Obzidje

Opal je sedela na trdnem delu obzidja, saj se je to na nekaterih starih delih rado rušilo. Uživala je v zadnjih sončnih žarkih, preden bi se stemnilo, saj je vsak, četudi je bil prebivalec mesta, se je moral pred temo spraviti nazaj v mesto. Ponoči so staže ves čas opravljale obhode okoli obzidja tako, da so našle slehernega, ki se je še potikal po obzidju ter ga nagnale v mesto. Opazovala je prelepi sončni zahod, tako kot ga je opazovala vsak dan poprej in ga bo opazovala vsak naslednji dan. Min-Rimmon je bilo njeno rojstno mesto, v zavetju njegovih zidov se je počutila varno, vendar vseeno nekoliko utesnjeno. Nikoli ni še prestopila meja tega mračnega mesta in z neznanskih hrepenenjem si je ogledovala hribovja, gore, reke in gorovja, ki so ga obdajali. Zavzdihnila je in skočila z nadzidka. Videla je bližajočega se vojaka in hitro se je podala po skrivnem prehodu do ulic mesta. Še zadnjič se je ozrla za soncem, ki je potonilo za hribovjem. Njena največja želja je bila, da bi videla morje. Vsi v mesto, ki so ji bili pripravljeni kaj povedati o njem so rekli, da je čudež. Neznanska širjava, ki se ji ne vidi konec, bleščeča se v soncu. Morje naj bi bila ogromna količina slane vode. Nečesa kar bi bilo tako neznansko si Opal niti v sanjah ni mogla predstavljati. Misel na to, da bi nekoč le videla morje je umaknila v globine svoji misli. To je bila otroška želja; sanje, ki se ji ne bi nikoli uresničile. Vedela, da bi se moral zgoditi čudež, da bi odšla iz tega zakletega, umazanega, mračnega mesta. Skoraj vse ulice so bile ozke le tiste, ki so peljale do vladarjeve palače, so bile široke a še vedno umazane. Prišla je do konca ozkega stopnišča ter se podala na iskanje večerje.

Clarissa je stopala skozi glavna vrata. Kmalu je prišla na dno stopnic. Ozrla se je in žalostno pogledala to sivo mesto, ki je bilo njeno prebivališče. Le podroben opazovalec bi opazil drobno, biserno solzo, ki je spolzela po Clarissinem licu. Lahno se je nasmehnila svojemu podganku, nato pa stekla.

Faith je stala na obzidju in se ozirala na okoli.Razgled od tam je bil resnično čudovit. Še posebej ob sončnem vzhodu. Opazovala je oranžno nebo in razmišljala o tem, kam naj gre zdaj. To mesto v katerem je bila ji je bilo všeč. Seveda ne tako kot Lossernach, ki je bil navsezadnje njen dom. Zavzdihnila je in sedla. Košček obzidja se je okrušil pod njeno težo. Zabingljala je z nogami. Tukaj gori je veliko tveganja, je pomislila. Samo en napačen gib in lahko se ti zgodi, da izgubiš ravnotežje. In potem sigurno umreš. Skobacala se je pokoci še enkrat ošinila žareče sonce, se obrnila in odšla.

(kot vilinka ne moreš na temno stran ... žal)

Luthien in Kiana sta tistega dne pozno popoldne prispeli v Min-Rimmon, kjer sta se spoznali. Luthien je nostalgično obujala spomine po njunem groteksnem spoznavanju in omedlevanju v gostilni. Ali pa je bilo to v kakšnem drugem mestu? se je vprašala in lahkotno stopala po obzidju, kamor sta prispeli z namenom, da bi si svojo pot ogledali z višini in predvidili nadaljno potovanje. Do sem sta namreč prišli z izmeničnim jahanjem Lassa, torej Luthien ga je jahala, Kiana pa je s svojo vilinsko kondicijo ob njej vodila Luthieninega ponija Lalaith.
Luthien je bila res vesela, da sta prispeli v obljudeno mesto, kjer je predvidevala, da si bo lahko malo odpočila. Z Kiano sta bili namreč na poti že kar nekaj časa in bili sta (vsaj Luthien) zelo utrujeni od potovanja, prav tako tudi konjička. Med hojo po obzidju se je Luthien razgledovala po okolici in premišljevala: Kiana je omenjala svojega mrtvega dedka. Precej žalostna je bila slišati, jaz pa sem skoraj izpljunila nesramen komentar: Pa saj je bil samo dedek, ne? Kmalu ga boš pozabila! Mislim, da je bilo to zelo zlobno od mene. Oh, Kiana je bila po mojem mnenju precej žalostna. Zakaj sem tako zlobna? se je spraševala. Žal mi je. Zavzdihnila je. Pa nekaj je omenjala nekakšno ljubezen... Saj res! Mislim, da je bila nekaj časa zaljubljena v nekega Emirja kar-koli-že. Zdaj ji je bilo šele zares žal, da je bila nesramna.

"Kiana? je vprašala in se ozrla. Kiana je stopicljala nekaj korakov za njo in zamišljeno zrla v daljavo. Kiana. Oprosti, ker sem bila tako nesramna do tebe! Prosim, oprosti mi! Veš, jaz nikoli nočem biti tako zlobna, a si ne morem pomagati! je v isti sapi nadaljevala Luthien in kar ni vedela, kako naj se opraviči. Bilo jo je res zelo zelo sram. Želela se je odkupiti prijateljici in spremljevalki, a res ni imela ideje kako. Ker Kiana ni tako odgovorila, je Luthien počakala za korak in jo objela prek ramen. Poglej, tam v daljavi mora biti najin cilj, Fin-Hollen. Do tam bo še dolga pot. Kaj predlagaš, naj v mestu obiščeva še kakšno trgovino, ali se odpraviva poiskati prenočišče? S pogledom je zaobjela pusto pokrajino, po kateri bosta kmalu potovali.

Nekaj časa je nemo poslušala svojo sopotnico in zraven kimala. Res, da je bil le dedek, a on je bil tisti ki ji je pomagal preživeti težke čase. »Oproščeno.« je tiho rekla in pogoltnila slino. Le s težavo je nadaljevala pot, ko sta se spustili po dolini navzdol sta se znašli ob obzidju. Ko se ji je končno prenehala opravičevati je Kiana pokimala. »Saj veš, da je vse vredu?« nekaj časa je bilo vse tiho, ko jo je objela. Niti ni imela rada dotikov ljudi, a je bila to izjema. Mogoče bova na koncu še dobri prijateljici. je pomislila in jo tudi sama objela. Ljudje, ki so hodili mimo so bili videti neprijazni. Starec ki se je nespametno režal je zasmradil ulico z alkoholom, ki ga je držal v roki. »Pojdiva v mesto.« Težava je le v tem, da nista mogli priti v mesto kar tako. Stražarji so stali na obzidju in podnevi se nisi mogel splaziti notri brez velike vsote denarja. »Notri lahko prideva, le če sva trgovki ali pa če imaš veliko denarja.« bilo ji je kar malce nerodno. Kljub temu, da je bila meščanka in se je nameravala kmalu poročiti ter tako postati grofinja, ni imela s seboj toliko denarja. »Počakajva na večer, in se bova tiho splazili notri.« je predlagala in se zlobno nasmehnila. Težave in pogovor z dedkom je zdavnaj presahnil in Kiana je spremenila voljo.

»Torej človek, povej mi kaj o svoji rasi. Koliko si sploh stara.« sama je za seboj pustila kar nekaj let življenja. Če bi prav prešteli še sama ni točno vedela koliko je stara. »Zdi sem mi, da štejem okoli 130 let.« je rekla in se zazrla v oči rjavolaske. Ta je utrujeno hodila ob njej. »Če ti je res do tega lahko prenočiva v bližji gostilni, in ti lahko povem svojo zgodbo.« sedla je na Lassa in ga požela v tek. »Vrnem se v eni minuti.« je rekla in Lass je pognal v galop. »Dajmo dečko!« kopita so se zarezala v zemljo in konj je tekel vedno hitreje. Ko sta prišla do vrat okoli obzidja. Zvečerilo se je in stražar, ki je pazil na vhodna velikanska vrata je skoraj zaspal ob brenčanju žuželk. »Pozdravljeni. Oprostite, da zmotila sem vas ob vašem preljubem snu.« uporabila je svoje čare in poskušala stražarja milostljivo oviti okoli prstov. »Že včeraj sem se sprehajala tukaj. Živim v tem velikem prelepem mestu, pa me vaš prijatelj ni želel spustiti notri.« stražar je jezno pokimal, saj ga je Kiana zbudila in spanca. »Dobro. Pa hitro gospodična, ne želim imeti nobenih težav z vami.« Odprl je vrata mesta in Kiana je hitro zajahala noter. Luthien, ki ji je tiho sledila je kmalu skoraj padla po tleh, zaradi utrujenosti. »Pridi, tista gostilna je videti prijetna. Najbolje bo če nama najamem sobi.« uzdo konja je nekoliko opustila in konja pustila pri Luthien. Stopila je v gostilno in se nekaj časa muzala sem ter tja. Bilo ji je neprijetno, kajti večina moških je bila že nadevana, pa je bila ura komaj 8h. »Oprostite bi lahko govorila z vašim šefom?« je vprašala žensko za pultom. Ta je jezno točila skodelico piva in prežvekovala. »Kaj ti pa ni jasno? Ne vidiš da imam delo? Je spet preslab pir?« bila je videti razkurjena, zato je Kiana stopila vstran ter odšla proti vratom. »Oprostite gospodična. Žal mi je če vas je Armatha kar tako odpustila. Saj veste kako je če ima človek slab dan, kaj ne?« nervozno se je nasmehnila ob moški postavi. Njegovi svetleči zobje so se lesketali ob svetlobi. »Kako vam lahko pomagam?« je z nežnim glasom vprašal. V desni roki je držal pladenj s kozarci. Kiana se je počutila kar malce užaljeno, da jo mladenič na zadnje le ni povabil na kozarec vina. Pa je nato tiho rekla in se prijetno nasmehnila. »Z prijateljico bi prosili za prenočišče. Utrujeni od poti se želiva naspati, pa tudi najesti če imate kaj dobre hrane?« mladenič je pokimal ter odšel stran. »Kako so pa tile nehvaležni in nesramni!« je rekla ko je odhajala proti Luthien. Misleč, da jo je mladenič pustil na cedilu je zmajala z glavo. Na ramah je začutila prijetno bezanje. »Gospodična. Mislil sem, da želite sobi. Tukaj imate ključe. Jutri zjutraj boste imeli zajtrk pa boste plačali.« Kiana se je v smehu skoraj stresla po tleh, tako ji je bilo nerodno in neprijetno. »Oprostite.« obrnila se je in iz Lassa vzela vso prtljago. Mestu ni pretirano zaupala, saj se je v njem našlo kar nekaj tatov. »Konje bova peljali kar v hlev.« je predlagala Luthien, ki je nemo strmela predse. »Upam, da imajo kaj krmila in hrane.« Lassa je spustila ter iz njega vzela sedlo. Tako se je ta lahko sprostil in tekal sem ter tja po staji. »Priden fantič. Naspi se, kajti jutri bo težak dan.« Luthien je počakala kar pred hlevom, saj je vedela da je njen odnos z konjem poseben in navezan. Ko je ta le prikorakala ven jo je Kiana objela.

Tisti večer je bila oblečena v kratko obleko, ki je segala čez kolena, razvlečeno srajco in suknjič. »Greva malo po mestu, pa ti povem svojo zgodbo.« je predlagala. Niti ni vedela, kako bi začela. Bilo ji je neredno, zeblo jo je in ni vedela ali jo je Luthien sploh pripravljena poslušati. »Torej rodila sem se pred 130 leti. Vilinska doba je dolga, če le ne umreš pri porodu (matere ali otrok) ali v vojni. Moja mati je umrla pri porodu sestre. No, obe dve sta umrle. Tako sem jaz ostala z svojim očetom, babico in dedkom. Moj oče je po nekaj mesecih umrl, zaradi žalosti. Babica je vedno pravila, da nikoli ni bil preveč močan in da sem jaz drugačna. Pa ji nisem verjela, kajti menila sem da je moj oče drugačen. Vojak, ki ga nihče ne more premagati in ubiti. Vsaj tak se je kazal navzven. Moja babica je bila pol vilinka, zato je dočakala komaj 79 let. Potem sva ostala samo še midva z dedkom. Ljubila sem ga, kot lastnega očeta. On je bil tisti, ki me je uril v močno bojevnico. Mi govoril in me učil.« spomini, so bili tako resnični in blizu. Niti se ni zavedala, da hodita v krogu, ampak je le nadaljevala. »Zaljubila sem se v nekega plemiča. Ko me je na svatbi, njegove sestre skušal zaročiti sem ga morala zavrniti. Nisem želela dopustiti, da bi mu rodila otroka, in ga ne ljubila. Moje srce je pripadalo vaškemu snubcu Lealiathu.« solza, ki je spolzela po licu je bila nežna in čista kot biser. »Ko sem ga vendarle odvrnila sem ušla domov. Lealiath se je odselil in ostala sem sama, v trapastem svetu. Edini, ki mi je bil v pomoč je bil dedek. Sovražila sem naduteže in vedno ko sem se sprehodila po trgu sem začutila poglede na hrbtu. Ljudje so me opravljali vsak sleherni trenutek, da je bilo le mogoče o čem govoriti. Kmalu so govorice popustile in jaz sem postala navadna šivilja. Po nekaj letih sem odšla po svetu in spoznala Emirja. Mojega bodočega moža. Zaljubila sva se in skupaj preživela pol leta. Potem sem bila poklicana na nalogo in vse se je zrušilo. Ja, tukaj sem spoznala kako ga resnično ljubim in pogrešam.« ko je končno prenehala govorit sta se ustavili pred tržnico, kjer so branjevke prodajale veliko živil. Stopila je k prvi branjevki ter kupila nekaj jabolk. Lass jih je preprosto oboževal, da bi ga prikrajšala za vse to. »Lass bi se tule počutil kakor v raju.« bilo ji je v veselje, da je svojega prelepega žrebca takole razvajala. Za vse skupaj je odštela 100 dinarjev, če prištejemo še nekaj hrane za na pot. »Pridi ura je že skoraj pol desetih. Mislim, da je čas da dava konjem nekaj hrane pote pa se spočijeva.« vedela, je da Lass še vedno ni zatisnil svoji konjskih velikih oči. Vedno kadar so bili na poti, je pazil na Kiano ter jo budno opazoval. Bil je kakor njen zvesti čuvaj, ki jo pazi na vsakem koraku. Kiani je to seveda ustrezalo, vendar je prti tem trpel Lass ki je bil nespočit. »Takoj se vrnem.« je zatrdila, ko sta stali pred hlevom. Stopila je do Lassa, ki je presenečeno že spal. Njegovo tiho a ritmično smrčanje je bilo Kiani v veselje. Dotaknila se je njegove mehke grive, in mu pred gobcem pustila štiri jabolka. Vedela je, da jih bo z veseljem pojedel, ko bo le lačen. Stopila je iz hleva in z Luthien sta odšli proti gostišču, ki je bilo oddaljeno le nekaj slonjih korakov. »Lahko noč, Luthien.« je rekla ter jo objela. Bilo ji je pri srcu, da jo je ta le poslušala. Vedno, kadar je odšla spat je takole objela dedka. Ti spomini so ji za vedno ostali v glavi česar se je še predobro zavedala. Odklenila je vrata svoje sobe, ki se je nahajala na desnem delu gostišča. V sobi ni bilo veliko. Stara postelja, je bila videti udobna, majhna miza priročna za pisanje dolgih pisem in omara v katero je Kiana zložila svoje dragoceno premoženje. Ugriznila je v jabolko, ter se preoblekla v mehko spalno srajco. Kar skrila se je pod odejo, kajti od mraza ji je skoraj zmrznilo telo. Ostanek jabolka je vrgla pod mizo, kjer je ležala vreča iz prašičjega trebuha. To je bila ena izmed navad ljudi, ki so živeli v Min-Rimmonu . Zaprla je oči, ter se tresla od mraza. Ko je na koncu skoraj zmrznila si je le oblekla vezeno jopico, in dokolenke. Tako, počutila se je nekoliko bolje in lahko je zaspala. Ko je zopet zaprla oči je za seboj slišala šklepetanje. Ta je po nekaj sekundah utihnilo in nato zopet nadaljevalo. V roke je vzela svečo, ki je še vedno svetila in vstala. »Pa kaj je sedaj to? Kaj ne morem zaspati niti za nekaj ur?« bila je jezna. Pogledala je pod posteljo in opazila majhno drobno belo stvarco, ki je grizla les postelje. »Miška!?« pridržala jo je v roki, in jo na koncu vendarle spustila v naravo. »Tako sedaj pa spat!« je rekla in ugasnila svečo. Zatisnila je oči in poskušala sanjati. Po nekaj minutah, ki je končno uspelo in njen nežen obraz se je sporostil.

(Hihi, pisanje me je malo prevzelo. Torej spisala sem kar 1686 besed. 89 vrstic )