Reka Lithlad

Abella je iz mesta vseh ras prispela v podeželje, ki je že dišalo po vilinih. Vstavila se je in zadihala svež zrak. Njena pljuča so se napolnila z čistim zrakom. Ko se je nadihala se je obrnila in si ogledovala okolico. Razširila je roke in se vesela vlegla na tla ob mogočni reki. Želela si je okusiti reko, zato se je splazila do vode in si obraz pomočila vanjo. Njene oči so postale eno z vodo, modra barva se je razlila po celem njenem telesu. Voda je bila tako osvežujoča, da se je kar cela potopila vanjo. Ob obrobju reke je plavala in ogledovala okolico. Ležala je na hrbtu in gledala v nebo. Počutila se je kot eno z vodo. Na nebu je videla oblake, ki so jo po oblikah spominjali na otroke ki se lovijo. Ob tej misli pa so misli preskočile na njeno družino. Še vedno je ni prebolela. Kako pa bo tako mlada čarovnica zlahka prebolela izgubo celotne družine oz. celotnega plemena? Res da je ni nihče razumel že od domačih, ampak bljižni so le prijatelji. Oblaki so se odmaknili in majhna solzica je kapnila v vodo. Kot bi rahlo deževalo je pljusknila njena grenka solza v sladko reko. Abella je odplavala na obrežje in se vsedla. Ogrnila se je z vmazanim plaščom in čakala da bo posijalo sonce, da se bo ogrela. Vlegla se je v travo, da je nebi nihče opazil, in opazovala prelepo modro nebo, ter poslušala šumenje reke.

Ni se zavedala da je nekje na sredini, ko je gledala v nebo zaspala. Zbudila se je in že je bila tema. ''Kaj pa sedaj? V temi vendar ne moram nadaljevati,'' si je mislila Abella. Sonce je že zahajalo za gozdom in reka je bila že repo razsvetljena. Gledala je sonce in se spomnila na fanta, pred katerim se je tako osmešila. Rahel nasmešek se ji je pokazal na ustnicah, vendar tega je bila prav vesela. Odločila se je da ne bo več tako zatežena in da bo nekaj naredila in se bo smejala. Abella je še zadnič skočila v vodo, se umila in ko je prišla iz vode, si je stresla vodo iz las. Sonce ki je komaj še sijalo je razsvetljilo njene kodre. Oblekla si je plašč in počasi začela delati korake. Ko je prišla kakšena dva metra od reke se jagotovo pa upa da bo to vilinsko mesto, ali kaj podobnega, obdano z dobrimi bitji. Stopala je po temni potki skozi gozd in strmela v nebo. Seveda se je spet spotaknila ob vejo in pristala na tleh. Najraje bi se vdrla v zemljo, ampak upala je da jo nihče ni videl, saj ji je zelo nerodno, si bodo mislili, kako nerodno dekle je to. A vendar se je pobrala, obrisala zemljo iz telesa in odkorakala naprej. Prispela je do malo bolj odprtega kraja v gozdu, z nekaj manj drevesi in se vsedla pod največje in najdebelejše drevo. Naslonila se je in poskušala zaspati. Zazrla se je v nebo, se šeenkrat spomnila fanta ki jo je pobral in si želela da bi biu spet tukaj. Z lepimi mislimi je zaspala ob drevesu, kjer je upala, da je nihče ne bo opazil.

Ko se je naslednje jutro zbudila je sonce posijalo skozi krošnje dreves. Reka se je lesketala, vrabčki so peli svoje pesmi in vse je zgledalo kot v najlepšem redu. Vstala je in počasi hodila do reke, kjer si je umila obraz, pa čeprav je bila voda mrzla. Ko se je nekako zbudila, je nadaljevala svojo pot naprej. Ob reki je hodila naprej, in ni se videlo ne konca ne kraja, ko je prišla do malce temnejšega gozda. Zdelo se ji je da bo to napačna pot, in se je obrnila. Upala je, da je nihče ne bo videl ker je zgledala kot zelo preplašeno dekle, ki neve kaj bi naredila in se je zgubila. Odšla je nazaj po poti kjer je prišla, skozi gozdič pa nazaj do kamnite ceste, kjer je že nekako vedela kje je.

((prišel od skupaj s preostalo skupino, ki potuje na sever))

Uou! Neverjetno! Kakor na ukaz so se očitno premaknili, da se je nekaj stopenj premaknil višje tudi škratov ego. Ha! Ko jaz nekaj rečem tako je in pika! Toda kaj, ko je bilo njegovega ponosa, ki je zasijal močneje kakor sonce v poletni vročini, kaj hitro konec. Spet so stali kakor gruča majhnih otrok, ki čaka na navodila svojega vzgojitelja. In kaj kmalu so navodia tega »vzgojitelja« tudi prišla. Dober glas seže v deveto glas. In ta ma že dober glas, če se ga tako zelo sliši. Ker čez vilinkin hrbet pač ni mogel videti skorajda nič mu ni preostalo drugega kakor, da se skobaca na realna tla ter si vso zadevščino pobližje pogleda. Rečeno, storjeno. Ali pa če uporablja magija. Potlej se ga lahko tudi sliši v deveto glas četudi nima dobrega glasa. Neroden, kakor je pač lahko Tronir, mu je (spet) uspelo skorajda spraviti Luciane vključno s konjem na tla. Vendare pa je na koncu, na srečo, bil le mali bojevnik tisti, ki je uspešno pristal na tleh.
Vzravnano, kakor se pač škrat lahko glede na svojo velikost, je osebek v težkem oklepu s sekiro za pasom in ščitom na hrbtu pričel manevrirati med vsemi kopitarji. Nič meni, kaj šele kaj tebi, je stopil do tekočega problema in se zamišljeno med glajenjem brade zazrl vanj. "No ja, morda pa bi šlo." je momljal samemu sebi ne meneš se za morebitne poslušalce, kaj šele gledalce, ki so si pač najverjetne že mislili svoje. Pha, koga pa brigajo oni! Obrnil se je tako nazaj k preostali druščini in ako bi v tem primeru imel na sebi naramnice bi si prste zakataknil za njih ter pričel resnega obraza razlagati svojo idejo. "Lahko bi preprosto poskušali s temi vašimi konji prebroditi reko. Prej bi seveda s palico preizkusili globino. Lahko pa bi ..." Za trenutek je postal in se sprehodil po obraizh navzočih. V večini so bili to mili izrazi vilinov, sem ter tja se je našel tudi predstavnik kakšne druge rase. Toda škrata ni bilo nobenega drugega mogoče najti. Spreletela ga je misel, da je tako zelo osamljen kljub dobri družbi ter da ga nihče ne bo mogel nikoli razumeti tako dobro kakor bi ga lahko kakšen izmed njegovi malih sodrugov. Vendar je takšne misli hitro odgnal stran in nadaljeval začeto. "... Lahko pa bi vi vilini, ki vas je kar nekaj, z to vašo magijo toliko umirili reko ali naredili kakšen prehod čez, po vodi ali skozi njo, ko bi jo morda razprli kakor dlani, da bi prišli čez. Če namreč prav razumem vi črpate svojo moč iz dreves in teh je naokrog več kakor dovolj." Bah, nikakor mu ni bilo všeč, da je moral toliko povedati toda, če je bil to način za izhod iz objema teh krošenj potlej je pač moralo biti tako.

[ prihajam s skupino od TUKAJ. ]

Prav zanimivo je bilo poslušati čarovnika. Dajal je občutek, kakor da pozna sever bolje od svojega lastnega žepa. Kar se je Ull zdelo sijajno, saj sama severa ni poznala niti ped njegove dežele. Pokimala mu je, češ da mu verjame na besedo. Po svoje je bilo tudi logično vse skupaj. Sneg in ležanje na njem je res najmanj kar jih lahko doleti. Pa je kdo pomislil na stvore, ki jih lahko napadejo? Mogoče jih bodo napadli celo bodoči zavezniki in oni tega ne bodo vedeli. In zavezništvo bo šlo po gobe.. "Slišati je kakor da poznate sever. Ste že bili tam?" je povprašala in odmislila misel na nevarnosti. Zavedala se jih je. Mogoče res ne vseh, a nekaj prav gotovo. Prav tako se je zavedala tudi vsemogočih preprek na poti do severa. In ena se pravkar približuje.
Pustila je Framlinga z novo čarovnico (vsaj predvidevala je, da je), ki je na pogled bila videti ljubka. Fëanor, ki je bil večino časa tiho, razen pozdrava z njo, je naenkrat pospešil. Četa se je kaj kmalu znaša pred svetlikajočo se reko, ki je mirno tekla pred njimi. Pozvani so bili za ideje o prečkanju reke, ker mostu ni bilo. Ena možnost je bila, da zabredejo v reko s konji, druga da najdejo nekje v vzdolž reke, ne preveč stran podrto drevo upajoč, da je dovolj stabilno za prečkanje. Idejo i prečkanju s konji je že izjavil škrat. Vzel ji je z jezika, vendar je ni motilo. Pokimala je, kakor da se strinja s to idejo.. Dokler ni izrekel druge. Presunilo jo je. Ni vedela točno zakaj, mogoče zaradi tega ker sama tega ni nikoli počela in ni imela namena početi. Upala je, da bo struga dovolj plitka, da jo bojo lahko prečkali s konji. "Lahko bi poslali nekaj oseb po vzdolž reke in pregledali, če je kje podrt kakšen hlod. Seveda ne predaleč, ker ni smiselno." je še ona izrekla nekaj in upala da jo bo vsaj kdo uslišal. Glede vilinske moči ni rekla prav ničesar. Ni se počutila vodjo ali nekdo, ki bi za to odgovarjal. Vendar če se bo večina vilinov odločila za, bo tudi ona pripomogla k temu.

Tronir se je (nerodno) skobacal iz konja, za njim pa je skočila tudi Luciane in opazovala reko. Okoli nje je bilo veliko dreves in za prečkanje reke se ji je porodilo ogromno idej. Nekaj časa si je vzela nato pa za začetek ovrgla vse ideje, ki so jih do zdaj navedli, saj so se ji zdele neizvedljive:"Ideja, da vilini 'pricompramo' most čez reko je sicer zanimiva ampak bi bili potem vilini verjetno nekoliko izčrpani in mislim da večina prisotnih vilinov, med katere štejem tudi jaz, tega še ni počela in nismo prepričani, kako to storiti ter če to sploh zmoremo, zato bi potrebovali postanek. Ne vem pa, če lahko to počnejo čarovniki, zato čarovnika, na dan z besedo! Prebroditi reko s konji bi vzelo energijo konjem in spet bi potrebovali postanek. Da bi iskali hlod pa, lahko da bi imeli srečo, in bi hitro našli hlod, lahko pa, da ne bi našli primernega hloda in spet smo na začetku, samo da bi spet porabili veliko časa. Lahko bi plavali..." Ustavila se je in pogledala Tronirja ter čarovnika in hitro zmajala z glavo. "Ne, odpade. Kolikor vem ima reka nekje daleč tudi most, ampak nisem prepričana kje in tudi to bi lahko vzelo čas." Stopila je k Tronirju, ki je opazoval reko in ga pogledala:"Kaj praviš prijatelj? Če se reka po toku navzdol zoža bi jo morda konji prebrodili z manjšimi napori. Večina rek se sicer zoža, ampak ne vemo natančno kje." Pogledala je proti tlom in pod nogami opazila sneg. Prijela ga je nekaj in ustvarila kepo. Skoraj jo je že vrgla v škrata zraven sebe, ko se je spomnila, da je pretirano navezan na svojo brado. Vrgla jo je iz ene roke na drugo, nato pa se je spomnila. Sneg in led. Voda zamrzne. Če bi torej našli del, kjer je reka ožja ali zelo plitka, obstaja velika možnost, da je reka zamrznjena. Tam bi jo konji prečkali brez težav. Naudušeno se je nasmehnila. "Reka se ali zoža, ali pa postane plitkejša. In ker je vode manj hitreje zamrzne. Tukaj sicer ni zamrznjena, velika verjetnost pa je, da je na plitkem ali ozkem delu zaledenela in tam bi jo konji veliko lažje prečkali! Res pa je, da je pomankljivost enaka kot pri iskanju hloda." Vedela je, da ima tudi njen načrt veliko pomankljivosti, kot najpogostejša pomankljivost ostalih, čas. Ozrla se je proti ostalim, da sliši še ostale predloge.

[prav uživala sem ko sem ovrgla vse teorije ]

"Torej Framling. Jaz sem Immer," je rekla ko se ji je starec (zdaj je sicer že vedela njegovo ime) predstavil. Poslušala ga je ter zraven opazovala okolico, kar pa ne pomeni, da si v spomin ni vtisnila niti ene njegove besede. Sedaj se je bolje kot kdaj koli prej zavedala kako nevedna je ter samo odkimala je na njegovo vprašanje o učitelju. "To si bom zapomnila. In ne, že vse življenje se učim sama, to pa mi, kot ste najbrž že opazili, ne gre ravno najbolje od rok. Seveda bi bila vesela vsakega človeka, ki mi lahko pomaga pri napredovanju." je rekla in bila je popolnoma iskrena. V tem času je tudi sama že zaslišala žuborenje potoka ter ga po nekaj minutah. Tudi ptičje pteje je skoraj ponehalo, a to ni bila njena skrb. Mrmraje se je zahvalila Framlingu za nekaj besed o zdravilni magiji ter zeliščih, a vse bolj jo je zanimal njegov naslednji stavek: "Naš edini up so severne dežele. Vse drugo je zdaj postransko" Popolnoma se je strinjala z njim, a samo okvirno si je lahko predstavljala kaj bi jih lahko čakalo na severu. Mraz, sneg in led je pričakovala, to je bilo konec koncev značilno tudi za ta letni čas ki je sedaj potekal, zimo. A ni si mogla misliti kakšna bitja bodo tam prežala nanj, ali se bodo lahko upirali? Videla je da je izguba vsakega svetlostranca velika izguba, nenadomestljiva. Tudi to je bil eden od razlogov da se pridruži skupinici, potrebovali so vsako možno ali ponujeno pomoč, zdelo se ji je vredno tvegati. Pravzaprav se je v tako močni skupini počutila varno, a sama še zdaleč ni bila močna: ali pa vsaj sama sebe ni videla v taki luči. Pokimala je Fralmingu, pa čeprav je ta ni videl, ter skočila s konjevega hrbta. "Da, naše edino upanje. Ampak to edino upanje je trenutno za tem potokom in mislim da bi ga bilo pametno čimprej prečkati," ko je to povedala, je dvignila pogled ter se mu nasmehnila. "Pa še enkrat hvala. hoja mi nikoli ni bila ravno pri srcu." Pobožala je Fidelisa ter stopila korak naprej, do nekaj vilinov ter škrata ki so se pogovarjali. Ujela je nekaj zadnjih predlogov in zdelo se ji je da je slišala dovolj. Več kot očitno so od nje nekaj pričakovali in upala je da bo to zmogla, karkoli je že bilo. Luthienin predlog se ji je zdel za zdaj najboljši, pa vseeno ne popoln. Le s težavo se je umešala v pogovor. "Iskanje, kje se gladina vode zniža ali pa se struga zoža je malo preveč odvisno od sreče, se vam ne zdi? Po mojem bi lahko vilini umirili reko." je rekla in pogledala vilinko, ki je prej predlagala isto, "Ko bi bila mirna, bi jo jaz in Framling lahko zaledenila," (to je bila ena precej redkih oblik čarovništva ki ga je Immer že obvladala- obvladovanje vode) "a pravzaprav ničesar ne morem garantirati. Led bi bil vseeno dokaj tanek ter pod težo konj bi se lahko vdrl. Več možnosti za uspeh seveda imamo, če reko prečkamo eden po eden, v primeru da se led vmes prelomi ga še vedno lahko obnovimo." Vedela je da njen predlog ni bil nevem kaj dober, a vsaj poskusila je. Gotovo je obstajala boljša rešitev. Prekrižala je roke na prsih, a ne z namenom da bi izgledala bolj stroga. Poslušala je žuborenje reke, ki pa se ji v tem trenutku ni zdelo preveč lepo: rekla je bila ovira, ko so jo morali premagati, pa na kakeršen koli način že. Spet se je zatopila v misli v iskanju boljše rešitve, hkrati pa je bila pripravljena spet vskočiti v pogovor. A zdelo se ji je, da bodo drugi udeleženci v skupini dobili še boljše predloge ali izboljšali njenega.

Prisluhnil je zanimivim teorijam o prečkanju potoka, ki so jih drug za drugim navrgli Tronir, Ull in še ena vilinka. Najbolj razumno je zvenela zadnja vilinka, medtem ko bi imel na Tronirjevo magijo kaj za pripomniti. Vilini so resnično posedovali svojevrstne moči, vsekakor primerljive z čarovniško magijo, a vendar ni šlo za dve povsem isti stvari. Kdor se je vsaj malo spoznal na te zadeve je vedel, da lahko čarovniki vplivajo na materijo in jo spreminjajo po svoji volji. Vilini so bili po drugi strani bolj povezani z naravo, lahko so se obrnili nanjo in se poslužili njenih moči, ki pa navzven niso delovale tako opazno kakor čaranje. V trenutni situaciji je vse kazalo, da bo moral Framling prevzeti dejanja in druščini omogočiti prehod čez Lithlad. Ideja o iskanju podrtega hloda oziroma ožjega rečnega toka je zvenela prijetnejše, še zlasti zato, ker starec ni želel magije trošiti po nepotrebnem, a v tem primeru bi se najverjetneje zamudili preveč časa. "Kolikor poznam to reko" se je odzval čarovnik "bi morali prehoditi še precej milj proti severozahodu, da bi dosegli ožjo rečno strugo. Že pred Elwejem se njena struga upočasni in razširi, tako da bi morali obkrožiti to vilinsko mesto, to pa bi nam vzelo dodaten dan ali dva." Utihnil je in se ozrl po starodavnih drevesih, ki so rastla na rečnih bregovih. To so bili mogočni listavci iz pradavne zgodovine, ki so preživeli že marsikaj in videli dogodke, ki jih človeško oko ni nikdar uzrlo. Če si kjerkoli v Forestu naletel na zdrava in krepka drevesa, je to bilo vsekakor v Arawu, srcu vilinske dežele. Možnost da bi našli mrtvo drevo je bila silno majhna in iskanje bi se znalo zavleči v dneve. Poleg tega je bil rečni breg na marsikaterem mestu precej zarasel in preden bi opazili padlo drevo, bi že dosegli Elwe. "Ideja s padlim hlodom sicer ni slaba, a kolikor poznam sloves teh dreves, se bo naše iskanje izkazalo za jalovo. Mar nas ne obdajajo najtrpežnejša drevesa v Forestu?" Z rahlo namuznjenimi ustnicami se je ozrl po vilinskih spremljevalcih in na koncu obstal na Ull, ki je prva omenila možnost hloda. Starec je splezal z konja in pri tem segel po palici, pritrjeni na Fidelisovo sedlo. Oprt na njo se je približal rečni strugi in si ogledoval srebrne valčke, ki so se poganjali po njeni gladini. Drugače bi moral nekaj časa premišljevati, katera čarovnija bi bila v trenutni situaciji najboljša, a vilinka mu je ponudila odlično idejo. Ker je led zgolj trdna oblika vode, sprememba ne bi smela biti težka. Nekoliko težje je bilo ugotoviti, koliko ledu potrebujejo za varno prečkanje reke, ne da bi se pri tem polomili in zraven zmočili. "Immer ima prav, naša edina rešitev je magija. Reka sicer ni tako deroča kot v zgornjem toku, a vendar prehitra, da bi na njej ustvaril ledeni prehod. Led bi pod težo konj in udarjanjem vode prehitro spokal, vodne kopeli pa si najbrž nihče od nas ne želi. Obstaja pa še ena možnost, ki jo je slikovito predstavil mojster škrat." Framling mu je namenil daljši pogled in se zatem osredotočil na rečno strugo. Rečna bregova nista bila globoka, struga pa se je najbolj spustila v sredinskem delu. Mislim da bi to moralo iti. Čarovnik se je s konico palice dotaknil gladine vode in prečno na strugo rahlo potegnil po njej. Hkrati sta se iz njegovega grla izvili tihi besedi "Aqua tollere." Kar je temu sledilo, je bilo skrajno nenavadno. Ko se je palica dvignila iz vode, se je prečno na rečni tok oblikovala zareza, ki jo je voda obtekala. Zareza se je vse bolj širila in daljšala in sčasoma je sredi reke zazeval prehod na drugo stran. Z obeh strani sta ga obdajala dva ogromna zidova vode, po katerih se je ta pretakala od vrha proti dnu. Prehod je bil širok meter in pol, oba rečna bregova pa sta bila dovolj nizka, da bi ju konji lahko preskočili. "Prehod je ustvarjen, a ko boste potovali skozenj vam vseeno ne bi odsvetoval previdnosti. Vodne kaplje so nepredvidljive in kakšna lahko odskoči od zidu." Framling se je s temi besedami obrnil nazaj proti Fidelisu, zraven katerega je stala Immer. "Dobro razmišljaš in zdaj se bom poslužil tvoje pomoči. Takoj ko zadnji popotnik prispe na drugo stran, poskušaj prehod odstraniti. Spomni se na ustrezne magične besede za vodo in prehod, pa bo šlo." Besede ji je šepnil na uho, zatem pa splezal nazaj na Fidelisa, ki je bil že željan nadaljevati pot. Nenavaden prizor prehoda sredi reke bo konje nedvomno preplašil, a če jih bodo jezdeci uspeli ukrotiti, bodo vsi živi in zdravi prispeli na drugo stran.

Framling je razjahal konja ter stopil do njih. Na obrazu je imel izraz inteligence, kot da mu je že kristalno jasno kaj morajo narediti da bi ukrotili reko ter jo brez problemov prečkali. Njeno sklepanje se je kaj kmalu izkazalo za pravilno, starec je začel razglabljati o možnih rešitvah. Prisluhnila je ter mimogrede pogledovala proti reki, kot da bi pričakovala da se ji bo ob pogledu nanjo utrnila zamisel. Pa kaj še. Nazaj v realnost, Immer, pa bo najbolje za vse. Tiho je sprejemala vse Framlingove zavrnitve predlogov ter popolnoma logične utemeljitve zanje. Sama je pomislila nanje, a bila je raje tiho, da se ne bi zamerila sopotnikom. Pa tudi če so dobro sprejemali kritiko (če bi tako zavrnitev predlogov sploh lahko šteli pod kritike-najbrž ne), Immer je bila Immer, vedno tiha ter nevpadljiva. Še vedno se pravzaprav ni zedinila v misli, ali je to njena dobra ali slaba lastnost, je koristna ali škoduje njenemu slovesu? Z nogo je začela drgniti sneg pod sabo ter kmalu prišla do prsti. Ko se je začelo delati blato je prenehala s svojim nesmiselnim početjem ter v luknjo, ki je nastala, brcnila malo snega. Ko je tako zapravljala čas je pozabila slediti pogovoru ter ko jih je spet pogledala, je ugotovila da so z zamislimi že kar precej napredovali. Framling je stopil do rečne struge ter skoraj zašepetal besede, ki pa jih je Immerino pozorno uho ujelo: "Aqua tollere." Takoj je vedela da gre za urok ter zapomnila ga je. In res se je v vodi kmalu za tem začelo dogajati nekaj, za kar je obstajala le ena razlaga: magija. Ustvaril se je nekakšen vodni poltunel, suh prehod čez reko. Immer ga je opazovala in se nasmehnila, ter že je hotela pohvaliti Framlinga. Že v naslednjem trenutku pa se je zavedala, kako neumno bi potem pravzaprav izpadla... Pohvaliti desetkrat starejšega in iskušnejšega človeka od samega sebe se ji je zdelo dokaj neumno, zato je raje držala jezik za zobmi. Za danes sem izpadla že dovolj neumno, brez potrebe si pa zagotovo ne mislim še poslabšati položaja. Drugi popotniki niso izgledali manj presenečeni od nje, nekateri pa so se vedli kot da ta čarovnika zanje kot da bi ubil muho: z nekaj spretnosti ter sposobnosti se lahko veliko doseže. Starec se je vzravnal ter se spet oprl na palico. Prišel je do Fidelisa, ki ga je Immer ves ta čas božala, na da bi se tega zavedala. Takoj ko se ji je dovolj približal, ji je dal jasno vedeti kaj pričakuje od nje. Ni imela pojma kako naj bi to izvedla, a vseeno je pokimala ter opazovala prvega pogumnega popotnika ki je prečkal reko. Kot je izgledalo ga vodne kapljice, ki so vztrajno močile njegovo opravo ter konja niso motile. Ko je varno prišel na drugo stran, si je Immer oddahnila, pa čeprav ni poznala niti njegovega imena. Drugi popotnik pravzaprav ni bil popotnik, ampak je bila popotnica, Ko je prišla do polovice izsušene rečne struge, se je njen konj vznemiril. Immer je pričakovala težave, pa vendar je po uspešnem prvem prečkanju pridobila zaupanje v kvaliteto rešitve. Od presenečenja je zato stopila korak nazaj, a se je hitro spet spravila k sebi ter začela misliti. Kot bi ji prišepnil glas v njeni glavi, je odprla usta ter zašepetala: "Calmo." Konj se je ob njenih besedah, čeprav je bila skoraj stoodstotna da jih ni slišal, umiril ter počasi nadaljeval pot. Calmo. Kje sem že slišala te besede? Ta... urok? Vem, da sem ga že slišala, preprosto vem... Ga je izgovorila mama, brat? Med njenim razmišljanjem je reko prečkala tudi druga popotnica, Immer pa se je počasi začelo svitati o uroku, ki naj bi ga izvedla na Framlingovo željo... Pogledala je proti starcu in opazila džinko ki se mu je približala. Vedela je da imajo izjemno mogočno magijo, zato se raje ni vsešavala v pogovor ter se je spet zatopila v ogledovanje suhe rečne struge.

Ko so se na ukaz voditelja kolone ustavili pri deroči reki, se je Ethelena zamislila. Kako jo bomo prečkali? Je pomislila. Nekateri so seveda že začeli dajati predloge, celo črnolaska, ki se je malce prejle pridružila njihovi skupini. A vse so očitno opustili in nek čarovnik, ki je črnolaski ponudil mesto na svojem konju, se je zbral in pod reko ustvaril prehod. Elena je segla k Esini zavesti ter se je dotaknila, češ: Si prepričana, da poš lahko prišla spodaj? Je vprašala. Da, mislim... da. Ji je preprosto odgovorila kobila. Upam. Ne bi imela rada poškodovanega konja, je nepremišljeno odgovorila Ethel. Hej, komu praviš konj! Kobila sem! Je bila skrajno užaljena Esennia. Žal mi je, se je nakremžila svetlolaska in se že skušala umakniti, ko so jo roke kobiline zavesti zadržale. Tudi meni. Preveč vskipljiva sem. Ostani. Je Elena zaslišala tolažeč glas. Svojo kobilo je zamišljeno potrepljala po glavi. Ostala bom. Je odgovorila.
Ko se je že nekaj potnikov podalo skozi tunel, se je koloni v sredini približala tudi svetlolaska z Esennio ter se vrinila. Kolona je počasi prečkovala tunel in kmalu je bila na vrsti tudi Ethelena. Nasmehnila se je ter rahlo pritisnila na Esino zavest, ki se je bila še vedno dotikala njene. Es je od razburjenja zarezgetala, nato pa pohitela čez tunel. Z visoko dvignjeno glavo se je postavljala pred drugimi preplašenimi konji. Ethelena Seraphina je zavila z očmi ter se nasmehnila.

Interesantno. Skorajda prisegel bi lahko pri svoji bradi, da mu je ena izmed rib pomežiknila. Toda prekleto, ko pa je tako hitro stran odplavala. Saj vem, da bi lahko napisal, da se je zaustavila in rekla z njim kakšno besedo ali dve toda kaj, ko tako ne gre. Vsakdo dobro namreč ve, da bi jo tok odnesel naprej. Tako je lahko škrat samo namrščenega obraza, z roko med brado oziroma brado med roko, kakor se vzame, zavzeto premišljeval. Mu je ali ni? Vse skupaj je čudno v tem gozdu. je prišel do zaključka. Kar pa je sledilo pa je bilo še bolj čudno. Iznenada se je pred malo postavo pričela voda razpirati, da bi škrata skorajda vrglo na kovinsko rit od oklepa. Kaj za ... Tedaj je šele zapazil znanca, starega čarodeja. Več kot očitno je bilo tako, v povezavi z znanimi dejstvi o pravi identiteti, kdo je glavni osumljenec za podlo dejanje skorajšnega padca na zadnjo plat.
Kakor hitro so se pričenjali prvi popotniki zgrinjati čez jim je bojevnik pogumno sledi. Odstranil je vse dvomljive misli, ki so se kopičile v njemu, zajel sapo in jim sledil. In prišel živ ter zdrav čez. Ker nikjer videl na tej strani svoje sopotnice Luciane se je postavil malo stran, da bi bilo še dovolj prostora za preostale člane druščine in potrpežljivo pričel čakati. Ter sanjariti i pivu. In bojih. In obojem skupaj.

((torej – od jutri pa do pondelka me ne bo tako, da bi svojega škrata prepustil Luciane P: pač gre on zdej z njo in recimo, da gor na sedlu zaspi ... pa ne za vedno, tko zlahka se me ne boste rešili))

S hrbta svojega belega konja je opazoval druščino, ki je počasi prečkala umetno ustvarjen prehod skozi reko, ne da bi z očmi trenil od vodnih kapljic, ki so po stenah vztrajno krožile gor in dol. Njegov naguban obraz je bil zamišljeno resen in za pomenkovanje presenečih sodrugov se ni menil. Čeprav je svojim sposobnostim zaupal, navsezadnje se jih je posluževal že nekaj par desetletij, pa je v njem vselej obstajal rahel dvom, da mu začar ne bo uspel po predvidevanjih in se bo vse skupaj sfižilo. Na srečo je prehod zgledal dovolj trdno, nikjer se ni zoževal in na drugo stran je prišla že večina jezdecev. Tedaj pa je njegovo pozornost zmotila ena izmed bolj nenavadnih pripadnic druščine, natančneje džinka. Za dežele Foresta je bila njena polt nenavadno temna, njeni zobje pa tako beli, da je bil kontrast naravnost nenaraven. Z džini se Framling začuda še ni nikdar pogovarjal, zato je brez pretirane slabe volje povesil pogled in se zazrl v sogovorkine živahne oči. O da, za magijo džinov je že slišal, a kdo sploh ni? Menda so bili v njihovih Južnih deželah silni mojstri čaranja, spreminjanja oblik in še česa, vso svojo moč pa naj bi črpali iz toplote. Med ponujanjem pomoči ni mogel mimo samovšečnosti, ki se je prikradel na ženske ustnice, a se zanj ni zmenil.
"Pozdravljena džinka. Res je, magija nas precej izčrpava, še zlasti večji začari kot je tovrsten. Zahvaljujem se ti za tvojo pomoč, a zaenkrat kot kaže ne bo potrebna. Te bom pa držal za besedo in se nate obrnil kasneje, ko bodo potrebe po njej neprimerno večje." Z rahlim nasmeškom ji je pokimal in se s Fidelisom odpravil proti vodnemu prehodu. Zdaj so na tej strani reke stali samo še on, Immer in džinka brez imena. "Čas je, da se tudi mi odpravimo čez. Morda je urok stabilen, a kako dolgo traja, ne more nihče uganiti." Framling se je z roko nežno dotaknil konjeve bele grive in jo pobožal, preden je z njim pojezdil skozi prehod. Naenkrat ga je voda obdala z vseh strani, kapljice so deževale po njegovem sivem ogrinjalu a ga začuda niso prav nič zmočile. Enako je bilo s Fidelisom, tudi nanj je pristalo kar nekaj kapljic in zdelo se je, da jih tudi konj ne čuti. Vsaj kazal ni tega, saj je mirno stopical po neravni podlagi rečne struge in glavo usmerjal naravnost proti odprtini na drugi strani. Na srečo Lithlad na tem mestu ni bil preširok, največ dvanajst čevljev in tako se je kaj kmalu znova znašel na zeleni travi pod bujnim drevjem Arawa. Tukaj je bila tudi preostala skupina, katerih obrazi so kazali različne občutke. Na nekaterih je čarovnik prepoznal strah, na drugih veselje in na tretjih nejevero. Sam je spadal v drugo skupino. Vesel je bil, da jih je uspel spraviti na drugo stran reke in da zdaj vsaj v Arawu pred njimi ni več naravnih ovir. Džinka je sicer pravilno uganila, magija ga je rahlo izčrpala, a moči so se mu medtem že vračale in kaj kmalu bo spet povsem spočit. Segel je pod ogrinjalo in odprl majhno usnjeno malho, ki mu je visela preko ramen. V njej je hranil veliko praktičnih stvari in pred potovanjem jo je še posebej prilagodil trenutnemu cilju. Bilo je nekaj stisnjenih zvitkov, vzdržljiv popotni kruh, pipa s tobakom in majhna zelena steklenička z neobičajno tekočino. Framling je tokrat posegel po njej, ji odčepnil pokrov in napravil kratek požirek. Ko mu je tekočina stekla po grlu, je bil občutek sila nenavaden za opisati. Začutil je toploto in umirjenost, vsa utrujenost je izhlapela iz njega in spet je bil pripravljen na goro izzivov, ki so kar čakali pred njim. Zadovoljen je steklenično spravil nazaj v malho, to prekril s plaščem in se ozrl proti vodji odprave, da jim ta posreduje nova navodila.

Immer je mirno opazovala popotnike, ki so eden za drugim varni prispeli na drugo stran reke. Med tem ko je čakala, se je naslonila na drevo ter se zatopila v svoje misli, v katerih je bila prava zmešnjava. Imela je toliko vprašanj, na katera si je preprosto morala najti odgovor. Toliko neodkritih stvari ter bitij je čakalo v severnih deželah... Koliko? So jih ti pripravljeni sprejeti ali ne? In nazadnje... je to mogoče začetek nove vojne med temno in svetlo stranjo? Na to še niso bili pripravljeni, niti po številu, prav tako kot po moči ne. Ali pač? Ne, prepričana je bila da ne bi mogli tvegati ter izgubiti že tako maloštevilčne svetlostrance. V severnih deželah jih zagotovo nekaj čaka, nekaj, kar bo spremenilo zgodovino. Le da si ni mogla niti predstavljati kaj bi to lahko bilo. Preprosto je čutila, kot že mnogokrat prej, da se bo zgodilo nekaj pomembnega. In Immer je imela izjemno dober šesti čut. Reko sta uspešno prečkala tudi vilinka ter njen konj, ki je bil -to se je dalo že na daleč opaziti- pogumen.
Framling in džinka sta, vsaj kot je izgledalo, ravnokar končala pogovor ter starec se je končno odpravil po prehodu, ki ga je ustvaril sam. Vodne kapljice so ga obdale z vseh strani ter kot večina popotnikov se zanje ni zmenil. Immer je pogledala okoli sebe, ter ugotovila da sta na tem bregu reke ostali le še ona ter džinka. Pomignila ji je, naj jo prehiti, ter se spet naslonila na drevo. Šele takrat se je zavedala, da je popolnoma izgubila čut za čas. Počasi se je že začelo mračiti, pa vseeno ni bilo pretemno za nadaljevanje poti. Iz zagnanosti sopotnikov je sklepala, da se ne bodo še tako kmalu ustavili, ter to ji je popolnoma ugajalo. Počakala je, da je ostala sama na bregu rekel ter stopila nekaj korakov naprej, tako da je sedaj stala na začetku vodnega vrtinca. Za trenutek se je prestrašila, a vseeno se ni ustavila niti za trenutek. Stupila je v suhi del rečne struge ter jo prečkala s hitrimi koraki. Z vsako sekundo je bila bolj mokra ter zeblo jo je. Ko je prišla na drugo stran prehoda, se je obrnila proti reki ter se posvetila uroku, ki bi zaprl prehod. Ni se dolgo obotavljala, dvignila je glavo ter zašepetala prej slišane čarovnikove besede: "Aqua tollere..." Roko je usmerila v vodo ter ugotovila da mora hitro še kaj reči, kajti v vodi se je ustvaril tunelček iz vode, sicer zanemarljive velikosti. Saj ne delaš prehoda za mravlje, Immer. Uničuješ prehod za ljudi. Ta zoprn glasek v njeni glavi ji ni ravno pomagal, a vseeno ga je poslušala. "... finite." je dokončala urok ter oba tunela sta se zlila sama vase. Že čez nekaj trenutkov je vilinska reka spet umirjeno tekla po svoji ustaljeni poti. Immer se je nasmehnila sama pri sebi, a nasmeh na njenem obrazu kot po navadi ni ostal dolgo. A ko se je zasukala na petah ter se obrnila proti skupini, sestavljeni iz mnogih ras, se je na njenem obrazu risalo zadovoljstvo. Ne preveč očitno, a bilo ji je vseeno. Kot je izgledalo, so bili vsi preveč zaposleni samo s sabo da bi se spustili v pogovor, pa čeprav nesmiselen.
Usedla se je na tla v sneg, ne da bi se zmenila za to da bo mokra. No, vsekakor so premagali eno oviro, ko jim jo je nastavila mati narava. A kako se bodo spopadali z magičnimi? Do takrat boš že znala kaj scoprati, boš videla. Vrejemi vase, pa bo. Nekako. Njeni sopotniki so po večini jedli ali pili, Immer pa v tem trenutku ni potrebovala ničesar. Bila je, tako rekoč, polna energije, pripravljena da gredo naprej. Zavzdihnila je ter se nastavila sončnim žarkom ki so jo vsaj malo pogreli v tem zimsekem popoldnevu.

Vilinka, ki je nosila škrata na konju je spregovorila. Imela je kar dolg govor ali teorijo o vseh mogočih prehodiš čez reko. Imela je prav, prav za vse bi porabili preveč energije ali časa. Mi ali konji ali pa bi se noč kaj kmalu pri smuknila namesto sonca. Potem je prišla nova teorija o ledu. Hotela je že odpreti usta in odpraviti teorijo, češ kako bojo vedeli da bo led zdržal konjevo težo. Že res, da če je voda plitka je bolj praktično jo prehoditi čez, kot pa iskati pravo debelino ledu. Zmotila jo je čarovnica, ki se jim je priključila pri pogovoru. Njena teorija je bila izvedljiva. Vilincev je bilo zadosti in skupaj bi lahko umirili reko plus tega bi kot vsak posameznik veliko prihranili na energiji. Pri čarovnikih to ni bilo mogoče reči - no Ull jih ne pozna ravno dobro in nima pojma kako njim magija porablja energijo, pa vendar sta le dva, ki bi zamrznila reko. Plus vsega skupaj rabita narediti dovolj debelo plast ledu, kar pomeni da jo je potrebno testirati.. Prisluhnila je Framlingu, ki je deloval zelo moder. Mogoče zaradi starosti. Vsekakor ji je postalo nerodno, ko je z rahlo sapico ovrgel njeno teorijo o podrtem deblu in on pogledu je dobila občutek da je navadna brezumna smrklja. "v redu teorija z deblom odpade, ker imaš prav." je priznala in se znebila tistega nadležnega občutka. Enostavno ni pomislila na mogočnost dreves, ki so jih obdajala. Potem pa je iznenada ta isti starec naredil prehod čez reko. Kakor, da bi reko presekal na pol in odšel po strugi čez. Zaprlo ji je usta, to je bilo definitivno. Hkrati je bila navdušena nad njegovo močjo in še bolj mogočen je postal v njenih očeh. Nekdo se mu je približal. Ni ravno vedela katera rasa je a definitivno ni njena. Kaj sta se pogovarjala ni ravno slišala, saj je bila v sveto osupljenosti in občudovala razpoko v reki.
Čez reko je odšla nekako proti zadnjimi in občudovala oba zida ki sta jo obdajala. Ni in ni mogla nehati strmeti v njiju. Vodne kapljice je prav nič niso motile, čeprav so bile hlade. Na drugem bregu se je pridružila skupini in šepnila: "Neverjetno." Bolj sebi kot drugim. Zadnji je šel modri starec, kateri je malo poprej zrasel v njenih očeh. Imela je spoštovanje do njega. In vsekakor je njegova moč mogočna. Kmalu se jim je pridružil na bregu. Med čakanjem se je igrala s postopanjem v snegu. Čeprav ji sneg načeloma ni bil najljubši ji je bilo delati odtise v njem prav zabavno. Občudovala je še čarovnikino moč, ki je zaprla reko, da je zopet lahko tekla svoj življenjski tok. Ni kaj čarovniki so jo presenetili - Na dober način. Čeprav je najbrž nebi smela, ker je vilinka in za njo je narav vse. Vendar sta jo. Potem, ko je njeno navdušenje nad vsem minilo, se je spomnila kako je Feanor dopolnil ali dodal svoj urok, da je reka ta čas mirno lahko tekla in živela dalje. Potem so se počasi začeli premikati naprej.