Sabriel se je skorajda splazila do lepega jezera, ki je gostilo mnogo odtenkov modre, za katerih so črnolaso dekle sploh še ni slišala imena. Bili so prečudovitih barv: mešanica modr in srebrne, modre in črne, modre in rdečkaste kot ogenj in še vsi drugi odtenki, modri in sivi in črni in rdeči brez prestanka, ki so se vsi mešali z modro. Sabriel je na gladini večbarvnega jezera lahko videla sedem postav v dolgih oblekah z dolgimi rokavi, ki so se prelivale med modro in še drugimi barvami, kot jezero. Vse postave so imele skorajda do tal dolge svetle lase s prameni modre. Njihovi obrazi so bili naravnost angelski: kot bi bila Sabriel zaradi napora umrla in odletela v nebesa, kar pa niti posrazno ni bila resnica. Postave so se bile obračaleproti njej, jo pogledovale milostno in prijazno kot še nobena druga oseba na tem svetu. "Vstani, Sabriel," je črnolaska slišala v svoji glavi nežen, mil glas, ki se je popolnoma skladal s postavami v jezeru, a le te niso niti svojih ljubkih, polnih ustec odprle. "Pomagale ti bomo preživeti," je zaslišala še en glas, z enakim tonom kot prejšnji, vendar za nekaj oktav drugačnejši; Sabriel ni dvomila, da drugi glas pripada drugi osebi kot prvi. "Pij," je nato zaslišala še en glas, zopet drugačnejši od prejšnjih dveh. Bil je rahlo ukazovalen, kar se je črnolasi džinki zdelo nenavadno v primerjavi z drugimi glasovi. Samo domišljam si jih, se je prepričevala. Postave v vodi in glasovi niso nič drugega kot moja domišljija. Ne žalost ni imela prav. Postave pa so še kar naprej stale in jo motrile s srebrnimi očmi. Meša se mi, se je skušala prepričati Sabriel, kar pa ji ni ravno uspelo. Postave so bile še vedno tam, njihovi glasovi(vsaj tako je predvidevala), pa so glasno odzvanjali v njeni glavi kot odmevi. "Pij," je zopet zaukazal isti glas kot malce prej. Tokrat je črnolasa džinka ubogala, glavo sklonila nad jezero, izbočila ustnice ter jih potopila v vodo. Spila je prvi požirek. Voda je bila mrzla in osvežilna, kar je Sabriel ta trenutek izredno prijalo. Spila je še en požirek, in še enega. Zdelo se ji je, kot da bi lahko spila celo jezero, če bi si to želela. Čutila je, kako hkrati z vodo vanjo priteka moč, ki ji je dala nov zagon.
Po kakšnih petdesetih, morda celo šestdesetih požirkih je Sabrile le odvrnila svoje ustnice stran od vode in počutila se je kot pred dvobojem, celo malce boljše. Vstala je, najprej upirala pogled v tla, nato pa le pogledala svojo mamo, ki jo je ponosno motrila. Vprašujoče je pogledala še tiste okoli sebe. Marcelle jo je nejevoljno motrila in ji, ko je opazila njen pogled na sebi, postregla še z enim posmehljivo-zaničljivim nasmeškom, ki ga ji je Sabriel vrnila v precej večji meri. Kmalu je zagledala tudi svojo babico Clare, ki se je prerivala skozi množico džinov in se ponosno smehljala. Ko je končno prišla do svoje vnukinje, jo je močno objela in Sabrielino vitko telo stisnila k svojemu. "Tako zelo sem ponosna nate," ji je z zredno ponosnim glasom zašepetala v uho. Njena vnukinja se ji je široko nasmehnila, jo objela nazaj, nato pa se prestopila na nogah, ko jo je Clare končno izpustila iz svojega objema. "Dobro si se odrezala," je naznanila malce pokraviteljsko, a vseeno je bil njenemu glasu primešan okus neizmernega ponosa.
Naslov sporočila: Jezero Cailín 
Pon 19 Mar 2012 - 17:01
