Hrastova ulica

Prišel je okoli ovinka in se osuplo zazrl v popolnoma predrugačeno Hrastovo ulico. Očitno ni bil edini temnostranec, ki mu sprememba ni bila preveč všeč. Nekaj korakov stran je stal krčmar Skrivenčenega hrasta, ki je z neodobravanjem gledal nekaj predrznih stražarjev, ki so obkrožali še bolj predrzne okraševalce mesta. Zakaj za vraga so si oblasti drznile pošiljati te nebodigatrebe v njihov predel mesta ?!je zavzdihnil Arm in stresel z glavo. Nekateri so bili tako neumni, da so mislili, da nas bo nekaj stražarjev ustavilo pred tem, da jih ne bomo »odstranili«?je v popolni nejeveri pomislil in še enkrat osuplo stresel z glavo.

Zbiralo se je vedno več ljudi njegove baže, ki so vsi po vrsti gledali stražo in njihove varovance z velikim negodovanjem, ki se je premo sorazmerno z večanjem množice razraščalo in napredovalo in nejevolje do roba jeze.

Mračno se je približal skupinici, ki je okraševalcem pošiljala ne preveč dobrodušne poglede, ki so mejili na morilske. Kar sploh ni bilo čudno, če pa je bilo večina ljudi v tem predelu mesta po neuradnem poklicu grlorezov in plačanih morilcev ali roparjev. Oblasti so se jih leto za letom poskušale znebiti, a kaj, ko je navada vseh, ki hodijo po napačni strani zakona, da lahko nenavadno hitro izpuhtijo v zrak ali se vdrejo v zemljo, ko se jim bliža takšna ali drugačna neprijetnost. Pridružil se je temačni skupinici, ki je že kovala še mračnejše načrte, kot je bilo njihovo razpoloženje. Hitro so ga sprejeli medse in začeli so razpravljati o tem, kako bodo posvetili predrznim okraševalcem in njihovi osebni straži. Armadalu se je po obrazu razlezlo zlohotno režanje.

''Ah, tu sem,'' je veselo rekla Lyan, ko je prišla na široko ulico polno raznobarvnih trakcov. Lyan ni marala živahnih in srečnih stvari, zato ji take vrste okrasitev ni bila najbolj všeč. ''Očitno se dogodek še ni pričel'' je rekla sama pri sebi, ko je opazila, da na ulici ni prav dosti ljudi.

Leassi je prišla na ulico, skupaj z množico, kateri je sledila. Slišala je konec krčmarjevega govora in se namrdnila nad tem, da naj bi pustili svetlostrance na miru. Vsaj poskušala se je zmrdovati. Bila je radovedna kot otrok, prvič zunaj svojega rojstnega mesta in zadnja stvar, za katero ji je bilo mar, je bil tisti kup punčkastih svetlostrancev. Naj se igrajo svoje male igrice, si je mislila. Bila je celo tako dobre volje, da je takoj odšla v krčmo, ko je videla razglas za pivsko tekmovanje, čeprav nikoli ni pila in je vedela, da ne bo zdržala niti dveh vrčkov...

Ko je Clarissa utrujena pritekala na ulico, je ošinila tablo nato pa stekla v gostilno Skrivenčeni hrast.


((tale, pa še nekaj prejšnih postov sm napisala v pomanjkanju idej, zato so zelo kratki.))

Pridrvela sta v mesto in Arm se je veselo ustavil. Naslonil se je na ogromno obzidje Belerianda. »Greva?«jo je vprašal in jo pogledal. Umirjeno, z roko v roki sta se sprehodila dalje po Hrastovi ulici, proti krčmi. Tam je potekalo že pivsko tekmovanje, na katerega so Arma vezali prav lepi spomini, saj sta se tam z Leo srečala. Zarežal se je in jo pogledal. »Kakšno misliš, da bo naslednje tekmovanje?«jo je vprašal in se nasmehnil ob pričakovanju zabave.

((Tekmovanje bo potekalu kar tuki =) Za prijavo napišete post in jz vam bom odštela denar ))

Arm se je obrnil k Lei. "No, pa veva, kaj je naslednje tekmovanje."in se zlobno nasmehnil. Imela je popolnoma prav. To bo še zabavno. Z nasmehom na obrazu in njeno dlanjo v roki se je odpravil k mladeniču za mizo. Na les je vrgel zlatnike. 2se bova kar prijavila."in se nasmehnil sam pri sebi.

EDit, by Mery: Vama bom kr odštela =) Dobrodošla prva tekmovalca xD

Lyan je prišla na hrastovo ulico, kjer je bila precejšnja gneča. Nato je opazila mladeniča za leseno mizo, za katero je tekla dolga vrsta. Zrinila se je nekam na sredino in počakala, da je prišla dovolj blizu, da je lahko prebrala napis na tabli.
TEKMOVANJE V ZLOBI!

Dokažite da ste res pravi temnostranec in,
da niste kot pocukrani svetlostranci.

Plačilo za prijavo: 400 zlatnikov
Nagrada za 1. mesto: 6.500 zlatnikov
Nagrada za 2. mesto: 4.500 zlatnikov

Nasmehnila se je in počakala, da je prišla na vrsto. Na mizo je položila denar in se umaknila. To bo veselo.

EDITKO by Mery: Sem ti odštela =)

Gostilničar se je spet pojavil na balkonu in dejal: "Upam, da niste imel težav s tem da ste našli prijave. Sicer pa vso srečo na tekmovanju. Tekmovanje bo potekalo tam" je dejal hladnokrvno in pokazal na majhen trg, kot križišče na hrastovi ulici. Tekmovalci ste takoj odšli do trga in si ga ogledali. Na sredinije stala rdečelasa ženska, povedala vam je da morate k njej po navodila. Stopili ste k njej in povedala vam: "Na tem tekmovanju boste imeli dve disciplini, druga naj bo še skrivnost vendar prva je mučenje mladeničev. Kar naenkrat so se z pokom na trgu znašli mladeniči, ki so začudeni gledali naokoli. Sploh niso vedeli zakaj so tam. Stražarji ki so stali malce stran so jih ujli in jih zavezali od neke vrste palice na sredini trga da se niso mogli premikati. Vi ste se postavili malo stran od njih. Tam so se na mizi pojavila bodala, nekaj puščic in trije meči. Lahko ste vzeli kar ste hoteli za mučenje in tudi čarovnija je bila dovoljena. Rdečelasa čarovnica, ki vam je prej razlagala pravila je še prišla do vas in vam zaželela srečo nato je izginila in vi ste začeli z mučenjem.

((No seveda ocenjujem kvaliteto in dolžino postov, tko da se potrudite
Zdej to disciplino bom pustila največ 14 dni, razen če res ne bo noben pisu bom podaljšala. Sam pohitte, ker je pol še druga disciplina
Pa vso srečo xD
P.S.: Pa tuki pišete mislm v tej temi =)))

Gostilničar je oznanil začetek tekmovanja in odpravili so se proti manjšemu trgu, ki je križal Hrastovo ulico. Tam je stala rdečelasa ženska, ki jih je seznanila s prvo panogo. Na trgu se je pojavilo nekaj mladcev, ki so jih stražarji karseda hitro privezali ob lesene stebre. Pred le temi so se sedaj pojavile tudi mize z različno dolgimi bodali, nekaj puščicami in meči. Voditeljica je povedala, da je dovoljena tudi magija in Lyan je pristopila k enemu od mladeničev. Zarežala se mu je tako zlobno, da bi ta od strahu skoraj omedlel. To jo je samo še bolj razveselilo in lotila se je naloge. Odločila se je za kar najbolj bolečo metodo. Slekla mu je srajco in hlače, nato pa vzela najostrejše od bodal na mizici. Počasi se mu je približala in mu naredila površinsko zarezo na vratu. Iz niča se ji je v roki prikazala steklenička in pustila je, da je njegova kri kapljala vanjo. Naredila je novo zarezo. In še eno. Potem pa mu je na trebuhu odrezala kos kože. Mladenič je zakričal od bolečine. V naslednjem trenutku so bile na golem delu telesa tri pijavke. Fant je kričal zelo glasno in številni so se obračali proti njemu. Lyan pa se je samo hladnokrvno smehljala. Čez nekaj časa so se pijavke do sitega napile in odstranila jih je. Potem je odrezala nov kos kože. Pa še malo. Kmalu je imel cel trebuh gol. Kri je nabrala v stekleničko, ki jo je prej odložila. Na silo mu je odprla usta in ga prisilila, da je popil vso kri iz stekleničke. Odrezala mu je nov kos kože s prsi in pričarala trop muh. Te so se veselo lotile svežega mesa. Mladec je kričal še glasneje kot prej.

((Lepo da si že napisala =) Aja pa še pozabla sem reč, da jih ne smete ubit ))

Yantar je stopila na ulico in ugotovila da se je tekmovanje v zlobi že začelo. Mračno je zavzdihnila in šla pogledat če je še možnost da se prijavi. Morda pa še ni prepozno. Je pomislila. Zarežala se je mimoidočemu in najverjetneje se je je ustrašil saj je šel hitro vstran in Yantar ni zapustil nasmešek. Prestrašila je še nekaj naključnih mimoidočih, in končno le prišla do mize kjer so pobirali denar za tekmovanje. "EJ A SE ŠE LAHKO TEKMUJE V ZLOBI??" Je vprašala mladeniča ki je najverjetneje pobiral denar. Nedolžno se mu je nasmehnila in ga milo pogledala ko je opazila da se je ustrašil njenega kričanja. Ozrla se je okoli in ugotovila da je dobra kunkurenca že mučila mladeniče ob strani. Zarežele se je, saj je kljub svojim letom rada mučila ljudi.




[a sem že prepozna?]

((Seveda, sej se sploh še ni dobr začel =)
Ti bom odštela denar))

Will se je nerada udeleževala trapastih tekmovanj in še bolj nerada je zapustila svojo cesto, na kateri je počela zelo zanimivo življenje. Recimo to, da se je usedla na pločnik, pokadila cigareto in jo nato vrgla v kakšnega beračka, ki je hotel zavzeti njeno (!!!) prelepo cesto. Edino stvar, na katero se je navezala bodo zasedli butasti someščani, ki jih je s prerezanimi vratovi odvlekla na začetek in konec ceste in jih pribila na droge, da bi vsak videl kaj ga lahko doleti. Žal pač niso bili ravno pametni. In stavila je, da bo mogla brcati dva klošarja, ko pride domov s svoje cestice. Prav zmrazilo jo je, ko je bila soočena z dejstvom, da bosta pobruhala njen super pločnik, ki je bil prav udoben.
Ko je končno z razmršenimi lasmi, podočnjaki in neverjetnim zgledom zadrogirane osebe, prišla v ulico je dvignila brado. Njena cestica je bila precej lepša od tele preveč počiščene luknje. Stopila je k nekem mladeniču, pri katerem je mogla odložiti denar ki ga je imela ravno toliko, da je kdaj pa kdaj kupila cigare, rum in na kakšen teden morda kruh. Namrdnila mu je in mu brez besed odvrgla 400 zlatnikov na pult, mu namerila hladen pogled in odšla tam, kjer naj bi mučili. Dvomila je, da je prav dobra v mučenju ampak po njeni ne-vem-kateri-psihologiji je morala vedeti, da je treba postaviti kumunikacijo.

((ja, še jst prhajam bom takoj še en post napisala... aja, a je lahk več postov pri eni nalogici? .^^ mislim, pri prvi lekciji tu?))
Edit by Mery: Ti bom odštela =)

Izbrala si je nekega rjavolasega mladeniča, približno istih let kakor ona. Pomahala mu je, brez nasmeška. Stopila je zraven njega in si ga ogledala. "Dober dan," mu je pokimala in se trudila zgledati prijazno, a kakor vedno je s tem le povečala napestost. Mladenič je pogoltnil slino in ji ni odgovoril. Will se za to ni zmenila in se ogledala po obširni zbirki orožja. "Kaj misliš o puščicah? Kje pa je lok?" je nekoliko nejevolno vprašala. "Heej, nikoli še nisem streljala z njim, mogoče pa je zabavno." Navdušeno je pogledala svojega ujetnika. "Veš, vedno sem si želela streljati z lokom. Žal sem malo slabovidna, tko da ne vidim ravno dobro in gre pri meni to bolj težko," se je spustila v razpravo. "Skratka. Moje ime je Willow. Od zdaj naprej sem pač tvoja mučiteljica. Brez skrbi, poskušala bom nežno veš. Zelo spretne prstke imam." Pomigala je s prstki. "No," je začela spet svoj samogovor. "Kje živiš? Jaz živim v lepi cestici. Moja je. Popolnoma. Veš, pridi kdaj na obisk. Ampak ne stopi nanjo, saj bom tam pozabila da si moj znanec." Mu je požugala. Nato se je oglasila neumna starka, vodja tekmovanja in ji rekla, naj že začne. "Veš kaj," je hinavsko izjavila Will in dramatično uprla roke ob boke. "To je psihologija, si že kdaj slišala? Komunikacija," je raztegnila besedo in jo nesramno pogledala. "No, kakorkoli." Obrnila se je k mladeniču. "Vidiš, kako kruto srce imajo? No, jaz ga sicer nimam ampak moram to narediti. No, nisem kruta, vsaj zdi se mi da ne. Tisti na kol pribiti berači so le za opozorilo, da naj ne hodijo na mojo ulico." Namerno je prezrla njegov prestrašen pogled in mu stopila bližje, ter podrsala z roko po gumbih njegove srajce. "Ampak veš. Rabim denar. Jaz sem materialist. In ja, tudi zelo rada ubijam. Uživam v tem. Mogoče pa je mučenje," trgala mu je gumbe stran, "moj drugi hobi." Pogledala ga je s svojimi karamelnatimi očmi in mu končno odpela srajco. Obrnila se je in odšla po meč. Zanalašč ni hotela bodala in ravno zato, ker ji je bilo najbolj domače. Dvignila je meč in ga podržala pred sabo. Ko se je v njemu zrcalila polovica njegovega obraza in polovico realističnega njenega je bil neverjeten kontrast med izkazovanjem čustev in ne. Ujetnik je trepetal od strahu, Will je imela brezizrazno masko. "Hm," je začela. "Ne znam mučiti. Vidiš, to je problem. Ne gre meni to. Nikoli delala, vedno samo hitro pokončala." Sedaj je bila jezna, ker ni znala tega. "No, poglejmo," je besno rekla. Mečje postavila vodoravno in enkrat špiknila mladeniča v prsi, daje nastala rahla luknjica. "Heh, imam plaaan," je zapela. Še enkrat je špiknila in še enkrat in še enkrat... "No, nehaj no cvilit. Saj te ne bom ubila no," je nejevolno rekla in ga še enkrat špiknila. "Mlečnozobec, imaš že ženo?" je žaljivo pljunila, čeprav je hotela biti prijazna. "PA NE CVILI NO!" je zavpila in pograbila puščico, ter mu jo vrgla v glavo, da je rahlo obvisela na njegovm čelu. Will se je razjasnil obraz. "Wii," je zacvilila in stekla k mladeniču ter se mu obesila okoli vratu, da je zatulil od bolečine, saj se je dotaknila krvavih mest na njegovih prsih. "Tiho," je naveličano ukazala in ga s pestjo kresnila po glavi ter odšla po puščice. "O, ja, pikadoooo."

Yantar je stopila do mladeničev in jih nekaj časa opazovala. Ugotovila je da bo najbolj če gre k svetlolasemu in v bistvu dokaj lepemu mladeničiu, saj bo lahko tistega najlepše izmaličila zaradi tanke kože. Ko se mu je približala je začel cviliti. Yantar je zavila z očmi in mu rekla:"No, ne cvili, saj te bom samo mučila." Zahihitala se je in mladenče je skoraj omedlel. Yantar je stopila do mize in izbrala bodalo ter puščico. Pazila je da je vzela najmočnejše bodalo in najostrejšo puščico. Stopila je nazaj k mladeniču in začela risati risbico na njegov trebuh. Narisala je hiško in drevo na katero je bil obešen človek pa nekaj rožic. Zarežala se je in se spodaj s puščico podpisala. "To boš imal za spomin name." Ponovno se je zahihitala. Mladenič pa je cvilil kot zmešan. Yantar je začela risati vzorce po njegovih rokah. Ko je prišla do žile jo je malce zarezala pa jo dala skupaj da se je mučil. "TIHO!" Je zakričala. Mladenič je začudeno pogledal in za nekaj sekund res utihnil, nato pa je začel še bolj divje cviliti.Ko je v bližino mladeniča prišla prva muha je Yantar najprej mislila da jo bo odgnala pa se je spomnila boljšega načina. Muho je pustila da je jedla njegovo sveže meso. Kričal je da je Yantar mislila da nemerava umereti zato je nagnala muho in mu odrezala prst na nogi. Začela mu je rezati prst za prstom. Mučil se je in kričal Yantar pa ni odnehala. Še naprej je vztrajala pri svojem delu. Uživala je in ko se je dvignila je mladeniču rekla:"Veš, rada imam mučanje, če jaz mučim druge ljudi." Zacvili je in Yantar je potrkala po svoji risbici ter kose kože ki so viseli vstran začela počasi rezljati. Ko je pogledala k sosednjemu mučenju je ugotovila da se dekle ki muči igra pikado in z puščicami zadeva mladeniča. Pomahala ji je pri tem pa je svojemu narisala na trebuh sonček. Zaven je dorisala še oblačke in dve ptičici. "TIHO! NEHAJ! Mislim nehaj cviliti!" Pa ni nehal, samo še bolj je cvilil. Začela mu je risati po obrazu. Izgledal je kot da bo zdaj zdaj umrl zato je Yantar popustila in mu dovolila da si je malo oddahnil, saj je šla k mizi po novo orožje. To je bila sveča. Prižgala jo je in mu začela žgati že tako razbolelo meso. Vedela je da je zlobna, pa sej je bil to tudi njen namen. Lapo počasi mu je vse meso požgala in nato ugasnila svečo. Šla je po novo orožje saj je želela imeti popolnoma svoj način mučenja. Upam da bom zmagala na tekmovanju. Zarežala se je in prišla do mize kjer je dolgo iskala in se nakoncu odločila za dva saia. Hlače mu je potegnila dol in mu začela s saiema risati po nogah. Zdelo se ji je da se muči. In zato je dobila veselje. "Veš, mogoče bom malo popustljivejša. Ampak samo ko boš ti mrtev! Zakaj te ne smem ubiti??" Čez njen obraz je šinila senca in pogledala ga je saj se je spomnila da bi morda lahko dodala nekaj stvari ne risbico. Zraven obešenega človek je bil še obešen pes in prav tako obešena krava. Nato pa je začela s saii močno udrihati po njegovih nogah. Režala se mu je na vsa usta on pa je njo prestrašeno opazoval. Narisala je lepe vzorce in na njih je bila ponosna. Nežno se mu je smehljala in zaradi njenega nežnega smehljaja ni omedlel. Verjetno ga je vse bolelo in peklo, saj je bil brez prstov na nogah, na trebuhu je imel risbico ki je bila ožgana s svečami, na obrazu in rokah je imel vzorce ki so bili prav tako ožgani kot risba na trebuhu, po nogah pa je imel hode praske. "Veš, če me ne bi skrbelo da je prepovedano ubiti, bi bil že mrtev."Še bolj glasno je zacvilil in jo prestrašeno pogledal. Režala se mu je od ušesa do ušesa. "Veš potrebujem denar in želim si zmagati ker bom potem dobila denar." Lepe spominčeke bo imel name. Njen nasmeh je izginil in pogledala ga je s popolnoma novim izrazom. Bila je obsedena. Noro se mu je smejala in ga udarjala po nogah. Vsak udarec izmed teh bi lahko bil smrtnonosen če bi mu ga Yantar zadala v srce.
Začela si je prepevati pesmico:
"Mi mučimo oooooooo
Mi mučimo
celi dan in noč
oooo oooo
Mi mučimo oooooooo
Mi mučimo
cel dan in noč oooooooo"
To je dolgo ponavljala in bila naudušena nad idejo da mu pesmico napiše v hrbet. Obrnila ga je in mu začela pisati pesmico Mi... uči... ooooo... In tako dalje. Mladenči je pod Yantarinimi rokami cvilil in se zvijal.Malce si je pretegnila prste in mu začela pesmico šepeatti na uho. Zraven pa mu je po nogah risala vzorce ki so bili zelo podobni tistim na rokah. Mislim da sem našla novo strastYantar se je zasmejala temu kako dobro se je spomnila in se še pod pesmico podpisala.Pretegnila je prste in napravila premor.Pometla je po tleh in vzela nekaj praha iz kupčka ter ga začela sipati na nove stvaritve na njegovi koži.




[uau, najdaljši post v zgodovini luc in Yantar]

((em, ampak tole se mi zdi mal ponavljanje, ker je tud moj lik prvi vpil, nej neha njegov jetnik cvilt =S))

Pograbila je puščice in začela hoditi okoli stebra, kjer je čepel njen mladec kot kakšen ptiček s polomljenimi krili. Z roko se je dotaknila njegovih las in ga prijela za njih ter ga zasukala, da je gledal njo. Brez da bi odmaknila roko z njegove glave se je sprehodila nasproti njega. "Glej me. In ne boš ničesar čutil. Ničesar." Privzdignila mu je glavo. Zožila je oči in gledala njegove modre oči, ter se oddaljila od njega. Kot hipnotiziran je gledal njene oči. Nato je prijela puščico in jo vrgla v njegove prsi, ter zadela krvavo piko. "Dobro nama gre. Še enkrat," je prijazno rekla in vanj vrgla drugo puščico. V tretjo je zadela v sredino. "S-u-p-e-r." Stopila je k njemu in mu z velikim naporom izdrla puščice. Pogledala ga je in z zamrznjenim pogledom izjavila: "Se oproščam." Nato ga je brcnila v nogo. Nekaj je zaškrtalo in še močneje ga je brcnila. Nato je usekala iz strani in polomil se je še drugo nogo. Na nogah so ga držale le vrvi. Pobrskala je po žepu raztrganih kavbojk in našla cigareto, ter si jo prižgala pri sosedu, ki je ravno zažigal ujetnika. Cigaretni ogorek je zažarel in padel na tla, nato pa ga je pohodila Willowina noga. Pihnila je dim v zrak in ga pogledala ter se mu kratko nasmehnila nato pa se obrnila. "Pras..." Ni uspel zavpiti žaljivke do konca, saj se je obrnila, ter mu zarila nohte v vrat, ter ga s cigareto boksnila v lice. "Zadrži zase," je zasikala in ga z ogorkom pritiskala v trebuh, da je tulil od bolečine. "Tiho," mu je hladno ukazala in splezala na stebriček z bodalom, ter prerezala vrvi in padel je na tla. Iz količka je skočila na njegov hrbet in hodila po njemu ter ga z bulerjem brcnila v čeljust nato pa bodalo vrgla v njegov hrbet, da se je malček zasadilo notri. Obrnila ga je, da je pritisnilo nanj in nasmehnila se je. "Oprosti, ampak čez mene ne bo nihče rekel. Rekla sem. Lahko sem prijazna in jo odneseš brez trajnih poškodbic. Ampak če si pa tak," z roko ga je udarila v čelo, "mi je žal." Obrnila se je in ravno hotela pokaditi cigareto, ko je mimo njenega ušesa poletelo srebrno rezilo premazano z krvjo.

I won't suffer, be broken, get tired, or wasted
Surrender to nothing, or give up what I
Started and stopped it, from end to beginning
A new day is coming, and I am finally free

V njegova prsa je vrgla žareč ogorek, a je že tekel stran, sicer komaj, saj je imel popolnoma polomljene noge. Will je prevzdignila obrv in stekla naprej od njega ter se mu postavila na pot. "Kam pa kam?" Pograbila ga je za vrat in ga vrgla ob kol, da je najbrž doživel pretres možganov. Privezala ga je na količek in ga pri tem zanalašč nič kaj nežno udarjala s komolcem. Nato je pograbila krvavo bodalo.

I would have kept you, forever, but we had to sever
It ended for both of us, faster than a
Kill off this thinking, it's starting to sink in
I'm losing control now, and without you I can finally see
Run away, run away, I'll attack
Run away, run away, go chase yourself

"Veš kaj bi najraje naredila?" Nevarno se mu je približala in ga držala za vrat. "Ubila bi te. Zadavila, razmesarila, prerezala, raskosala. Hitro in neboleče. A sedaj bo delček za delčkom." Potegnila je njegovo veko... in mu jo odrezala. Nato pa ga ugriznila v lice, ter mu iztrgala kožo. Preko nejnih ust mu je mazolela njegova kri.

Mladeničevo kričanje jo je že dolgočasilo, zato mu je s čarovnijo zaprla usta. Še naprej se je sicer zvijal od bolečine, toda motečih zvokov ni bilo več. Lyan se je nasmehnila in z enim zamahom roke so muhe izginile. Odločila se je, da bo mladeniča popolnoma slekla iz kože. Počasi je rezala kos za kosom, in kmalu je bil cel prednji del trupa gol. Zatem se je lotila še hrbta. Da bo bolečina uravnovešena, je še sem za nekaj časa pričarala pijavke. Ko je hotela začeti rezati kožo s prve roke, si je premislila. Tam bo naredila kaj drugega. Pričarala je majhne kleščice, prav za posebno uporabo. Prijela je mladeničevo dlan in ta ni zaslutil še ničesar zlohotnega. Ko pa je kleščice približala enemu od prstov, se mu je posvetlikalo, kaj namerava. Začel je trzati še močneje kot prej. Ker pa si je Lyan zaželela malce zvočne spremljave, je izničila urok nemosti. Izginile so tudi pijavke. Spet je prijela enega od prstov in s kleščicami zgrabila noht. Izbrala si je starodavno metodo-puljenje nohtov. Puljenje nohtov je namreč zelo boleče, saj je tam veliko živcev. Močno je povlekla in izpulila noht, fant je zakričal kot še nikoli dozdaj in iz mesta, kjer je prej stal noht se je ulila kri. Izlito tekočino je nabrala v že uporabljeno stekleničko, nato pa v žili na roki naredila luknjo in kri zlila nazaj. Ustavila je krvavitev, saj fante ni smel umreti. Opazila je, da neko dekle poleg nje prepeva pesmico, zato si jo je izmislila še sama.

Mučiti vse žive dni, to mi je lepo,
da se le pretaka kri, da drugim je hudo.
Solze bridke si nabiram,
tralalalalalalalala.
Drugim jih za žret doziram,
tralalalalalalalala.
Mučiti vse žive dni, to mi je lepo,
da se le pretaka kri, da drugim je hudo.

Pesmica ji je bila všeč in hotela jo je nekam napisati. opazila je, da sosednje dekle riše s puščico in pesmico je fantu napisala na goli trebuh. To si bo za vedno zapomnil!, je pomislila in razmišljala, s čem bi lahko dosegla neizbrisnost. Spomnila se je na barvo."Ja, zakaj pa ne!", je vzkliknila in si pričarala stekleničko s črnilom in iglo. Pomočila jo je v črnilo in z njo zdrsnila po ranah. Meso je nekaj črnila vpilo, zato je nanesla nov sloj. Barvo je nanašala tako dolgo, dokler so se črke zelo jasno videle. Vzravnala se je in stopila nekaj korakov nazaj, da bi videla novo umetnino. Bila ji je všeč.

(oofhšt. sorčy, folki. jst mene ni blo no uglaunem pač me ni bloo no.)


Arm se je zarežal, ko je slišal, kaj bo tekmovanje. No prav. Kot da bi imel kaj problemov s tem. Mučenje ljudi je bilo užitek, hobi, zabava in tudi njegovo izkušeno področje. Tiho je poslušal navodila, nato pa je stopil do mize, kjer so bili razpostavljeni pripomočki. Za trenutek se je zamislil. Prav, čarati ravno ni znal prav dobro, ampak kaj manjšega bo pa že spravil skupaj. Vzel je dolgo, ostro bodalo. Nato je vzel še enega in tega treščil ob kamnite tlakovce, da je postalo topo. To je ponovil še nekajkrat, da ni bilo primerno za rezanje. Če si hotel kaj narezati hitro. Stopil je do fanta, ki je bled kot kreda stal privezan ob hlodu. Kolena so mu trcala skupaj in zobje so mu šklepetali. Arm mu je naklonil zlohoten pogled. Nato si ga je ogledal od strani. Ko je preučil njegovo telo, je približno izračunal, koliko bolečine lahko prenese, preden omedli ali celo umre. Ampak to je bilo tako ali tako bedno. Človeka pa res nisi smel pustiti, da umre pri mučenju. Potem je izgubilo svoj čar. Počepnil je in potem zamrmral nekaj magičnih besed. Pred njim se je pojavil zajeten kupček ostre, kamene soli. Zopet je vstal in vzel topo bodalo. Približal se mu je in dvignil nož. Počasi ga je prislonil na njegovo roko pri ramenu. Nato je pritisnil. Počasi je povečeval pritisk, dokler se ni deček pričel dreti. To ga je močno nerviralo, zato je odstavil bodalo in vzel ostrega. Nasilno mu je odprl usta in mu, še preden se je mladeniču sploh posvetilo, kaj dela, izvlekel jezik. S hitrim premikom roke mu je naredil zarezo do polovice debeline jezika pri korenu mišice. Nato je močno potegnil in jezik z velikim brizgom krvi iztrgal iz ust. Zopet mu je nasilno zatreščil usta. Sedaj je bilo vse, kar bo lahko izrekel momljanje, pridruženo s curki krvi. Prijel je topo bodalo in ga ponovno prislonil na ramo. Videl je prestrašene oči mladeniča, mu naklonil še en ledeno mrzel nasmeh, nato pa pritisnil. Tako kot prvič je počasi povečeval pritisk, dokler se ni fant začel od bolečine dreti. Oziroma bi se, če bi še imel jezik. Sedaj je iz sebe spravil le hripavo grčanje. Končno je topo rezilo prebilo kožo in zarezalo v vrhnjo plast mišičevja. Pobral je nekaj kristalčkov soli s kupčka in jih previdno vtrl globoko v mišico, ki jo je odprl. Isti postopek je ponovil po skoraj celem telesu, dokler mu ni zmanjkalo soli. Mladenič je imel sedaj okoli dvesto površinskih ran, od katerih seveda ne bi mogel umreti ali omedleti, vendar je bila v njih sol, ki je kot prvo preprečevala, da bi se rane celile, kot drugo pa je seveda peklensko pekla. Ponosno je stopil nekaj metrov stran od fanta, da bi si ogledal svojo umetnino. Vedel je, da se bodo te rane nekoč zacelile in se izbrisale, on pa je hotel pustiti dosmrtni pečat. Vzel je ostro bodalo. Stopil je do fanta in si ogledal njegovo lasišče. Nato je hladno preprijel bodalo v roki in zarezal. Seveda je šlo bolj počasi in bolj boleče in slabše je izgledalo, saj ni imel skalpela. Toliko bolj boleče za fanta. Po petnajstih minutah krvavega dela, je v roki držal njegovo lasišče. Stopil je predenj in mu ga pokazal. V glavi je imel zelo kruto zamisel, vendar se je odločil, da počaka, saj je moral varčevati z magijo. Ostro bodalo je vzel v roko in ga odnesel v krčmo, kjer ga je postavil v žerjavico, da bi se razbelilo. Vrnil se je in se zamislil, kaj naj mladeniču naredi medtem, ko se bodalo razgreva. Prijela ga je poetičnost.

Le zakaj bi morili,
če lahko bi človeka skalili?
Le zakaj bi hitro klali,
če lahko bi na človeka počasi, boleče delovali?
Tako lepo mučenje,
Mišice in živčevje,
Vse to na dlani,
Ljudje s polomljenimi nogami, ki nikdar ne bodo več stali.
Bičanje in razbeljena kovina,
Od tvoje roke le krvava raztopina.

Zdela se mu je kar dobra. Pesmica mu je bila pravzaprav zelo všeč. Vendar ni vedel, kako bi jo ovekovečil. No, jaaa..... Imel je nekaj zelo zelo zelo krutih idej, vendar je bil mladenič kar dobro zgrajen in očitno vzdržljiv. Zakaj potem ne bi mogel tega? Nagnil je glavo, ko se je poigraval s to mislijo. Ni bila slaba. Samo zelo boleča. No prav. Obrnil se je na peti in odšel po bodalo. To je bilo že lepe rdeče barve. Prijel je usnjeni ročaj, ki je bil sicer malce osmojen, vendar v prijemljivem stanju. Pristopil je do fanta, ki je z grozo v očeh gledal bodalo. Ena izmed zadnjih stvari, ki jih bo videl. Koleno mu je zabil v trebuh in mu ukazal »Skloni se.«saj kot da tega že ne bi naredil. Samo ne prostovoljno. Bodalo je previdno, a vseeno močno zabil v njegovo poškodovano teme.

Obrisal si je pot s čela. Delo je opravil, brez da bi fanta ubil. Boleče, kajpada. Imel je prav on njemu, res je bil vzdržljiv, saj ni omedlel med procesom. Ogledal si je svoje delo in se zadovoljno nasmehnil. Bodalo je bilo še vedno divje razbeljeno, zato se je lotil druge naloge. Približal se mu je in pokleknil, tako da ga je videl v obraz. Pokazal mu je razžarjeno bodalo »to je zadnja stvar, ki jo boš videl.«je hladno rekel. Nato mu je obraz trdno prijel v roko in ostro konico bodala počasi potisnil v njegovo očesno duplino. Ko je minilo pol ure, mu je iztaknil obe očesi in odrezal mišice.

(okei folk, mislm, d iie to zadost za dons. Enkrat naprei odpišm kko bo ovekoveču pesmico
)

S prsti si je obrisala kri z ustnic in izpljunila kožo, ter jo vrgla na tla poleg mladeniča. Ogledovala si je rdečo roko in kazalec dala v prst in si ogledala okolico. Videla je že prav razmesarjene primerke, njen pa je pravzaprav v nasprotju z njimi izgledal, kot bi ravno prišel iz lepotnega salona. Jezno se je namrščila in svojega lepotnega izmučenca pogledala. "Veš kaj? Vidiš, kako prekleto se ti dobro godi? Saj bi se ti pa si nekako užalil mojo beraško visočanstvo. Tega ti ne odpustim." Jezno ga je pogledala, a njen ujetnik je bil nekoliko ponosne narave, ki ji je šla tako na živce, ter ji je vrnil posmehljiv in jezen pogled. "Budala!" je zavpila in prijela bodalo, ter se nato z njim ustavila milimeter pred vratom. Odmaknila si je in obrisala svoje potno čelo. "Uf, tole je bilo pa blizu. Skoraj bi te ubila." Nato mu je vrnila osovražen pogled in se počutila, kot bi bila starka ki bi se kregala s sosedo. Prikupno se mu je nasmehnila in mu tiho stopila bližje. Nazadnje se je ustavila pred njim, ter mu konico rezila pritisnila ob lice in mu odprla usta. "Dol z jezikom, če nočeš ostati brez njega." Nato mu je priluknjala lice, da je bodalo potekalo prek njegovih ust, ter na koncu molelo ven iz drugega lica. Jezik ni bil poškodovan. Samo sladko se mu je nasmehnila in pretrgala vrv, s katero je bil privezan, a je ni odmaknila od njega. Nato se je sprehodila v smeri vrvi ter nato zategovala. Najprej rahlo, nato bolj močno... in nato... Potegnila je z vso silo in zvil se je od bolečine. Še malo je zategnila in... Vsebina njegovega želodca, mešana s krvjo je bruhnila skozi njegova usta. Zato se ni zmenila. Spet ga je zavezala in šla na vse štiri, da bi pregledala, če so kakšni koški česarkoli uporabnega. Pod mizo z orožji je našla nekaj bleščečega in ogledala si je bližje. Bile so šivankice z buciko. "Ahahah," je zmagovalno začebljala ter jih pobrala in splezala stran od majave mize ter odšla k privezancu. "No, gremo." Prijela je prvo buciko in mu jo zasadila v spodnjo stran zapestja, v glavno žilo. Isto je naredila na drugi strani. Nato je z buciko prebodla notranjo stran pregiba komolca, skozi žilo. Grobo mu je prejela obrv in vanjo na en mah zasadila tri bucike. Nato jih je porazporodila še po čelu in jeziku. Bila je res lepa bodeča stvaritev. Ugotovila je, da je na tleh uporaben kos kože in še nekaj bucik. Namrščeno se je sklonila k ostanku ličnice in izpljunila cigareto nanj. Prijela ga je in mu jo grobo pritisnila na ličnico, na meso. "Daj, da ti zašijem nazaj," je rekla z zgrbljenim glasom, ki je drhtel od zadržanega krohota. Začelo jo je zabavati, da je cvilil. Prijela je bucike in jih napičila okoli roba, da so približno držale kožo. "No," je nadaljevala, "mogoče pa postanem zdravnica. Jaz sem zelooooo nadarjena se ti ne zdi?" Nato mu je nagnila glavo nazaj, zgrabila pest kamenčkov in mu jih nasula v njegova usta. Nato je pripravila rezilo, ter mu začela počasi rezati škrge. Tri na vsako stran pod ušesom. Bilo je zabavno.