Orožarna

Črnolasa Clar in sivo-rjavi podganek sta končno našla orožarno. Prodajalec je ni pozdravil temveč je sumničavo rekel:"Dvomim, da v Beleriandu in Min-Rimmonu ni orožarn." Clarissa ga je pogledala z jezo v očeh in siknila skozi zobe:"Molčite, če vam je življenje drago." Odvrnila je pogled s prodajalca in si začela ogledovati orožje. Najprej je zagledala čudovit dolg meč z zelenim rezilom. Kaj mi bo meč... Jaz potrebujem nekaj majhnega, praktičnega in ostrega, je pomislila in si začela ogledovati kratke meče. Kar naenkrat pa je opazila dva saia, očitno par, katerega ročaj je bil okrašen z spiralama zelene in osnovne barve saia. Previdno se je dotaknila konic s kazalcema. Ko sta se blazinici dotaknili kovine, sta primezeli kapljici krvi. Vzela ju je v roke. Bila sta ji kot vlita. "Koliko?" je z nežnim glasom revsknila na prodajalca. "Š-š-štiri t-tisoč saia in po-posebna b-barva šesto z-zlatnikov," je zajecljal v odgovor. Iz mošnje z nagrado je vzela štiristo zlatnikov in jih dala v drugo, njeno mošnjo, prejšnjo, z 4600-imi zlatniki pa je vrgla na pult. "Na, tole ti pripada," je rekla in odvihrala. "Lepo orožje," je istočasno pripomnil Uheljc.

Sai x2 + posebna barva ročajev = 4600 zlatnikov

Tako si dobila svoja kvalitetna saia, prodajalec pa je še dolgo prešteval tvojih 4600 zlatnikov, da ga ne bi slučajno oguljufala.

((bom odštela... dodaj si orožje v življenjepis in prišttej točke v podpis.))

Jade je vstopila v oražnarno. Ne da bi premaknila glavo si jo je na hitro ogledala. Bila je majhna in rahlo zatohla, a zato se ni menila. Znimalo jo je kakšno orožje imajo v trgovinici. Odšla je do pulta in se nagnila čezenj, ter se zazrla v temne oči prodajalca. "Imate kakovostno orožje." Izrekel ni niti besede, temveč je hitro pokimal. Presenetljivo kakšne posledice je imel njen pogled. Odpravil se je na drugo stran pulta in na hitro razkazal Jade orožje. Ko sta prišla do vilinskega meča, so se ji oči zasvetile. Vilinski meč jo je vlekel k sebi, kot magnet žeblje. A ko je videla ceno je hitro odmaknila pogled, ter se razgledal naprej. Na koncu si je izbrala čisto navadno orožje: Veliki nož in samostrel. Hitro je plačala orožje pa si opasala.

Veliki nož-1.500
Samostrel-3.000
Skupaj-4.500

Prodajalec je preštel tvojih 4500 zlatnikov in ti podal izbrano orožje, nato pa se kar pretirano prijazno poslovil od tebe in te pospremil s pogledom, ko si zapustila prodajalno.

((ti bom odštela ... Dodaj si nakupljeno v življenjepis in prištej točke v podpis))

Merenwen je vstopila v prazno orožarno in hitro stopila k lokom, izbrala si je čudovit bel veliki lok, bil ji je zelo všeč zato ga je brez premišljenja vzela s police nato pa se odpravila še k sajem. Merenwen ni bila nikoli preveč dobra v mečevanju, bolje ji je šlo lokostrelstvo, a če se ji je kdo priblžal je vseeno rabila neko orožje, da se brani. Tako se je odločila za dva saja z modrima ročajema in zadovoljno stopila k pultu ter orožje položila na pult. Prodajalec jo je pozdravil ter ji dejal: "Tole skupaj bo 10.900". Merenwen se je nasmehnila ter mu dala denar, nato pa saje pospravila v svojo torbo lok pa si zavihtela čez hrbet. Iz torbe si je vzela še svojo novo krono ter si jo poveznila na glavo. Povzpela se je na konja in se odpravila do vilinskega zbirališča.

((Si bom kr odštela denar ne
saija = 4.600
Veliki lok = 6.300))

Rain, ki se niti ni spomnila, kako se je po pijančevanju zbudila na travi pred svojo palačo, je imela kar precej dela s svojimi lasmi, ki se nikakor niso hotele odvezlati. Končno ji je le nekako uspelo in v črnem ogrinjalu s kapuco je zajahala Napolitana. Skupaj sta odgalopirala proti orožarni, saj je za tisto neumno nalogo potrebovala neko orožje, če ne, jo bodo pobili preden bi sploh lahko enkrat pomežiknila.
Vstopila je v orožarno, v kateri je vladalo zatišje in spokojnost, kar je bilo precej nenavadno za trgovino z orožjem. Ogledovala si je orožje in nato ji je v oči padel lep, dolg meč. Svetil se je v belem soju, brez kakršne koli svetlobe. Zdel se ji je nenaraven. "Vilinski meč," je povedal glas za njo. Prodajalec. Rain je v rezilu videla svojo podobo, nenavadno polepšano. V tem meču je bila tako lepa. Zdrsela je po rezilu in pogledala roč. Bil je srebrno bel, ves v soju. "Kupila bi ga," je rekla, in ga počasi prijela v roke. "To bo 13.000." Vrgla je denar na njegovo mizo in vzela meč, ter zajahala Napolitana. "Tisti meč si gledala, kot bi bil moški tvojega življenja," je pikro pripomnil in nato sta odjezdila.

((Ti bom odštela denar, ti si pa dodej meč v življenjepis ))

Loryna je prišla v trgovino. Prodajalcu je naročila, da želi kupiti samostrel. Odštela mu je 3.000 ter počakala.

Prodajalec ti je pokimal in odšel po samostrel. Nato je sijajno izdelano orožje previdno položil na pult pred tabo in preštel denar, nato pa se prijazno poslovil.

((Ti bom odštela denar. Dodaj si orožje v življenjepis in prištej točke, ki jih prinaša, v podpis.))

Degor se je primajal do bližnje orožjarne, ki jo je poznal. Pot do sem je bila precej dolga a ni nikjer vzel počitka. Potreboval je denar za svojo opremo, zaradi tega ga ni hotel zapravljati v raznoraznih gostilnah. Lossarnach je bilo mesto v kateri so se nahajale vse rase, med njimi tudi vilinci ter ljudje, ki nanj niso gledali s ponosom. Degor se jih ni bal, ponosno je korakal med njimi ter jim vračal nevšečne poglede. Vstopil je v orožjarno v kateri ni bilo nikogar. Na stenah orožjarne je viselo na tisoče orožij različnih vrst, tudi takšnih, ki jih Degor še nikoli ni videl. Prodajalec je bil nihče drug kot človek. A vsaj svetlostranci so gledali škrate kot enakopravne, večina temnostrancev jih je zaničevala. Prodajalec se mu je le namrdnil ter ignoriral njegov pozdrav. Degor je vedel kaj bo sledilo. S prodajalcem se bo najbrž moral poigravati, da mu bo na koncu prodal tisto, kar v bistvu išče. Na glas se je odkašljal nato pa se razgledal po raznih oklepih. V oči mu je padel eden izmed velikih ščitov, ki je stal čisto na vrhu izven njegovega dosega. Izza pulta je pristopil prodajalec ter ga zaničljivo pogledal navzdol.
"Le kaj imamo tukaj, škrat. Mar iščeš kaj?"
Bil je izjemno neprijazen in Degor bi mu bil najraje prisolil eno ali dve, glede na to da je štel veliko manj kot on sam. Vendar tega le ni smel narediti, saj je potreboval opremo, po dokaj dobri ceni.
"Potrebujem velik ščit in bojno sekiro. Dajte mi najcenejšo stvar ki jo imate, da se lahko čimprej poberem do tod."
Zadnjih nekaj besed je povedal po tihem a ga ja prodajalec vseeno slišal. Namrdnil se je ter odkorakal mimo njega brez besed. Ozrl se je po vrsti ščitov ki jih je imel razstavljene na steni. Iz vrha je izmed vseh bleščečih jeklenih ščitov izbral enega ki je bil močno izčrpan skoraj odpaden. Na daleč je izgledal kot kos jekla pripravljenega na reciklažo. Ščit je postavil pred Degorja, da je ta nanj skoraj padel. Degor ga je podržal v notranjosti ter na ročaju opazil majhno vgravirano ime. Molrn'ik Degorjeve oči so se v trenutku zasvetile. Pisava je bila škratovska in malo kdo jo je uspel prebrati. Ščit je bil vreden veliko več, kot pa samo steno najcenejših parov v neki človeški orožjarni. Tiho je z očmi spremljal prodajalca ki je sedaj brskal med orožji. Skupaj s ščitom se je premaknil bližje.
"Bojno sekiro si rekel, kajne škrat? Vem da imam tukaj nek primerek ki se ga hočem čimprej znebit. Najtežji kos je ki sem ga kdarkoli podržal v rokah. Nihče ga noče imeti..."
Z obema rokama je na pult komaj privlekel veliko, bleščečo se bojno sekiro. Ob tem je moral uporabiti zaščitne rokavice a Degor je za nekaj takega že nekoč slišal.
"...nevem zakaj ampak vsakkdo ki jo je prijel v roke se je čez nekaj minut opekel. Tvojih rok pomoje nebo škoda, saj navsezadnje niso za nič..."
Degor je ignoriral njegovo žalitev ter si natančno ogledal ročaj sekire. Videl je ime, ki pa je bilo obrnjeno na glavo. Segel je po bojni sekiri a ročaj te je bil še vedno vroč. Stisnil je zobe ter poprijel še z drugo roko. Ročaj je v trenutku spremenil temperaturo v hladnejšo stopnjo. Povlekel jo je iz pulta ter jo nato podržal v eni roki. Skrbno si je ogledal rezilo, ki je bilo še vedno nepoškodovano. Ni mu bilo treba gledati na ročaj sekire, vedel je za kakšno orožje gre.
"Kupil bom oboje. Obdržite drobiž."
Iz pasu je odvezal mošnjiček ter ga grdo vrgel prodajalcu. Ta ga je sodeč po teži ter žvenketanju pohlepno vzel. Degor se ni hotel zapletati s cenami, saj je bilo oboje vredno veliko več kot bi lahko premogel sam v naslednjih desetih letih. Tiho in hitro je zapustil orožjarno, nato pa se pred vsemi glasno považil s svojim novim ogrodjem in orožjem.

(Kupljeno: Bojna sekira Shag'kar ter veliki ščit Molrn'ik. Odšteta cena: -7000 zlatnikov)

((Ti bom kr odštela
EDIT: Sam čaki kje si pa ti sekiro najdu?))

Po ulicah je do orožarne priplesala majhna postava, ornažnih las, nato pa vstopila. Prodajalcu je samo kratko pokimala in si ogledala vse stvari. Razmišljala je o nožu ali pa meču. Prišla je do obeha nožov. Oba sta se ji zdela veliko premajhna. Odkimala je. Čeprav sta se zdela zelo poceni, ze ji nista zdela vredna. Saiev tako ali tako ne bi znala upravljati, loka pa ne namerava kupiti, ker ga že ima. Prišla je do vilinskega meča, ki je na prvi pogled izgledal kot popolnoma navaden meč, ampak pisalo je, da služi veliko bolje od navadnega. Prijela ga je in zatipala hladno jeklo. Pobožala je meč in ga prijela. Odnesla ga je do pulta in rekla:"Tegale lepotca bom vzela, imela pa bi gravuro, volka. Lahko spominja na mojega." Ozrla se je okoli in poiskala Larsa. "Simpatičen meč," je rekel Lars, "koliko pa sploh stane?" Luciane je pogledala ceno in ni se je zdela pretirana, "13.000". Lars je pokimal in počakala je, da je prodajalec naredil gravuro volka. Nista pretirano dolgo čakala nato pa je prodajalec potisnil gravuro Luciane pod nos. Pokimala je in mu na pult dala natančno preštet denar. Meč bi morala imenovati, Lars mi ga lahko pomaga imenovati, "Lars," ga je poklicala,"kako naj imenujem moj meč? Zdi se mi, da bi potreboval ime." Lars jo je pogledal kot da je padla iz lune in rekel:"Hja, lepih imen je ogromno ampak nobeno ni primerno za meč," zadnjo besedo je izgovoril s spoštovanjem. Luciane je pobožala najprej Larsa nato pa meč. "Biti mora nekaj veličastnega, kaj meniš na Magic'elf?" Pogledala je Larsa ta pa je pripomnil:"Kaj pa Magic'el?" Luciane je nekajkrat zaporedoma izgovorila ime nato pa pokimala. "Všeč mi je." Je rekla Larsu in odšla do gostilnice, v kateri bodo prespali. Odšla je naravnost v svojo sobo.


[pisala sem še malo več ko samo trgovino, pa sej vseeno,kupim:
vilinski meč, z gravuro]

Ea je vstopila v orožarno, saj je nujno potrebovala orožje. Počasi se je sprehodila po prostoru in si ogledovala orožje. Na bližnji polici je zagledala vilinski meč in se približala, da bi si ga bolje ogledala. Bil je zelo lep in eleganten, ročaj pa je bil okrašen. Zdelo se ji je, da je to pravi meč zanjo. Pogledala je ceno in videla, da ima dovolj denarja. Vsa navdušena je vzela meč in ga potežkala. Bil je zelo lahek in spretno izdelan. Zadovoljna se je odpravila naprej, da bi kupila še kakšen lok. Nadrugi strani trgovine je videla majhne in velike loke. Odšla je tja in si jih nekaj časa ogledovala, potem pa se odločila, da vzame majhen lok.
Hitro je odšla do pulta in nanj položila meč ter lok. Ko je plačala odšla iz trgovine, pri vratih pa se je poslovila. Namenila se je proti gostilni, saj bi tam lahko kaj pojedla in popila ter se naspala.

[[ni glih nevem kaj ta post
no skratka.
vilinski meč: 13.000
mali lok: 4.000
skupaj: 17.000]]

Vanessa je pogledala orožarno in hitro vstopila. Orožarna je bila polna orožja in Vanessa je hitro stopila do prvega meča in si ga začela ogledovati. Videla je še nekaj lokov in raznih drugih orožjev. Na bljižni polici je zagledala navadni meč. Približala se mu je in si ga prodrobneje pogledala. Imal je ostro rezilo in lepo oblikovan ročaj. Odločila se je da bo ga kupila. Stopila je do prodajalca in mu porinila denar. Vzela je svoj novi meč in ga zavihtela ter vztopila iz prodajalne.

[kupila: navadni meč 4.000]

Nathaniel je po dolgem sprehodu po mestu, končno našel orožarno, v kateri prodajajo vsa možna orožja ki si jih lahko zamisliš. Nahajala se je blizu središča mesta, čeprav je Nathaniel mimo nje šel trikrat, jo je našel šele po pol urah. Vstopil je in okoli njega so bila orožja: meči, sulice, loki, puščice, in še in še ... Sprehodil se je na okoli in iskal pravo orožje za njega. Vilinski lok, ali navadni meč? Samostrel ali lok? si je mislil Nathaniel in odšel k pultu. "Vilinski meč prosim," je rekel Nathaniel in na pult že odložil mošnjo z denarjem. Prodajalec mu je predal meč in Nathaniel si ga je pripel za pas, se poslovil od napol speče prodajalca, in se počasi odpravil iz orožarne, z novim vilinskim mečem.

Ko je Alaphos, pod senco večera, vstopil v mesto, je z pomočjo zadnjih žarkov sonca ustvaril majhen plamenček, ki mu je osvetljeval pot. Hitro je našel orožarno, saj je, iz prejšnjih potovanj vedel, kje jo iskati. Ko je vstopil skozi vrata te slavne prodajalne nožev za maslo in drugih zelo nevarnih orožij, je ugasnil plamenček in stopil k vitrini v kateri so bila razstavljena bodala. Pogled so mu najprej pritegnili neki posebno okrašeni primerki, a kratek pogled na svojo skromno zbirko denarcev, mu jih je izbil iz glave. Na koncu se je odločil za dva enostavna, neokrašena primerka in ju potegnil iz vitrine. Pri tem ga je spremljal zlovoljen pogled orožarja, ki je očitno hotel že zapreti orožarno. Odblesk sonca od roba rezila pri bodalih, mu je razkril, da so le ta mojstrsko nabrušena. Z dvema bodaloma je stopil k orožarju in mu dejal: "Tele dve bodali bom vzel, v enega prosim vgravirajte ogenj, v drugega pa kri. In hvala za vaš čas.". Orožar je vzel bodali in vidno utrujen odracal v prostor za prodajalno, ki je bil verjetno namenjen izdelavi orožja. Čez nekaj minut se je že vrnil in Alaphosu zamomljal ceno bodal. Nato je Alaphos vzel bodali in vrgel na prodajni pult zahtevan denar. Nato je zapustil prodajalno, brez da bi se ozrl.

(Kupim dve bodali, eno z vgraviranim napisom ogenj, drugo pa z napisom kri. Torej: bodala 3640 in gravura 1200 denarcev. Skupaj 4840.)

Pot iz začasnega prebivališča je bila dolga in hkrati se je začelo precej hitro večeriti. Volke je potreboval nekaj s čemer bi se lahko bil nekoč obranil, saj mu praded orožja zaenkrat ni hotel predati v roke. Menil je da je zanj še veliko neizkušen. Seveda, imel je komaj 16 let, čeprav je sam verjel da se je lahko za svoj čas obnašal veliko bolj odraslo. Navsezadnje je skrbel sam zase, bil je iznajdljiv in dokaj spreten. Ob vsakodnevni vaji s pradedom je vse boje vedno odnesel poražen, kar ga nikoli ni veliko motiviralo k sami želji postati vojak, vendar nekako si je moral začeti služiti kruh. Med hojo po cesti je v daljavi za sabo videl konja, ki je za sabo vlekel voz. Od daleč razvidno je na vozu sedel kmet, ki je najbrž prevazal seno ali slamo. Volke je skočil iz vidnega polja ceste in se skril v bližnjo jaso. To tudi ni bilo toliko težko, saj je bil tudi dokaj majhen in suhcat. Čez nekaj časa, se je pretihotapljen na kmetovem vozu slame, pripeljal do daljnega mesta. Medtem je nekoliko zadremal a v bližini je lahko zaslišal ljudi, ki so se pogovarjali o mestu za katerega še nikoli poprej ni slišal Lossarnach. Skočil je iz vozu slame ter se hitro skril za ulico, kjer je lahko v daljavi opazil množice ljudi, no niso bili samo ljudje temveč tudi nenavadno bledi osebki z zašiljenimi ušesi. Hkrati je opazil tudi ljudi, ki so bili oblečeni v dolge plašče ter ljudi, ki so bili tudi nekoliko močneje zagoreli kot kdorkoli, ki ga je bil v otroštvu spoznal. Previdno se je odpravil proti večji množici ljudi. Skrbelo ga je, saj je bil sam s pretirano težko mošnjo denarja, ki je vsake toliko veselo zažvenketala. Nenadoma je ujel pogled na bližnji zakotni ulici, vrata ki so vodila v nenavadno stavbo niso imela nikakršnega napisa. Nad vrati je bil viden razstavljen model meča, kaj drugega bi tole lahko pomenilo kot pa trgovino z orožjem. Smuknil je v ulico ter pogumno segel po kljuki. Notranji prostor je bil dokaj majhen, obsegal ga je velik zid, na katerem je bilo na policah razstavljeno orožje. Za velikim pultom je stal robat moški, ki je ustrahoval vsakogar s svojim pogledom. Volke je nekoliko obotavljajoče stopil k pultu. Lastnik trgovine se je namrdnil ter ga nesramno nagovoril.
"Izgini mulc, preden te vržem sam skozi vrata. Ta prostor je namenjen samo odraslim!"
Volke se je ob tem zdrznil. Skoraj je že naredil korak nazaj a nato je s svojo levico potipal debelo mošnjo denarja. Z eno potezo jo je odvezal in jo postavil na pult. Tole je nekoliko spremenilo voljo na lastnikovem obrazu.
"No to je že bolje. Kaj hočeš?"
Volke je veselo pokazal proti polici kamor je že ves čas usmerjal pozornost. Bili so kratki meči, nekoliko drugačni a podobni kot ta isti meč ki mu je bil obljubljen po koncu urjenja. Lastnik se je namrdnil ter pogledal proti mečem. Zmajal je z glavo in z obema rokama dvignil enega izmed njih, ter ga ponudil čez pult, tako da ga je Volke lahko prijel za ročaj. Glasno je počilo. Medtem ko je lastnik spustil meč na drugi strani, je ta kljub Volkejevem oprijemu zarožljal po pultu. Bil je enostavno pretežek. Volke ga je začudeno prijel z drugo roko ter ga komaj obdržal v zraku. Brez sape je omagano pogledal proti lastniku.
"S tvojim drobcenim telesom ne boš zdržal niti sekunde na bojišču s to kratko palico v rokah."
Volke ni izgovoril niti besedice, namenil mu je le grd pogled ter meč dvignil z obema rokama nazaj v roke lastniku. Ta je kratek meč prijel z eno samo roko ter se považil s svojim spretnim vihtenjem. Bil je skoraj kot peresce v njegovih mišičastih rokah. Volkejevo pozornost so medtem ujela krajša bodala, ki vseeno niso bila tako kratka vendar so izgledala močno nazobčena in ostra. Bila so dovolj dobra za obvladovanje. Morda bi lahko z njimi bil uspešnejši kot pa s krajšim mečem v takratnem sparingu s svojim pradedom.
"Eno krajše bodalo torej."
Lastnik se je prenehal bahati s kratkim mečem ter znova svoj začuden pogled usmeril k mladeniču. Z eno potezo je iz police kjer so visela bodala pobral eno zimed njih, ter mu jih ponudil v roke. Volke je zopet prijel za ročaj bodala a tokrat je bilo to ostalo v njegovih rokah. Dvignil ga je visoko v zrak ter si z začudenjem na obrazu ogledal njeno ostrino. Bilo je dovolj dolgo za spretne dlani in prave teže za hitro vihtenje in povzročanje škode na drugih. Lastnik je to takoj sprejel kot kupčijo.
"Krajša orožja torej? Smem priporočiti še morda kakšen krajši nož? Včasih so lahko zelo priročni, ko sovražnik misli, da nam je odstranil iz rok vso orožje, ki smo ga držali..."
Volke je nemudoma vedel o čem govori. V svojih sparingih s pradedom je kljub njegovimi preteklimi izkušnjami vedno bil razorožen in na koncu ostal brez možnosti napada. Pokimal je lastniku, ta pa mu je na pult položil še majhen nož.
"Običajen žepni nož in bodalo. To je 2970 zlatnikov. Dovoli, bom odštel kar sam."
Mošnjiček ki mu ga je lastnik nato potisnil nazaj v roke, je bil nekoliko lažji. Za nekaj več teže pa si je Volke za pas pripel svoje novo bodalo. V majhen žepek, ki se je skrival na njegovih škornjih pa je potisnil majhen nož. Na vso dodatno težo se je bil tokrat pripravljen navaditi.