Ladjedelnica

Po koncu tekmovanja se je odpravil stat na rob ulice, da bi počakal še Leo. Čez nekaj časa se mu je pričela približevati in ko je dospela do njega, ga je ogovorila "Hej, kako ti je šlo? Kaj si mu naredil?"podala mu je roko. "Zdaj pa po mišičnjaka in čoln, kajne?". Pokimal ji je in ji vrnil stisk, nato pa sta se odpravila proti ladjedelnici, kjer sta bila zmenjena, da ju počaka mišičasti orjak, ki sta ga z zvijačo prisilila, da je pričel upoštevati njune ukaze. Na poti ji je odvrnil »Mah, nič posebnega. Nekaj sem ga s topim bodalom porezal, nato pa sem mu natrl sol v rane. Pač nekaj tipičnih tehnik mučenja. Odrezal sem mu jezik, ker se je preveč drl in me je motil pri delu, pa še skalpiral sem ga. Drugače sem mu pa še iztaknil oči.«sam pri sebi se je nasmehnil. »Oh ja, in skoraj bi pozabil,«je še dodal, »ovekovečil sem svojo pesmico o mučenju.«. Na precej krut način, sicer, a saj ni bila njegova lobanja. »Z razbeljenim bodalom sem mu jo vrezal v kost na glavi.«. »Mislim, saj bi mu naredil še kaj več, vendar sem bil preveč zaseden z opazovanjem drugih ljudi. Še posebno enega dekleta, ki je zelo motilo mojo koncentracijo.«navihano ji je pomežiknil. »Kako si pa ti mučila svojo žrtev?«jo je pobaral.

Prispela sta v ladjedelnico, kjer ju je, kot domenjeno, čakal mišičnjak. Ko ju je zagledal, se mu je na obrazu prikazala mešanica olajšanja in strahu. Glede na to, da se je njegova pobrita glava svetila od potu, ga je verjetno že precej skrbelo, kaj bo z njegovo blondinko, če se ne vrneta. Približal se mu je, se spogledal z Leo in spregovoril »Sedaj boš ukradel ladjo, ki bo primerna in udobna za daljše potovanje na morju, nato pa boš ukradel še primerne zaloge vode in hrane za pot. Ponovno se dobimo pri tretjem pomolu z leve. Če te ne bo do najkasneje štirih popoldne, bo tvoja punca umrla.«je povedal z ostrim, ukazovalnim glasom in ga pri tem precej grdo gledal. »Pojdi zdaj.«je še dodal. Ko se je obritoglavec odstranil, sta se z lahkim, počasnim korakom napotila k pomolu, kjer naj bi se ponovno srečali.


((tko kt oblublen, dons odpisan. Am, nimam prov dost domišlije, tko d ni nwem kai, odpiš mi čim prei, lječ ))

"Nagnusno." Zavila je z očmi ob njegovem opisu mučenja. "Kako ti uspe biti tako neizviren?" ga je dobre volje zbadala. Pogovor z mučencem jo je razvedril. Pravzaprav je bil bolj samogovor, a komu mar. Pogrešala je že strahospoštovanje, ki so ji izkazovali v njenem rojstnem mestu in fant, ki ga je mučila, jo je prav lepo spomnil na 'dobre stare čase' ...

Nasmejala se je ob omembi motenj koncentracije. "Amater. Nas, profesionalcev, pri delu nič ne zmoti," ga je obvestila in poskušala delovati popolnoma resno. Seveda ji ni uspelo. "Am, jaz sem preizkušala nove žecike ... Zripo ima vrhunske stvari." Nato se je spomnila, s kom govori. "Ampak ti seveda ne veš kdo je Zripo. Ha." Vseeno je nadaljevala. "Ustvarila sem pravo umetnino in pri tem naredila še zares dobro delo - skurila nek grd in zamaščen konjski rep ..." se je nasmejala.

V ladjedelnici je zagledala svojega starega prijatelja Brankota, ki se ga je iskreno razveselila. Vendar mu tega seveda ni smela pokazati in zato je vanj uperila svoj najzlobnejši pogled. Arm mu je čisto učinkovito povedal vse, kar je mogel narediti in tako tokrat njej ni bilo treba zastraševati ubožčka.

Do odhoda jima je tako ostalo še kaj nekaj časa in odšla sta do pomola, kjer so bili zmenjeni z Brankom. Bil je topel dan in Lea se je ulegla na lesen pomol ter se sončila na jesenskem soncu.

((tudi ti čimprej odpiš, Mra. xD
drugač tut če napišeš da ga ukradeš, morš čoln v resnic plačat ane. pa lhk dava pač vsak pol .. =) sam povej ker čoln pa za kuk časa? -.-))

(pa zkai je treba placat, ce ga itq branko ukrade? ok dobr, enojambornico bova sunla, to pomen d usak placa 4.000. Sej mas zadost kesa, ane? )

Zavil je z ocmi, ko ga je pricela zbadati in je samo zavzdihnil v odgovor. nadaljevala je s sarkazmom, ko je omenila motnje v njegovi koncentraciji. Tokrat pa se ni mogel vzdrzati odgovora in ji je odvrnil " Kaj pa naj naredim, ce pa so bile motnje profesionalno usposobljene za motenje profesionalcev."je dejal z narejeno ogorcenim glasom. Nato sta se smeje priblizala brankotu, k ju je cakal ze ves poten. potem ko mu je narocil, kaj naj naredi, sta se z Leo odpravila proti pomo lu in se tam usedla. obraz je uperil v pozno oktobrsko sonce in pustil, da so mu zarki bozali obraz.

njeno glavo si je nezno polozil v narocje in dolgo samo zrl v njen prelepi obraz. Umaknil ji je koder las z oci in jo pricel nalahno bozati po licu. Bil je zelo vesel, da jo je imel ob sebi, saj je v njem vzbudila nenavadna in njemu povsem neznana custva. Seveda je ze slisal zanje, vendar si ni nikdar predstavljal, da jih bo sam obcutil. Bilo je presneto lepo biti zaljubljen. zasanjano je zavzdihnil in se sklonil nad njen obraz. Svoje ustnice je nezno pritisnil na njeno celo. "tako lepa si."je zasepetal na njeno uho. svoje prste je prepletel z njenimi in se premaknil se malo bolj naprej. tokrat jo je poljubil na ustnice. Potem se je odmaknil in zopet samo gledal.
Cez nekaj casa sta zaslisala korake, ki so se jima blizali z naglico.Arm je vstal in pri tem pazil, da se ni zaletel v zLeo, nato pa se je zazerl v brankota, ki je malce zadihan stal pred njima. "amm, ladja in zaloge so pripravljene."njegov glas se je tresel in nekajkrat je zajecljal. Zelo ocitno ga je bilo strah. "v redu, pripelji ladjo sem, ali bos?"mu je ostro dejal.

Lea se je nasmehnila ob njegovem odgovoru. "Ehh, pravi profesionalcev ne zmotijo niti profesionalno usposobljene motnje, saj so profesionalno usposobljeni, da jih profesionalno usposobljene motnje, ki so usposobljene za motenje profesionalcev, sploh ne zmotijo," je leno zamrmrala z zaprtimi očmi in se spraševala, če je povedala kaj, kar bi imelo vsaj približno kak smisel. Vseeno je bila preveč trmasta, da bi preprosto utihnila, čeprav se ji niti približno ni ljubilo razmišljati.

Ob njegovem dotiku se je le nasmehnila, ker se je preprosto počutila preveč dobro, da bi odprla oči. Ni več hotela razmišljati o vsem mogočem, izpraznila je misli in pustila, da so ji zavest barvali sončni žarki na vekah. Začutila je Armovo toplo dlan v svoji; prestavila je roko k svojemu obrazu in se z licem naslonila na njegovo zapestje.Njegov poljub ji je za trenutek zastrl sonce, a to se ji zdelo preveč pomebno. Rahlo se je odzvala in se narahlo nasmehnila, ni si mogla pomagati.

Nenadoma je zaslišala nekoga govoriti neposredno v njeni bližini. V trenutku je spoznala, da ni slišala njegovih korakov. Lea si ni nikoli privoščila takšnih napak; z grozo je odprla oči in se dvignila, nato pa je rabila kar nekaj trenutkov, da so se ji oči privadile na novo svetlobo. Zaradi nastavljanja sončnim žarkom je namreč komaj kaj videla, nato pa je le prepoznala Brankota. Nesposobnež je prišel kar tako, ne da bi sploh pripeljal ladjo. Lei se ni ljubilo skakati okoli, usedla se je nazaj na pomol, si pomela oči in opazovala Arma, kako mu je ukazal, naj pripelje ladjo. Branko je pohitel in Lea ga je nekaj trenutkov opazovala, kako je tekel po obali, nato pa si je pretegnila hrbet in počakala na ladjo.

((okej, bom pol vsakem odštela 4000 Pač odpiš ko boš lhka -.-))

Nasmehnila se je ob Thysinem mnenju od Finnvari in ga potrepljala. "Glede občudovanja," je rekla in za trenutek obmolknila, "precej časa sem živela v Min-Rimmonu. Ta človeka nekako opremi za plemiško življenje v Beleriandu. Potem se pa počasi navadiš. V Min-Rimmonu te dejansko poskušajo na vsakem koraku ubiti. V Beleriandu pa ne bo nikoli tako zelo hudo, ne glede na vse." Ko je Amethyst ponovno nekaj povedala, se je njen obraz pomračil. "Težava je v tem, da je Beleriand v bistvu temnostranski lahko samo zato, ker se plemstvo prepira med sabo. Samo za dva plemiča namreč vem, da sta temnostranca. In ne glede na vse, plemiči imajo še vedno neverjetno veliko moči. Če razglasim Beleriand za temnostranskega se bodo obrnili proti meni in združili moči. Sicer imam precej zvestih privžencev, pa tudi na sploh je temnostrancev v Beleriandu veliko, vendar moč ima plemstvo. Poskušanje, da prevzamemo Beleriand bi bilo enako nevarno kot igranje z ognjem. To je glavni problem." Zavzdihnila je, vendar se je po Thysinih o magiji besedah nazaj malce sprostila. Ob besedah o rezilu v grlu, pa se je hripavo zahahljala. "Kaj misliš, da uporabljam plačance, da osebe, ki mi gredo na živce, izginejo? Nikakor. Premnogi privrženci komaj čakajo, da mi lahko priskrbijo alibi. Slava in kraljevanje pa mi ne ležita." Skomignila je in se povzpela nazaj na Finnvaro, saj je bil zanjo ta pogovor končan. Morala je razmisliti o par stvareh. "Se opravičujem za tisto prej. Včasih se mi zgodi... Pa saj ni pomembno. Upam da si na podlagi tega gospodični nista ustvarili napačnega vtisa o meni..." se je kar naenkrat oglasila Alynn, ki je prijahala v njuno bližino. zavila je z očmi in tiho zagodrnjala sama zase. "Naj se ti to ne zgodi v kakšnem kritičnem trenutku," je hladno rekla brez, da bi jo pogledala. Želela se je nazaj potopiti v blodeče razmišljanje, ko se je na čelu kolone pojavila še tista, ki je na glas razglabljala kdo Clarissa je. "Že nekaj časa nisem bila v Beleriandu, ampak v številnih drugih mestih so po nadvladi temne strani uvedli neka zapiranja mestnih vrat po mraku. Mogoče veš, ali je tudi tam tako? Ker če je, moramo pospešiti…" je povsem nevljudno vprašala Clar je pa tako zavila z očmi, da so ji skoraj padle iz jamic. "Glede na to, da zelo dobro veš kdo sem, bi lahko predvidevala, da vrata v Beleriand zame niso nikoli zaprta. Lahko pa stečeš naprej, če te to skrbi, ker je v resnici v mesto zelo težko priti po sončnem zahodu. Razen zame ali za koga meni podobnega. In v Beleriandu ti svetujem, da kljub vsemu govoriš malenkost spoštljivejše in vljudnejše. Tam namreč vedo kdo sem." Ta odgovor je bil dejansko ledeno hladen. To dekle ji je šlo precej na živce. nekoč bi ji za to prerezala vrat. Dejansko sem se pomehkužila, je mrko pomislila. Dokler niso zagledali beleriandskega obzidja ni rekla več ničesar. "Če bodo vrata zaprta, ko pridemo do njih, pustite meni da govorim, če bo potrebno pa igrajte mojo igro," jim je zabičala, nato pa ponovno utihnila. Velika lesena vrata so bila dejansko že zaprta, ko so prispele do njih. "Odprite vrata!" je zaklicala, kmalu pa se je skozi okno na stolpu ob vratih prikazala glava osamljenega stražarja. "Vrat se po sončnem zahodu ne odpira več," je zdolgočaseno odgovoril. "Ukazujem ti, da odpreš vrata. Sem namreč Clarissa Beleriandska, torej naslednja kraljica tega mesta," je odločno odgovorila, stražar pa je kar zazeval in jo natančneje pogledal. "S-se op-pravičujem, nisem vedel. Kdo pa so vaše spremljevalke? Moram vprašati, veste," je nekoliko zajecljal v odgovor. Z glavo je pomignila na Amethyst in nadaljevala: "Ona bo članica moje osebne straže, ostale pa bodo služabnice na mojem gradu." Stražar je pokimal nato pa izginil. Zelo kmalu so se vrata odprla ravno toliko, da so lahko vse vstopile. Tiho je nadaljevala pot proti ladjedelnici, vrata pa so se zaprla za njimi. "Ladjedelnica je na drugi strani mesta, prodajalec pa najbrž ne bo celo noč tam. Tako, da bi sedaj lahko res malo pohitele," je mimogrede omenila, ko je usmerila svojega konja v pravo smer.

Clarissa jo je vzvišeno opozorila, kako neprijetni so njeni izpadi in Alynn se je samo namrdnila ter z Altrazzom malce zaostala, ter se spet posvetila okolici. Kmalu se je pokazalo Beleriandsko obzidje in Belreejine opazke so se izkazale za upravičene, saj so jih pričakala zaprta vrata. "Odprite vrata!" je zaklicala princesa, in na stolpu se je prikazal stražar. Po kratkem dialogu in ponižnem opravičilu so vrata zazevala in pot v mesto je bila prosta. Ko je še zadnja v koloni stopila skozi so se za njimi glasno zaprla in počasi so nadaljevale pot skozi mesto. Alynn je samo približno slišala opozorilo gospodične zategnjene in ne da bi zares opažala svojo okolico na poti, so se naenkrat znašle v pristanišču in topel slan vetrič ji je razmršil lase. Malce se je razgledala in kmalu tudi našla, kar so iskale njene oči. Njihova kolona se je napotila proti pokritemu skladišču, v katerem si lahko videl ogrodja ladij, v zaprtem malem delčku morja, ki si ga je ladjedelnica lastila, pa so na mirni vodi plavali mnogoteri čolniči in ladje.

Amethyst ni bilo niti malo jasno kako naj bi te Min-Rimmon opremil za plemiško življenje, saj je sama živela tam mnogo let. Že res, da naj bi bil Beleriand varnejši, konec koncev je bil še vedno svetlostransko mesto, pa tudi plemiči so bili po Clarissinem opisu taki kot vsi ostali. A Amethyst ni odgovarjala princesi, saj je ugotovila, da je ona tista ki ji bo kar najbolj prav prišla kot zaveznica iz te družbe in Thysa je znala držati jezik za zobmi, čeprav le-tega ni velikokrat prakticirala. Tudi glede zavzetja Belerianda se ni popolnoma strinjala. Saj ne, da bi si mislila da Clar razmišlja narobe, ona najbrž mesto pozna najbolje, a če bi se vsi Forestčanski temnostranci združili in zavzemali mesto za mesto bi lahko veliko zavzeli, preden bi svetlostranci ugotovili kaj se dogaja. Takšno je bilo skromno Amethystino razmišljanje.
Zaslišala je hitra konjska kopita, ko se jim je približala Alynn in se poskusila opravičiti. Clar se je odzvala nekako tako kot bi se Amethyst običajno, a zdaj na nalogi je postala bolj pazljiva, pajdašica vsem in samo sebi ob enem. Nalašč je prijazno, skoraj z sočustvovanjem v očeh pogledala Alynn v oči, jo potrepljala po ramenu, se žalostno kakor je pač znala nasmehnila in z sladkim a nepreveč glasom dejala:
"Ne, skrbi dragica. Take težave so res nadležne. Razumem te." Seveda je želela ohraniti začasno dobre odnose z sodrugi, pa tudi če so jo meli za rahlo trčeno je prav nič ni motilo, saj je v nekaterih pogledih celo bila. Če bi se Alynn odzvala drugače od pričakovanega, lahko vse skupaj obrne v nesramno zafrkavanje, kar je delno že tako ali tako bilo in Amethystina zabava bi se še podvojila. Kmalu se je približala še Belree in se pozanimala glede zaprtja mesta ponoči, kar seveda sploh ni bila slaba ideja če izvzamemo to, da je bila Clar princesa v katerega so bila dekleta namenjena. Hitro so se približale obzidju in dokaj brez težav vstopile v mesto. Amethyst je bila kar vesela, da jo je Clarissa razglasila za osebno stražarko, vsekakor veliko bolje kakor biti kakšna služabnica. Ne, Thysa res ni bila vajena nekomu služiti, da o ribanju nog sploh ne govorimo. Če bi prišlo, do situcacije kjer bi mogle igrat vloge, bi ona sama lahko samo stala zraven in ustavljala ljudi, ki bi hoteli k princesi. Lagodna zadeva.
Dekleta so pohitela do ladjedelnice in se prav kmalu znašle ob širnem morju. Lahen vetrič jim je mršil lase, medtem ko je bila gladina relativno mirna. Amethyst se je razgledala po še odprti ladjedelnici, ko je njeno pozornost ujel pergament pribit na vrata ladnjedelnice s cenami za gradnjo ladij in izposojo. Nahitro je preštudirala kaj bi se jim najbolj splačalo.
"Torej za nas mislim, da bi bil primeren čoln za šest oseb za 600 zlatnikov ali če bi rade potovale lagodneje imamo enojambornico za 1000 zlatnikov. Ampak v tem primeru draga moja dekleta ve posežete v vaše mošnjičke. Razen če," se je obrnila k Clarissi, "ne dobimo česa cenejšega za prevoz našega visočanstva in njenim spremstvom."

((LAHKO bi se malo bolj potrudli še ostali, ane, ampak nej vam bo, cajt bi biu da se tole kam zmiga. Drgači pa resno, dejte mi pisat.!-.- več postov!))

Vašo skupinico takoj opazi izkušeno trgovsko oko in še preden bi vedele kaj vas je zadelo, vam suhljat moški srednjih let, ovešen z zlatimi verižicami in težkimi prstani opisuje cene ladij, razglede in nočne poglede na Beleriand. A ker ste vendarle večinoma pokvarjene temnostranke, na čelu vaše skupinice pa stopa samo Beleriandsko visočanstvo, ste ga zmožne hitro utišati. Ker je njegova meščanska dolžnost in čast – četudi slednje nima kaj veliko – služiti princesi, vam ponudi najem enojabornice po posebno ugodni ceni. "Vaša milost, tej kupčiji se pač ne boste mogli upreti. Najem te čudovite, razkošno opremljene in izredno hitre enojambornice vam ponujam kakor še nikomur ne prej ne kasneje. Računal vam bom le 500 zlatnikov na dan, plačali pa boste za toliko dni, kolikor boste porabili. Edinstvena priložnost, moja gospa." Ko vam obrne hrbte mu sicer namenite nekaj sumničavih pogledov, še posebno Amethyst in Clarissa, saj sta vajeni prevar in smrdečih kupčij še iz časov Min-Rimmonskih ulic. Na koncu se obe odločita, da se podarjenemu konju navsezadnje le ne sme gledati v zobe in vsi skupaj sprejmete ponudbo.

Težave se začnejo šele ko ste že dodobra izplule iz mestnega pristana, trgovec pa je že zdavnaj izpuhtel iz dosega vaših rok. Rhina, ki se je odločila za večerno opazovanje morja in igre lunine svetlobe na valovih, se nenadoma čisto prehitro vrne na krov k ostali družbi, da vam sporoči neprijetno novico "S severa se nam bliža huda nevihta!" vzklikne in pokaže v smeri velike gmote temnih oblakov, v katerih se kažejo oddaljeni bliski, preko neba pa zadoni prvi grom.

Ok folk, najprej pripombe, pol pa napotki.(;
Clar; dej vsaj preleti še mal poste za sabo..za nekoga ki tolko dougo piše kokr ti bi lahko bolj pazla na slovnico, največ težav maš pa sz zaporedjem besed v stavkih. Počekiraj mal to.(;
Alynn; mal daljši posti? Probi se uključit u kak pogovor in to. =)
Rhina, Belree; več postov prosim, dame moje. Če se javita za nalogo, pol tut pišita na njej.
Metka; ok no, nimam kej dost za povedat pr tebi. Piši tkole še naprej, pa glede na to da si najbolj izkušena iz tehle tle jih probi mal bolj uključevat u poste, da se bojo lažje učili in napredovali.(;

Nadaljujete zdej tle, in prosim tokrat VSE pisat, in izčrpno.=) naprej hočem od VSAKE dva posta o premagovanju nevihte in prihajanju na sumatol, potlej pa dobiste naslednjo sodbo ko pristanete.

Asy se je mirno ozrla proti princesi in zavzdihnila, ko je predlagala čoln. Ta je bil zanjo vseeno strašno drag. »Lahko, če že misliš. Povsem verjetno si navajena lagodja. Boš plačala ti po, in jaz pol?« Iz svoje vrečice je potegnila mošnjo s cekini in z njo poštrkljala po zraku. »Jaz imam... 11.150 cekinov... in to so osebni podatki tako, da prosim...« Stopila je do velike lesene table in potiho zastokala. Shranjevala je za lepega vranca, vendar je skomignila z rameni in poklicala gospoda, ki je stal blizu table in očitno tam tudi delal »Radi bi si sposodoli ladjo za en teden... za šest oseb.« Stopila je nazaj do princeske in pomignila k njej »Še kaj... Upam, da se strinjaš s predlogom, da plačilo deliva napol.« Še vedno je bila na smrt užaljena, ker čolna ni mogla kar ukrasti in se odpeljati z njim v morje ter se jim smejati v faco, ko bi jo opazovali kako se pelje v daljave. Prestopala je iz ene noge na drugo in poskušala ignorirati nadležnega krokarja, ki ji je trakav po glavi. Povsem verjetno je bil že spet lačen. Kracnila ga je po nosi v opozorilo, da preneha in ta je nejevoljno zakrakal. Še vedno je bila Asy besna ker ji je sledil.

Lyan je njenemu pikremu komentarju namenila samo hladen pogled in ga povsem ignorirala. Od nikoder se je naenkrat pojavil majhen, čokat, z nakitom ovešen prodajalec in jima z osladnim nasmeškom ponujal plovila. Aestiva je že spregovorila, vendar ji je svetlolaska kaj hitro skočila v besedo. »Pravzaprav, izposodili bi si ga za tri dni. Če se bova zadržali dlje kot načrtovano bova pač tistega piškavega tisočaka in pol še doplačali.« Izvlekla je majhen mošnjiček, na hitro preštela vsebino in mu nato v dlan stresla cekine, ki so skupaj znašali dva tisoč. »Pridi...« je naveličano navrgla proti svoji temnolasi spremljevalki, ki se je ubadala s krokarjem ter se napotila proti privezu, kjer so se na mirni vodi zibali čolni in ladje vseh vrst in oblik. Prodajalec ju je usmeril proti malce večjemu čolniču. Prva je vanj skočila Lyssa, si ga na hitro ogledala in ga ovohala, preden je s privihanim smrčkom sedla v kot in naredila prostor. Sledila ji je Lyan, ki je svoje imetje odložila poleg volkulje in iz dna čolna izbezala par vesel, preden se je umaknila, da je lahko na zibajoči čolnič stopila še Aestiva. Prodajalec se je medtem že izgubil neznano kam in brez kakršnih koli vprašanj ali komentarjev je svetlolaska poprijela za vesla, jih postavila v njihove kovinske prijemke in začela veslati.

Kakšne pol ure ni nobena spregovorila besede, dokler niso Lyan roke začele preveč boleti in vesli je odložila, da bi jih malce spočila. »Tvojih tisoč?« Medtem ko je čakala na plačilo se je sklonila in se s konicami prstov dotaknila obeh vesel. Medtem ko je temnolaska brskala po mošnjičku je po tihem zamrmrala nekaj besed v komaj slišni melodiji in vesla so se začela počasi, vendar vztrajno premikati sama od sebe. Prej ko slej bi tako ali tako izvedela...

Asy je samo nemirno čakala, da se premakneta iz pomola, ko jima je prijazni človek končno namenil plovilo. Princesa je bila tista, ki je poprijela za vesla in jih potisnila v vodo, da se je čoln lenobno premaknil in pustil za sama rahlo sled nežnih valov.

Aestiva je že lep čas hladno sedela na mestu in se ni premaknila niti za milimeter. Skoraj, da ni pomežiknila. Pravzaprav ji je bilo dolgčas. Bleda kot mrtvec in čisto primeru, da so na njej pristajale muhe. Končno se je utrnil trenutek, ko je žilava princesa omagala nad vesli in prekinila tišino, ko je proti njej stegnila roko »Tvojih tisoč?« Asy je zamežikala proti njeni culi in brkljala po njej. Začuda je ni mogla najti... pa tako malo stvari je v njej. Ko je že besno skoraj trgala torbo jo je zmotila spremljevalka, ki je uročila čolen, da se je sam premikal po vodi. Hah, sem vedela. Da nebi opazila kako gleda v čolen je sama razprla culo »Saj mi ga niso ukradli... ves čas sem imela denar pod nadzorom.« temnolaska se je dobro zavedala, da ne bo zadovoljna, če ji ne bo morala izplačati. Tole je bilo potrebno pa četudi je zdaj čas, ko se bosta obe izdali. Ošinila jo je s temačnim pogledom in nastavila roko nad stvarmi v culi in zamrmrala besedice. Presneto kako se je osmešila... urok ji ni in ni hotel uspeti. Nič čudnega, ko pa ni bilo nobenega, ki bi ji učil razen njenih nadutih staršev, ki sta umrla še preden bi jo naučila kaj težjega. Končno jo je na nekem mestu v roki začelo žgati in izpod stare rute v katero se je zapletla mošnja je povlekla sekine in jih izročila svetlolaski »... mojih tisoč« Ko ji je uzela denar iz rok je ni niti pogledala in se postavila v prvoten položaj. Ni bilo prvič, ko se je s svojimi neizpopolnjenimi uroki takole osmešila. »Imaš kaj pojma koliko potovanja bo še potrebnega?« Preganjal jo je zoprni občutek, da bosta naleteli na težave in se ga ni mogla znebiti.

Na obraz se ji je prikradla senca nasmeška, ko je opazovala Aestivo, ki je besno brskala po svoji culi. Čeprav je opazila, kako so ji za nekaj sekund oči sunile proti veslom, ki so zamahovala sama od sebe, je svoje rahlo presenečeje vsekakor dobro prikrivala. Temnolaska ni in ni mogla najti denarja in se je že začela pritoževati, da so ji ga morda ukradli in proti Lyan je vrgla nekaj temačnih pogledov preden se je očitno vdala v usodo. Roko je iztegnila nad culo in začela potiho mrmrati besede. Svetlolaski so obrvi poskočile tja nekje na sredino čela, ko je opazovala svojo spremljevalko. Ni bila predvidela, da bi ta lahko bila čarovnica, vsaj ne zelo močna, saj bi drugače ob njuni bližini lahko kdaj zaznala valovanje energije okoli nje. Ni si mogla pomagati in se je na široko zarežala, ko je Aestiva prezplodno izvajala svoj urokec in skoraj bi je že predlagala svojo pomoč, ko ji je uspelo. Iz neke stare rute je izpletla svoj mošnjiček in ji v roko stresla denar. Lyan ga je brez vprašanj pospravila in nekaj časa sta tako sedeli v tišini, medtem ko je čolnič rezal mirno gladino morja. Očitno je bilo, da se temnolaska noče pogovarjati o minulem dogodku, vendar je bila sama čisto preveč radovedne narave, da bi jo pustila na miru. Hotela jo je že nekaj vprašati, ko pa je spregovorila. »Imaš kaj pojma koliko potovanja bo še potrebnega?« Svetlolaska se je namrdnila in segla v svojo torbo po zemljevid in kompas in zraven pazila, da ni zbudila volkulje, ki je zaspala v kotu. Razgrnila je stari pergament na svojih kolenih in odprla kompas. Potem ko je čolniču malce popravila smer in pospravila staro napravico, se je posvetila še risarijam na listu. "Najhitreje bova izvedeli takole..." Izza debelih volnenih oblačil je privlekla majhen kristalen amulet, ki ji je visel za vratom in ga podržala nekaj milimetrov nad karto, drugo roko pa položila sebi na prsi in začela tiho ponavljati besedici. "Locus, persona, locus, persona...." Amulet je začel nad zemljevidom nihati, najprej v velikih krogih, potem pa manjših in manjših dokler se ni njegova konica ustavila nekje na pol poti med Beleriandom in Sumatolom. "No, sedaj imaš odgovor." Zvila in pospravila je pergament, kristal pa zatlačila nazaj pod obleke in se lagodno zleknila čez deske, ki naj bi v čolnu prestavljale sedeže.

Še nekaj časa sta tako pluli v tišini, preden je Lyan spregovorila. »Torej, čarovnica, kaj?«

Asy je samo nejevoljno opazovala kako se ji je smehljala, ko ji urok nikakor ni moral uspeti. Nejevoljno je majala glavo, ko ji je spremljevalka v tišini z čarovnijo pokazala koliko poti morata še narediti. Kako jo je živciralo, da ji je svetlolaska jasno nakazala kako uživa, da je ona v premoči glede čaranja. Temnolaska ji je prikimala v zahvalo. V svoji glavi je preračunavala koliko časa bosta še potrebovali za pot. Ni vedela koliko časa že potujeta vendar je imela občutek, da prihaja pozno popoldne in se zna počasi začenjati mračiti. Pobrkljala je po culi in iz nje povlekla svojo zmahano čutarico. Na čolni ni ravno mesta, da bi se skril pred žarki, ki so ne glede na mraz ali vročino njeno kožo popolnoma izsušili.

»Torej, čarovnica, kaj?« je sledilo naslednje vprašanje tokrat iz strani mlade princeske. »Lahko bi te vprašala isto... vendar, ja... čarovnica in to sila neizkušena se bojim. Moja povsem naduta starša sta umrla v vojni še preden bi me lahko naučila kaj uporabnega.« Rahlo se je zahahljala »Samo videti bi morala njuna obraza, ko sta ugotovila, da držim s temnostranci. Umrla sta v vojni.« Rahlo se je stresla ob spominu na njiju potem pa dodala »Škoda je samo to, da ju nisem uspela ubiti sama. Oba sta bila tako... tako nagnusno prijazna in dobrosrčna, hkrati pa oba čarovnika in popolnoma obsedena s svojo punčko, ki sta jo hotla narediti tako kot sta onadva sama...« Obrnila se je stran »Ni jima uspelo, zmeraj sem bila drugačna, pa če sta še tako poizkušala, da bi me spremenila.« V vodo je pomočila prst, da je ta za samo puščal lahno sled.

Aestiva se je dokaj hitro razgovorila in je začela pripovedovati o svojih preminulih starših, do katerih očitno ni gojila niti slehernega pozitivnega čustva več. Svetlolaska je samo v tišini prikimavala, ko pa je druga utihnila, se je samo zleknila nazaj na deske in zaprla oči.

Zbudila se je kakšno urico kasneje, vsaj po svoji oceni, pod njeno roko pa je v klobčič zvita ležala Lyssa in se pritiskala k njej. Lyan se je dvignila in v trenutku opazila rožnate in rdeče barve, ki so zaznamovale večerno nebo s sončnim zahodom. Sumatol je bil blizu kot le kaj, vendar je presenečeno ugotovila, da je bila v njegovi bližini zasidrana srednje velika enojambornica. Na krovu, kakorkoli, ni bilo videti nikogar. Svetlolaska je odsekano zamahnila z rokama in razrešila uročeni vesli, preden je še enkrat sama prijela za njiju in se začela počasi in oprezno približevati nepoznani obali. No, kar bo, bo... Čolnič je že čez nekaj minut mehko trčil ob obalo in čarovnica je hitro skočila iz njega, za njo pa še volkulja. Z Aestivo sta ga zvlekli višje na obalo, vse do začetka gozda in Lyan je vztrajala, da ga potisneta tako daleč, da je drevesno listje njuno prevozno sredstvo popolnoma zakrivalo. Iz njega je vzela še svoje stvari in na hitro zabrisala sled, ki jo je v pesku pustilo njuno vlačenje. "Večeri se že... Se bova utaborili na obali ali poiskale zavetje v gozdu?".

[ti kr v temi Otok Sumatol odpiši, okej? ]