Oryanova veja

Stari mačkon se je v elegantnem loku spustil s svoje smreke in povohljal hladni, čisti in nekoliko vlažni zrak, še preden je odprl nevihtno sive oči in jih na prvi pogled lenobno spustil prek znane pokrajine. Od včeraj se ni spremenilo prav nič; Oryana je pričakal povsem isti prizor kot ga je jutro pred tem in še eno pred včerajšnjim. Snežna odeja se je stopila in ponekod so se zraven prevladujočega iglastega gozda videli celo zeleni listi majhnih, a vztrajnih grmičkov, ki so vsako leto izgubili boj z zimo, a vseeno ponovno zrasli nazaj v pozni pomladi. Videl je srebrnkasto svetleč potoček, ki so ga ob tej zgodnji uri še vedno obdajale meglice in spremenile celotno okolico v čudovito deželo, ki se je od realnosti razlikovala tako zelo, kot je bilo sploh mogoče. Njegov izostren sluh je slišal ptičje petje, šelestenje listja in zavijanje vetra, opazil je zajca, ki se je potepal nevarno blizu pasti, ki jih je prav za njegovo vrsto nastavil Oryan. Zaznal je tisti znani vonj, ki je napovedoval dež, a tega mu sploh ni bilo potrebno zavohati – njegov težak, vlažen kožuh je povedal vse. A to so bili vsi tipični znaki zgodnjega poletja, ki jih je poznal do potankosti, njega pa je zbudil nek čuden občutek. Občutek, da prihajajo spremembe, torej nekaj, kar bo zmotilo njegovo ljubo rutino in tako avtomatično postalo osovraženo še preden bi se lahko tisti nekaj ali nekdo sploh poslušal zagovarjati pred njim.

Samo nebo, na katerem je začelo vzhajati sonce je vedelo, koliko časa je Oryan stal na vrhu svoje vzpetine in razmišljal. Zadnja stvar, ki jo je želel v tem trenutku je bil kak mlad koblod, ki bi se rad repenčil, in bal se je, da je točno to tisto, kar je zaznal kot motnjo. Z vzdihom in kretnjo starca je zmajal z glavo in si nadel tistih nekaj oblačil iz zmahanega usnja, ki jih je običajno nosil, si oprtal svoj lok in spustil rezilo v nožnico na pasu. Ura je bila še zelo zgodnja, a on je bil že lačen, še bolj pa žejen, zato se je z elegantnimi koraki, ki jih bitju njegovega videza ne bi pripisali podal k potočku in hlastno pil iz njega. Po skromnem zajtrku, ki je temeljil na lišajih in koreninicah iz domače zaloge, katere je bilo, žal, čedalje manj, se je dolgo smukal po gozdu, ki je obdajal njegov dom, šele proti poldnevu, ko je severno sonce končno uspelo nekoliko ogreti hladni sever, se je stari kobold vrnil domov. Pričakal ga je njemu tako zelo ljub pogled – v njegovo past se je ujel debel, velik zajec. Živijo, kosilo, je pomislil z zverinskim nasmeškom, in z eno potezo noža ubil žival. Kljub budnici in pičlemu zajtrku je dan postajal čedalje boljši, saj je Oryanu uspelo nabrati in naloviti velik kup hrane, ki je romal v skrivališče. Pred tem je pripravil ognjišče in ostale stvari in medtem, ko se je zajec pekel, si je stari mačkon začel zvijati džoint. Še preden je bilo kosilo povsem končano, je že plaval nekoliko nad zemljo, vsaj zdelo se mu je tako, čeprav je bližje resnici to, da se je le valjal po travi in glasno predel. Kot hišna mačka pravzaprav.

Večerilo se je že, ko je moč marihuane izginila in je Oryan ostal sam samcat na vrhu neke smreke kar hudičevo precej daleč od njegovega doma. Seveda se mu še sanjalo ni, kako je uspel priplezat tja, kaj šele kaj drugega, kar je bil morda storil v času zadetosti. Pa ne, da bi ga to prizadelo – džanki je bil že dovolj dolgo, da se mu je zdelo, da za svoja dejanja odgovarja sam sebi, ko je zadet. Torej v zadnjih letih čedalje redkeje, samo še vedno se ni počutil najboljše, če mu je njegove ljube rastlinice zmanjkalo, kar pa se je, žal, ravnokar zgodilo. V bližini njegovega doma ni bilo rastišč te zeli, in nek stari, podobno družaben in zabaven kobold kot je bil on sam ( v tem trenutku se je tudi odločil, da ga bo v kratkem obiskal v njegovi jami, saj on ni ven pršel nikoli, razen če je moral jest, iti po novo travo ali pa ubit nekoga), mu je zadnjič povedal, da je novi poglavar ozemlja, ki mu je pripadal tudi Oryan prepovedal gojenje in nabiranje njemu tako ljubega zelišča. Vladarjev ni spoštoval niti najmanj, sploh pa ne sedanjega, saj se je Oryan boril in učil še preden je bil mali bedak sploh primjavkal na svet.

Precej časa je razmišljal, preden se je spomnil dobrega rastišča, ki pa je bilo zelo daleč na jugu, tako daleč, da bi potovanje tja trajalo več dni. Pa saj je poletje, je pomislil, lahko si privoščim kak dan dopusta. In tako je naslednje jutro odšel od doma, zadnji pogled nanj je dobil nek orel, ki se je predrzno usedel na vrh njegove jelke – a šele takrat, je še rep starega kobolda izginil med drevesi.