Zaledeneli potoček sredi gozda

Phia je povohala zrak in se nekoliko nasmehnila »Agresija je manjša stvar, ki me zopet dela drugačno od ostalih moje vrste in mislim, da sedaj nebomo govorili o spoštovanju.« jasno mu je namigovala na vse njegove namige, kako je mlada in neumna, neizkušena ter tista beseda... 'mladič'. »Že dolgo ne živim več med mojo vrsto... in to me naredi starejšo gospod.« Besedo gospod je kot 'spoštovanje povdarila. "Torej. Če že misliš loviti na mojem predelu bi se spodobilo, da se vsaj predstaviš. Za enkrat je hrane še dovolj za oba prav tako pa bi mi po dolgem času morda ugajala družba katerega izmed vas mladcev." Proti njenu je zašepetala eno samo besedico »Zylphia.« morda pa po duši stari maček le ni bil tako star. Proti njej je zopet letela kepa. Sunkovito je skočila vstran in pristala na vseh štirih, ko je zapihala vanj. Nič hudega sluteč je bila tokrat ona, ki je zabrisala kepo. Priletela mu je naravnost v obraz. Za trenutek mu je pustila, da si je stresel sneg iz obraza, nato pa skočila nanj in ga podrla po tleh. Sunkovito je izza pasu smuknila nož in ga mu pristavila k vratu »mrtev si.« Rahlo se mu je nasmehnila in se umaknila. »Torej smem loviti?«

((se nadaljuje od tukaj))

Potoček, ki je žlubodral v bližini, je samotneža opomnil na praznino v želodcu, ki se je razbohotila tamkaj. Tako mu ni preostalo nič drugega kakor, da se je obrnil in usmeril korak proti zamrznjeni površini vode. Toda želja po hrani mu je tako zelo preusmerila misli, da ni videl protinapada Zylphie. Preden bi lahko dvakrat pomignil z repom se je znašel na tleh, z bodalom pod vratom ter snegom v ustih. Ni kaj, mladenka ga je ujela nepripravljenega s čimer je prekršil lastno pravilo, da more biti vedno v pozoru. "Ja, za sedaj še lahko." je delno zagodrnjal nazaj, ko se je pobiral, kakor pač znajo starine godnjat.
Na samem robu, kjer se je potok dotikal brega, se je zaustavil. Čeravno tekočine ni mogel videti zaradi plasti ledu, jo je lahko slišal povsem jasno in glasno. Oči so mu zaplavale nižje navzdol, k nogam. Dvignil je taco in z vso silo treščil v led. Nič. Še nekajkrat je ponovil to potezo doker se ni nekaj ledu razpočilo in se je pokazala tekoča voda. Seveda, na nabrežju je bil led mnogo tanjši kakor bolj proti sredini zarad česar se je dalo tudi tukaj uloviti hrano. Ponoči, ko so se temperature še bolj stopile, pa je razbiti del tako ali tako ponovno zamrznil.
Kot že nič kolikokrat poprej si je Varulv ulovil prigrizek, ki mu je pomiril želodec. Ostanke, ki niso bili užitni, je spustil nazaj v vodo, da jih je ne pretirano močni tok odnesel naprej. Na ta način ni privabil morebitnih živali, ki bi jih lahko premamil vonj. Pogled se mu je po tem »splakovanju« ponovno dvignil in usmeril proti neki točki v daljavi. Že med hranjenjem je lahko slišal tiho, a vendarle bobneče padanje vode bližnjega slapa. Čeravno se to naravno čudo ni nahajalo povsem zraven je mora samo sediti potoku in bi prej ali slej prišel do njega. In glede na to, da drugega opravila tako ali tako ni imel, zakaj si ne bi privoščil lahkotnega jutranjega sprehoda? Toda preden bi lahko tja tudi dejansko odšel je moral, vsaj iz nekakšnega bontona gostiteljev, preveriti še svojo nepričakovano obiskovalko. "Bo?" Dvignil je taco, ki je držala pred tem obrok, bližje gobcu in se začel prav po mačje umivati. No ja, morda pa ta kobold le ni upošteval vljudnostnih običajev, ki so bili drugim bitjem bližje. Toda kdo bi mu lahko zameril? Bil je pač edinstvena osebnost in med vsemi bitji se mora najti tudi kakšna takšna. Ali več takšnih.

Phia se mu je samo lahkotno zasmehljala, ko je prav namrgodeno zagodrnjav, ko ga je ujela nepripravljenega. Za pas si je zopet zataknila njen edini in najljubši nož ter se napotila proti spremljevalcu, ki je že razbil led v potoku. »Veš... ni vljudno, če se eden predstavi in drugi ne...« Nato je opazovala kako si je stari maček ulovil malico. Sama je za to potrebovala veliko več časa. Z nožem je bila stvar silno težka. Medtem, ko je maček že jedel je sama še zmeraj oprezala pri potoku in čakala, da se riba spravi v pravi položaj, da jo ulovi. »Bo?« jo je kot kakšen gostitelj vprašal maček. Zylphia je urno sunila z nožem v vodo in že je na njemu opletala riba »mislim, da bo...« Da uboga žival ne bi trpela je zarinila nož globje in položila roko na svojo malico »Oprosti.« Stvar o sožitju z naravo je zanjo zelo držala. Vsedla se je poleg mačka in ugriznila v ribo. Ko je ostala le kost je to spravila za pas. Ona je spravila skoraj vse. Ravno zato so jo čudno gledali, a kaj veš kdaj ti stvari pridejo prav. Tudi sama se je dokaj nerodno obliznila po taci, nato pa kar naravnost vprašala mačka »Bi me naučil zalezovanja?« Nedolžno se je nasmehnila »Dolgo imam probleme s tem... saj si me slišal.«

"Hmrf?" Oh ja, seveda. Stari mačkon se je čisto pozabil predstaviti kakor se je vendarle uspelo mladenki. No, starjši možgani imajo pač dalšo veje in preden jim uspe skočit na pravo že zapade nekaj snega. "Varulv." je tako izrekel svoje ime čisto mimogrede, ko je poskušal košček ribe spraviti izpod čekanov. Še dobro, da so imeli kremplje drugače bi imel namreč nemalo več težav. Tako je enostavno uporabil priročno orodje, ki mu ga je podarila narava in zmagoslavno zacmokal, ko je pogoltnil košček.
Že je mislil vstati s prijetnega sonca, ki je osvetlilo skalo na kateri si je poiskal zasilno sediče in izpeljati svoj načrt o sprehodu do bližnjega slapa, ko ga zaustavila Zylphia s svojim vprašanjem. Z rahlo postrani nagnjenim gocem se je s kančkom začudenja v očeh zazrl vanjo. Ona to misli resno? Saj ne, da bi svoj talent in nadarjenost za to kaj posebaj skrival toda nikoli ni razmišljal ravno v smeri, da bi nekomu svoje znanje tudi predal nekoč. Mar sem že tako zelo star? Sogovornica se mu je že nekako dopadla toda to samo zato, ker je do nje čutil nekakšno naklonjenost. Obadva sta bila namreč nekakšna samotarja v svoji družbi toda to ju je naredilo, po njegovem mnenju, samo še boljše od ostalih ne pa slabše. "No ja ... zakaj pa ne?" Če ne drugega mu je novi cilj pomenil samo dodaten izziv. Toda cilje, ki si jih je zastavil, se je vedno namenil uresničiti v polni meri pa naj je trajalo še toliko časa. In če si je ta, zraven njega sedeča kepa dlake, odločila, da premore tisto trmo, da ga bo lahko prenašala kakor nadrejenega učitelja, zakaj pa ne. Pomignil je tako proti gozdu za njima v smeri iz katere sta predhodno obadva pripotovala skupaj. "No pa mi opiši kaj vidiš. Kaj kar bi po tvojem mnenju izdalo tistega, ki bi mu sledila." Samemu se to ni zdelo nič težavega od očitno novo pečene znanke pa je bilo odvisno kako dobro bo to storila. Če je imela s tem takšne probleme ... ne, odločil se je, da ne bo ocenjeval predhodno dokler se sam ne prepriča. Ponovno se je tako udobno namestil na skalo s katere je očistil še preostali del snega. Kakšnemu drugemu bitje bi mraz morda prišel do živega toda debel kožuh v kombinaciji s črnim plaščem je pač bil več kakor dobra izolacija, da si je to lahko privoščil.

Zanimivo ime je imel ta mačkon. Prav škodoželjno. Pogoltnila je še nekaj ribe, ki ji je ostalo v ustih. Nazadnje je veselo zamahnila z repom, ko je privolil, da jo bo učil. Ravno se je odpravil proti sprehodu na slapič, pa se je vseeno obrnil in ji zastavil pomembno vprašanje. Na njegovo vprašanje mu je odgovorila tako hitro kot je bilo tudi zastavljeno »... Stopinje... sledi in hrup. S katerim imam jaz probleme.« Ko se je namestil nazaj na skalo je bilo zelo očitno naj mu nakaže kako bi ona to storila. Nabrala si je veliko potrebne samozaupljivosti in skočila za bližnje drevo. Kako ji je delalo probleme. Ker je svoje otroštvo preživljala bolj sama, se noben ni trudil, da bi jo poskušal naučiti. Vse svoje dosežke v življenju je naredila kot ponavadi. Sama. Nežno se je prihulila k tlem in s taco potreplajala sneg. Pršec. Ta bolj škripa in bo morala biti previdna. Ko je bila čisto pri tleh je povohala zrak. Veter je bil na njeni strani in je pihal proti njej. Tako je žrtev ne bo morala zavohati. Ko je bila že čisto pri tleh je prestavila prvo nogo pred sabo. Delala se je lahko in poskusila začutiti mrzlo gmoto pod njenimi šapami. Takrat je prilezla do točke, kjer je nameravala napasti. Iz pasa je potegnila nož in si ga utaknila v usta. Pregledala je vse možnosti in skočila...

Delno je prikimal na njen odgovor čeravno ga skromnost le tega ni najbol zadovoljila. Presneto, vsakdo bi ja lahko rekel sledi. To je bil ja vendarle najbolj splošen odgovor, ki bi ga znal še kobolček ponudit. Jo morem opomnit. Toda njenega nastopa ni prekinjal zaradi tega temveč ji je pustil, da nadaljuje kar je pač imela za pokazati. Saj ne, da njenega nastopa ni odobraval. Zagnanost ji je namreč sijala kar iz oči in skorajda zavohal je lahko njeno navdušenje. Ali pa je bila njegova sapa, ki se je je oprijel vonj ribe? Njena morda? Vendar pa, ko se je že namenila skočit na navidezni plen, ni mogel več samo gledati.
Z jasnim in glasnim "Eeeee." je zarezal skozi okolico, ko se je nahajala sredi zraka. Počakal je toliko, da je padla na tla, preden si se s taco pogladil svoj kosmati trebuh. Dvignil je kotiček zgornje ustnice in si oblizal čekan preden ji je končno hitel razlagati svoje mnenje o vsem skupaj. "Zanimivo. Toda mar ne bi vsakdo vedel, da so pač sledi? In zakaj, zakaj za mater naravo ne izkoriščate vi mladi tega? Mar vas je sram? Ozri se naokoli. Drevesa so tamkaj. Zakaj bi se skrivala po drevesih, ko pa greš lahko na njih? Pomisli." Za trenutek je postal in s taco zamahanil po zraku kakor, da bi poskušal odbiti napad kakšne nadvse nadležne, na sever prilagojene mutantske muhe. "Lovijo te. Po tleh. Ne veš kaj bi. Sledi nimaš časa brisati za seboj kar te vodi v lastno pogubo. Kaj storiti? Logično." Sunkovito je skočil na tace, da se je kupček snega v bližini podrl. Črni plašč je glasno zaplapolal in zvok pučic, ki so ponovno treščile ob dno tula, se je razlegel naokrog. "Skočiš na drevo! Kdo se bo spomnil najprej pogledati navzgor? Kako ti bodo sledili po vejah, ko pa smo mi vendar najspretnejši ravno tamkaj? Le najbolj izkušeni bi morebiti znali prebrati sledi, ki jih puščaš na drevesih." Oh, saj bi ji sam to demonstriral toda kaj, ko se mu še ni dalo. S polnim želodcem se pač ni spodobilo niti ni bilo zdravo skakati naokrog. Pomignil ji je tako ter ji ponudil s tem še eno priložnost, da uporabi glavo ter bolj poglobljeno pomisli o svojih taktikah. Čudna je ta mladina. Imajo pred nosom pa ne znajo uporabit. Pa naj še kdo reče, da lov ni zahteven. Presneto, da to ni lahko! Potrebno je uspešno povezati tako možgane kakor nagon. Da, da.

Njene gibe je njen trenutni učitelj tako skomentiral, da ji je že malo prekipelo. V glavi so ji odmevale jasne njegove besede "Zanimivo. Toda mar ne bi vsakdo vedel, da so pač sledi? In zakaj, zakaj za mater naravo ne izkoriščate vi mladi tega? Mar vas je sram? Ozri se naokoli. Drevesa so tamkaj. Zakaj bi se skrivala po drevesih, ko pa greš lahko na njih? Pomisli." Potiho in sama pri sebi je renčala ravno dovolj tiho, da je lahko to slišala samo ona. Če me kdo ne zafrkava zaradi osamelosti, me zafrkava zaradi... PREKLETE MLADOSTI! Obnaša se kot, da nikoli ne bi bil mlad. To je popolnoma uničilo njeno pravilo- ostati miren.Ta ji je razlagal kako naj uporabi drevesa. Oh, saj jih gospodar, največji med vsemi... pametni, premeteni, veličastni in najboljši. Očitno tako zelo pogrešaš biti mlad, da moraš to stalno kazati nam, ki pravzaprav SMO! Njene misli niso z mimiko njenega obraza izdale nič. Na njen je počival navadni brezizrazni hladen pogled, ki ni izdajal ničesar. »V redu... si bom zapomnila ponujeno od mati narave, ki mi je pravzaprav ponudila lep dom in prijetno zatočišče, ki so neboš vedel, da drevesa, sicer pa... zakaj pa mi vi ne pokažete kako se stvari streže.« Prikrite besede so vse s katerimi je lahko pokazala kako ji gre naživce, da jo neprestano ponižuje ker je mlajša. Če bi rad videl mladiče se odpravi bolj v notranjost skupnosti koboldov, kjer moram jaz čisto ponesreči živeti. Zanašajo se samo na drug drugega in mislijo, da bo svet vse prinesel k njim. Če bi res rad videl mladiča, bomo videli kako bi se značel med družbo.

Prekleto in presneto. Očitno mu vendarle ni uspelo spraviti koščka nemarne ribe ven. Povsem malodušno je tako spet pokazal celeu širnemu svetu oziroma nekakšni učenki ter tistim nekaj živalim, ki so čepele po drevesih, krempelj ter pričel drezati nesramni kos na prostost. Da si mi drzne tako upirati. To pač ne gre tako. Vedel je, da more samo najti pravo kombinacijo in mu bo končno uspelo rešiti nastalo zagato. Oh ja, točno. Vmes je vrelec filozofske tekočine odkrila nekje globoko v sebi očitno tudi sogovorkinja, ki ga je pričela skorajda okarati. Kaj pa je on storil ob tem? Nič. Samo hudomušno se je nasmehnil in pomežiknil nekam proti modremu nebu kakor, da bi mu nekaj padlo v oko. Samo kaj ko, ti šment, mu tudi je nekaj padlo v oko. Z taco je zatorej dregnil samega sebe prav prijazno v oko ter odstranil tujek iz očesa za razliko od tistega med zobmi. Še naprej si je tako trebil svoje zobovje dokler Zylphia ni dokončala, kar se je pač imela namen začeti. Ko je izlila iz sebe še zadnji gnev do njega, ki se je nabral v njej, se je stari mačkon na skali samo toliko preobrnil, da sta se obe očesi hladno modre barve usmerili v njo. S hladnim glasom in še bolj mrzlim pogledom ji je tako odgovoril povsem brezbrižno kakor, da bi bilo to nekaj nadvse normalnega in vsem razumljivega. "Da bi skakal po tem, ko sem se prijetno, s polnim želodcem raztegnil sončnim žarkom na tej skali? Nah, ne čutim potrebe." Jah, stari mačkoni so pač radi hodumušni kadar jim zapaše in še kako zoprni. Še posebaj taki, ki so drugače bolj navajeni na drugačno družbo dreves in lastnih misli. Pa da ne pozabimo - tisti košček ribe mu je med tem že uspelo spraviti iz zobovja.

((piše zdej še Anyxha post tko, da počaki, da ona najprej napiše potlej pa kar pogumno naprej ))

Zoprneži neumni. Kaj si kobold ne more privoščiti vsaj malo sebičnosti? Vrni se, ko boš manj mislila nase in več pomagala drugim. Pha. Ko si naredim zalogo hrane, se bom vrnila k svoji vrbi. Pa čeprav bom morala čez Popotnikovo planjavo. Anyxho so že tretjič pregnali iz plemena za nedoločen čas, saj je rahlo pretiravala s svojim egoizmom. Sedaj pa se je potikala po Gozdu starih varuhov, saj je iskala hrano. Ni se trudila hoditi tiho ali zalezovati kakšen plen, saj je vedela kje bo najhitreje dobila hrano. Medtem ko je stopala po pomrznjenem, rjavem listju, je razmišljala o dogajanju nekaj ur nazaj. Priznavala je, da je koristoljubna, a jo je odločitev plemena spet užalila in ujezila. Obenem pa se je ponovno počutila osamljeno. Nujno je potrebovala nekam pripadati, a že v plemenu se je počutila kot tujka. Najbrž zato, ker nihče ni vedel kdo je njen oče, saj je njena mati nekega dne odpotovala in se čez par let vrnila z majhnim otročičkom. Od takrat so na obe gledali s prezirom, še dandanes pa se je vsake toliko sprožil val posmehljivega šepetanja, kadar je srečala kakšno večjo gručo. Anyxho je kar naenkrat stopalo močno zabolelo in znašla se je na tleh. "Prekleto," je zamrmrala in se nazaj postavila na noge. Zamahnila je z repom in se posvetila okolici. Z začudenjem je ugotovila, da je najbrž razmišljala vsaj kakšno uro, če ne več, saj je prehodila dolgo pot. Bila je blizu svojega cilja, in ravno je hotela narediti naslednji korak, ko je mimo nje priplaval vonj neznanega kobolda. Vedela je, da je to območje najbrž že zaseden teritorij, toda potok, ki ga je bila iskala, je imel pozimi zelo veliko rib. Kar je pomenilo, da bo v vsakem primeru lovila tam, pa čeprav bi se morala s kom spopasti. Trznila je z ušesi, ko je nekje počila vejica. Vir zvoka je bila le ptica, ki je brskala po tleh. Začela je previdno stopati naprej, ker je ujela vonj še enega kobolda, po vsej verjetnosti koboldinje. Vsaka bolj pametna oseba bi najbrž spremenila smer, Ny pa radovednost ni dala miru. Tiho se je začela premikati v smeri iz katere je zaslišala pridušen govor in skoraj neslišne zvoke potoka. Kmalu je zagledala skalo, na kateri je poležaval nek kobold, v bližini pa je stala neka koboldinja. Njen nos se ni motil. "Zdravo," je tiho rekla. Sicer se ni postavila v obrambni položaj, je pa bila vsak trenutek pripravljena na spopad.

Sogovorca je pustila primeru, ki si je očitno dal toliko opravka z svojimi zobmi, očesom in bogve čim še... Stari mačkon, ki je bil prav tako kot ona preveč samotarski, da bi bil sposoben učenca. Morala pa je priznati, da jo je že zeblo in to presneto. Vrvica, ki bi ji morala zatiskati izrez je bila zavezana okoli njene roke. Sedaj bi morala biti že tako ali tako boljše. Odvila je vrvico in si jo počasi zapletla nazaj v luknje je močneje zategnila. Takrat pa so ji naravni refleksi nekaj namignili »Slišiš to?...« Sedaj bi stavila ves svoj denar, da se je v bližini nekaj premikalo »Zdi se mi, da je nekdo na tvojem teritoriju...« Povohala je zrak... osebek se ni ravno plazil, če je smela pripomniti. Takrat pa je iz grmovja stopila siva koboldinja v obranbenem položaju, kateremu se je videlo, da je bil le za vsak primer. Osebek ju je pozdravil. Mar tu okoli res noben ne ve, da je tako že dovolj nergačev tu okoli. S pogledom je ošvrknila starega mačka. Presneto in krasno perfektno. Dlaka se ji je naježila. Vedela je, da to ravno ni bil njen teritorij, pa vendar se je počutila ogroženo. Osebek je bil približno le eno leto starejši od nje. Njen nož je bil zopet zunaj. Na treh tacah se je pripravila na napad in zapihala proti obiskovalki. Ni se niti ganila in mirno čakala na odziv starejših.

Zmagoslavje. Popolen uspeh. Radost. In še marsikaj. Končno ni imel namreč med zobmi več nobenega koščka obroka. In kako mu je to ugajalo, ko je lahko šel z zobmi čez svoje zverinske čekane ter ga pri tem ni nič dregnilo v jezik. Kar zapredel bi ... trenutek ... saj je vendar kobold, napol mačje bitje. Torej ... kar zapredel je od zadovoljstva, ko je uvidel, da mu je zasilna naloga uspela. Ena riba na dan odžene zdravilca stran. Toda kaj zlomka, ko se je pričenjal pojavljati že drug problem, ki se ga ni dalo odstraniti tako zlahka. No, dejansko se je stopnja že starega problema povečala samo še za ene osebek več. Tih, komajda slišen tresk ob tla in prekleto je več kakor samo prebudil izostreni čut starega mačkona. Glede na to, da je bil večinoma časa pač sam, takšnih izstopajočih reči ni mogel kar tako spregledati. Vetrič, ki je zapihal v njegovo smer, je samo še potrdil sume ležečega bitja, da se pribižuje koboldinja. In za konec je končno vendarle prisotnost opazila še agresivno uperjena učenka ter ga na to kakor, da ni tega že sam opazil, morala še opozoriti.
Vsi sumi, že potrjeni predhodno seveda, da ne bo kakih dvomov, so se samo še dodatno potrdila, ko je v vidni polje Varulva vstopila sivkasta ženska predstavnica njegove rase. Čeravno so se napete mišice pod njenim kožuhom jasno videle ni z ničemer drugim izražala pretirane napetosti. Za razliko od prve prišlekinje, ki je bila že skorajda v popolni bolni pripravljenosti. Današnja mladina. Samo tepli bi se. Aja, točno. Saj sem bil isti. Aja, točno. Saj sem še skorajda isti. Z blazinico na taci se je sprehodil preko gobca svetlega odtenka do zarez, ki so se bohotile čez desno oko. Jp, bolj star, bolj nor. Vsekakor. In ponosen na to! Ker pa je bil v družbi deklet in to za povrhu še mladih ni mogel preveč časa nameniti svojemu obujanju spominov. Raje je tako –spet– obrnil glavo v upanju, da ga ne bo zagrabil kakšen krč zaradi vsega obračanja, ter napol dvignil desnico čez trup v nekakšen pozdrav. "Ahoj." Oh, kako se je pasalo nastavljati toplim sončim žarkom. "Kar naprej. Očitno imam danes nekakšen dan odprtega drevesa za katerega nisem vedel. Naj ugibam. Prišla si jest? No, tam imaš potok pa izvoli." Ne meneč se nadaljno za dvojico je z nogo podrgnil po snegu, da je začutil hlad v spodnji točki telesa. Bolj zase kakor nenačrtovani druščini je potiho zagodrnjal še nekaj besede preden se je pričel pretegovati ter si s tem pošiljati novo dozo krvi skozi telo. "Presneto, če ne bi imel polnega želodca in če ne bi tista reč zgoraj tako lepo sijala danes in če bi bil slabše volje ne pa tako zelo dobre bi jima že pokazal zlomka. Ah, tako pa se mi neda." In se je, kakor sem že prej napisal, pretegnil kakor je bil dolg ter širok.

((NISEM v obrambnem položaju. sm izrecno napisala da nisem. če si pripraulen na spopad si lohkor čis sproščen na zunej))

Očitno se je vseeno nevede malo postavila v obrambni položaj, saj je koboldinja zapihala v njeno smer. Najbrž je bila nekoliko mlajša. V odgovor je malce privzdignila ustnice, ravno toliko, da so se pokazali zobje. "Ne iščem spopada," ji je rekla in posvetila pozornost starejšemu koboldu, ki je užival na soncu. Rahlo čudno jo je pozdravil, a mu je z nasmeškom vrnila nenavadni pozdrav. "Hvala, res sem prišla iskat hrano," je delno po resnici povedala, saj jo je sem zanesla bolj radovednost, kot iskanje hrane. Slišala je mrmranje neznanega kobolda, a se je odločila, da bo raje preslišala. "Sem Anyxha," je mimogrede navrgla, ko se je odpravljala k potoku. Ni dolgo časa čakala na bregu, ko je mimo priplavala manjša jata malo večjih rib. Njene šape so se sprožile z neverjetno hitrostjo, kremplji pa so se zarili v srednje veliko ribo. Ubila jo je, nato pa počakala na naslednjo priložnost. V krajšem času kot ponavadi je nalovila dovolj hrane, da se je z njo nasitila. Vrnila se je h koboldoma. "Praviš, da bi nama pokazal zlomka, če bi se ti dalo? Misliš, da si sploh zmožen? Pravega spopada sicer ne iščem, manjše merjenje moči bi pa prav sedlo," je izzivalno rekla. "Daj, poskušaj dokazati, da ste starci zmožni vsaj malo namahati mlade." Bila je sita in precej boljše volje kot približno pol dneva nazaj. Lenobna pa nikoli ni bila, tudi takrat, ko je bila tako zelo sita. S pogledom je motrila poležujočega kobolda, za koboldinjo pa se bolj ali manj ni menila.

Ko je opazila, da bo stari maček tokrat kjub svojemu nerganju vseeno pustil obiskovalki, da se naje na njenem teritoriju se je v meru pomirila in se stegnila nazaj na dve noge. Ko se je obiskovalka predstavila je samo zamrmrala v odgovor »Zylphia.« Mirno je opazovala kako je lovila ribe in med tem prav z nadležnim zvokom brusila nož na skali kjer se je ravno prej naslanjal... kako mu je že ime... aja, Varluv. Potiho je čakala kdo bo kaj naredil in jo je delalo staršno živčno ker noben ni spregovoril. Takrat pa je mačkona nergača povabila obiskovalka na mirjenje moči. Roke si je hitro prestavila pred usta, da bi zatušila smeh na katerega jo je tako sililo. tole pa bo mirjenje moči... Obiskovalka ni morala biti skoraj nič bolj izkušena od nje in njo je nergač kar hitro pospravil in jo poponoma osmešil. Če se mu bo dejansko dalo pomiriti bo to veliki polom od bitke. Pomignila je proti potoku in si šla po še eno ribo kot, da bi vzel prigrizke za dobro predstavo. Mirno se je naslonila drevo in se tam v senci smehljala. Upala je, da bo sprejel dvoboj in se bo ona po dolgem času malo nasmejala.

Napol je že zadremal, s sluhom še zmeraj v sedanjosti in pozoren na okolico toda z mislimi že drugje. Zaznal je udiranje snega pod težo premikajočega se bitja, pljusk vode, ko je taista koboldinja zagrabila vlažni obrok ter ptičje žvrgolenje, ko so pernata bitja proslavljala ali pa se zgražala nad dejanji. Kaj pa ptiči počenjajo tukaj? Presnete mrcine pernate, ko bi mi pa pasal takšen obrok jih pa ni. Morda, čisto morda se bosta umaknili je tlela nekje iskrica upanja v mislih. Toda takšna sreča mu pač očitno ni bila namenjena kajti namesto, da bi ga pustila nova-nova prišlekinja pri miru ga je pričela še ona drezati in dvomiti v njegove sposobnosti. Mar ni te današnje mladine nihče naučil, da se starejšim ni za posmehovati? Ne reče se jim vendar zaman starejši. Še dodatnega blatenja svojega imena pa Varulv ni več nameraval prenašati. Leno je tako odprl očesi in počakal nekaj trenutkov, da se je njegov vid privadil na belo snežno odejo in svetlobo, ki se je odbijala od le te. Po urnem skeniranju okolice je rapozredil Zylphio pod drevo v bližni in izzivalko nekaj korakov, na varni razdalji stran.
Sunkovito kakor plenilec, ki plani po svoji žrtvi, je iznenada izvedel obrat, da je pristal na nogah. Oziroma tacah, kakor se pač reče koboldjim spodnjim okončinam glede na njihovo mačjo kosmato postavo človeških oblin. Bogovi čudni. Najlažje je ustvariti raso nakar jim ne razložiti kako naj kater ud poimenujejo. Ccc. Planil je tako naš stari mačkon na svoje tacaste noge. Istočasno, ko se je postavljal navzgor je segel z desnico za hrbet in poprijel za leseni pripomoček za ubijanje. Pokazal je spodnje kremplje, da je s tem poprijel več snega in ga brcnil proti nebodigatrebi. Med tem so njegovi možgani vse dogajanje precesirali kakor v upočasnjenem posnetku, da so lahko misli kakor strela švigale sem ter tja. Že je segla levica proti tulu in vlekla ven puščico. Sprednji konec se je prislonil na majhno vzboklinico, ki je sprejela vase puščico kakor ulita. Mišice so se napele in podvsem podzavesto je nagon v kombinaciji z izkušnjami prišel v ospredje. Prsti so popustili in zaslišal se je švigajoč zvok, ko je perje na koncu zarezalo skozi hladni zrak. Med ušesi mlade izzivalke, ki najverjetneje ni vedela v kaj se je spustila, je švignila puščica ter se za njo zarila v drevo. Skorajda prisegel bi lahko, da se je pripomoček za uravnavanje narahlo celo dotaknil zgornjega lasišča in ga pobožal.
Že je imel pripravljeno gostitelj naslednjo puščico. Z glasom, brez trohnice obžalovanja v sebi, je ponovno spregovoril. "Si tako zelo prepričana v svoje sposobnosti?"

((oprosti, ker sem že napisal tako zelo daleč v območje tvojega rpga ampak jutri pa do ponedeljka ne bom mogel več odpisovat pa želim pohitrit dogajanje, da bosta lahko vedve potlej naprej same pisarle dokler ne pridem nazaj))

Ker ni mačkon dobil v bran nobenega odgovora je sklepal, da je bil odgovor na njegovo vprašanje nikalen. Seveda, kaj pa bi drugega pričakoval od mladih, ki so znali samo vihteti jezik. Zapihal je tako prav po zverinsko, da so se pokazali podočniki mesojedca. Dlačice na gobcu so trznile, ko je potipal po zraku njegov zverinski del biti. "Torej ni več besed? Sem si mislil." Še enkrat je svoje besede podkrepil s tokrat bolj pritajenim pihanjem. Z glavo je pomignil stran, v smeri, kjer si je večina, manj samotarskih koboldov, izbrala svoja domovanja. "Sedaj pa se odpravita z mojega teritorija. Nenadoma mi družba ni več po godu." Pospravil je lok nazaj na hrbet, kjer ga je nosil zmeraj kadar ga okoiščine niso klicale po njegovi uporabi. Gibčno kakor, da bi imel vsaj nekaj let manj, se je pognal na vse štiri tace. Sneg se je vdal pod težo kosmatinca, da so se jasno vidni odtisi bohotili vsem na očem. Pognal se je proti drevesu v čigar lesu je počivala nedavno izstreljena opozorilna puščica. S šapo jo je previdno ovil in z enim samim elegantnim gibom izdrl. Pospravil jo je nazaj v tul k ostalim »sorodnicam«, če lahko rečemo tako in se že s kremplji oprijel stare prepreke pred seboj. Zadnje okončine so skorajda prehitele prve, ko se je vzpenjal vedno višje v krošnjo.

Loka sploh ni opazila, ko je prišla, povsem pa se je zavedla nevarnosti v istem momentu, ko je nad njeno glavo švistnila puščica. Kdo drug bi postal bolj previden, Anyxha pa zagotovo ne. Nasršila se je in ga uporniško pogledala. "Orožje? Ti pa si poguuuumen, veeelik mačkon, ki ima zagoootooooovo veliko časti. Sploh zato, ker uporabiš orožje, ko te nekdo izzove na spopad z golimi šapami." Govorila je s sarkastično užaljenim in povsem popačenim glasom. Prhnila je. "Veš kaj, mogoče si pa moj oče? Ravno toliko časti imaš, kot jo je imel on. Ko je moja mama odšla malo raziskovat okoli, je bil dva dni z njo, ji naredil otroka in neslavno izginil." Ko je splezal na drevo, mu je sledila. Hrapavo lubje je praskalo po njenih blazinicah, a jih ni poškodovalo, ko je hitro plezala po drevesu navzgor. "Bil je prav tako samotar in običajna baraba, veš?" Bila je ihtasta in ne ravno dobre volje. "Baje sem prevzela njegovo ljubezen do samote in njegovo uporniško vedenje. Vendar to je vse kar mi je lahko mama povedala, saj ga ni dobro poznala. Sem vsaj dobila mamin videz, ki je prava lepotica. Razen oči." Njene modre oči so bile res posebnost. Tisti trenutek se je spomnila oči, ko je kobold ustrelil proti njej. Bile so točno take, kot tiste, ki so zrle vanjo iz vode, ko je lovila. "Si mogoče približno enaindvajset let nazaj poznal koboldinjo, ki je izgledala tako kot jaz? Mogoče?" Vprašanje je bilo izrečeno z rahlo sumničavim tonom, a polnim upanja. Vse bi dala, da bi končno spoznala očeta. Po njem naj bi res ljubila samoto, zato je večino časa preživela na Velikanovi dalji, ogromni travnati ravnini, ki se je raztezala več kot teden hoda daleč. Pokrivala je je rumenkasta presušena trava in majhno grmičevje, tu in tam je poganjalo kakšno majhno drevo, ponavadi breza ali vrba. Slednje so rasle zraven potočkov in majhnih tolmunčkov, ki so izhajali iz trde zemlje in so prepredali celotno planjavo. Sama si je kot dom prilastila eno od starejših vrb, ki je rasla ob majhnem, ledeno mrzlem potočku, ki pa tudi v najhujši zimi ni zamrznil in je bil čudovit vir čiste vode. Drugače je bila Velikanova dalja bolj ali manj sestavljena iz drobnih gričkov in dolinic, velikih hribov ali dolin pa ni bilo. Bila je zelo samoten kraj, razen redkih zajcev in kakšnih lisic ali ptičev, ni bilo ničesar. So bili pa vsi večji potoki in tolmuni polni rib različnih vrst. Pol leta je bila pust in negostoljuben kraj, spomladi pa jo je v kratkem času prekrila odeja neverjetno lepih cvetočih rastlinic. Poleti je bila bolj živa kot kadarkoli prej, saj je vročina zvabila kobolde v hladne tolmune. Ni bilo lepšega, kot kopanje v mrzli vodi, lov na blesketajoče se ribe in preganjanje prijateljev. Nihče pa ne ve, kdaj je dobila ime in zakaj. Morda zaradi velikosti? Ali zaradi skrivnostnih velikih kosti, na katere si občasno naletel? V vsakem primeru pa je bila še vedno njen najljubši kraj, kjer je stala njena lepa vrba, ki ji je predstavljala dom.


((a bi se dalo odpret temo velikanova dalja?))

((edit: pač, če komu ni jasno zakaj taka pokrajina in to, nej si pogleda pokrajine, ki so u skyrimu. je pač mal tundra in to, in so mi ble une pokrajine za idejo))

"Moja zasebnost se te prav nič ne tiče!" ji je zabrusil nazaj ter se odrinil na sosednjo vejo. Zaradi premikanja krošnje, ki jo je povzročil z odskokom, se je za njim usula zavesa snega. Ni se zaustavil, da bi pogledal kako je srečanje z mrzlo odejo sprejela koboldinja temveč se je poganjal naprej, proti neznanemu cilju. Kakor velikokrat si ni delal načrto temveč je šel samo naprej vedoč, da bo prej ali slej nekaj premamilo njegovo pozornost. Lahko bi dejali, da je pač čakal, da ga usoda najde ter mu nameni, kar mu je izbrala.
Podil se je naokrog celi dan dokler ni na zemljo padel mrak. Višje ob potočku, kjer je bilo mest za lovljenje rib mnogo manj ter so bila le te na področjih, kjer je bila verjetno, da nadobudni ribič pade v vodo večja, je lovil hrano, ko mu je v želodcu zakrulilo. Še zmeraj je oprezal za vsiljivkama na svojem teritoriju saj je raje kakor nasilno metodo tokrat posegel po skrivanju. Morda ne bi bilo slabo, da se odpravim na krajše potovanje. Sprememba okolice bi mi koristila. Misel se mu je utrnila ravno, ko si je umival tace po uspešnem použitju zadnjega obroka. Njegovo pozornost je tedaj prevzel nase utrinek, ki je švignil po zvezdnatem nebu ter izginil kdo ve kam. Nek notranji čut mu je tedaj rekel, da naj se odpravi za premikajočo se zvezdo. "Zjutraj se zagrizem z vsemi krempllji v pot." si je mrmral preden je, zvit v klobčič, zaspal v zasilno narejenem prebivališču.
Zarana naslednjega jutra, ko so komaj prvi sončni žarki razsvetljevali nebo in se ognjena krogla sama še ni prikazala, so se tace že pretegnile in se je predenju podoben zvok razvil iz koboldovega pretegovanja. Načrta, ki ga je v grobem osnuval ob pričetku prejšnjega temnega pričetka dneva, ni opustil. Kakor hitro si je napolnil želodec s toliko ribami, kolikor jih je lahko preneslo telo brez, da pade med hojo nazaj v spanec, se je odpravil na pot. Z lokom v tacah, na preži za morebitnim bitjem, prijaznim ali takšnim z bolj agresivnimi nameni, ki bi mu znalo prečkati pot. V ozadju je za njegovim hrbtom vedno tišje prepeval potok svojo pesem žuborenje dokler ni le ta povsem poniknila, da je niti mačja ušesa Varulva niso mogla zaznati. Tedaj si je nadobudni popotnik pričel v mislih mrmrati melodijo, ki se mu je prekradla v ospredje od kdo ve kje.
Ko noč prelomi se, jaz čakal bom nanj,
mu pihal na dušo, dokler ne bo dan.
Zakaj ko njegovo nedolžno srce jaz mam,
te duše nedolžne nikomur ne dam.

((odpotoval sem))

Grda zavrnitev jo je užalila, zato se je pognala za njim. Nanjo se je usula gmota snega, ki se je do sedaj mirno držala vej. V trenutku je bila bolj podobna nasršeni kepi snega kot koboldu. Obenem je skoraj padla, zato ni več uspela dohajati starega mačka, ki je bežal stran. "Če si moj oče, te bom nekega dne ponovno našla! In naslednjič mi ne boš ubežal, starec!" se je užaljeno in besno zadrla za njim. Upanje, da je mogoče odkrila kdo je njen neznani oče, je še bolj vzplamtelo, predvsem zaradi njegove reakcije. Prhnila je in se odpravila nazaj v smeri potočka. Počasi ji je uspelo s svojega nekoliko debelejšega zimskega kožuha odstraniti ves sneg. Vrnila se je k bregu, razbila led in nalovila še nekaj rib, da jih bo lahko imela za vsaj dvodnevno zalogo. Nataknila jih je na palico in se odpravila v smeri proti domu. Hoja skozi zamrznjen gozd je bila utrudljiva, poleg tega je bilo že precej pozno, ko je prispela do obrobja gozda, ki je mejil na skoraj brezmejno daljavo, posejano s hribčki in tolmunčki. Usmerila se je naravnost proti svoji vrbi, zato je šla bolj ali manj naravnost čez Velikanovo daljo. Tokrat je naletela na dolgo kost, ki zagotovo ni pripadala nobenemu znanemu bitju. Običajno bi si vzela čas in si jo temeljito ogledala, tokrat pa ji je bilo bolj ali manj vseeno. Ribe si bile težke, bila je utrujena, slabe volje in nekoliko razočarana. Hoja je trajala še kako uro, nato pa je zagledala svoje zatočišče.