Zylphia in njena stara grča

Nekje na severu, v temačnem predelu gozda, kjer se nahajajo stara in votla drevesa, se na skrajnem robu razprostira tista temna in nadvse grda ter stara grča. Drevesu se že vidi, da bi rad vsak čas izdihnil in padel na trda tla, kjer bi domove ponudil ličinkam in žuželkam. Vendar dom že nudi določeni koboldinji, ki z njim že petnajst let živi v miru in sožitju. Toliko kolikor je staro je tudi zelo visoko in debelo. Vsepovprek ga prerašča mah, gobe in ostali izkoriščevalski škodljivci. Veliko krošnjo sestavljajo velike veje, ki jih v večini prekrivajo debele ovijalke. Te se ovijajo okrog ostalih dreves, da držijo svoje drevo pokonci. Po tleh se vijejo korenine, ki nemarno molijo iz tal. Med njimi boš ponavadi našel Zylphio, ki poskuša poiskati notranji mir. Velikokrat kadar ponači zapiha veter se drevo prav srhljivo zamaje in zaškripa. Drevo se zlepa ne podre, kadar pa so nevihte boš našel Phio zunaj, kjer z raznimi rečmi podpira drevo in mu pomaga preživeti vreme. Vedno ignorira njene vrstnike, ki jo pregovarajajo naj si poišče drugi dom in pusti, da se drevo končno podre in pognoji tista dreveščka, ki bodo zrasla iz njegovih plodov.

Nekje višje pri krošnji, kjer je les najbolj nagnit, pa se nahaja luknja, v kateri poteka večino Phiinega življenja. Vidi se, da je nekdo v luknjo prav grobo dolbel, da bi si povečal domovanje. To seveda ona ni bila saj ji je bilo za velikost popolnoma vseeno. V kotičku, kamor je svetloba najmanj prodla je bilo ležišče iz maha, suhega listja, mačic in mehkega listja drevesa mokovca. Tisto suho listje je bilo čisto na dnu, da se ji med spanjem ne bi zapletal v dlako in ji z zoprnim špikanjem uničil potreben spanec. Čisto blizu je velika kamnita plošča naslonjena ob stene luknje, na njej se poznajo praske krempljev, ki si jih Phia na iznadljiv način zbrusi pred spanjem. Samotarka kot je bila, je prekrila vhod v njen mali domek, na rav iznajdljivi način. Veliko posušenih ovijalk, ki sestavljajo drevesno krošmjo je napeljanih pred, takorekoč vrata in delajo prav prijetno zavesico. Če odgrneš zaveso in se ozreš na levo stran boš opazil kup rastlin, ki ležijo na kamnu ali pa visijo na iz ovijalk narejeni vrvici. Tam sta tudi njen nož in topi kamen za izdelovanje zdravil in zeliščnih mešanic, ki jih Phia ulaga v listnate vrečice in jih polaga v luknjo nekje v njeni votlini. Če se pri vhodu ozreš na desno pa ti bo v oči padla velika kamnita posoda, ki namerno leži na tistem mestu. Vlaga iz krošenj pronica prav v tisto posodo in dela prav prikupno zalogo vode. Poleg posode je še luknja, ki jo je izdolbla ona. V luknjo je nametan sneg, ki ga je treba znova in znova dodajati, saj je v luknji manjša zaloga hrane, ki jo je dovolj ravno za toliko, da ni treba ves čas po novo. V luknji je skoraj vedno toplo in poskrbljeno za moteče zvoke, ki prihajajo od vzunaj. Predvsem zaradi ostalih bitij njene vrste. Njenega domačega drevesa ne bi zapustla za nič na svetu. Prvič ji je padel v oči, ko je kot mladič vsako jutro zlezla v njega in raziskovala votlino. Za priti v to luknjo pa je potrebno kar nekaj volje, spretnosti, pameti in potrpežjivosti.