Hiša, v kateri živi Leassi

Leassi je bila lačna. V hiši ni imela nobenih zalog hrane in načrtovala je, da jo bo že nekje nakradla, kot ponavadi.
Zavzdihnila je, kajti nič se ji ni dalo že spet nekaj ur potikati se po mestu in iskati hrano. A to je bilo pač nujno zlo, ena redkih slabih plati življenja, ki si ga je izbrala.
Leassi je oboževala življenje, uživala je, ko je morila in kradla. Min-Rimmon je bilo njeno najljubše mesto in Podzemlje... O, ja, oboževala je Podzemlje in skrite kotičke, ki jih je raziskovala že od mladosti in jih je poznala tako dobro... Za podgane se skoraj ni več zmenila, bile so ji sicer nadloga, ampak niso jo posebej motile.
Še enkrat je zavzdihnila in se pričela oblačiti. Oblekla je svojo običajno opravo, črne usnjene hlače, ki so ji segale malo čez kolena in rdečo srajco, čez pa si je ogrnila črno jakno. Lase je imela razpuščene, kot vedno, saj jo pri njenem delu niso nikoli motili. Pograbila je še torbo, ki si jo je obesila čez ramo in stopila ven iz hiše. Plesniva vrata je samo zaloputnila, v hiši ni bilo ničesar, kar bi bilo vredno ukrasti, saj je imela vse svoje imetje s seboj. Stopila je na ulico in začela hoditi proti središču mesta.

Leassi je vstopila v hišo in vrata zaslonila z desko, kot običajno. Bila je zadovoljna z današnjim dnevom, saj je opravila kar nekaj stvari in se domov vrnila sita, kar pri njej ni bilo ravno vsakdanje.
Vstopila je v sobo, v kateri je spala in se zazrla skozi okno. Videla je, da je na ulici že precej malo ljudi in vedela je zakaj: Ponoči je bil Min-Rimmon zelo nevarno mesto in vsi so raje ostali doma, v varnih zavetjih svojih hiš. Lea se je vprašala, kako varna je njena hiša v resnici. Kjub temu, da je zapečatila vhod v Podzemlje, vrata in okna bi se resnično zagnan morilec lahko prebil vanjo. A te skrbi je pregnala, kajti v hiši ni bila dolgo in malokdo je vedel, kje resnično stanuje. Časa za skrb tudi ni imela, saj se je mogla naspati.
Vrgla se je na žimnico, ki je kot ponavadi glasno zaškripala, orožje pa je imela pri roki, kot vsako noč. Glavo je naslonila na roke in se zazrla v temo, a njene oči so se kmalu zaprle.

Lea se je sunkovito zbudila iz še posebej prijetnih sanj, v katerih je podoživljala mučenje svojega starega sovražnika. Tako je bila nenavadno dobre volje in si celo žvižgala, ko je vstala in se oblekla. Hiter pogled skozi umazano okno ji je povedal, da ura še ni sedem, saj je bila trgovina nasproti njene hiše še zaprta.
Sedla je na plesniv stol sredi sobe in pojedla nekaj kruha, ki ji je ostal od prejšnjega dne, ko sta z Opal oropali pekarno. Med jedjo si je delala bežne načrte za ta dan, ki pa jih je bila vedno pripravljena prilagajati in spreminjati. Vendar je bila skoraj prepričana, da bo šla k Zripotu, saj je potrebovala nekaj stvari.
Ko je pojedla, je pripravila črno torbo, ki jo je vedno nosila s sabo. Nato je odšla iz hiše, zaloputnila vrata za sabo in se odpravila do Zriperjeve trgovine.

[Ob kraji Zoglonga sva si z Opal razdelile zlato na polovico, vska je dobila 5.000 zlatnikov (je Mery že dodala).
Vsaka dobi tudi:
~ 2 točki inteligence za zvito narejen načt in za improviziranje
Opal dobi dodatno:
~ 2 točki magije za odlično izveden urok, ki je odprl zakladnico
Leassi dobi dodatno:
~ 1 točko spretnosti in 1 točko napada za boj z stražarji
Dogovorjeno z Merenwen
Točke dodaj v podpis.
Opal tole je sam za info. Ti napiši kak konkreten post sem. (RPG)]

Z Leassi sta tekli po ulicah Min-Rimmona ter nato končno prispeli do pajdašinjine hiše ob obzidju. Raztovorili sta vreče z zlatom v hišo in jih skrili v neko skrito sobico za katero je samo Lea vedela in sedaj tudi Opal. Hkrati se ji je zdelo čudovito, da jima je uspelo ukrasti Zoglonga, hkrati pa se je zavedala, da se bo tako morala ločiti od svojega rodnega mesta. Dejstvo je bilo, da je svetlolaska odraščala v smrdljivih ulicah in ni nikoli prestopila meja mesta. Že okolica okoli Min-Rimmona je zanjo bila izziv in bila je kar neučakana kdaj se bo rešila spon mestnega obzidja. Vedela pa je tudi, da bo pogrešala to gotovost, ki jo je čutila v mestu. V Min-Rimmonu se je počutila doma in mesto se je njej zdelo vsaj zanjo dokaj varno. Ukrasti ji niso mogli skoraj ničesar, vendar je lahko ona kradla drugim. Bila je tudi čarovnica in Min-Rimmon je bil zibelka čarovništva, tako se je v njem vsak čarovnik dobro počutil. Poznala je vsak skrit kotiček na Min-Rimmonskih strehah in redke so bile strehe na katere ni stopila njena noga. Podzemlja sicer ni dobro poznala in ji tudi ni bilo preveč všeč, vendar ga je vseeno spoštovala.

Pogledala je rjavolasko in se poskusila kolikor toliko nasmehniti. Zavedala se je, da nobeni od njiju ne bi uspela kraja, če bi bili sami. "Daj, greva k Zripotu," je zašepetala nato pa dodala: "Da se posloviva od njega." Zasmejala se je. Kako se le ne bi? Od Zripota se nista imeli kaj posloviti glede na to, da bi ju z veseljem umoril, da bi prišel do Zoglongovega zlata. V resnici je bil obisk namenjen temu, da si morda nakupita še nekaj orožja preden odideta. Zripo je imel ves čas odprto, če pa je bil v akciji (če je odšel koga okrasti itd.) ali če si je prislužil spanec ga je zamenjal nek pomočnik.

Tako sta se spet odpravili iz Leassine hiše in čarovnica je kar čakala kdaj jo bo rjavolaska nagovorila. Sama ni hotela spregovoriti o tem, da je čarovnica in Lei je bilo to zagotovo jasno. Zrak je bil vlažen in nesnage na tleh ni bilo nič manj temveč skoraj več, kakor bi ju hotela opozoriti, da je v večini mest ne bosta več videli ter naj si jo dobro ogledata. Opal je imela smeti dovolj zato je zrla v pročelja preprostih hiš in si v spomin dobro vtisnila vsako podrobnost. Kmalu je zagledala Zripotovo prodajalno in z Leassi sta se podvizali k njej.

((Vem krneki, napiši še ti tu post, pol pa je najbolše, da greva k Zripotu srečat mojo malo sestrico.))

Srečno sta prispeli do hiše in Lea si je oddahnila. Na ulicah se ni nikoli počutila varno, vedno je imela občutek da jo nekdo gleda izza kakega dimnika ali vogala, vedno nejasno slutnjo, da je iz kake špranje vanjo namenjen lok s strupeno puščico. To jo je delalo paranoično in vedno na trnih, nikoli ni bila zares sproščena. A vse to ji je pomagalo preživeti.

Ko pa sta prišli v hišo, se je vidno sprostila. Ko je bil vhod v Podzemlje tako blizu, se ni več počutila, kot da je v nevarnosti. Vedela je, da je lahko v nekaj sekundah v kleti, ker se lahko spusti v predore, ki so ji tako domači. Pospravili sta denar in Leassi se je čez obraz razlegel nasmešek. To je bila njena najuspešnejša kraja do zdaj. Seveda je bila srečna.

"Seveda", je vedro odvrnila pajdašinji, ko je omenila Zripota. Lea ga ni imela ravno za najboljšega prijatelja, vendar pa ji je bil tovariš in vedela je, da ni strahopetec, kar je v tem mestu pravzaprav največ štelo. Vsakdo je skrbl zase, a najvidnejši kriminalci so si velikokrat pomagali men sabo, seveda na račun protiuslug. Nič ni bilo samo prijateljska gesta, vse le in izključno za svojo korist, a Leassi je vedela, da več ne more in ne sme pričakovati in da je Zripo človek, ki ji zna kriti hrbet. Hotela ga je še videti, čeprav on seveda ne bo izvedel, da odhaja. Tudi on bi ju lako izdal.

Odpravili sta se ven, po ulici. Leassi se je spet polastil znan občutek paranoje, a ni se mu upirala in je previdno motrila vse in vsakogar na ulici. Preverjala je vogale, strehe hiš in okna ter samega mesta sploh ni opazila. Ni ji bilo mar, vse kar ji je tukaj kaj pomenilo, je bilo Podzemlje, neskončni labirinti katakomb pod zemljo, ki si ga enostavno moral spoštovati. Njen uspeh in prepoznavnost v mestu - vse je dolgovala Podzemlju, saj so tisti redki, ki so obvladali Podzemlje, na zavit načim obvladali tudi mesto. To je bil najtemačnejši kraj tu, in z največ moči.

Kar najhitreje sta se spravili do trgovine. Ko sta vstopili v prodajalno, se je Lea nekoliko sprostila in tovariško pozdravila Zripota. Razgledala se je naokoli, vendar se je odločila, da ničesar ne potrebuje.

(kar pejdi v trgovino pisat )

Ozrla se je k sestricama in spet se je vprašala kako je mogoče, da sta na isti večer obe pajdašinji našli svoji sestri. To je bila zagotovo usoda. Sicer Opal ni verjela v usodo, še zdaleč ne, vendar ji ni bilo jasno, kako se je to lahko zgodilo. Sicer ona ni imela sestro za izgubljeno kot Leassi, vendar jo je poznala le kot majhno punčko in si vse dotlej ni želela stikov z njo. Za Thyso se ni videlo, da bi preveč prisluškovala, a tako ali tako je bilo zdaj vseeno, če sta izvedeli njune skrivnosti.
"Saj razumem, tudi jaz ti nisem veliko stvari zaupala. Čudno bi bilo, če bi mi tako stvar zaupala, vendar je brez skrbi zagotovo ne bi izkoristila, ker žal ne maram podzemlja," ji je zašepetala tako potiho, da ni bila prepričana, če jo je Lea sploh slišala. Rjavolaska ni skoraj ničesar vedela o njeni preteklosti le, da so jo imeli nekateri pošteni prebivalci Min-Rimmona radi in, da je nekaj časa živela pri gostilničarju. Komaj pri njunem velikem ropu Zoglongove palače je Leassi izvedela, da je čarovnica.

"Vem kje so skrivni izhodi iz mesta, vendar upam, da to ni eden tistih dni, ko okoli njih postopajo Zoglongovi stražarji, saj kralj ve za izhode. Drugače pa se strinjam z načrtom," je svetlolaska nekoliko glasneje dejala tako, da je bilo možno, da sta jo slišali tudi Nemesis in Amethyst.
S pogledom je brezizrazno premerila lužo krvi, ki jo je zločinka preskočila, ter sumljivo pogledovala domnevno zakrinkano žensko. Tudi sama je kot pajdašinja opazovala strehe hiš mimo katerih so brzeli ter z bežnim, a natančnim pogledom pregledovala mnogokatere uličice, ki so se razcepile iz glavne ulice. Hitro so se bližali Leassini hiši, torej najbolj zločinskem delu mesta.

"Prav poskrbela bom zanj in vam nato takoj sledila ven," je dejala, ter začela premlevati kakšno taktiko bo uporabila. Najbolj bi se ji obrestovala taktika presenečenja, vendar ni bila prepričana, če bo izvedljiva, saj je imela zlo slutnjo, da bo izhod varovalo več stražarjev. Nad nekaterimi bi lahko uporabila čarovnijo, vendar je vseeno veliko raje posegala po hladnem orožju, oziroma najraje po bodalih. Vse je bilo odvisno od situacije in vedela je, da se bo mogla v trenutku odločitve hitro domisliti, kako jih bo čimbolj neopaženo napadla.

Končno so dospeli do hiše in vstopili. Leassina hiša je bila na videz zanemarjena in vsekakor je delovala prazno, a je bila vseeno pravi dom. Brez besed je četverica naglo vstopila. Skupaj z Leassi je Opal iz skrivališča potegnila vreče z Zoglongovim bogastvom in razdelili sta jih v štiri vreče ter vsaki dali po eno. Nato jih je Lea odpeljala do vhoda v podzemlje v kletnih prostorih. Svetlolaska je prva stopila v podzemlje, ter nato počakala še na ostale. Vedela je, da se še precej časa ne bo vrnila v Min-Rimmon in ta misel jo je na nek način veselila, saj si je vedno želela iz utesnjujočega mesta. Vendar se ga je sčasoma navadila in vzljubila, zdaj pa ga je zapuščala, ter vedela, da bo pogrešala njegove prednosti.

((Keš, Amy, keš! Ne v bistvu je zlato pa jewellery.

Lea v opisu hiše ti piše Pozdemlje.))

Nemesis je pridno capljala za svojo hudobno sestro in poskušala ne jezikat, ne pošiljat vzvišenih pogledov svoji, zelo očitno preveč nasilni sestri ali njeni, še bolj naslni, pajdašinji. To seveda ni veljalo za mimojdoče, ki so bili primorani prevzeti vso težo Nemijine slabe volje, nad sestro se pač ni mogla znesti. Žal. Oh kako bi uživala če bi lahko. Najprej bi ji zelo precizno obarvano razložila, kaj si misli o njej in njeni pajdašinji, nato pa bi jo po betici mahnila s čim trdim.. Ampak ne bodalom, nožem ali čim podobnim.. Raje bi izbrala kaj bolj ponižujočega... Naprimer ponev... Ali morda kos opeke. Ali pa bi jo oklofutala z eno teh razkrajajočih se rib, ki so jih prodajali na stojnicah ob potjo in so izgledale stare več tednov, pa čeprav je branjevec pre-glasno zatrjeval da so sveže.

Iz udobnega sanjarjenja jo je zdramilo šepetanje, ki sta si ga izmenjevali hudobni sestri. Ni mogla, kaj da ni zavila z očmi. Kaj naj bi jo, pri vseh bogovih, zanimalo o kateri neumnosti sta govorili. Prav gotovo sta goroče opavljali ribarjevega sina.
No morda bi jo moralo zanimati, navsezadnje se ji je dozdevalo, da se vse to lahko prav krepko tiče njene prihodnosti. a vseeno je ponosno molčala.

Kmalu so prispeli v nekoliko zanemarjeno inbrezosebno hišo, za katero se je zdelo da je v lasti Nemijine sestre. Ha! Beraški dom, za beraško sestro! Si je mislila in odmislila tisti de, da sama živi na klopci. A saj je bila mlajša! V nekaj letih si bo že zgradila kakšno majhno palačico..

((tnx Opal, sem popravla.))

Lea je bila pomirjena, ko je slišala, da se tudi Opal strinja z njenim načrtom. Vedela je, da je svetlolaska bistra in da bi na pomanljivosti takoj opozorila, tako da jo to ni več skrbelo. Hotela je samo, da bi se vsi skupaj že spravili v njeno hišo. Pogled nanjo jo je razvedril. Sicer je bila prav tako razvalina, kot ostale hiše v tej ulici in tudi sicer v večini ulic v Min-Rimmonu, a imela je značaj. Lea se ni mogla upreti grafitom in tako je bila njena mala umazana hiša popisana z raznimi temnimi slogani, od katerih je bil največji Getaway, Runaway, Fly away!!! Lea si je dovolila rahel nasmešek ob pogledu nanje. Svoje temne narave res ni skrivala.

Vstopili so in Lea je bila veliko bolj pozorna na hišo kot običajno, saj se je zavedala, da se ne bo vrnila, ali vsaj ne kmalu. Ponavadi jo notranjost njenega doma ni zanimala, a tokrat je opazila vse. Polomljeno pohištvo v predsobi, ki ga je kurila v mrzlih nočeh. Luknje v vratih spalnice, ko je vadila streljanje s kratkim lokom. Zaprašeno borno kuhinjo, ki jo ni nikoli uporabljala, saj ni bilo kaj za kuhati. Zarjavelo kopalnico s počeno kadjo, v kateri se je umivala z mrzlo vodo iz najbližjega vodnjaka. Njeno škripajočo žimnico, na kateri je prespala noči z nožem v roki.

Zavzdihnila je in pomagala razdeliti robo v štiri vreče. Nato so se odpravili v klet, Leassi pa je še zadnjič pogledala po hiši, če bi mogla vzeti še kaj. Vendar pa je že vnaprej vedela, da ne bo našla ničesar. Vedno je vse svoje premoženje nosila s seboj, saj hiša ni bila ravno dobro protivlomno zaščitena. Pravzaprej sploh ni bila zaščitena na noben način. Iz strohnelih vrat je ključavnica že zdavnaj odpadla in tudi okna podstrešja niso na noben način preprečevale vlomilcem, da najdejo pot vanjo.

Pa tudi njeno premoženje ni bilo veliko. To je bilo orožje, ki ga je redno menjala in oblačila, ki jih je nosila. Za življenje, ki ga je živela ni potrebovala prav ničesar drugega. Hrano si je nakradla vsak dan sproti, ostali čas pa je načrtovala iz izvajala svoje zločinske podvige, dostikrat z pajdašinja Opal. S takim življenjem je bila zadovoljna in bila bi srečna, če ne bi bilo tiste utesnjujoče rutine, ki se je kar naprej ponavljala. Ko je bila mlajša, je bil umor zanjo vznemirljiva pustolovščina, v kateri je neskončno uživala. Zdaj je morila tako rutinsko, da tega skoraj ni več opazila. Bilo ji je dolgčas, in čeprav je vedela, da bo neskončno pogrešala Min-Rimmon in njegovo Podzemlje, se je veselila potovanja na morje.

Kot zadnja se je spustila v Podzemlje in po svojih najboljih močeh od spodaj zapečatila loputo. Sicer ni vedela, zakaj to počne, saj bi ji moralo biti vseeno, kaj se bo odslej dogajalo z njenim rojstnim mestom in z njeno bivšo hišo. A z njo se je čutila povezano in tako je naredila vse, kar je lahko preden je stekla po rovu za drugimi. Malo naprej je morala prevzeti vodstvo in tako je druščino popeljala do izhoda za cervijo. Stekle so do zidca in ga tiho preplezale, nato pa po pokopališču odhitele proti skrivnemu izhodu iz mesta.

((pišite naprej v temi Cerkev in pokopališče. tam opišemo kako smo pobile tiste stražarje in odšle iz mesta. Potem pa lahko gremo pisat kar direktno na cesto.))

Pot preko sipin se je zdela neskoncna, in ko sta se vzpenjala po vzpetini, na kateri je bil zgrajen Min-Rimmon, se mu je zdelo, da bo zdaj zdaj izdahnil, a stisnil je zobe in se skupaj z Leo, ki se je proti koncu ze bolj ali manj naslanjala nanj, kot pa da bi sama hodila, privlekel do vrat, kjer ju je strazar skoraj prisrcno pozdravil in ju spustil v temno mesto. Pot do njene hise je bila tezavna, saj je samo Lea vedela, kje je, ona pa je bila do kraja izmucena in jo je Arm komajda pripravil do tega, da mu je pokazala pravo pot. Povsem do konca utrujeno sta se privlekla na prag njene razpadajoce kolibe in se s celim kupom tezav spravila skozi vrata in v notranjost. Na tleh je bila le ena sama, bolj slabo izgledajoca zimnica, ki je bila povrh vsega se strasno ozka, a temnolascu v tistem trenutku ne bi moglo biti bolj vseeno. Skupaj z Leo se je dobesedno zrusil na zimnico, ki se je ob tem sibko uprla in nevarno zaskripala, a potem se je vdala v usodo in pustila, da sta ze zdavnaj speca cloveka oblezala na njej.

Ko se je prebudil, je skozi napol z deskami zbito okno sijala medla vecerna svetloba. Poskusil se je premakniti, kar se je izkazalo za napako, saj se je prevalil naravnost na mrzla lesena tla in hkrati se opomnil prav vsako misico v svojem telesu, da ga mora boleti. Polglasno je zagodrnjal, se potegnil na noge in pomedel prah s svojega plasca. Ozrl se je naokoli, da so se mu oci privadile na polmrak, nato pa se je mehko nasmehnil in plasc odvrgel na najblizji fotelj. Po se nekaj sekundah tavanja je odkril 'kuhinjo' in Leine zaloge hrane, zaradi cesar so se mu oci navduseno nasmehnile, trebuh pa ga je opozoril, da ze kar nekaj casa ni nicesar pojedel.

Kaj kmalu so se iz 'kuhinje' pricele viti omamne vonjave sveze pripravljene hrane in Arm je ze nekaj trenutkov kasneje stal poleg zimnice, v rokah pa je drzal dve posodici polni disece hrane. Zavil je z ocmi nad speco silhueto Min-Rimmonske kraljice Podzemlja in posodici odlozil na tla, da jo je lahko prebudil. "Hej, zvezdica zaspanka."je zamrmral in jo nezno pobozal po licu. Ko se se vedno ni premaknila, je zavzdihnil in se sklonil naprej, da je njene rahlo razprte ustnice ujel v mehak poljub.

Smeje se je ugriznil v ustnico ob tistem napol zbujenem, pusti-me-spati-ali-pa-te-ubijem pogledu, a se je vendarle odmaknil, saj pri Lei nisi mogel biti ravno preprican, ce te ne bo zares zabodla s kakim nozkom, ki bi ga potegnila izpod zdelane zimnice. Svoje zelene oci je zapicil v njene rjave in se vedno s smehljajem na ustnicah cakal, da se je le zvlekla na rob improvizirane postelje, nato pa se je kot blisk posedel poleg nje in se stegnil po drugi skledici, saj je prvo pograbila ze Lea.

Zajtrk - oziroma bolje receno vecerja - je potekala hitro in brez besed, saj sta bila oba sestradana zaradi utrudljivega pobijanja in pesacenja. Arm je po koncanem obedu obsedel na zimnici in nekaj minut se opazoval Leo pri delu, nato pa se je nasmehnil in si previdno slekel mestoma krvavo tuniko, ki jo je imel obleceno pod plascem, katerega je snel ze prej. Kriticno si je ogledal raztrgano in okrvavljeno tkanino, nato pa skomignil z rameni in jo zalucal preko stola poleg plasca.

Ravno si je pricel ogledovati svoja obtolcena ramena in roke, ko se je v sobico vrnila kraljica Podzemlja. Namuznil se je "Mislim, da je tako hudo,"je pricel in jo resno pogledal, "da me lahko ozdravijo samo tvoji poljubi. Res ne vidim nobene druge resitve."zmajal je z glavo in zavzdihnil. Njegove oci so se zvedavo zasvetlikale, ko je se je Lea lotila iskanja drugih oblek, saj je to posledicno pomenilo, da se je nameravala preobleci. Veselo se je nasmehnil in spregovoril "Predvidevam, da tukaj nimas nic kaj dosti zame, kaj?"jo je povprasal in se prav po macje pretegnil, da je vsaka misica zajavkala in zaskripala.

"Seveda."je dejal in resno stisnil ustnice, ko ga je poucila o etiki in morali. Se vedno je resno kimal, ko je navihana rjavolaska pristopila blizje in si kot nastudirana zdravilka podrobno ogledala praske in odrgnine na njegovi razgaljeni kozi, on sam pa se je kot pokoren pacient prepustil njenemu natancnemu pregledu. Resni izraz se je le raztegnil v sirok, zelo zadovoljen smehljaj, ko so njene nezne ustnice zdrsnile po njegovi kozi in za trenutek je zatisnil oci, da se je prepustil cudovitemu obcutku. Saj je nameraval odvrniti na njen zbodljaj, resnicno je hotel, a besede so se porazgubile v nenadnem poljubu, ki ga je Leassi pritisnila na njegova usta.

Njegove mocne roke so sinile v trden objem okoli njenega slokega telesa, a se vedno je bil pazljiv, da ni dlani pritisnil ravno na kaksno posebno veliko modrico ali boleco prasko. Prste je ljubece zakopal v njene razpuscene rjave lase in ji vrnil dolgi, nezni poljub, v katerega ga je ujela. Njegovo razbijajoce srce je preskocilo utrip, ko se je Lea se bolj prizela k njemu in za trenutek je pretrgal njun poljub, da je globoko zajel zrak. Zazrl se je v njene cokoladno rjave oci in se veselo nasmehnil, srecen, da jo ima ob sebi, ter njene ustnice zopet ujel v pocasen, cuten poljub, njegove roke pa so zdrsele po njenem golem hrbtu.

Narahlo je zaprla oči in se povsem prepustila evforičnim občutkom, ki so jo prevzemali ob njegovi bližini. In hotela je še več, še bolj zmanjšati tisto razdaljo med njima, čeprav je bila v resnici že nična, kajti potrebovala je bližino in ljubezen, potrebovala je srečo in užitek, toliko pozitivnih občutij, da bi zapolnila tisto praznino, ki je ostala v njej po bitki. Tako jasno je takrat doumela, kako nepomembno je vse drugo, kako majhen in ničen je ves svet v primerjavi z osebo, ki jo ljubiš. Kako prekleto vseeno ji je bilo za vse druge ljudi, za celo vesolje, ko je bila z njim. Vseeno je ostalo v njej dovolj zdrave pameti, da je zrinila Arma stran od žimnice, kjer bi se lahko tudi napičil na kakšno bodalo. (xD ne me zajbavat kake sm mela.xD)

Nežno drsenje njegovih rok jo je spravljalo ob pamet, usločila je hrbet in se s celim telesom privila k njemu. Kljub temu je začutila, da njegovi poljubi postajajo mirnejši, bolj čutni, kar ji je bilo mnogo bolj všeč, kot je mislila, da ji bo. Za nekaj trenutkov je odprla oči in ujela njegov pogled ter se ob tem narahlo nasmehnila, medtem ko mu je vračala popolnoma nežne in rahle poljube, ki so bili v popolnem nasprotju z govorico njenega telesa. Ovila je roke okoli njegovih popolno oblikovanih ramen, ga še enkrat narahlo poljubila in pustila da jo je samo objel. Seveda je hotela več, toliko več, a samo stati tam v njegovem objemu z nasmehom na obrazu jo je navdajalo s takšno srečo in notranjim mirom, da tega ni hotela uničiti. Niti se ni hotela ločiti od njega, nikoli.

Fizicno ju je sicer se vedno locevalo nekaj smrtno ogrozenih milimetrov, a v duhu sta bila cisto skupaj, kar je na Armov obraz pricaralo srecen, umirjen nasmeh. Od vedno ga je preganjal grozljivi spomin na smrt njegove druzine, vsi tisti strahotni kriki in pljuski krvi, prekljinjanje placancev in ognjeni zublji, ki so pozirali vse pred seboj. A ona...Lea je odgnala vse to, kakor najcudovitejse zdravilo, kakor pomlad prezene zimo, tako je ona ze samo s svojo blizino umirila njegov notranji nemir.

Stisnil jo je blizje k sebi in obraz zakopal v njene rjave, skodrane lase. Vse bi bilo lepo in prav, ako ne bi vdihnil vonja po krvi. S tihim vzdihom se je odmaknil za ped in njen lepi obraz ujel v svoje dlani. "Zelim si, da mi tega trenutka ne bi bilo treba nikdar prekiniti,"je pricel ter se sklonil naprej, da je z njenih socnih ustnic ukradel kratek poljubcek, "a mislim, da nama po tisti bitki kopel ne bi skodila."njegove ustnice so se ukrivile v smehljaj, ki se je za oddtenek bolj nagibal v pokvarjeno stvar in lahkotno jo je pomedel v svoje narocje, z nekaj dolgimi koraki pa je bil ze pri stopnicah.

Kaj hitro je obstal na majhnem podestu in se ozrl po hodniku gor in dol, njegove oci pa so opazile edina vrata, ki niso delovala kot da bodo zdaj zdaj razpadla na gnijoce trske, iz njih pa se bo usula gora lubadarjev. Kratek sprehod dalje in oba sta stala ob cudezno cisti kadi, ki je bila - se bolj cudezno - presenetljivo prostorna. Arm se je navihano nasmehnil in svoj pogled od strani vrgel Lei, ces, kdo bo prvi, njegove ustnice ukrivljene v hudomusen nasmeh. Koncno se je le kavalirsko odlocil, da bo sam stopil na prvo mesto, in si je pocasi pricel odpenjati hlace.

Njegove zelene oci so poskusale dajati nedolzen vtis opazovalca nepremicnin, saj so se stalno gibale po ploscicah, pa po lijaku in kadi, drugo zivo bitje v prostoru pa so seveda ignorirale. No, vsaj tako bi se dozdevalo nakljucnemu momoidocemu, ki bi po moznosti meril kake tri metre in pol, da bi lahko pokukal skozi kopalnicno okno. V resnici so bile njegove oci osredotocene skoraj izkljucno na mladenko, ki se je na njegovo neizmerno veselje v tistem trenutku odlocno znebila vse obleke, ki se je poprej se z nemarno nesramnostjo drzala njenega telesa. Njegov obraz je razsvetlil navdusen nasmeh in po hitrem postopku je sledil njenemu zglednemu ter nadvse poucnemu vzoru.

Voda, ki je pritekla iz pipe je bila po vseh pricakovanjih...mrzla. Kaj pa drugega. Arm se je izredno trudil, da mu oci ne bi stalno begale po njenem razgaljenem telesu, kar je od njega zahtevalo pravi pravcati nadcloveski napor, saj je bila Lea vec kot privlacna. Stresel je z glavo, da so mu crni prameni zaplesali pred ocmi, in prst pomocil v vodo, da bi preizkusil, ce je ze kaj toplejsa. Vdan v usodo se je zavihtel v kad in se takoj potopil pod vodno gladino, da se je zmocil v trenutku in ga je posledicno manj zeblo. No, na dolgi rok. Ko se je nehal tresti in sklepetati z zobmi, se je stegnil preko roba in Lea je trenutek kasneje cofnila v vodo poleg njega. Ko se je dvignila izpod gladine, je bil na njenem obrazu prav neprecenljiv izraz. Da bi omilil njeno jezo, jo je potegnil k sebi in ji na celo pritisnil ljubek, odpuscanja prosec poljub.

Arm se je samo zahehetal ob morilskem pogledu, ki mu ga je namenila Lea in jo prizel k sebi. "Ne jezi se no, Min-Rimmonska princeska podzemlja."se je nasmehnil in se navduseno odzval na njen divji poljub. S prsti, ki so nekaj nestetih ur poprej oklepali rocaj meca, je sedaj drsel po njenem neznem hrbtu in risal vzorce po dolzini elegantno ukrivljene hrbtenice. A tudi ona se je medtem potrudila, da je upravicila svoj sloves pokvarjene temnostranke in Arm je zatisnil oci in se prepustil kopreni uzitka, ki se mu je spustila prek uma.

Ugriznil se je v spodnjo ustnico in glavo nagnil nazaj, njen obraz pa ujel v svoje dlani in jo potegnil k sebi, da je zopet ujel njene socne, polne ustnice in jih silovito poljubil. Dolgo je trajal njun poljub, in bil je globok, in bil je do roba nabit z neizgovorjenimi custvi, ki jih ni mogel izustiti.

Njegove so zdrsnile nizje po njenem neznem telesu, ki se mu je v njegovem objemu zdelo tako krhko, ceprav je bilo hkrati tako vzdrzljivo, mocno, tako neupogljivo. Locil je njun poljub in z ustnicami zdrsel po robu njene celjusti in navzdol po vratu. Postal je na cudoviti krivulji kljucnice in jo obsul s tisoci vrocih poljubov. Potegnil jo je se blizje v svoje narocje in dvignil svoj pogled navzgor v njene cokoladno rjave oci, njegov obraz pa je presinil pozelenja poln nasmeh. Obliznil si je ustnice ter ji pomezknil, nato pa je z mucno pocasnimi poljubi odpotoval nizje po njeni gladki kozi. Hladna voda je se bolj napela njeno telo in lahko je cutil srce, kako ji razbija ob prsni kos. Poljubil je mehko kozo in jo nato cutno pogladil z jezikom, potem pa je ustnice pritisnil ob njeno cvrsto bradavicko, prste pa nevede zagrebel nekoliko globlje v njena stegna.

Njegove zahtevne ustnice so pohlepno zavzemale vsak dosegljiv delcek njene nezne koze, ki je kar klicala po njegovem dotiku. S prav posebno neznostjo je poljubljal modrice in odrgnine na popolnem telesu, medtem ko so njegove dlani strastno drsele vse nizje po slokih oblinah in krivuljah, zaradi katerih se je Armu kar vrtelo. Potegnil jo je se bolj v svoj objem in s prsti zdrsnil po vroci, mokri kozi njenega slokega telesa.

Arm je tiho zajecal, ko je z nohti zagrebla po njegovem hrbtu in njegove ustnice so se ukrivile v pohoten nasmeh, ko se je njeno celotno telo napelo. Roke je ovil okoli njenega vitkega hrbta in s hripavim glasom zasepetal na njeno uho "Leassi, jaz,"za trenutek je postal in s prsti mehko, ljubece podrsal po njenem licu, "ljubil te bom vse do konca."z jezikom je pogladil obcutljivo kozo za njenim usesom in si dovolil zadovoljen nasmeh, ko je njeno telo zadrgetalo v njegovem objemu.

Njene socne, vabece ustnice je ujel ob svoje in jih zdrobil brez usmiljenja, s cisto strastjo. Njuna jezika sta zaplesala neumorni, divji tango in se prepletla kot da jima ni vec ziveti. Zdelo se je, da se je cas ustavil, ko jo je potegnil k sebi in njeno lahkotno telo dvignil kot bi bilo peresce.

In potem jo je ljubil.

Kir obupno romanticn post.x))

Amethyst se je po več dnevih hoje obupano privlekla do Leassine hiše. Zaželela si je pogovora z nekom, ki ga vsaj približno pozna. Zdelo se ji je da se ji svet nekako ruši pred očmi, nekako nič več ni delovalo tako kakor bi moralo. Morda pa je za to počutje čisto malo kriva tudi tekočina, ki se je nahajala v steklenici, ta pa se je nahajala v Thysini levi roki. Težko bi ji določili okus, a vonj ki je vel iz nje je neizpodbitno nakazoval na to, da vsebuje veliko alkohola. Thysin vonj pa se tudi ni preveč razlikoval.
Z borno namerjeno brco je odrinila vrata v Leassino stanovanje.
"Pozdraavljenaa, moja dragiica," je milozvočno zapela Amethyst. Odgovora pa ni bilo, zato se je za silo namestila na žimnici v sobi. Leassijini žimnici. Thysa res ni preveč razmišljala o posledicah svojih dejanj. Naredila je požirek iz steklenice s sumljivo tekočino in začela razglabljat o krutostih življenja:
"Prvo se boriš, da bi naredil svet boljši, nato pa še dobiš po glavi od nekega neumnega škrateljca. No vsaj uspelo nam je, da smo jih pogubili. Ha! Pogubili, kako elegantno učena beseda. Pogubu.. , pogubiti! Pogubiti palčke, haha! Ne palic, tiste škrateljce namreč. Ja, za ljubezen in svobodo! Na moške in dekleta! Taka z žecikami v goltancu! Žecike v goltancu. Hej! Od tega pa lahko izkrvaviš! O ja! Notranje-zunanja krvavitev. Zripček pa pravi, da ne moreš umreti! Ha! Lahko bi na njemu preizkusila, dobri stari Zripek! Moram ga obiskati spet." Tako so se glasile njene filosofsko-alkoholne blodnje do tedaj, ko se je nenadoma spomnila, da je prišla na pogovor. Mukoma je vstala iz postelje.
"Presneta postelja. Bi bila lahko še višja, postelja ta?" Tako se je odmajala po hodniku gor, doker ni zaslišala govornjenja ter čudnih, prečudnih stokov. Še požirek za pogum, nato pa je kar se da v opitem stanju tiho odprla vrata v, kakor je veliko kasneje ugotovila, kopalnico. Tam pa jo je pričakal prvovrsten prizor, na žalost pa ga ni znala preveč ceniti. Škoda, saj bi Leassi in Armadal težko ubežala njenemu zbadanju. Tako pa je navdušeno stopila v kopalnico, zaprla vrata ter stopila do banje, v kateri sta se namakala ter počela še marsikaj drugega Armadal in Leassi.
"Hojla Lejica, oo poglej poglej kdo je tukaj. Moj dragi financé!" Ob navdušenem pozdravu je tako Leassi, kot Armadala navdušeno poljubila.
"Kako smo kaj fiancé? Sem zamudila poroko? Sem lahko družica? Ja, to bi bilo neverjetno, neprecenljivo, najboljše," se je zasmejala in vsedla ob kad.
"Lahko še jaz pridem v banjo? Voda zgleda tako fanj! Ja, ja mogoče bi se mogla oprat. Z vodo ja! Poglej jaz imam tudi vodo!" Pokazala je na steklenico in popila nekaj tekočine.
"Boš tudi ti fidancé? Mogoče podzemljanka?" je pomignila Leassi.