Anyxhino votlo drevo

Anyxha se je utrujeno privlekla do svoje vrbe, pospravila hrano v skrito luknjo obloženo s kamni in jo pokrila, da živali ne bi prišle do nje. Z razbolelimi udi je splezala med grčave, a še vedno nekoliko prožne veje in se stisnila skozi ozko odprtino. Spustila se je do tal, ki so bila debelo prekrita s suhim listjem in travo ter so predstavljala prijetno ležišče. Zakopala se je v kup in kmalu se je njeno premraženo telo začelo ogrevati. Kljub mraz zunaj se je v izvotljenem delu zrak kaj hitro segrel, zato je vrba predstavljala prijeten dom. Veke so se ji hitro začele zapirati, nekoliko je zapredla, nato pa je njene misli že odneslo v svet sanj.

Nekaj se je treslo in ropotalo. Ni bil veter ali kaj manjšega, kar ne bi motilo njenega spanca. Koboldkine oči so se nemudoma široko odprle in nato sumničavo priprle. Nekdo ali nekaj je skakalo po njeni vrbi. Njeeeeni. Kdorkoli je ta baraba, zagotovo jih bo dobil. Namrščila se je in se povzpela do izhoda. Previdno je pomolila glavo na svež zrak, njen smrček pa je takoj zaznal vonj po drugem koboldu. "Neumnež, izgini stran! To je moj dom!" je zarenčala, čeprav še ni ugledala krivca.

Zgodaj zjutraj, ko je Darious pokadil prvo pipico, se je počasi odpravil na pot proti domu. Tokrat si je izbral nekoliko daljšo pot, ki je bila tudi manj zasnežena in s tem je bilo več možnosti, da naleti na kako zanimivo zelišče za v svojo shrambo. Hodil je že kar nekaj časa, a niti še ni zapustil Velikanove dalje, ko je v snegu zagledal sveže stopinje. Bile so nekoliko manjše od njegovih, lastnik je mogel biti nekoliko manjši in lažji kobold, z dobrimi in uhojenimi čevlji si je mislil. Stopinje so bile blizu skupaj in so bile ponekod tudi malo razvlečene, iz česar je Darious hitro ugotovil, da se je kobold najbrž odpravljal spati. Radovednost ga je premagala in začel jim je slediti. Hodil ni veliko, ko je že ugledal zanimivo in odmaknjeno staro vrbo. Prvo kar mu je padlo v oči je bil mladi ponosni potoček ki se je vil blizu vrbe. Počasi je pricapljal do njega, spil nekaj požirkov vode in opazil da se njegova sled izgubi nekje v vrbi. Sama vrba ga ni zanimala, bolj ga je zanimala okolica le te. Saj blizu te je našel eno ali dve zelišči, ki bi mu v najboljšem primeru pomagali pri katerem od prihodnjih zvarkov. Našel je še nekoliko mahu, ki je bil tik pred tem da usahne in pobral ga je in shranil. Tedaj si je zaželel ogreti svoje premražene kosti. Zavihtel se je na vrvo, odtrgal nekaj vejic, nato šel še nekoliko višje in višje, dokler mu ni spodrsnilo in komaj se je ulovil, a žal je dobil veliko prasko ravno po kolenu. V jezi je začel skakati po devesu in kmalu odkril da je v resnici votlo. Zdaj ga je to še nekoliko več zabavalo, saj zvok je bil njegovim mačjim ušesom ušečen in zaželel si je malo igre po dolgih potovanjih. Preden pa je lahko razmišljal o čemerkoli drugemu je izza njega priletelo: "Neumnež, izgini stran! To je moj dom!" Zdrsnil se je in opazil mlado koboldko, ki je besno renčala nanj. Načrtoval ni ničesar pametnega in zadeva ga je začela zabavati. "Le kdo pa bi si želel živeti v stari votli vrbi! " je pihnil na koboldko. "Pa že raje živim na svoji veji." je še dodal in počasi poskušal oddrsati stran upajoč da bo pozabila na njegovo škodo, ki jo je povzrčil.

Zaradi svoje gladke dlake je hitro zdrsnila ven iz svojega zavetja. "Kaj si rekel?" Zapihala je in njena dlaka se je nasršila. Z repom je mahala naokoli, nikakor ni bila dobre volje. Kremplji na nogah so se zadrli v staro lubje, ko je počasi in grozeče stopala proti nepoznanem koboldu. "Predrzen si, veš ti to?" je rekla z grožnjo v glasu. "Nihče ne žali ali poškoduje te vrbe." Trenutno je bila neizmerno besna, pripravljena na napad. Prvo kot prvo jo je ta baraba neprijazno vrgel pokonci, uničeval njen dom, nato pa še predrzno odgovarjal. "Če hočeš obržati celo kožo, se mi boš odkupil. Ujel mi boš vsaj tri zajce in enega od njih okusno pripravil. Če zavrneš, ti prisežem da ti bom odtrgala tvoj lepi puhasti rep," je s hladnim glasom zagrozila. Malce je pomislila, nato pa dodala: "Seveda zahtevam tudi opravičilo, pa predstavil se mi boš." Motrila ga je s sinjimi očmi. Bil je kar čeden, vendar trenutno to ni imelo nobenega vpliva. Napadla bi ga ob prvem znaku sovražnosti z njegove strani. Ocenila je že vse možnosti in prednosti, ki jih ima, tudi sonce je bilo za njenim hrbtom, rahel veter pa je nosil snežinke v njegov obraz.

Darius je počasi sledil dogajanju in toku besed. Doumel je čisto vse, kar je koboldka hotela povedati, vendar se mu ni zdelo vredno se opravičevati ali loviti zajce po mrzlemu vremenu. Nasploh pa je bil nekoliko potreben družbe in majhna silica v njemu mu je govorila, naj vsaj enkrat požre svoj ponos, ter popravi svojo napako. Sploh pa je bila koboldka že pripravljena na spopad in vedel je, da se jeznih koboldov ne gre podcenjevati. Po drugi strani pa tudi sam ni maral ne težav ne spopadov... Takole je sam pri sebi pretehtal nastalo situacijo in začel je hitro razmišljat o razrešitvi problema. Najbolj logična rešitev je bila, da izpolni njene zahteve in se izogne vse kakršnemu spopadu. Družba bi mu namreč kar dobro dela. »Naj ti bo, opravičujem se za povzročeno škodo na tvojem prekrasnem drevescu!« je zamrmral in si poskušal natakniti nekoliko nedolžen pogled. »Kar se tiče zajcev, pa ne grem na lov za njimi vse do večera, saj je še rano jutro in ob taki uri ne bom ulovil niti miši, kaj šele tri zajce!« Takrat so se mu tudi zaiskrile oči. Namreč spomnil se je, kaj je našel v Velikanovi dalji. Dve zelišči, ki bi čudovito popestrili zajčjo obaro. Odločil se je, da se bo koboldki res oddolžil in skušal popraviti narejeno škodo. Naslednjič bom morda v škripich jaz...
Tedaj se je spomnil, da ji še ni ustregel želje, da bi se predstavil. "Darius sem, kličejo me pa tudi Beli kobold. Vsekakor pa si ne morem pomagati, ne da bi te prosil, če se lahko pri tebi nekoliko segrejem. Čeprav ne sneži veliko, moje kosti kar škripljejo od mraza. Tudi vejice s tvoje vrbe sem vzel prav z namenom, da si ogenjček postavim. Žal utrganih vej enostavno ne moreva pritrditi nazaj." je še dodal in nato ko koboldka še kar ni skočila nadenj je še dodal: "Vsekakor bi pa raje videl da svoje sposobnosti uporabiš sproščeno, v gozdu ko pa nad mano. Bi šla drugače z mano na lov, ko se malček ogrejem? Pa tudi nekaj kadilnih zelišč imam s sabo. Jih hočeš poskusiti?" Je še dodal, segel z roko v oblekico in ven potegnil svojo najljubšo pipico, nekaj zelišč in ji počasi ponudil.

Želela si je spopada, vendar je imel kobold na drugi strani očitno drugačne ideje. Vzel si je kratki čas za razmislek, nato pa se je opravičil. Rahlo je zarenčala ob opravičilu samem, saj je bilo nekoliko poniževalno do vrbe. Njegov nedolžen pogled jo je nekoliko omehčal, zato je le sprijaznjeno zavdihnila. Skoraj bi se nazaj ujezila, ko najprej ni hotel plačati škode, vendar se je takoj nazaj pomirila ob izraženi nameri. "Pozdravljen Darius. Sem Anyxha. Lahko tudi Ny ali Nyx. Po želji." Rahlo se je nasmehnila. Jeza jo je tokrat hitro minila, zato je brez kakršnih koli težav sklenila mir. "Ne, ne želim kaditi zelišč. Imajo ogaben, zelo zelo ogaben okus, če vprašaš mene. Ti pa izvoli, če ti paše," je odgovorila na ponudbo. Začela je premišljevati, če se ji da trenutno loviti. "Naj ti bo, bom tudi zajce lovila s tabo," je pristala še v glavni del ponudbe, takoj zatem pa je skočila do velike korenine, pod katero so se skrivala polena in palice. "Pojdiva malo stran od drevesa, da ga ogenj ne poškoduje. Bom pa s tabo delila zajtrk, če želiš. Čeprav si v bistvu te prijaznosti ne zaslužiš." Postavila je majhen, stožcu podoben kup drv in ga z nekaj potrpljenja prižgala s pomočjo kresilnega kamna. Kmalu je plapolal majhen ogenj, Anyxha pa je začela stikati po svojih zalogah jagod, zelišč in mesa. "Za zajtrk bojo ribe, če imaš kakšno idejo glede, jo lahko deliš z mano." Sedaj je bila siva koboldinja povsem pomirjena in počasi je postajala celo dobre volje. Dan je bil sončen, malce vetroven in mrzel, a vseeno lep.

Da je siva koboldka sprejela njegovo opravičilo mu je neznansko ugajalo. Žal ni bil ravno zadovoljen, ko je zavrnila njegovo najljubše zelišče v pipici, a ga ni preveč motilo. Ribe pa je takoj sprejel, ampak hotel se je izkazat s svojim znanjem zelišča in med kuhanjem ji je pokazal nekaj zeli, jih stresel na ribe, jih počasi obračal, medtem ko ga je koboldka opazovala. Nato ji je podal palice, sam pa se je ulegel nazaj na travo, potisnil nekaj zeli v svojo pipo, jo prižgal, ter počasi puhal oblačke dima, gledal prijazno mlado koboldko ter premišljeval, le kaj si naj misli o njej. Ribe so se počasi kuhale, čas je mineval, snegec se jima je počasi nabiral na kožuhih, sama pa sta si le tu pa tam izmenjala kak pogled. Sklepal je, da tudi ona ne ve ravno kaj naj si misli o njem, a glede na njeno vedenje ji je počasi začel zaupati. Kmalu so bile tudi ribe gotove in vsak je pobral svojo palico, ter začela sta jih počasi grizljati. Ribe so bile že same po sebi prijetnega okusa, Darius pa si je s kančkom samovšečnosti takoj rekel, da ima tudi on nekaj zaslug pri dobroti teh rib. Čeprav je moral priznati, da že dolgo časa sploh ni ulovil nobene ribe, sploh pa ne tako velike, kot jih je iz svoje shrambe privlekla Nyx... Med grizljanjem rib ji je postavil nekaj vprašanj. Najprej jo je vprašal: »Ali si tudi ti že del kakega plemena? Zelo si spretna na lovu kot vidim. Kje si se pa naučila vseh teh spretnosti?« Na koncu pa se je spomnil na svojo obljubo in hitro dodal: »Kdaj pa greva na lov? Odrineva še danes? Žal imam nujne opravke, ki bi jih rad še jutri rešil. Namreč znebiti se hočem tele ureznine, ki me muči že preveč časa!« S tem je pokazal na svojo desno roko. »Si slučajno kje slišala, da bi rasel kak zimski žafran? Vem, da je ime smešno, ampak rastline ne poznam pod nobenim drugim imenom?« Namreč zelo si je želel hitro dokončati svoj zvarek, ki mu ga je priporočil vodja plemena. Ko bi le lahko končno pozabil na svojo brazgotino in največjo napako v svojem življenju. Si je mislil...

((sam za info dragec, sneeeeeg je ^^ pač tle u forumaškem dogajanju mislm))

Pripravo rib je nekako kar povsem prevzel Darius, Nyx pa je lahko le začudeno opazovala, ko je kombiniral njena zelišča in začimbe s svojimi, takimi, ki jih pravzaprav sploh ni poznala. "Zelo dobro poznaš rastline," je priznala. "Si izučen zeliščar ali kaj takega?" Nasmehnila se je in sedla na zaplato trave, kjer sta poprej očistila stran sneg in sta ohranjala svoj mali, topel ogenj. Podal ji je palice z napol pečenimi ribami, tako da je sedaj ona nadaljevala s peko. Pogledala ga je in zbadljivo pripomnila: "Lenoba." Zahehetala se je in obrnila malce palice, tako da so se ribe pekle bolj nad delom z žerjavico kot nad ognjem. Nato je le sedela v tišini in poslušala zvoke okolice. Šumljanje potočka, tiho drsenja vetra čez zasnežene gričke in dolinice, tu in tam se je oglasila osamljena ptica... Čudovito je. Mnoge je širnost, samota in praznost dalje pozimi plašila, Anyxha pa je v njej uživala. Začuda je ni motila prisotnost drugega kobolda, ki je z njo delil tišino. Veke so se ponovno razprle, malce si je pogledala ribe in oznanila, da je čas za hrano. Že na začetku je Darius samovšečno pripomnil, da tudi njemu pripada zasluga z njihovo okusnost. Izjavo je komentirala samo in izključno z zvonkim smehom. No ja, res je precej zaslužen za to. Med hranjenjem se je iz belega kobolda vsul kup vprašanj. "Sem iz plemena, vendar se le včasih prikažem v vasi. Vsa pravila in način življenja... Res mi ne ležijo, zato večino časa preživim kot samotarka." Nasmehnila se je ob pohvali. "Nekaj stvari sem se naučila kot otrok plemena, v mladostniških letih, ko sem začenjala živeti bolj samotarsko, pa me je v iznajdljivost prisilila lakota in želja po preživetju." Pozimi je bila večina območja, kjer se je zadrževala Ny, neizprosna in preživetje ni bilo lahko. "Odrinila bova takoj, ko tole pospravim. Kako pa ti je drugače uspelo stakniti takšno ureznino? Še če bi se na medveda spravil, bi to težko dosegel." Tale pa ni potrpežljive sorte... "Jo znaš opisati?" Ostanke je vrgla stran in postavila vse na svoje mesto, nato pa mu je pomignila. "Vsaj do območja, kjer zajcev tudi pozimi mrgoli, bom vodila jaz. Zatem bova videla kako naprej," je dejala, nato pa so jo noge vodile proti Zajčjem gaju, območju na obrobju Velikanove dalje, kjer si z lahkoto poškoduješ nogo, saj je zajčjih lukenj nešteto, tam pa raste tudi nekaj vzdržljivih, manjših drevesc, ravno toliko, da se kraju že lahko reče gozdiček. Gaj pravzaprav leži v široki in razvlečeni dolini, ki je meja med gozdom in veliko goličavo dalje. Tukaj raste dosti boljša trava kot na goličavi, drevesca, ki jo poraščajo pa so različne pritlikave breze in drugi listavci. Območje je zelo živahno, saj je živali ogromno, od zajcev pa do takšnih in drugačnih ptic, v samem središču gaja pa je jezerce, ki nima dotokov ali odtokov, zato je nekoliko umazano, čeprav je najbrž droban izvir nekje na njegovem dnu, saj se nikoli ne izsuši, poleg tega pa tudi ni blatna kotanja.

((Leeaaa, naredi temoo? proosim?))