj posel. Zdaj se je na mestu, kjer je bila prej samo trava, bohotila prijetna hiša, ki ni bila prevelika, pa tudi majhna ne. Kot opazovalni stolp je služila hiška na drevesu. V novo hišo je prinesel tudi veliko pohištva in zdaj se je zadovoljen zleknil na posteljo. V omaro je skrbno spravil mošnjo z denarjem, ko mu je na misel padla ideja. Mrzlično se je lotil preštevanja denarja in naštel je kar 11.900 zlatnikov. Meč, ki trenutno zadovoljuje moje standarde imam. Toda srčno si želim konja. Če ga spomin ni varal, je potreboval še 2100 zlatnikov, za ponosnega, čistokrvnega črnega žrebca. Odločil se je, da bo kolikor hitro bo mogel nabral toliko denarja in kmalu bo za hrast privezan lep konj. S to prijetno mislijo je utonil v spanec.

Čez nekaj dni so ga prebudili glasni vzkliki. Ves omotičen je pogledal skozi okno in opazil gručo ljudi, ki se je zbrala okoli nekega mladeniča. Aro je stopil na cesto in ujel le delčke pogovora. "Prijave ... Zastonj pivo ... Skrivenčeni hrast v Beleriandu ..." Tuhtal je in tuhtal in ko je že hotel vprašati skupinico o čem govorijo, je opazil, da so naenkrat izginili neznano kam. Obrnil se je in stopil nazaj v hišo, ko mu je končno prikapljalo. Festival v Beleriandu! Tega vsekakor ne mislim zamuditi. Široko se je nasmehnil, nato pa mrzlično brskal po sobi ter končno našel mošnjo z denarjem. Vzel je 500 zlatnikov, nato pa se podal proti cesti. Če ga spomin ni varal, še nikoli ni bil v Beleriandu in festival je ravno pravšnja priložnost za obisk tega mesta. Po nekaj minutnem iskanju je končno ugledal cesto, ki je vodila proti njegovemu cilju.