Rovi

Kot pravi kriminalki sta se z Leassi seveda dobili v najbolj smrdljivem, zatohlem in podgan polnem podzemlju. Opal ni imela rada tega kraja, tako smrdel je. Veliko raje je blodila po obzidju kot pa po podzemlju. Ta kraj se ji je tako gabil, pa še nič boljši ni bil kakor druga mesta za sestajanje. Tu so nate prežali razni drugi pripadniki človeštva, ki niso upoštevali pravil in zakonov, zato so za tvoje načrte zlahka slišala nepovabljena ušesa. Vseeno se je spustila po skrivnem vhodu v podzemlje ter zraven preklinjala, saj se je stalno spotikala čez stopnice. Na sredi stopništva se je spomnila da je človek in da so ljudje odkrili ogenj, zato bi si bilo pametno prižgati svečo, saj ni videla ničesar. Izvlekla jo je iz svojega žepa na notranji strani plašča ter jo z vžigalico prižgala. Nasmehnila se je toplemu soju plamena ter sledila stopnicam v skivnostne globine pod mestom. Podzemlje je znalo ljudi tudi očarati, saj so trhli tramovi še vedno zdržali težo celega mesta. Čeprav to ni bilo ravno razveseljivo, saj so se mnogi predori tudi zasuli. Prišla je do konca stopnišča ter se s svečo v roki ozrla po celotnem tunelu. Imela je zelo znan občutek, da jo nekdo opazuje, čeprav je bila prepričana, da to ni Leassi, saj je prišla kar četrt ure prej. Kljub temeljitemu pregledu rova je izza pasu potegnila bodalo ter se še naprej ozirala vse naokoli dokler ni do nje dospela njena pajdašica.

Leassi je v kleti svoje hiše odprla loputo, ki je vodila v Podzemlje. Kot že mnogokrat poprej, je bila zadovoljna sama s seboj, ker ji je uspelo pridobiti prav to hišo. Zelo je pazila, da nikomur ni povedala za prehod. V stropu rova, v katerega je skočila in tiho pristala, je bil skrit in ga je bilo skoraj nemogoče opaziti, če je bil zaprt. V tisti rov je vodil tudi eden od vsesplošno priznanih javnih vhodov, zato so vsi mislili, da Lea vstopa skozenj. Tudi Opal ni vedela za ta vhod in Leassi ji tega ni nameravala zaupati, kajti vedela je, da bi ljudje za to hišo naredili prav to, kar je sama. Umreti pa še ni hotela.
Te temačni rovi, speljani pod zemljo so bili njen drugi dom. Ko se je odpravila proti njunemu stalnemu kotičku, je svečo prižgala le za to, da bi pravočasno opazila ljudi, živali ali kakšne druge predmete na poti. Izgubila pa se ne bi nikdar, vedela je, da bi tudi v popolni temi našla pot v delu Podzemlja, ki ga je poznala.
Tako je prehodila rove, ki jih je raziskovala že od otroštva in se počasi bližala mestu, kjer sta se dobivali ona in Opal. Skočila je na polico in prišla do ozkih stopnic, kjer se je ustavila in narahlo pihnila v svečo, da je njen plamen ugasnil. Na dnu stopnišča je zagledala rahel soj sveče in zdelo se ji je, da nekaj sliši, čeprav se ji je zdelo možno, da so tudi podgane.
Neslišno se je spustila po nekaj stopnicah, in ko je je nagnila, je opazila svetle lase ob soju sveče. Takrat ni več dvomila; spustila se je še po zadnjih stopnicah in stopila k Opal. ''Živjo, Opal'', se je nasmehnila. Ponovno je prižgala svojo svečo in povzpeli sta se po nekaj stopničkah v majhno sobico z debelimi zidovi.
Tukaj se je videlo, da nekdo pogosto prihaja sem, saj sta bili v sobi dve gajbi, ki sta služili kot stola, na njih pa nekaj blaga. Opal je nekje staknila stol, ki sta mu odstranili naslonjalo in je služil za mizo.
''Imaš kaj hrane?'' Sama je položila na 'mizo' dve prestici, ki sta ji ostali od prejšnjega dne. Eno je takoj vzela in jo začela grizljati. Počutila se je sproščeno, kot vedno v Podzemlju. Debeli zidovi so jo ščitili pred vsem in lahko se je enkrat sprostila, brez da bi morala biti neprestano na preži.
Ne glede na to, kaj je verjela Opal, pa Lea ni mislila, da jima prisluškujejo. Kriminalci se držijo nekakšnih nenapisanih pravil, in v Podzemlju je bilo eno glavnih 'Brigaj se zase!' Poleg tega so bili zidovi debeli in prisluškovalec bi mogel biti blizu, da bi slišal njeno šepetanje, v tem primeru pa bi se gotovo s čim izdal.
''No povej'', je vprašala Opal, ''imaš že kakšen približen načrt?'' Naslonila se je na zid in lenobno prekrižala noge.

"Zdravo. Skoraj bi me prestrašila," je Opal pozdravila Leassi ter poudarila besedo skoraj, saj je skoraj nič ni prestrašilo. Vsaj nenaden prijateljičin prihod ne.
"Nimam nič hrane. Hvala pa, da deliš z mano," nasmehnila se je rjavolaski, vzela prestico ter jo začela grizljati.
"Če misliš, da je približen načrt: vlomimo v palačo, se z zvijačo prebijemo mimo straže ter izpraznimo zakladnico in zbežimo? Ampak najbrž ne misliš tega," za hip je premolknila ter zbrala misli. Vedela je, da bo obisk kralja velik zalogaj, vendar je tudi vedela, da jima ne bo spodletelo. Vedno sta pripravili briljanten načrt ter ga nato z kriminalsko eleganco izvedli.

"Mislila sem, da bi se povzpeli na strehe Min-Rimmona ter se v zavetju noči odpravili k palači. Oblečeni bi morali biti v črno ter morali bi biti zelo tihi in previdni. Nato bi prišle do zahodne strani palače kjer bi sestopili s strehe in ulomili v palačo. To bi naredili skozi okno shrambe, ki bi mu s previdnim udarcem odstranili steklo. Vem, da je zakladnica blizu ječ tako, da bi se morale za vsak slučaj preobleči v služkinje, nato pa se tudi z izjemnimi ukrepi odpravili mimo stražarjev in ulomili v zakladnico, si z zlatom čimbolj napokali žepe, nato pa jo po isti poti ucvrli," je ne ravno na kratko razložila Opal ter si z zanimanjem ogledala Leassin obraz, saj je čakala na njeno reakcijo.

Ni ravno rada posegala po izjemnih ukrepih, saj je to po navadi pomenilo flirtanje s stražarjem ali hitro smrt le tega. Sobici v kateri sta bili nastanjeni je deloma zaupala, vendar vseeno ne toliko kot Leassi. Ona Opal je bila skrivna kraljica streh in ulic Min-Rimmona, Leassi pa skrivna kraljica Podzemlja, zato sta se oboji v svojem kraljestvu počutili domače. Njena pajdašica je Podzemlje res poznala kot lastni žep in to ni bilo kar tako, saj je bilo Podzemlje prav tako veliko kot nadzemni Min-Rimmon, če ne še večje, s svojimi napol zakopanimi katakombami.

"Saj veš kaj pomeni kraja Zonglonga. Dosmrtno skrivanje pred Min-Rimmonsko oblastjo. Morda bi bilo najboljše, da se odpraviva po kraji iz mesta. Prebijeva noč v tvoji hiši, nato pa se že zgodaj zjutraj odpraviva v širni svet skozi odprta mestna vrata, takrat, ko bo Zonglong še spal. Tudi jaz nočem za vedno oditi iz mesta, vendar bi bilo vseeno boljše, da vsaj za nekaj časa odideva iz slednjega in njegove okolice, da se kralj nekoliko pomiri. Tako in tako ni več mlad. Prav zanima me komu bo ponudil nasledstvo, saj nima dediča. Morda pa se bo še enkrat poročil, čeprav to res dvomim," vedela je, da bi se bilo Leassi težko ločiti od mesta. Za seboj bi pustila izvrstno hišo in še podzemlje.

Leassi je pozorno poslušala Opal pri razodevanju njenega načrta in se pri tem komaj opazno mrščila. Kdor jo je poznal, je vedel, da to pomeni, da močno razmišlja. Ko je pajdašinja končala, je nekaj trenutkov še počakala, potem pa zamišljeno rekla: ''Strinjam se glede streh. Ti naju boš gotovo brez težav neopaženi pripeljala do palače, saj strehe res obvladaš.''
Za hip je premolknila, nato pa nadaljevala. ''Zahodna stran je res najmanj zastražena, a nekaj stražarjev bo gotovo tam. Mislim, da bi se jih mogle znebiti z puščicami. Danes sem pri Zriperju kupila lok, poglej.'' Iz torbe je privlekla zelo kratek, komaj 30 centimetrov visok črn lok in ga pokazala Opal.
''Trupla bi lahko skrile za smetnjake, ki stojijo blizu, saj tja le redko kdo hodi. Jaz palače same ne poznam, zato se bom kar strinjala, da vdreva skozi shrambo. Morda bi se res morale preobleči v služkinje, čeprav ne vem, koliko jih tam poznajo in me zato skrbi, koliko časa bi zdržala taka krinka. Bistveno je vsekakor, da naju odkrijejo čimpozneje, da bova lahko varno ušle.''
Radovedno je pogledala Opal. ''Zanima me, od kje tako dobro poznaš palačo. Kakorkoli, seveda bova mogli uporabiti izjemne ukrepe.'' Zasmejala se je. ''Kar nabruši nože in bodala, jaz pa bom vzela še verigo. Sicer pa se bova že znašli. Bolj me zanima, kako bova prišli v zakladnico. Gotovo je zelo zavarovana, in ali veš, kdo ima ključ? Če ga ima samo kralj, potem bova težko prišli do njega.''
Ko je poslušala zadnji del Opalinega načrta, je postala zamišljena in skoraj žalostna. ''Prav imaš, čeprav prej na to nisem niti pomislila. Tudi, če naju ne prepoznajo, bomo hitro osumljene, ker že tako veliko kradeva. Mislim, da bi bilo res najbolje oditi iz mesta, čeprav... Pogrešala bom vse to.'' Ozrla se je po majhni sobici in čeprav ni bila udobna in lepa, se je zavedala, koliko se je zanašala na svet, ki ga je poznala.
A vse to je premagala, saj je bila navajena, da ni kazala čustev. ''Mislim, da bi mogle iti v Beleriand, saj veš, mesto ob morju. Mislim, da imam tam neko daljne sorodstvo, vem pa, da je tam živel moj oče. Morda bi se kdaj vrnile sem, ko Zoglonga ne bo več. Ampak za zdaj bi bilo res bolje, da greva....''
Ob misli, da bo zapustila njej tako ljubljeno mesto, jo je bilo po eni strani groza. Ampak morala si je priznati, da ji je življenje počasi postajalo dolgočasno, ker se je vrtelo po vedno istih ustaljenih tirnicah. Umori, kraje, podzemlje... skoraj nič nenavadnega se ji ni dogajalo, zato se je počasi sprijaznila, da bo odšla.

((ne pozabit, da morem pred odhodom spoznati še mojo beraško sestrico Selino z tatujem na levi roki! Recimo ko gremo iz Pozdzelja, pred krajo kralja, bom šla mimo njene klopce in jo prepoznala. pol se bo pa sama odločila, če gre z nama ali bo ostala v mestu...))

((Lahk tuj po kraji... Ker je šla ona v Avstrijo, pa se mi zdi, da če je ne spomnemo ne bo niti pisala na tem forumu. Tak da bi js predlagala po kraji, ki če ne bomo dost čakale. Bom dodala še post.))

"Ah, s pomočjo bodal lahko veliko izveš," je dejala Opal in se zasmejala ter pogladila rezilo bodala privezanega za svojim pasom.Veliko ljudi, ki so delali na gradu je morala prisiliti, da so ji povedali vsako najmanjšo podrobnost gradu.
"Se bova že ločili od tega opolzkega mesta. Je pa dobra ideja, da odideva v Beleriand," je svetlolaska pritrdila Leassi. Vznemirjalo jo je dejstvo, da bo videla morje. Vsi so govorili, da naj bi bilo nekaj čudovitega.

"Ključ po mojem ni problem. Bova že nekako prišli do njega, sploh pa je vedno še ena kopija ključa, zakaj bi imel Zoglong le enega? Kako bi mu potem prinašali zlato, če bi bil izven mesta in bi imel pri sebi ključ?" Je zaključila kriminalka, saj je bila prepričana v svoj načrt. Na živce ji je šlo, da je rjavolaska dvomila v njega, čeprav je še ona težko verjela v pomen svojh besed. Vendar je to ni posebno brigalo, saj se bosta že nekako znašli. Rada je imela načrte pri katerih je bila najpomembnejša stvar ravno improviziranje. Tako vnemirljivo je izpadlo.

((ja, prav imaš, to je res bolje. bom poslala zs selini, da bo videla ko bo pršla. upam da nisem lih pretiravala kako si želim nekoga ubiti=) ))

Leassi se je kar nekoliko jezno namrščila. ''Ne morem razumeti zakaj ne maraš Min-Rimmona.'' Ime je izgovorila skoraj nežno. ''Čudovito mesto je in žal mi bo, ko ga bom zapustila.'' Vedela je, da Opal nikoli ni marala njenega rojstnega mesta, in tega ni povsem razumela. Ni si mogla zamišljati, kaj jo je na njem odbijalo.

''No ja... najbrž imaš prav. Veliko stvari se lahko zalomi, a saj sva izkušeni. Tisti bebci od stražarjev ne morejo nič proti nama.'' Zlobno se je zasmejala. ''Torej! Se morava zmeniti še kaj, ali greva? Sem že razburjena, komaj čakam da začnemo! Imaš vse, kar potrebujeva?''

Ni povedala, da je najbolj vesela, ker bo kmalu spet morila. Od njenega zadnjega umora - nekega neumnega kriminalca, ki ji je hotel prisluškovati - so minili že trije dnevi in Lea je dobesedno gorela od želje, da bi nekoga spet napičila z bodalom.

Vendar Opal ni bila nikoli tako zelo navdušena nad mrtveci in krvjo, zato ji Leassi tega ni rekla. A mogoče se je kaj videlo že iz njenega obraza.

"Juhu pobijanje!" Je dejala Opal podpreta z nekaj ironije. "Kako moreš biti tako kruta Leassi? Včasih se sprašujem, če imaš slučajno kamnito srce? Se ti nič ne smilijo ubogi stražarčki?" Je smeje vprašala svetlolaska rjavolasko. Njej pobijanje ni bilo ravno življenski cilj, saj je bilo v njenem srcu tudi nekaj dobrote. Čeprav je to čustvo potlačila globoko vase. Ni hotela izpasti kot neka pridna deklica pred svojo pajdašinjo. Čeprav je svoje bodalo obvladovala ravno tako dobro kot Lea, če ne še boljše, saj je ta raje uporabljala verigo.

"Seveda greva takoj, mislim pa, da imam vse kar potrebujem. Morda bi si mogla pri Zripotu kupiti še žecike, pa sem si raje majhne nože. Zelo so uporabni za streljanje od daleč. Nisem ravno ljubiteljica lokov, še posebej ne majhnih, kot je tvoj. Čeprav so zelo uporabni," je pripomnila Opal ter vstala. Previdno sta se odpravili ven iz podzemlja, nato pa se povzpeli na strehe Min-Rimmona ter preko njih tiho odskakljale do Strehe, ki je bila najbljižja Zoglongovi palači.

((Nadaljujeva v Zoglongovi palači...))

((okej... aja, in un nož je sam eden. se opravičujem če sm v trgovini čudn napisala, ampak tm sm pč pisala kaka je razstavljena roba in sm napisala, de so tm majhni noži. Kupiš pa sam enega...))

''Torej misliš, da sem kruta?'' je vprašala pajdašinjo z neudomljivim nasmeškom in jo radovedno ošinila. ''Pa že, če ti tako praviš.'' Zrla je v Opal in ugibala, kaj se dogaja v njeni glavi. Vedela je, da ona ni bila nikoli tako pokvarjana kot Lea, a nikoli ni uspela ugotoviti, koliko dobrega je še v njej.

''No, potem pa kar pojdiva'', je rekla in vstala. Zaprla je torbo in stvarno rekla: ''Meni je pa lok zelo všeč, res je priročen.'' Gajbe je brcnila nazaj ob steno, nato pa sta skupaj odšli iz Podzemlja. Ven sta odšli seveda skozi prehod, za katerega je vedelo veliko ljudi. Lea je premagala skušnjavo in se ni niti ozrla proti loputi na stropu, ko sta šli mimo njenega vhoda. Nekatere reči so pač morale ostati skrite, tudi pred Opal.

Po strehah je sledila Opal, ki jo je odlično vodila.Bila je prav neverjetna, kako dobro je poznala vsak strešnik, vsak žleb, vsak dimnik. Kmalu sta rahlo zasopli stali za velikim dimnikom in se ozirali izza njega.

Tam je bila. Zoglongova palača.