Plaža

Sledila je Armadalu, ki je privolil, da ji bo razkazal ta del njegovega mesta. Prišla sta do morja in z spoštovanjem in presenečenjem se je zazrla vanj. Povedali so je, da je veliko in lepo, ampak ... Bog, niti v sanjah si nisem predstavljala, da je tako veličastno. Vsa ta VODA ... Vsekakor ni bila pripravljena na veličino razgleda in velikost morja samega. Voda je bila videti neskončna in se je tako stapljala z obzorjem, nad katerim je nizko viselo sonce ... Lea česa takega v svojem življenju še ni videla.

Globoko je vdihnila zrak nenavadnega vonja, ki je bil tu veliko izrazitejši kot v mestu. Stopila je do vode in radovedno pomočila vanjo prste, nato pa jih obliznila in se začudila nad okusom. "Slano je," je rekla in se začudeno zazrla v širno površino vode. "Kako je lahko voda slana?" je vprašala Armadala in se obrnila proti njemu, pri čemer je opazila, da je stal veliko bližje njej kot je pričakovala. Zdrznila se je, a umakniti se ni mogla nikamor drugam kot v morje, zato je pogumno obstala in se zazrla vanj.

((ok približuje se sončni zahodčić... romantika na višku folk xD))

Arm se je sprehajal po nabrežju Belerianda, ki je bila lepa obala. Občasno je beli, svetleči se pesek sekala kakšna skala ali dve. Bil je hvaležen vetru, ker se ga je usmilil in vsaj malo odpihnil vročico. Leassi poleg njega se je začudeno razgledovala in si ogledovala bleščeče se morje. Površina je bila tistega dne precej mirna, le vsake toliko so jo vzvalovili lepi, kodrasti valovčki, ki so se nežno približali obali in se razpustili v zlato peno, ki je odsevala žarke zahajajočega sonca. Božali so pesek in ga odnašali s seboj v neskončne morske globine, kjer je čakal, da ga bodo zopet odložili na obalo. Čutil je, da se mu cmok v grlu veča, ko sta se približala meji, do koder so segli valovi.

»Kako je voda lahko slana?«ga je vprašala Lea. Zdrznil se je in se zagledal vanjo. »Pravzaprav je samo sol raztopljena v vodi.«nasmehnil se je, kolikor je mogel normalno. Stiskalo ga je v grlu in imel je občutek, kot da ga bo ravnokar razneslo od vročine. In ta občutek je izhajal iz ene same osebe. Leassi, ki je stala manj kot pol metra stran. Arm se je spraševal, kako bo sploh preživel ta večer. Prejšnjič je bila nezavestna ali pa je spala kot top. Tokrat je bila še kako budna in stala je strašansko blizu. Vdihnil je zrak, ki mu je blažilno ohladil glavo. Kaj naj storim? Sončni zahod. Kakšen idiličen trenutek, da bi se vse zgodilo...in vendar, kaj ni bilo čudno, da dva morilca stojita tako blizu, v takem popolnem in romantičnem trenutku...zatisnil je oči. Zopet jih je odprl in se zazrl v njene, globoko rjave, ki so imele pridih rdeče v ozadju. Majhna kapljica potu mu je spolzelo preko pramena las, na tilnik. Občutil jo je kot žgoče olje, ali pa morda vrelo smolo. Kot da bi bila ta kapljica tako pomembna, se je ob njenem stiku s kožo zatrdno odločil, da bo to izpeljal.

Svojo roko je počasi premaknil z njenega prejšnjega položaja ob njegovem boku, proti njeni dlani. Iztegnil je svoje dolge prste, ustvarjene za davljenje ljudi in se nežno dotaknil hrbtne strani njene roke. Počutil se je, kot da bi ga zadela strela. Za trenutek je moral zapreti oči, da se je zopet zbral. Prste je počasi prepletel z njenimi in vdihnil zrak v pričakovanju česarkoli...

((ish, smotka ena. spet si mi pustla ta težje za napisat :S noo, zdej si spet tiii hehe))

Lea mu je zrla nazaj v oči in se zraven trudila dihati. Upirala se je čustvom, ki so hotela prevzeti nadzor nad njenim izrazom, si trudila nadeti brezbrižno masko, čeprav ni imela občutka, da ji ravno uspeva ... Niti približno. To je narobe, Lea, ji je želel sporočiti del njene osebnosti, ki jo očitno ni preveč maral. Vendar se ji je zdelo, da razbira v Armadalovih očeh čustva, podobna njenim ... A svojim sposobnostim branja iz oči že iz principa nikoli ni zaupala. Kaj lahko sploh naredim? se je zmedeno spraševal trezni del nje in negibno je stala, ter čakala kaj bo naredil on.

V opazovanju njegovega obraza ni opazila njegove kretnje, dokler se ni dotaknil njene roke. Rahlo se je zdrznila, vendar ne zato, ker bi ji bilo neprijetno. Presenetil jo je in za trenutek je otrpnila, ne da bi vedela, kako naj se odzove. Vendar ni bilo časa za razmišljanje o svojih dejanjih, le previdno je prepletla svoje vitke prste z njegovimi. Ob tem nedvoumnem izkazovanju čustev je naenkrat postala neznansko srečna ... Ko je končno dojela, da se ni motila, da je pravzaprav vse že na začetku razumela pravilno.

Brez razmišljanja mu je podala še drugo roko in ga prijela za dlan. V tistem trenutku se ji je zdelo vse drugo odveč, kakršnekoli besede ali gibi. Še vedno mu je zrla v oči in ni si mogla kaj, da se ne bi srečno nasmehnila. Spraševala se je, zakaj se začenja počutiti kot prejšnji dan v Skrivenčenem hrastu ... Pa vendar jo vse to niti ni preveč zanimalo. Pomembna je bil samo ena stvar, pravzaprav človek - pred njo, kajne?

((ok sori ki je trajal =)))

Tako ji je vračal pogled in čakal na njen odziv. Čutil je, kako je ob njegovem dotiku trznila in menil je že, da si je preveč upal. Tedaj pa je počasi prepletla svoje nežne prste z njegovimi. Vdihnil je zrak, ki mu je dobesedno zarezal v pljuča. Zavedel se je, da že kakšno minuto ni vdihnil, ker je pač pozabil. Zaprl je oči in užival v njenem dotiku. In sploh se ni končalo pri temu, kajti Lea je nežno iztegnila svojo drugo roko in ga prijela za dlan. Občutek je bil popolnoma božanski in Arm je zaprl oči. Čutil je, kako se mu sence počasi spuščajo preko vek in ugotovil, da se sonce potaplja za obzorje.
Zopet je globoko vdihnil in odprl oči, napol pričakujoč, da so bile vse samo sanje in da se bo znašel sam, sam na obali Belerianda. Ampak vse je bilo popolnoma resnično in Leassi ga je še vedno držala za roke in zrla v njegove oči. V globini njenih čokoladno rjavih oči je poplesavalo nekaj nenavadnega, ki je Armadala spominjalo na njegove lastne občutke ob njeni bližini. Počasi, nežno, jo je potegnil bližje k sebi, previdno kolikor je mogel, ker se je bal, da bo pokvaril ta trenutek popolnosti. Ves ta čas jo je gledal v oči in vedel, da mu ni potrebno reči ničesar. Vedel je, da je razumela in vedel je, da tudi on razume njo. Svoje roke je nežno izvil iz njenih in jo previdno objel okoli pasu.
Vedno zroč v njene popolne oči, se je nežno nagnil naprej in svoje ustnice pritisnil na njene. Zaprl je veke in vdihnil skozi nos ob popolnem občutju, ki ga je v trenutku preplavilo. Njene ustnice so imele nezemeljski okus. Čutil je njihovo nežno, rahlo zaobljeno obliko pod svojimi ustnicami. In iz te neizmerne bližine je tudi zavohal privlačni vonje njene kože. Dišala je po, po nečem, česar Arm ni znal določiti, vendar ga je neustavljivo privlačilo. Komaj se je zadržal, da je nebi poljubil močneje. Bila je edini človek, ki mu je kaj pomenil, bila je edina pomembna stvar. Bila je tukaj in zdaj.

Ko jo je objel, sej je Lea premaknila iz svojega statičnega položaja in ga objela nazaj okoli ramen. Hotela je izničiti še tisto majhno razdaljo, ki je ostala med njima, ki je ni več prenesla. Stisnila se je k njemu in vdihnila morski zrak, pomešan z njegovim omamnim vonjem. Morilka, zločinka v njej se je spraševala kje je past, a zaljubljeni Lei je bilo vseeno. Zavedala se je, da je postala bolj ranljiva kot je bila kadarkoli prej in da bi jo Armadal zlahka ubil, hkrati pa si ni mogla preprečiti, da mu ne bi slepo zaupala. V svojem življenju si ljubezni nikoli ni želela, saj je vedela kakšna ovira je to v njenem poklicu. A zdaj ko je prišel on ... No, daleč od tega da bi imela ona kaj proti.

Nenadoma je začutila njegove ustnice na svojih in vsa čustva poljuba so odpihnila še zadnje razsodne misli daleč v nek zaprašen kot njenih možganov. Z rokami se je močno potegnila bližje k njemu, če je bilo to sploh mogoče in mu vrnila poljub. Njegove previdne, mehke ustnice so jo spravljale ob pamet in odločila se je prevzeti malce nadzora nad dogajanjem. Zakopala je roke v njegove lase in nenadoma poglobila njun poljub, ki je postal neprimerno bolj strasten. Želela mu je pokazati, koliko ji pomeni, a za to ni našla drugega načina, kot da ga je poljubljala in mu vračala poljube, brez kakršnegakoli namena da bi odnehala.

(())

Vsa kri se mu je dvignila v glavo, ko se je, namesto, da bi se odmaknila, kot se je bal, potegnila bližje k njemu in ga divje poljubila nazaj. Za trenutek so mu pred očmi zaplesale črne pege in mislil je že, da bo izgubil zavest, vendar se je le ujel in črne packe v njegovem vidnem polju so izginile. Napolnjevala ga je samo še podoba njenega obraza, ki je bil tako blizu. Končno preprosto ni več zdržal in je zaprl oči. Njene sladke ustnice so ga poljubljale nazaj in Arm je neskončno užival. Upal je, da ve, koliko čuti do nje.

Nenadoma se je dvignila nadenj in mu roke zakopala globoko v lase. Le za kratko sekundo mu ni bilo jasno, kaj počne, nato pa so njene ustnice z naravnost drobečo silo pritisnile ob njegove. V popolni nejeveri in sreči ji je odvrnil z dolgim, strastnim poljubom, za katerega se mu je zdelo, da traja v neskončnost. Kar ni mogel verjeti, da se to res dogaja, vendar je bilo vse stvarno, njeni poljubi, njeni vitki, še pred nekaj trenutki povsem hladni, zdaj pa skoraj vroči prsti v njegovih laseh. Bila sta tako zelo blizu, da je čutil dobesedno vsako mišico njenega popolnega telesa, ki je bilo v njegovem objemu. Nekaj v njemu je kričalo, da je nespameten, ker se tako slepo zaupa temu dekletu, vendar je vsa preostala bit dobesedno kričala drugače. Tisti trezni, nezaljubljeni del razuma mu je narekoval, naj se umakne, naj pobegne. Srce je prevzelo vodstvo in hladnokrvno odrinilo presojo njegovega kriminalnega delčka misli. Ko je poglobila svoj poljub, mu je dobesedno pobralo še vso preostalo sapo, ki jo je že tako ali tako bilo bolj malo. Čutil je, kako mu potne kaplje polzijo po čelu in hrbtu, pa tudi po prsih. Počasi, še vedno nekoliko previdno, je svoje roke spustil z njenih bokov in si jo nežno dvignil v naročje. Njen obraz je bil nekoliko višje od njegovega, kar ga ni posebno motilo. Medtem ko se je s komolci naslanjala na njegova ramena in imela roke zakopane med črne, dolge pramene njegovih las, ga je še vedno strastno poljubljala. Nekaj v njegovih globinah je zarjovelo, da je pravi trenutek, da naj poskusi zdaj. Z jezikom je nežno razprl njene rahlo vlažne ustnice in jo poljubil polno na usta. Čutil je, kako je svetloba zadnjega sončenga žarka, ki je be bil divje ognjene barve, oblila njuni postavi, ki sta bili združeni v poljubu, na obali, medtem, ko so valovi nemoteno oblivali pesek.

(( romantika na vrhuncu xD))

Bila je vesela, ko je čutila njegov prav tako strasten odziv in je videla, da ni pretiravala. Čutila je njegovo bližino, kot ni še ničesar in tudi, če bi hotela, ne bi mogla razmišljati o ničemer drugem. Ni se spomnila, da bi bila v življenju že kdaj tako srečna, pravzaprav je v njenem življenju večinoma vladal boj za preživetje, zaradi česar ni imela ravno trenutkov za tisto resnično srečo. Ta trenutek pa se je lahko požvižgala na vse morilce, zahrbtneže in spletkarje, na vse, ki so ji prestavljali nevarnost in zaradi katerih je prebedela toliko noči. Bilo je absurdno, a še nikoli se ni počutila tako varno kot v tesnem objemu tega moškega, ki ji je bil pravzaprav skorajda neznanec.

Začutila je njegov dvig in samodejno je ovila noge okoli njega. Nekaj v njej se je spremenilo, ni bila več samo srečna, bilo je nekaj več. Ni mogla preprečiti kotičkom ustnic, da se ne bi ukrivili navzgor od samega zadovoljstva, čeprav je moralo to med poljubljanjem delovati precej čudno. Začutila je zadnjo svetlobo rdečega sonca in prav tako njegov poljub. Še vedno neznosno srečna se je odzvala ter roke razpletla iz njegovih las in jih prekrižala še vedno na njegovih ramenih. Nežno ga je še enkrat poljubila in z nasmeškom naslonila svoje čelo na njegovo, saj se preprosto ni se mogla spomniti boljšega načina, da bi mu pokazala, kako mu zaupa in kako rada ga ima.

Z zaprtimi očmi se je predajal njunemu poljubljanju in užival v vsakem dotiku, ki sta si ga delila. Bil je vesel, da se ni odmaknila, ko si jo je dvignil v naročje, temveč ga je poljubila le še močneje. Čutil je njene roke, ki jih je imela zakopane v njegovih temnih laseh. Vsak njen dotik je bil, kot da bi se ga hkrati dotaknilo razbeljeno železo in najbolj hladen led, nadvse prijetno občutje, ki je plesalo po praktično vsakem delčku Armovega telesa. Po obrazih so jima počasi začele plesati sence, ki so jih ustvarjale zvezde, ko so metale svojo nežno svetlobo nanju. Luna je bila še skrita za obzidjem mesta, tako da mesečina še ni prodrla do obale.

Nežno jo je poljubil nazaj, nato pa se je odmaknila za kak centimeter. Na svojem obrazu je čutil njen hiter, nežen dih. Razen, če to ni bila le njegova koža, je bilo tudi njeno čelo vrelo. Nasmehnil se jo z eno roko nežno pobožal po licu. Potem jo je rahlo dvignil in se usedel v mehki pesek, nato pa si jo je zopet posadil v naročje. V ozadju je slišal tiho, odmaknjeno šumenje valov, ki ga je večinoma preglasilo njuno dihanje. Na obrazu mu je še vedno plesal nasmešek. Za kratek delček sekunde je okleval, nato pa tiho dejal »Ljubim te, Leassi.«in ji ustnice pritisnil na vrat.

((luna se še ni prkazala ))

Udobno se je naslonila nanj, ko se je usedel na obalo in z roko ponovno poiskala njegovo dlan. Zazrla se je na morje, na del neba, še vedno rdeč in vijoličen, čeprav je sonce že zašlo in v tiste prve šibke zvezde, ki so se pojavljale po nebu. Razmišljala je, kako se bo po tem večeru njeno življenje spremenilo, čeprav se ni mogla spomniti vseh dobrih in slabih strani. Vsaj ena dobra stran je očitna, je pomislila in Armadalu stisnila dlan.

Ni bila pripravljena na njegove besede in tako ni vedela kaj naj si misli. "Tudi jaz," je preprosto zamrmrala nazaj, a v resnici ni bila povsem prepričana v svoje besede. Ni dvomila o svojih čustvih, temveč o svojih sposobnostih. Sem sposobna ljubit nekoga? se je vprašala in zaprla oči, ko je začutila njegove ustnice na njenem vratu. Nikoli ni verjela, da je njene duša lahko kaj drugega kot kruta in spraševala se je, če se je motila. Mogla sem se motiti, je odločeno pomislila in odprla oči. "Ljubim te," je dodala navidez nepotrebno ... A vsaj ona je vedela, kako pomembno je.

Začutila je veter, ki je zapihal čez vedno bolj temno obalo in ponovno se je stisnila k njegovemu toplemu telesu, da jo ne bi zeblo. Naslonila je glavo na njegove prsi in ugotavljala, da se jo spet polašča zaspanost, posledica pitja, zaradi katere je že prej prespala kakih petnajst ur. Zaspano je objela Armadala in se trudila ostati budna.

((ha pol sm pa js predvidliva s sončnimi zahodki xD))

Vdihnil je zrak in je tesneje objel. Njeno telo je bilo prijetno toplo in čutil je dviganje in spuščanje njenih prsi, ko je dihala. Zaprl je oči in užival v trenutku. Čutil je, kako se njeno dihanje počasi umirja. Zamrmrala mu je v odgovor in ves srečen se je nasmehnil. Njen glas je tiho napolnil nežno tišino noči. Nasmeh mu je še vedno plesal na ustnicah. Tedaj je začutil lahen vetrič, ki je zavel preko peščene obale Belerianda. Prižela se je bližje k njemu in veselo jo je sprejel. Čutil je, kako je počasi vedno bolj počasi dihala in njen utrip se je prav tako umirjal. Nasmehnil se je. Saj ni bilo možno, da je bila po petnajstih urah spanja še vedno zaspana. Njene roke so ga objele in ob tem ga je prevel občutek izjemnega zadovoljstva.

Ker ni hotel, da bi spet zaspala v tako neudobnem položaju, kot prejšnjo noč, jo je malce prestavil. Dvignil jo je in jo obrnil s hrbtom proti njemu. Naslonil je svojo brado na njeno vitko ramo. Ob tem je izza obzidja končno pokukala luna in obsijala obalo. Za trenutek je pomežikal ob nenavadno močni svetlobi. Na srečo je bil mesec nekje na pol poti med mlajem in ščipom. Svoje roke je ovil okoli njenega vitkega telesa in jo poljubil na vrat. Zopet je globoko vdihnil ob neustavljivem vonju njene kože. Počasi je z ustnicami zdrsel nižje in jo pričel poljubljati po ramenu. Zatisnil je oči in se nasmehnil, ko je čutil, da je bila Lea nenadoma popolnoma budna.

((inspiracije po nicklbeckovem komadu xD))

V znak protesta je nekaj zamrmrala in nejevoljno odprla oči. Niti slučajno ji ni bilo všeč, da jo je prisilil gledati proti temnemu morju tudi takrat ko je hotela spati. Počutila se je tako ranjivo in majhno v primerjavi z vso to vodo. Obrnila se je nazaj in ga objela, močneje kot prej, da ne bi slučajno poskušal še česa podobnega. Lea je definitivno hotela spati, tako kot je bilo njej najbolj všeč.

Nasmehnila se je ob pogledu nanj. "Lahko noč ..." Nežno ga je poljubila in nato opazila luno, ki se ji je zdela svetlejša kot v Min-Rimmonu, čeprav niti ni bila polna. Preutrujena za opazovanje zanimivih nebesneh teles, ki tudi ne bodo izginila nikamor, je nato ponovno naslonila glavo na njegove prsi ter zaprla oči. Upala je, da ji postopka delnega prebujanja in protestiranja proti kdove čemu ne bo več treba ponavljati.

Ko je videl, da jo je zbudil, je takoj prenehal, saj je očitno želela spati. Obrnila se je nazaj proti njemu in se mu zavila v naročje. Nasmehnil se je in jo pobožal po licu. Videl je, kako so njene veke za trenutek še trepetale, potem pa je odšla v deželo sanj. On je, za razliko on nje, še dolgo ostal buden in pri tem odsotno božal njeno lice ali pramene njenih divje rjavih las, ki so ji v spanju tako nežno padali na obraz. Če nebi vedel, kaj v resnici počne, je v tem trenutku nebi nikdar zamenjal za neusmiljeno in kruto morilko, kraljico Min-Rimmonskega podzemlja. Tako spokojno je izgledala v spanju, da si jo je bilo predstavljati z okrvavljenim nožem ali kupom žecik v roki preprosto nemogoče predstavljati. Počasi, ko je luna končno izginila za velik, neprepusten oblak in je njena močna svetloba pojenjala, je tudi on zdrsnil v miren spanec. Prvič po dolgih letih se mu ni sanjalo o ničemer.

Nejevoljno je zagodrnjal, ko mu je jutranje sonce posijalo v obraz. Svojo glavo je zopet zakopal v Leassine rjave lase in se tako skril pred močnim soncem, ki je prodrlo skozi tanek plašč oblakov. Zavzdihnil je, ko je ugotovil, da je že prepozno in da je že popolnoma buden. Ko je poskušal premakniti roko, da bi vstal, je ugotovil, da mu je zaspala, kar pravzaprav sploh ni bilo čudno, glede na to, v kakšnem položaju je zaspal. Počakal je, da je zopet začutil živce v svoji roki in se počasi dvignil s tal. Z drugo roko je še vedno objemal spečo Leo, ki je očitno niti sonce niti premikanje nista uspela zbuditi iz globokega spanca. Nasmehnil se je, ko se je spomnil, da je rekla, da ni na vajena alkohola. Nedvomno, je pomislil z obrazom razpotegnjenim v režanje in z njo v naročju. Za trenutek je pomišljal, nato pa jo je narahlo stresel, da bi se zbudila. Ni je nameraval zopet nositi preko mesta, saj so ga roke bolele še od takrat, ko jo je nesel iz pivnice. In poleg tega je bil še vedno utrujen od prejšnjega večera, ki je bil precej buren. Namrščil se je, ko se ni odzvala, nato pa je zavzdihnil in jo ponesel k vodi. Nato je z enim kratkim gibom v prosto dlan zajel vodo in jo poškropil po obrazu. Režeč se je čakal na njen odziv.

Lea pa je neodzivno uživala v svojih sanjah, polnih sonca ... Takšno je bilo tudi njeno počutje, zelo svetlo, toplo in optimistično. Vsekakor ji cel vodnjak vode, ki je pristal na njenem obrazu, ni bil niti malo všeč. Pretreseno je kriknila, skočila na tla in se naglo postavila v nekakšen obrambni položaj, še preden se je zares zavedela, kaj se dogaja. Ko pa je zagledala Armov obraz v smehu, ji je bilo takoj vse jasno. Navidez užaljeno se je odvlekla do morja in namočila stopala v hladno vodo. "Vedno mi narediš to," je rekla in se trudila zveneti jezno, čeprav ni imela občutka da ji ravno uspeva. Dan je bil čudovit in tudi Lea se je zbudila polna dobre volje ter energije, po dolgem spancu pa so izginili tudi zadnji sledovi njenega popivanja. Slekla je jakno, saj je postalo toplo in vanjo obrisala vodo iz obraza.

Globoko je vdihnila poživljajoči morski zrak in pretegnila roke, hrbet in vrat, nato pa je skočila na noge. Z obema rokama je zajela vodo iz morja v roke in jo vrgla nepripravljenemu Armadalu v obraz, nato pa si je hladnokrvno obrisala roke ob hlače in skrila nasmeh. "Hej, kam greva pa danes?" je dobre volje vprašala in ga pogledala, kot da sploh ne bi opazila njegovega obraza, iz katerega je curljalo. "Nazaj na festival?"
V resnici Lea ni povsem dobro vedela, kako naj se obnaša do njega. Če ne bi vedela, da je brez domišljije, bi bila prepričana, da si je prejšnji večer samo domišljala. Ker je sklepala, da si ni, je še manj vedela, kaj naj naredi. V upanju, da ji ne bo treba ničesar, je previdno ohranjala distanco enega metra do njega in trmasto gledala naprej.

»Vedno?«zarežal se je, ko se je spomnil vrčka piva v Skrivenčenem hrastu. »No, to ti vsaj ne bo zlepilo las.«čeprav ga je poskušal zadržati, se je njegov nasmešek nezadržno širil preko obraza. Videl je, kako se je trudila izgledati užaljeno in slišati jezno, a ji ni uspelo. Še vedno smejoč se je stopil do nje in se usedel na pesek. Svoje noge je že namočila v prijetno hladno jutranje morje, ki je nežno pljuskalo ob obalo. Vdihnil je zrak, ko si je slekla jakno in se obrisala vanjo. Še vedno se je smehljal, vendar je bil bolj napet kot prej. Nenadoma, še preden je dobro videl, kaj počne je že bila na nogah in mu v obraz pljusnila celo prgišče vode, ki ga je popolnoma zmočilo. Kapljalo je z vsakega črnega pramena njegovih dolgih las in osuplo je vzkliknil, nato pa se pognal za Leo, ki pa je le hladnokrvno stala na mestu in skrivala zlobni nasmešek, ki je grozil, da se ji bo ravnokar razlezel po obrazu. Mračno jo je pogledal izpod curljajočih pramenov las, ko ga je vprašala, kam bosta šla. Ko je dala predlog, je pokimal in si odmaknil mokre lase izpred oči. »Zdaj enkrat se bodo verjetno pričele dirke s konji...«rahlo se je namrdnil.

Potem je nežno pristopil do nje in jo še nežneje potegnil k sebi. Svoje ustnice je pritisnil ob njene in jo objel preko pasu.

"Če je voda slana, mi bo vsekakor zlepila lase," ga je neprijazno obvestila, čeprav je imela na obrazu nasmeh, dokaz njene dobre volje. Ko je videla njegov moker obraz ter lase in predvsem wannabe mračni pogled, ni mogla več zadrževati smeha, kar ji je prej uspevalo. Začela se je smejati in morala je odvrniti pogled od njega, da bi lahko nehala. Pogled nanj je bil enostavno preveč smešen. Ni se spomnila, da bi se v življenju že kdaj tak sproščeno in dobre volje smejala. Nisem se. Kako svetlostransko. Zavila je z očmi nad sabo, a nasmeh je bil še vedno tu.

"Ah ... Ne maram konjev," je skomignila, tako ali tako se ni nameravala udeležiti prav vsakega tekmovanja. Konji pa so se ji zdeli prav grozljive živali s svojimi velikimi glavami, izbuljenimi očmi in žvečenjem vsega, kar jim je prišlo pred njihove velike čeljusti. Le od daleč so ji bili všeč. Takrat so izgledali elegantno, a še to ne vedno.

Njeno sovražno nastrojeno razmišljanje o konjih pa je prekinil Armadal, ki se ji je očitno odločil dokazati, da so vsi njeni spomini prejšnjega večera povsem resnični. Odzvala se je na njegov nežen dotik in se stisnila k njegovemu telesu. Ko je začutila njegove ustnice, je blaženo zaprla oči in mu vrnila poljub. Oči je spet odprla in ga z nasmeškom pogledala, nato pa ga ponovno poljubila in opustila kakršnokoli namero, da bi kam odšla. Koga pa še zanima festival?

Stresel je z lasmi, da so kapljice letele na vse strani, in se zarežal. Imel je občutek, kot da se v njeni družbi lahko zares prvič, iz srca, zares nasmeji. Vedno, ko se je smejal prej, je bil to ciničen, sarkastičen smeh, tokrat pa je lahko skorajda čutil, kako se mu je smeh pričel razvijati v prsih in si utiral pot do njegovih ust, dokler ni v polnem zagonu izbruhnil ven, na plano. Sesedel se je na pesek in se držal za prepono in Leino zavijanje z očmi je celotno situacijo njegovega smeha samo še poslabšalo.

Pokimal je. Tudi njemu konji niso bili posebej všeč. Bili so prevozna sredstva, uporabni, vendar ne lepi. Niso ga kaj prida privlačili, čeprav so bili nekateri med njimi pav lepi. Že njihova osnovna zgradba mu ni bila všeč. Zajeten trup na štirih kopitastih nogah in dolg vrat in velika glava, in orjaška lica. Namrščil se je. Bili so čudne živali.

Veselo ji je odvrnil z globljim poljubom, ko se je odzvala na njegov dotik. Torej prejšnji večer niso bile le sanje ali plod njegove domišljije. Bil je resničen, kot Leassi pred njim. Njen nasmešek je bil tako..., tako iskren, širok, vesel, zadovoljen...tu mu je zmanjkalo pridevnikov, ki bi jih lahko pripisal njenemu nasmehu. Svoje čelo je prislonil na njeno in se za trenutek zagledal v valove ter se zamislil. »Veš kaj?«je dejal čez nekaj minut. »Jaz nebi šel na dirko. Ne maram preveč konjev, pa tudi ti ne. Čemu bi torej hodila?«nasmehnil se je in jo pogledal v njene prelepe, čokoladno rjave oči. Ni imel posebnih želj, da bi hodil kam, ko pa je bil tu, sam z Leassi.

Nenadoma ga je prešinila izvrstna ideja. Pogledal je k nje »kaj, ko bi se šla kopat? Tako ali tako sva že na pol mokra.«ob tem je zopet prhnil v smeh.

Še vedno v smehu je sledila njegovemu pogledu in opazovala neprekinjeno črto obzorja, kjer se je nebo stikalo z morjem in si poskušala predstavljati nepredstavljivo razdaljo do nje. "Mhm," je odsotno zamrmrala in si pogladila lase iz obraza. "Potem pač ne greva, tu mi je všeč," se je nasmehnila. Roke je ovila okoli njegovih ramen in jih sklenila na tilniku. Z licem se je naslonila na njegov obraz, še vedno v opazovanju morja. Sklenila je, da ga bo uvrstila na svojo novoizmišljeno listo veličastnih pojavov tik za Podzemljem.

To ga je očitno navdihnila za njegovo idejo o kopanju in spet se je začela smejati skupaj z njim. Za korak je odstopila in se nasmehnila. "Ti kar pojdi," je rekla in pomignila proti morju. Čez nekaj sekund se je namrščila. "V Min-Rimmonskih vodnjakih se ne naučiš ravno plavati, veš," je prijazno dodala, ker se ji je zdelo, da ne razume in se usedla na pesek.

Zadovoljno jo je objel in nekaj trenutkov samo poslušal njeno dihanje. Kako zelo srečen je bil lahko, da jo je srečal in da mu je vračala čustva. Bila je izredno lepa in Arm je z vsako sekundo ugotavljal, da je vse bolj zaljubljen vanjo. Preko obraza se mu je razlezel širok nasmešek. Neizpodbitno, brez dvoma, dokončno zaljubljen. je pomislil. Na kratko jo je poljubil na čelo in se potem zopet naslonil na njeno ramo.

Nekaj časa sta se le smejala, ko pa sta končno utihnila, je Lea rahlo žalostno rekla »Ti se kar pojdi.«. Arm se je namrščil. Nato pa je dodala »V Min-Rimmonskih vodnjakih se ne naučiš ravno kopati«. Nasmehnil se je, saj jo je razumel. »Saj se boš naučila. Bolje je znati kot pa ne znati.«je dodal. »Poleg tega pa se v tem mestu zna zgoditi, da te kdo poskuša utopiti v morju. Bolje je, da takrat znaš plavati.«njega so okoliščine že zdavnaj prisilile, da se je naučil plavati. Za trenutek se je zamislil, nato pa dejal »Veš kaj? Tudi jaz nekoč nisem znal plavati.«je pričel. »Vendar so me potem, ko so mi pobili družino, preprosto vrgli v vodo. Rešil me je nek starček, ki je živel na obali in če ga nebi bilo, mene sedaj zelo verjetno nebi bilo tukaj. Kasneje sem se sam vrnil, ker sem se odločil, da bom premagal strah pred vodo in začel vaditi tukaj, v plitvinah. Nihče me ni učil in poleg tega je bilo še nevarno, vendar sem se vseeno naučil.«nasmehnil se je in pokleknil poleg nje v pesek. Njen nežni obraz je vzel v roke in se ji zazrl v oči. »Ni tako zelo težko kot se zdi.«sklonil se je bližje in ji pri tem s prsti odmaknil vlažne lase z obraza. Previdno jo je poljubil na ustnice, nato pa se odmaknil in se še enkrat nasmehnil. »Pridi, naučil te bom.«prijel jo je za roko in jo potegnil na noge. Potem jo je brez opozorila dvignil v naročje in stekel v valove.

((mwahaha neprostovoljna zmočitev xD))

"Prestara sem, da bi se učila plavati," je uporniško zamrmrala po njegovem monologu. Ni si hotela priznati da ima prav, Beleriand je bil le obalno mesto. Ni bila navajena priznavati svojih šibkosti niti tega, kako ga potrebuje. Vseeno si ni mogla kaj, da se ne bi odzvala na njegov poljub. Bilo je enostavno preveč mamljivo, da bi se delala, da ji ni mar.
"Hvala za ponudbo, ampak mislim, da bom ..." Njen stavek je prekinila mrzla voda, v katero je Armadal nenadoma stekel. Skupaj z njo! Komaj se je zadržala, da ne bi zavpila od presenečenja, ko so jo oblili hladni valovi. Trudila se je zadržati paniko, ki bi jo skoraj zajela, saj se je bala, da bi se utopila. Skoraj prisilila se je, da bi se pomirila in takoj začela razmišljati o maščevanju zlobnežu. Nenadoma se je z rokami uprla na njegova ramena in ga potisnila pod vodo, nato pa ugotovila, da ji sploh ni težko ostati na površju, če je ostala mirna.
Obraz ji je nenadoma zalila voda valov in ji špricnila v oči. Ni bila navajena na pekoč občutek, ki ga je dobila od tem in poskušala si je spraviti sol iz oči. Pri tem jo je ponovno zalilo in poskušala je ostati na površju, pri čemer seveda zaradi svojega nemira ni bila preveč uspešna.

Režeč in moker je stal do prsi v vodi. Bila je kar topla, saj je bilo sredi poletja. Oblivala mu je mokra oblačila in roke. Leassi je bila presenečena, takoj nato pa se je na njenem obrazu zarisalo maščevanje. Še preden se je dobro zavedel, je bil že pod vodo, njene dlani pa je čutil na ramenih. S konicami prstov se je hitro odrinil od peščenih tal in prišel nazaj na površje. Zajel je sapo, potem pa se ji je nasmehnil. Videl je, da izgublja tla pod nogami in da začenja nemočno čofotati, zato jo je zopet hitro objel, da se mu nebi utopila. »Prej, ko si me potopila, si bila čisto v miru na vodi. Tako se plava. Oziroma, to je osnova.«nežno jo je izpustil iz svojega objema in zaplaval nekaj metrov stran. »Zdaj moraš samo še premikati telo. Kar pa ni težko. Samo odrini se z rokami do vode, pa bo šlo«na kratko ji je pokazal, kaj naj bi naredila. Nato pa se je postavil ob stran, da bi počakal njen del vaje.

Medtem je pričel razmišljati, kako lepo je izgledala v mokrih oblačilih. Šokirano je takoj zaustavil misli, ki so vodile v nespodobne vode. Le kako je sploh lahko pričel razmišljati o tem?! A kaj ko si ni mogel pomagati. Bila je tako lepa in privlačna, še posebej, ko je izgledala tako nebogljeno in nedolžno. Nasmehnil se je, da bi jo opogumil in odvrnil svoje misli od neprimernih stvari, o katerih je razmišljal.

"Ne," se je ponovno uprla in poskušala nekako prepravati tisto prekleto razdaljo med njima. Prav nobenega interesa ni imela, da bi se tam trudila ne utopiti, ko pa je vendar lahko počela kaj dosti boljšega. Stresla je z glavo in spravila neke neprijetne kapljice vode iz svojega obraza.
Ni jo posebej zanimalo, kako se plava, in bila je tudi prepričana, da ne potrebuje nobenega pouka. No ja ... Tako zelo prepričana spet ni bila, a tega ne bi priznala. Ampak dan je bil po njenem mnenju čudovit in ga je bilo popolnoma nekoristno zapravljati za take neumnosti. Bila je zaljubljena, za božjo voljo!

Končno ga je dosegla in se oklenila njegovih ramen, ter mu povsem prepustila skrb za ohranjanje obeh na površini, pri čemer se ni niti potrudila upoštevati, da bi zanj to lahko predstavljal kakršenkoli napor. "Hej, jaz ne morem več plavati," ga je veselo obvestila in se delala, da to ni le izgovor, da bi mu prišla bližje. Ne da bi izgovore za to zares rabila.
Skrbno je umaknila moteč pramen črnih las iz njegovega čela in za trenutek očarano zrla v njegove oči. Nato ga je tesneje objela, da ne bi slučajno spet dobil kakšne ideje o plavanju in ga z užitkom poljubila ter s svojim jezikom poiskala njegovega. Več od dneva res ne bi mogla pričakovati.

Luciane je bila vesela in hkrati besna. Ea je rekla da bo tekmovala in zdaj je dobila tekmovanje, Luciane pa je bila prepozna na da bi sedela na tribuni in gledala. No pa saj to je bila njena napaka, pritekla je na obalo in se vsedla. Tam nekje na drugem koncu obale je videla dva človeka ki sta se ljubkovala, ampak je to ni zanimalo, ni imela sicer preveč rada da se nekdo ljubkuje pred njenimi očmi ampak tudi prav. Nasmehnila se je, pa zakaj mora tudi Merenewen tekmovati na hipodromu?? Pa saj to ni njena zadeva, ampak tista vilinka, nekako je vedela da ji je bila poznana in moraloa je izvedeti od kod. No pa saj se bodo dirke kmalu končale in takrat jo bo lahko spoznala. Od kod jo pozna? In če se vilinki ona ne zdi znana? Kaj če jo bo samo čudno pogledala? Pa saj bo o tem razmišljala kasneje. Poklicala je Larsa in skupaj sta sedela na obali in gledala kako morje valovi.

Njene roke so sklenjene našle svoje mesto naslonjene na njegova ramena, ona pa se ni niti mogla niti poskušala upirati njegovim poljubom. Uživala je ob kontrastu njegovih mehkih, mokrih ustnic in grobe ter hrapave kože na obrazu. Bila je prepričana, da v tistem trenutku ne bi mogla početi prav nič boljšega, pa tudi, da je to ena najprijetnejših izkušenj njenega življenja. Bilo je daleč preveč občutkov, da bi jim lahko sledila, a vsi so imeli nekaj skupnega - bili so božansko prijetni. In naenkrat je pomislila, da bi za to lahko vedno živela - za ljubezen in vse načine njenega izkazovanja. O tem bi kdaj prej razmišljala kot o neki svetlostranski, ničvredni filozofiji, zdaj pa je, na nek način spoznala resnico v njej. Ne, še vedno je bila ista Leassi, morilka po srcu in duši, zlobna, brez usmiljenja in kruta ... Vseeno pa sem očitno sem sposobna tudi tako zelo pozitivnih čustev. Njene dotedanje vrednote so na tej točki odpovedale, saj je našla nekoga ... Njega.

Na obali je opazila prve jutranje sprehajalce, ki so prišli opazovat vzhod sonca, vendar ji zanje ni bilo ravno mar. Pravzaprav je bila njena pozornost osredotočena bolj na Armadala ob njej, kot na karkoli drugega. Z prsti mu je zdrsnila prek ramen in lepo oblikovanih trebušnih mišic do pasu in sklenila roke za njegovim hrbtom. Tesno objeta z njim je lahko čutila močne udarce njegovega srca, kar jo je iz neznanega razloga spravilo v neznansko dobro voljo.
Čutila je njegove ustnice na svojem telesu in neprostovoljno je zadrhtela, od užitka in neznosnega hrepenenja. Nemočno se je naslonila na njegovo ramo in se odzvala s povsem nežnim poljubom njegovega vratu, nato pa je z ustnicami zdrsnila po njegovi čeljusti do kotička ustnic. Njen sprva zelo nežen, komaj poljub je postal strasten, globji in v glavi kmalu ni mogla izoblikovati prav nobene misli več. Razen morda tiste o ljubezni.