Zajčji gaj

((Prišel od Nyxinega drevesa))

Izučen zeliščar? No, tole vprašanje pa je le vneslo nekaj dobre volje v Dariusovo premraženo kožo. »Da in ne. Vedno sem rad poslušaš in prisluhnil sem čisto vsaki govorici, čisto vsaki pripombi nad bilokaterim zeliščom, ki je bila kdaj izrečena vpričo mene. Seveda sem sam tudi poiskal omenjena zelišča, ter jih še na lastne oči preveril. Drugače vodja našega plemena in moj oče sta mi tu in tam kaj poevdala o zeliščih, a v uk me pa ni vzel nihče.« Njene odgovore na svoja vprašanja je počasi požiral in si v mislih sestavil njeno sliko. Zdela se mu je prijazna, a tudi nekoliko muhasta. Izluščil je, da ji sicer prija družba, a ne sme biti prevelika. Prav tako ne mara živeti v svetu pravil, ampak raje uživa v svobodi, zanesujoč se samo na lastne spretnosti. V njej je videl sebe, oz. tistega sebe, ki si ga je vedno želel. Hotel je biti sam, svoboden, neodvisen od preostalega dela sveta in preživljati se je hotel sam, s svojimi spretnostnimi, svojim znanjem, ter vsak dan uživati v poskusih novih zvarkov. Kmalu je Nyx izrazila željo, da bi počasi odšla in spotoma ga je še vprašala po njegovi brazgotini. Nekaj časa se je obotavljal in ni želel povedati resnice, nato pa je počasi odgovoril: »Žal ne mine dan, ko nebi premišljeval o tem dogodku. Namreč zgodilo se je približno dve zimi nazaj… Jaz in moj prijatelj sva dobila nalogo, da z bitko, oz. dvobojem odločiva kateri od naju se bo pridružil plemenu. Namreč bila sva najslabša, a samo v pogledu moči. Namreč bila sva urnejša od drugih, bolj izučena v zeliščarstvu, pa tudi spretnejša v plezanju. Toda žal so plemenski poglavarji gledali samo na surovost in na udarec tvojega lesenega kopja…« Tedaj mu je skozi misli šinil spomin na tisto noč, ko se je ponižal pred skoraj celim plemenom s svojim zamahom… A predramil se je in nadaljeval: »Enostavno je v plemenu ostalo še eno mesto in zanj sva se morala s prijateljem boriti. Dvoboj ni ustrezal niti meni, niti njemu, ampak zaradi pritiska najinih očetov, sva v boj odšla oba.« Tedaj je vzel sapo, nekoliko premišljeval kako bi oblikoval besede, ter pojasnil: »Dvoboj je potekal veliko časa. Namreč oba nisva bila spretna s kopjem, ter sva bila odlična v izmikanju. Skoraj pol ure se ni zgodilo nič, le prazno zbadanje s kopjem v ščit in spretno izmikanje. A žal sem se utrudil prvi in jeza v mojem prijatelju je bila prevelika, ter močan sunek ščita v ščit sem izgubil, ter izgubil ravnotežje. V tem hipu mi je z nogo izbil ščit iz roke, ter se z kopjem pognal proti mojemu trebuhu. Udarec sem poskušal zaustaviti z drugo roko, ampak poskus je bil dokaj neroden. Kopje mi je uspelo malo odbiti, a za ceno tega, da se mi je zarilo v mišico na desno roki tik ob zapestju, ter potegnilo vse tja do komolca…« Žalosten spomin na to mu je preprečeval da bi še kaj dodal, ter z pogledom je tudi nakazal, da pogovora noče nadaljevati.

Nekaj časa sta tako sedela, nato je Nyx dala znak za odhod. Namreč napotila sta se proti tako imenovani Zajčji gaj. Zanima me, če je ime res dobil po zajcih. Si je mislil. Hoja ni trajala dolgo, ko sta že prispela v dolgo dolino, vso preruvano z zajčjimi krtinami. Sneg je bil ves poteptan z zajčjimi stopinjami in če si prisluhnil, si jih lahko slišal v daljavi in pod zemljo. Verjel je da sta na pravem kraju. Ko sta prispela je na obzorju sonce že zahajalo in odločila sta se, da je boljše loviti ponoči. Darius si je zaželel nekoliko miru, zato se je usedel pod bližnje drevo, poiskal svojo pipo, vtaknil notri nekaj zeli, prižgal, ter začel premišljevati o minulem dnevu. Nyx, ki je sedela nekoliko stran je nekaj časa gledala vanj, nekaj časa pa strmela v nebo. Še preden je lahko pokadil pipico, je sonce že zašlo in spustil se je mrak. Vprašal je Nyx: »Zdi se mi ura za odhod. Bova ulovila kakega zajca, ali greva raje kar spat?« Začuda je Nyx izgledala kakor da bi jo zmotil sredi pomembnih misli. Odgovor je bil pritrdilen in počasi sta se spustila v dolino. Preden sta sploh zagledala prvega dolgouhca je minilo kar veliko časa. Žal pa je tega našla Nyx, in drugega prav tako Nyx. Komaj pri tretjem je lahko Darius pokazal svoje znanje in veščine, ter enega z golimi rokami ujel, ter mu hitro in brez bolečin odvzel življenje. Nyx ga je za tak spreten ulov pohvalila, ampak ni ji hotel zaupati da je že na daleč opazil zajčkovo šepanje in skorajšnjo nezmožnost teka. Ampak česar ne ve, je ne more boleti. S tem ulovom se je lov končal in skupaj sta sedla k bližnjemu drevesu, ter Darious je vprašal: »Ali boš spet ti zakurila ogenj?« Namreč zanimivo se mu je zdel način, ki ga je koboldka uporabljala za hitro zanetenje ognja.

"Vseeno si dober z začimbami," je odločno rekla, "kljub temu, da te ni nihče učil." Nasmehnila se mu je. Bil je zanimiva družba, čeprav je bil na momente nekoliko trapast. "Tisto pleme je pa kruto, kar se tiče sprejema. Pri nas ni potrebno več kot želja po pripadnosti, načeloma pa si rojen v pleme," je pripomnila po koboldovi pripovedi o poškodbi, njene oči pa so se zastrmele nekam v daljavo. "Čeprav ni nujno, da so do člana prijazni." Mišice so se napele ob neprijetnem spominu, ki ga je hitro pregnala in se nazaj posvetila Dariusu. Kmalu po pogovoru sta odšla in prispela v dolino, ki je kar vrvela od življenja, kljub temu da je mrak že prekril deželo. Bilo je že poldne, ko jo je zbudil, do gaja pa je bila pot dolga, zato je med potovanjem minila večina dneva. "Najlažji način, da ujameš zajca, je potrpežljivost. Poiščeš drevo, ki lahko nosi tvojo težo, poleg njega pa je kakšna njihova luknja. Splezaš nanj in čakaš. Moraš biti previden, da se čim manj premikaš in ne ustvarjaš hrupa," ga je poučila in se razgledala naokoli. Živelj se je zaradi njune prisotnosti poskril, toda le slepec ne bi opazil lukenj. Pa še ta bi jih, ko bi stopil vanje. "Tisti dve drevesi sta primerni," je rekla in pokazala na dve brezi, ki sta si bili precej blizu, pod njima pa je bilo kar nekaj vhodov v podzemne domove dolgouhcev. Skočila je, se oprijela vej, počakala, da to stori še Darius in obmirovala. V kratkem času je eden od zajcev priskakljal na svetlo in končal pod Anyxhinimi urnimi kremplji in zatem še eden. Nato je pustila koboldu, da ujame vsaj enega. Ko se je zajčevo življenje utrnila, je skočila na tla. Pohvalila ga je, nato pa pritrdila na koboldovo vprašanje. V zelo kratkem času sta na pobočju pekla večerjo današnjega dne. "Še vedno mi dolguješ 2 zajca," je rekla in se nasmehnila. "Upam, da ti ne bo problem jih ujeti."

Po okusni večerji se je Darius odločil prespati kar ob drevesu. Najprej se je usedel tako, da se je s hrbrtom nežno naslanjal na drevo, nato je iz žepa potegnili pipico, ter spet počasi povlekel nekaj dimom in vmes premišljeval. Okoli njega je bilo vse tiho, le rahel vetrič je pihal vedno nov sneg in nekaj zajčkov je bilo slišati cviliti v dolini. Kmalu je tudi zatisnil oči in se potopnil v rahel spanec, iz katerega bi se ob najmanjšem šumu nenadoma prebudil. Ampak na srečo šuma ni bilo in spanec je trajal vse tja dokler se ni na obzorju prikazal sonček. Takrat je nalahno vstal, otresel sneg, ki je ponoči zapadel nanj, se pretegnil in pogledal zanimivo koboldko ki je spala ob sosednjem drevesu. Odločil se je, da še sam preizkusi svojo srečo z zajci. Namreč, ko je bilo potrebno je imel na zalogi vedno dovolj samozavesti in zaupanja vase. Vsekakor pa se je naloga izkazala za nekoliko težjo, kot si je predstavljal. Namreč jutro je bilo še zgodnje in zajčki so komaj prihajali iz svojih lukenj. Žal pa so imeli za Dariusa nezabavno navado, da so to počeli kar z največjo previdnostjo. V teku zajcu ni bil kos, pa tudi če bi hotel teči za njim, bi najbrž preplašil še vse druge. Zato se je ulegel poleg največje zajčeve luknje in mirno v tišini čakal, da bo mogoče kakšen zajček iz nje pomolil glavico. Ampak sreča se mu je naklonila zelo pozno in skoraj celo uro je čakal in upanje ga je začelo minevati, ko je prvi zajec pomolil glavo iz luknje. V Dariusu se je zbudil nekakšen lovski refleks in s skoraj nevidno hitrostjo je pognal roko proti zajcu. Zajček je imel le toliko časa, da je glavico sklonil, ampak njegova predolga ušesa so pristala ravno v Dariusovi dlani. Kolikor hitro je le lahko je zajčka prikrajšal za muke, ampak njegovo cviljenje je najbrž pregnalo vse zajce v bližini. Po tem začetniškem ulovu, ki ga je mogoče tudi prikrivala začetniška sreča se je odločil za nekakšno past. Videl je da zajčevih odtisov v snegu kar mrgoli v smeri proti bližjem travničku z nekoliko višjo travo. Nekje na poti je potresel nekaj svojih zelišč, za katere je predvideval, da bodo zajčkom najbolj ugajala. Postil jih ni kar na snegu, temveč na nekoliko višjem kamenčku, ki ga je najprej očistil snega. Ko je bilo te delo opravljeno, se je skril na drevo, ki je bilo točno nad zelišči, ter čakal. Tukaj pa je imel še nekoliko več sreče, saj ni minilo niti pol ure, ko je že prvi zajček prišel do zelišč. Posumil ni še čisto nič in predan je bil omamnim vonjem, ki so se širili iz kupčka. Ko je prišel blizu, je nekajkrat ovohal zelišča, nato nekoliko sumničavo prvič zagrizel vanja, nato še enkrat in še enkrat. Ko je bil prepričan, da so zelišča tam po naključju in da jih je on edini našel, se je kobold spustil z drevesa in hitro ulovil zajčka. Tudi tega je hitro rešil muk in ga spravil v majhno popotno torbico. Vsekakor so zajci ravno toliko radovedni, kot neumni. Si je mislil kobold, ter počasi nazaj krenil proti taboru, kjer je kaki dve urici nazaj pustil drugo koboldko.

Večerja je minila v tišini, saj Nyx ni bilo do pogovora, Darius pa je tudi bil nekoliko molčeč. Zavzdihnila je in se zazrla v nebo nad sabo. Bilo je posejano s tisočerimi zvezdami, majhnimi in velikimi. Predniki vedno bedijo nad nami in pazijo na nas. Mama. Očarano je upirala svoje oči navzgor in se čudila lepoti zimske noči. Umaknila se je stran od ognja, v samotno belino, videla je le še bled žar, če je pogledala nazaj. Ulegla se je v sneg in se udobno namestila. Povsem je mirovala, iz njenih ust pa je izhajalo tiho mrmranje. "Mama, upam da vidiš kaj sem postala. To kar si bila ti, vendar so te zatrli. Mene ne bodo nikdar. Sem nevarna lovka, pametna, iznajdljiva. In morda sem našla nekoga, s komer bi lahko preživljala samotne dni, ko nad daljo besnijo viharji. Želim si, da bi bila tukaj..." Njen glas je povsem zamrl, tiho idilo je zmotila le snežna sova, ki je privršala mimo, toda izginila je prav tako hitro kot se je pojavila. Vanjo se je počasi selil mraz, ki se je pritihotapil skozi topel kožuh, Anyxhi pa je bilo povsem vseeno. Začela je drgetati, še nekoliko vztrajala v svojem položaju, nato pa se je postavila na noge in se tiho odtihotapila nazaj v tabor. Namestila se je na drevo in trdno zaspala.
Zjutraj je bila sama. Koboldje sledi so vodile proti najbogatejšem lovišču. Izpolnil bo dolg, je začudeno pomislila. Odločila se je ostati na mestu in še nekoliko spati, dokler je imela priložnost.