Tajga

((Vas prosim, da me popravite, če nisem skapiral principa ))

Tedaj je džina že precej zeblo in lahen vzpon ga je precej utrudil. Gozd se je prevešal v iglastega in podrasti je bilo vedno manj, po tleh pa je bilo vedno več iglic. Pogledal je proti terenu, ki so ga že pustili za seboj in se nato obrnil proti severu, vsaj tako se mu je zdelo, videl je precej opazno razliko. Na jugu je bilo še videti nekaj obronkov listnatega gozda, ki so ga pravkar pustili za seboj, na pogled je bil videti veliko prijaznejši od iglastega, ki jih je čakal. Pogledal je skupinico, katere del je bil, v oči mu je padel samozavesten škrat, s katerim se je pogovarjal poprej. Med svojo popotniško opremo je nato našel nekakšne vrste ogrinjalo in se hitro odel z njim, da ga je grelo in je zdržal v tako hladnih krajih. No, pravzaprav je bolj upal, da mu bo to pomagalo, prepričan pa kljub vsemu ni bil popolnoma, saj je bil mraz že tedaj tako prodoren, da ga je zeblo skoraj do kosti. Pravzaprav je do tega prišlo kar nenadoma, mogoče je bilo bolj krivo to, da je izgubil nekaj svoje vzdržljivosti. Nadaljeval je pot po iglastem gozdu, ki mu ni bilo videti konca, in nezadovoljno zavzdihnil.

Po približno pol ure se je džinu zazdelo, da teren postaja položnejši. Naenkrat se je teren prevesil v dolino, ki se je odprla pred njim. Po pobočju je bil posajen iglasti gozd, nato pa se je ta z uravnavanjem v dolino spreminjal v zasneženo travo. Dolina je izgledala precej pusta, ob koncu iglastega gozda je opazil majhno jezerce. Ko je bolje pogledal, se mu je zazdelo, da je teren precej zamrznjen, saj je bila pomlad in v tako severnih krajih ponavadi področje ni bilo preveč močvirnato, zdelo se mu pa je, da bi v takšni ravnici poleti bil teren pretežno močvirnat. Zazrl se je v nekaj rjavkastih jezerc, ki so bila predvsem okoli rečice na sredini doline, ki je imela precej ozko strugo, nato pa je bil priča nenadnemu silovitemu izbruhu. Očitno je bil v dolini gejzir ali celo več teh čudovitih naravnih pojavov, ni si mogel kaj, da ne bi v opazovanju tega čudesa kotičke ustnic raztegnil v nasmeh. Dolina je bila posajena z nekaj osamljenimi drevesi, ki so bila večinoma brez listja, nekje v daljavi pa je videl tudi gozd, ki pa ni bil prav zelo razpoznaven zaradi oddaljenosti. Zagnal se je v dolino, nato pa se je spomnil, da bi moral biti združen s skupinico, v kateri je bil. Stekel je nazaj proti njej, kajti zaradi želje po raziskovanju je bil kot majhen otrok stekel naprej. Počakal je, da so ga dohiteli, nato pa se zazrl proti levi. Pobočje se je tam vedno bolj uravnavalo z dolino, da ga daleč naprej sploh ni bilo več, gozdna meja pa je opisovala nekakšen polkrog, ki se je končeval tam v daljavi. Daleč zadaj, tam za dolino, je bil gozd tudi zasnežen, kar je bil dober znak zanje, to je prav gotovo pomenilo, da se bližajo severnim deželam, ki so jih iskali. Pogledal je zdaj dolino in zdaj nadaljevanje gozda, nato pa se je ustavil in z levo roko nakazal nadaljevanje njihove poti. Vedel je, da ni vodja skupinice, a vseeno ga je zanimalo, kaj se bodo drugi odločili. "Gremo skozi dolino ali naprej skozi gozd?" je vprašal navzoče. "Dolina bi bila krajša izbira, pa vendar mogoče malo bolj pusta, a po mojem mnenju dobrodošla sprememba terena. Gozd opisuje daljši polkrog in vprašanje je, kaj nas čaka v njem, osebno pa ga imam zaenkrat več kot dovolj." Zalotil se je, da prevzema vlogo vodje, česar ni hotel. "Dogovorite se," jih je spodbudil in sedel na kamen, ki ga je našel na tleh. Tedaj se je že počutil bolje kot prej.

((Če sem prav razumel, kaj se pričakuje od nas ... Če ne, me popravite. Zdaj sem potencialno nakazal odprtje dveh novih tem, ampak bi predlagal, da bi najprej podrobneje opisali dolino, tudi če se ne odločimo iti skozi njo, in šele potem zasneženo nadaljevanje gozda.))

Luciane je jezdila zraven Tronirja in njegovega kozla ter se pogovarjala malo s Tronirjem malo pa sama s sabo, saj se ji je velikokrat zdelo da je Tronir ne posluša. Opazovala je, kaj se dogaja okoli nje in najbolj je opazila, kot tudi mnogi drugi, spreminjanje narave. Ni bila vajena gozdov s tako malo podrasti in tudi gozdovi, v katerih so prevladovala iglasta drevesa so ji bili neznani. Občutek je bil drugačen od ježe v listnatem ogzdu, saj so iglaste veje občasno precej močno zarezale v obraz in Luciane je na svojem obrazu čutila že mnoge rane iglastih dreves. Odločila se je, da se za njih ne zmeni in jezdila dalje v hrib. Opazila je debelo preprogo iglic na tleh ter še več iglic na drevesih. Vsepovsod kamor si se ozrl je bilo temačno in svetlobe vajeni vilinki je mrakoben gozd pošteno presedal. Bolj kot karkoli drugega na svetu si je želela že enkrat priti iz teh iglic ter spet začutiti nežno energijo listnatih dreves namesto grobe energija, ki so jo oddajala iglasta drevesa. Srečna je bila, da ima konja, saj se je tako veliko manj izčrpala kot tisti, ki so hodili peš, vseeno pa je opazila, ko je teren postal nekoliko položnejši in so počasi stopili iz mračnega kritja temnih iglastih gozdov. Opazovala je stopinje, ki so jih puščali v snegu in ozko rečico v daljavi, ter zamrznjeno jezero. Zeblo jo je, vsem debelim ogrinjalom navkljub in nakoliko se je že tresla, zato je iz torbe izbrskala še eno ogrinjalo in se usedla bliže vratu svojega konja, ki je bil kot vedno vroč. Opazila je, da Lars veselo teka po snegu in se nasmehnila, saj se je spomnila, da volkovi prihajajo iz severa, torej je to Larsov domač teritorij. Prišli so do doline in džin, s katerim se je Tronir čisto na začetku potovanja sprl je povzel njihove možnosti. Menil je, da bi bilo bolje, da nadaljujejo po dolini, saj naj bi bila to dobrodošla sprememba. Luciane se je ozrla po dolini, nato pa pogledala proti gozdu. "Večina bo verjetno glasovala za dolino, kot vilin pa iz dreves črpam svojo moč, zato bo moja moč po dolini vedno šibkejša, če pa se odpravimo skozi gozd je bom imela na pretek. Ampak kot si rekel," pokimala je proti džinu, "večina bo verjetno želela po dolini, saj gre gozd po dlajšem času pošteno na živce vsem razen vilinom. Sicer pa imam moči trenutno zaradi dolge ježe skozi gozd več kot dovolj." Žalostno se je ozrla po gozdu, iz katerega so prišli, in se v daljavi trudila opaziti listnati gozd znanih dežel, nato pa je pogledala proti gozdu na drugi strani, polnem iglastih dreves ter neznanih živali, zveri in kdo ve česa vsega še. Sever ji ni bil všeč. Na koncu se je ozrla po dolini v obe smeri in vse kar je lahko opazila je bilo belo in zaledenelo. Zasnežena pobočja ter zeldeneli ribniki. Vse je bilo v kontrastu. Temni gozdovi so rezali območja sinje beline. Edina skupna točka je bil mraz. Skremžila se je in se usedla še nekoliko bliže večno toplemu vratu svojega konja.

Tiha skupina popotnikov se je premikala počasi naprej, vse bolj proti neznanemu severu in vse bolj stran od domačega Foresta. Čarovnika so obdajali mešani občutki. Po eni strani je obžaloval za Forestom, hrepenel je po njegovih zelenih gričih in živahnih gozdovih, toplem soncu in znanih stezah. Po drugi strani je njegov bolj pustolovski del hrepenel po neznanem, po skritih deželah in krajih, ki jih še ni uzrlo človeško oko. Mraz mu ni še ni prišel do živega, a nedvomno ni bilo daleč, pa mu bo že začela zmrzovati brada. In ko preidejo gozdove, se bo vse samo še poslabšalo. Mračne misli je potisnil v ozadje svoje glave, saj jih pregnati pač ni bilo mogoče in se raje osredotočil na to nenavadno pokrajino, ki je v svojem dolgem življenju še ni videl. Snega je bilo tudi v Forestu kajpada dovolj in tudi mraz je znal pozimi pošteno pritisniti, kombinacija tega je bila tukaj še neprimerno mogočnejša. Zaenkrat je bilo snega zgolj za vzorec, gore iglic na tleh je prekrival rahel beli puh in vrhovi iglavcev so se ponašali s tankimi belimi kronami, ki jim ni grozila toplota. In potem še vsi ti brlogi, te luknje in te odprtine. Starca je imelo, da bi Fidelisa usmeril proti eni in pokukal v mrak, a se je zavedal neumnosti tega početja. Ne le da bi upočasnil skupino, ampak bi tvegal tudi več glav. Poleg svoje nedvomno tudi Fidelisovo in Immerino. Mlada čarovnica je po daljšem času spregovorila in prekinila tišino, ki jo je morda motila. Njega osebno ni, saj je bil vajen tihih potovanj, ko je lahko v miru premišljeval o svoji poti, izzivih in navsezadnje tudi preteklosti.
»Blizu? Kdo ve.« Framling se je odkašljal in se preko ramen zazrl v dekle, ki ga je spremljalo na hrbtu belega konja. »Če bi imela naša bitja stalno bivališče, to ne bi bilo problematično trditi, tako pa tavamo v precejšnjem mraku. Lahko nas njihove oči že zdaj opazujejo, skrite med temnimi iglicami, lahko pa bomo prepotovali še dolge milje, pa ne bomo naleteli na drugega kakor sneg in led.« Ni želel olepševati zadev, saj v tem ni nikdar videl nič dobrega. Če si govoril po resnici in povedal tudi tisto, kar si drugi ni želel slišati, ga nisi puščal v mraku in nevednosti, saj sta prav ta dva mnoge znala pognati v konec. V zgodovini si imel mnoge primere, ko so vladarje obdajali lažnivi svetovalci s sladkimi besedami, ki so svojim gospodarjem govorili zgolj tisto, kar so želeli slišati in jim tako dan za dnem kopali grobove. »Moje besede ti ne bodo v preveliko tolažbo dekle, saj govorim z razumom in ne s srcem. Iskreno povedano dvomim, da bomo zlahka prejeli pomoč. S seboj ne prinašamo nič takšnega, kar bi prevzelo severna bitja, poleg tega smo še vsiljivci na njihovem ozemlju. Konec ni daleč, a vendar obstaja majhna rešilna bilka.« Tolažilno se je nasmehnil, čeprav je bilo v njegovih očeh nekaj žalostnega in utrujenega. »Veliko nas je, vsak premore določene spretnosti in te bodo morda zanimive za bitja. Vse pa je seveda odvisno od njihove narave, ki mi je prav tolikšna neznanka kot tebi.« Framling je znova potonil v tišino in se prepustil razmišljanju o svojih mlajših letih. Po krajši tišini je Immer spet spregovorila in čarovniku se je zdelo, da potrebuje človeško družbo. »Lahko bi ti rekel, da se boš s slepimi očmi hitro zaletela v zid, a tega si ravno ne želiš slišati kaj? Naj te potolažim, da sem tudi sam vse življenje slepo hodil naprej in se mnogokrat zaletaval ob ovire. Dobro je vsaj to, da me ni še nobena pokopala. Življenje brez izzivov in ugank je pusto, kakor je pusta mavrica brez barv. Čeprav je tveganje mnogo večje, je življenje toliko bolj vnemirljivo.«

Medtem so prispeli do začetka podolgovate doline, ki jo je oznanil eden od Džinov. Šlo je za sleme, vrezano v visoko planoto in ovenčano z iglastim drevjem, ki se je vzpenjalo na obeh pobočjih. Dno doline je bilo golo, točno na sredini je vijugala ozka rečica in se izlivala v jezero ob samem pobočju desnega brega. Iz tega jezera je od časa do časa brizgnila voda in dodala dolini še večjo nenavadnost. Daleč v daljavi so se znova začela drevesa, ki pa so bila za razliko od tukajšnjih smrek povsem bela in nekoliko bolj razmaknjena. Zima še vedno ni zapustila teh krajev, saj se je sneg oprijemal dna doline, medtem ko so na gladini jezera plavale zaplate ledu. »Pojdimo tam, kjer je pot lažja, saj je pametno hraniti energijo. Dolina se spušča naravnost proti severu, tako da tudi sam predlagam spust vanjo. Gozd se še naprej dviguje in vprašanje je, kaj je na drugi strani. Morda gorska stena, po kateri ne bi ravno rad plezal.« Med čakanjem na odločitev je nežno božal vrat svojega belca in se oziral po beli pokrajini, ki se je raztezala vse naokrog. Njena drugačnost in nenavadnost sta ga prevzemala in želel si je, da bi lahko pogled na to dolino vselej obdržal v mislih.

((prišel od tukaj))

Spodbodel je kozla, da se je kosmata žival skorajda dvignila na zadnja kopita in se prerinil v samo ospredje kolone. Nek revež, ki se je odločil nespametno razjahati zaradi nastalega zastoja bi skorajda občutil moč nevarnih rogov prihajajoče živali ako mu ne bi uselo za lastno življenje še pravočasno odskočiti. Časa za opravičila, prijateljsko izmenjavanje kletvic in podobnih reči ni bilo, sploh pa je bil Tronir mnenja, da je skakalec že moral razumeti nujo.
Ravno pravočasno je prijezdil naprej, da je lahko ugledal veličasten izbruh vroče vode iz zemlje. "Kladiva božanstva spet tolčejo in se pripravljajo na vojno." si je zamrmral v brado, ko je sunkovito potegnil za uzdo. Ko se je vrela voda umirila je škratov pogled zataval proti drugi poti, ki so jo ljubosumno zakrivala nova in nova drevesa. Klanec se je dvigoval vedno višje in glede na zmeraj bolj hladne razmere, ki so znale vladati z dviganjem nadmorske višine je mali možicelj dvomil, da bi pisana druščina vzdržala takšne razmere kaj dolgo. Sploh če je vzel še v račun, da je lahko iskanje tako imenovanih morebitnih bodočih zaveznikov trajalo dlje kakor so si sploh predstavljali. Po drugi strani pa je bila tudi pot skozi dolino zavajujoča, ker se je nekje drugje lahko ponovno pričel dvigovati teren morda v še višje inu večje ekstreme. Tedaj pa se mu je v misi prikradla podoba vilina, ki je bil na zborovanju določen kakor voditelj. Skorajda sarkastično je povzdignil glas in zaklical po njegovi prisotnosti. "Kje pa je naš vrli vilinski voditelj?" Obrnil je glavo levo in desno toda poged ga ni nikjer zaznal. Seveda. Ne moreš pričakovat od špicouhlja, da bo opravil delo škrata. Ponovno je toliko spodbodel Ulvena, da je v njegovo vidno polje prišlo razpotje. Zavoljo dobrega celotne skupine se je odločil, če še sam pristavi svoj vrček svojega mnenja na skupno mizo in pomaga k izbiri. "Mislim, da bi bilo bolje, da gremo skozi dolino zaradi večih razlogov. Že glede na letni čas se sneg topi in se višje, v primeru, da gre ta pot navzgor proti kakšni gorski verigi, sprožajo plazovi." Z dlanjo se je kakor kakšen starček, ki sedi v udobnem gugalniku na varnem doma in kadi pipo, ko vnukom pripoveduje zgodbice, legende in druge pripovedke, sprehodil skozi gosto brado. "Bi pa bilo v vsakem primeru dobro pohiteti. Stanje na mestu namreč samo še bolj pomaga vetrovom, da zlezejo pod prijetno tople kožuhe." In takšen napad je eden izmed bolj nevarnih, saj ga ne čutiš. Kar naenkrat postaneš zaspan dokler ne zaspiš. Za vedno.


((nadaljujem tukaj))